Češkoslovaška 1968 - Pomlad, ki ji je sledil mraz iz Kremlja
vojko, sreda, 20. avgust 2008Različne zgodovinske vzporednice so minule dni iskali bolj in manj resni analitiki rusko-gruzijskega konflikta, ena od najbolj vratolomnih je bila primerjava s sovjetsko okupacijo Češko-Slovaške avgusta leta 1968. Za potrebe kričeče in lahko pomljive analogije pač nič lažjega, saj v obeh ‘zgodbah’ nastopa Kremelj, ki s svojo doktrino ‘omejene suverenosti’ državam v svoji interesni sferi (oziroma taboru) ne ‘da dihati’. Pa še časovno je vzporednica privlačna - skoraj natanko štiri desetletja kasneje. Ja, pred štiridesetimi leti, 20. avgusta zvečer oziroma 21. zjutraj so se ‘bratske sile’ z vozili (prosto po radiu Erevan) za izlete v prijateljske države, ki so v pozdrav tudi streljala, odločile obračunati s ’socializmom s človeškim obrazom’ oziroma češko-slovaškimi reformistično opredeljenimi komunisti pod vodstvom Slovaka Aleksandra Dubčka.
Včeraj, 20. avgusta 1968, približno ob 21. uri, so enote Sovjetske zveze, LR Poljske, NDR, LR Mažarske in LR Bolgarije prestopile meje ČSSR. To se je zgodilo brez vednosti predsednika republike, prezidija narodne skupščine, prezidija vlade in prvega sekretarja CK KPČ. Prezidij CK KPČ poziva vse državljane naše republike naj ohranijo mir in ne nudijo odpora prodirajočim enotam, saj obramba državnih meja ni več mogoča. Zato niso niti naša armada niti varnostni organi niti ljudska milica dobili ukaza za obrambo dežele. Prezidij CK KPČ ne smatra tega akta le za nasprotnega temeljnim načelom odnosov med socialističnimi državami, temveč tudi za nasprotnega temeljnim normam mednarodnega prava.
Štirideset let je minilo, kar sta Čestimir Cisar in Zdenek Mlynar (Mraz prihaja iz Kremlja), sekretarja centralnega komiteja KP Českoslovaške, na hitro, kot piše Dubček v svojih tik pred usodno prometno nesrečo leta 1992 končanih spominih, spisala osnutek prvega sporočila partijskega vodstva o vkorakanju enot varšavskega pakta. Sedem od štirih članov najvišjega partijskega vodstva je 21. avgusta ob pol dveh zjutraj izglasovalo navedeno sporočilo, štirje (med njimi Vasil Bilak) so bili proti. Pooblaščena da sporoči, pa je sovjetska tiskovna agencija Tass že nekaj ur prej svet obvestila, da so bratske sile na poziv češkoslovaških partijskih in državnih funkcionarjev priskočile v bran socializmu.
Češkoslovaško vodstvo ni bilo pripravljeno tvegati prelivanja krvi, za samoorganizirani pasivni odpor pa je veljalo deset zapovedi: ničesar se nismo naučili, ničesar ne vemo, ničesar nimamo, ničesar ne damo, ničesar ne moremo, ničesar ne razumemo, ničesar ne prodamo, ne pomagamo, ne izdamo, ničesar ne bomo pozabili! Protestna pesem Karla Kryla, češkega trubadurja, je na valovih češkoslovaškega radia in v javnosti sploh kmalu zamrla.
Bratříčku nevzlykej / to nejsou bubáci
Vždyť už jsi velikej /To jsou jen vojáci
Přijeli v hranatých / železných maringotkách
Se slzou na víčku / hledíme na sebe
Bud’ se mnou bratříčku / bojím se o tebe
na cestách klikatých / Bratříčku v polobotkách
Prší a venku se setmělo / Tato noc nebude krátká
Beránka vlku se zachtělo / Bratříčku! Zavřel jsi vrátka?
Bratříčku nevzlykej / neplýtvej slzami
Nadávky polykej / a šetři silami
Nesmíš mi vyčítat / jestliže nedojdeme
Nauč se písničku / Není tak složitá
Opři se bratříčku / Cesta je rozbitá
Budeme klopýtat / Zpátky už nemůžeme
Prší a venku se setmělo / Tato noc nebude krátká
Beránka vlku se zachtělo / Bratříčku zavírej vrátka!
Zavírej vrátka!
Bratski vojaški udarec po praški pomladi je Dubčka presenetil, kljub svarilnim znamenjem, ki jih je dobival med srečanji ali telefonskimi pogovori z Leonidom Brežnjevom ter informbirojevsko napadalnim izjavam, ki so jih voditelji partij in držav vzhodnega bloka spomladi in poleti 1968 sprejemali na svojih sestankih, včasih tudi ob odsotnosti češko-slovaške delegacije. Do zadnjega - še 26. avgusta dopoldne, v zadnjem govoru pred podpisom moskovskih protokolov, s katerimi je bila tudi formalno zapečatena usoda češko-slovaškega ’socializma s človeškim obrazom’ - je svoje pozicije in praško pomlad zagovarjal, kot da bi na drugi strani imel koga, ki bi mu bilo do argumentov. Prepozno je Dubček spoznal, kot je zapisal kasneje, da sploh ne gre za dejstva, ampak realpolitik. ČSSR je bila pač v sovjetskem interesnem območju. Kot dvanajst let prej Madžarska in dvanajst let kasneje Poljska. Tega načela pa niso spoštovali samo v Kremlju, ampak tudi v Washingtonu, Londonu in Parizu. Takrat je bila tako ob dveh globalnih in vrsti njunih lokalnih satelitskih hegemonov mednarodna (geo)politika pregledna, preprosta in obvladljiva.
Danes, skoraj dve desetletji po padcu Berlinskega zidu, je še vedno videti veliko bolj zapletena in nepredvidljiva. Katera koli računalniška in igralno-konzolna streljačina lahko ‘pravilneje napove‘ množico lokalnih vojn kot kateri koli učeni geopolitik. Po neki javnomnenjski raziskavi polovica Poljakov po vojni v Gruziji spet živi v strahu pred Rusi. Poljska in ZDA sta danes podpisali sporazum o namestitvi protiraketnega sistema, ki vključuje tudi stalno prisotnost najmanj stotnije ameriških vojakov. Sporazum s Češko o namestitvi radarja, ki je del tega sistema, je bil podpisan že prejšnji mesec; vseh Čehov to ni razveselilo, bojijo se novega izbruha hladne vojne.
Robert Kagan, svetovalec ameriškega predsedniškega kandidata Johna McCaina, je pred dnevi v Washington Postu ruski napad na Gruzijo opredelil kot ‘izhodiščni datum’ vrnitve politike sile v mednarodne odnose. Kdo drug bi morda za datum preloma s postberlinsko ne-ureditvijo sveta (in koncem zgodovine) vzel ameriško zasedbo Iraka. A to pravzaprav ni bistveno, zadostuje že, da se bodo v Washingtonu (in Moskvi) v skladu s tem obnašali. ‘Normalizacija’ mednarodnih odnosov bo potem prišla sama od sebe.
Objavljeno pod svet |
|
|





V včerajšnjem WP pa je R.Cohen primerjal Gruzijsko dogajanje s tistim na Madžarskem 1956 in še prej s tistim v Koreji. V vseh treh primerih so namreč voditelji teh držav napačno razumeli signale o “bratski pomoči” ZDA v primeru kakršnih koli težav. In so se napačno odločili. Tudi Gruzijci so napačno razumeli signale in vzpodbude o “unconditional support” (ali pa so mislili, da tudi Rusi tako razumejo) in se spustili v avanturo.
Ob tem velja pripomniti, da so američani v Gruziji postavili največjo ambasado v regiji ( preko 100 zaposlenih), da so nudili izdatno tehnološko pomoč, jasno in glasno zagotavljali strateško partnerstvo (postaviti Gruzijo v center dogajanja na Kavkazu) in nenazadnje izsilili da je NATO uradno postavil Gruzijo v čakalno vrsto. Vsi ti signali so bili pomembni.
Sedaj se ZDA hočeš nočeš mora, vsaj retorično, odkupiti Gruziji. Upam, da ne bo pri tem storila še kakšne strateške napake in npr. po hitrem postopku ponudila Gruziji članstvo v NATO. Kot je nekdo že rekel: strateške napake busheve administracije imajo epohalne razsežnosti.