Zgodilo se je prejšnji četrtek, ali pamtim to kao da je bilo danas. Samo 1,90 evra me je stal ta užitek. Imeti v rokah dober dnevnik na dan izida. V rokah, se pravi na papirju, takšnega velikoformatnega, menda ‘nemodernega’ in gotovo rahlo nerodnega za uporabo v ‘čitalnici’. A hkrati takšnega, da moraš z njim prav tja. Čeprav je četrtkova (zaradi praznika še petkova) izdaja in sredina avgusta. Süddeutsche Zeitung. Z znamenitim streiflichtom na naslovnici levo zgoraj. Ne bi mogel biti primernejši.

Branje dela človeka pametnega, so radi pravili stari, in to jutro bralec spet enkrat čuti, kako prav so imeli. Kajti z vsakim stavkom, ki ga bere, se počuti pametnejšega, budnejšega, bolj polnega življenjske radosti. Tako bere in bere, prvo stran, drugo, tretjo stran. A če zdaj ne bo pozoren, bralec, bo dobil problem. Kajti če prebere ves časopis, od zadnje do prve vrstice, na lepem ne bo več pametnejši, temveč neumnejši. Kajti bravši zamuja življenje. In to je največja neumnost od vseh. Človek mora biti torej previden, ko zjutraj seže po jutranjiku.

Bili so časi, ko sem imel SZ na mizi vsak dan. Resda včerajšnji, toda … A ne pravijo zaman ’stari’ tudi tega, da tisto, kar imaš, znaš ceniti šele, ko nimaš več. Eh, ja, pustimo to, poglejmo naslovnico, zgodbo o ‘zapiranju’ Liverpoola, o poročilu torijevskega think-tanka Policy Exchange, da nekatera severnoangleška mesta (Liverpool, Sunderland) niso sposobna preživeti in da bi njihovi prebivalci storili najbolje, če bi se preselili na jug. Kakor piše SZ, je to konservativce, ki si spričo težav laburistov in ’slabe karme’ Gordona Browna veliko obetajo, nemalo vznemirilo, na srečo pa poročilo Cities Unlimited ne prevideva prisilne evakuacije ‘ogroženih mest’.

Vsakdo ima svoj think-tank, pardon, svetovalce, tudi neocons, pardon, John McCain. ‘Njegov’ Robert Kagan je pred tednom dni v Washington Post objavil kolumno, v kateri je ‘ruski napad na suvereno Gruzijo’ označil za trenutek ‘uradne vrnitve zgodovine‘.

Historians will come to view Aug. 8, 2008, as a turning point no less significant than Nov. 9, 1989, when the Berlin Wall fell. Russia’s attack on sovereign Georgian territory marked the official return of history, indeed to an almost 19th-century style of great-power competition, complete with virulent nationalisms, battles for resources, struggles over spheres of influence and territory, and even — though it shocks our 21st-century sensibilities — the use of military power to obtain geopolitical objectives. Yes, we will continue to have globalization, economic interdependence, the European Union and other efforts to build a more perfect international order. But these will compete with and at times be overwhelmed by the harsh realities of international life that have endured since time immemorial. The next president had better be ready.

SZ (Gustav Seibt) kritično razmišlja o tej in Kaganovih tezah iz njegove najnovejše knjige (The Return of History and the End of Dreams), v kateri je bila vojna med Gruzijo in Rusijo (ali nasprotno) ‘napovedana’.

Kaganova diagnoza, da se je politika sile vrnila, ni nedožna, saj nasprotuje široko sprejetemu, dolgoročno morda vseskozi zgodovinsko utemeljenemu upanju in veri, da blaginja, globalizacija, svetovna trgovina in približevanje življenjskih standardov vodijo v kooperativni slog svetovne politike; nasprotuje sanjam razsvetljencev, denimo Kanta, o večnem miru. Zdaj pa se kaže, pravi Kagan, da je mogoče gospodarski napredek in udeležbo v globalizaciji zelo dobro združevati z avtokratskimi političnimi sistemi. Kapitalizem in demokracija ne gresta nujno z roko v roki. Gospodarska rast ne pelje nujno v družbeno liberalizacijo.

Zraven, na isti naslovni strani drugega snopiča (feljton) SZ, drugi daljši tekst (z veliko sliko) bralca seznanja s stotim ‘koncertom v skednju’ Levona Helma, ‘romantika iz Woodstocka’. Nič manj kot ‘k sebi’ naj bi tam, v državi njujorški, prihajal ameriški rock po zaslugi bivšega bobnarja bivših Band. The Band. Vsi, ki kaj veljajo v ‘novem’ ameriškem rocku (kar koli to že je), so menda igrali pri Helmu na midnight ramble, člani Fleet Faxes ali Felice Brothers, bili deležni njegovih nasvetov in izkušenj … Evo, nimam pojma, je treba preposlušati.

Včerajšnji nastop Erica Claptona na münchnenskem Königsplatzu, ki ga je SZ prejšnji četrtek napovedal s fotko čez pol strani in tekstom pod naslovom Gute Saiten, schlechte Saiten (Dobre strune, slabe strune), v katerem je spomnil tudi na slowhandove politične spodrsljaje, sem izpustil.

Sem spet tukaj, kjer se da kaj dobrega v dnevnem tisku prebrati samo na zaslonu.

Objavljeno pod nt, življenje s slogom, mediji in splet | | |