Po porabi (na prazno glavo) prebivalca smo ‘komaj’ sedmi, po skupnem indeksu, v katerem so upoštevane še pivske navade, bolezni in zakonska ureditev, pa drugi. Hrvati so še boljši, tako v porabi (peti) kot glede ciroze (četrti), kar jim je skupno prineslo prvo mesto med najbolj alkoholiziranimi ljudstvi Evrope po ugotovitvah svetovalne družbe International Wine and Spirits, objavljenih v ameriški reviji Forbes. Čehi, količinsko najboljši pivci, so v drugih ‘kategorijah’ preveč zaostali, še Estonci, Nemci in Madžari so jih v skupni uvrstitvi prehiteli. Sploh srednja in vzhodna Evropa z zahodom in, zame malce presenetljivo, tudi severom in jugom kontinenta nimata težkega dela. Premočno največ ‘ga neseta’.

But alcohol consumption takes a heavy toll. The tangible costs of drinking in the European Union, including health costs and loss of workforce productivity, were estimated at some 125 billion euros ($197.3 billion) in 2003, or 1.3% of gross domestic product, according to the study.
/…/
After a surge in binge drinking during the mid-1990s, Western Europe has sobered up substantially as greater affluence, education and the professionalization of the work force have changed drinking patterns, according to Ben Baumberg, policy and research officer at the IAS who authored the European Commission’s report. A bottle of wine at lunch has become much less common in places like France and Italy.

Spomnim se anekdote, ki jo je prosto po resničnih dogodkih pred zdaj že davnimi leti pravil nekdanji (danes že pokojni) Delov dopisnik iz Pariza. O nekem znanem slovenskem pevskem zboru in njegovem spremstvu, ki so ju po koncertu v Parizu gostitelji povabili na večerjo, vsako ‘rihto’ pa pospremili z drugo pijačo; saj veste, aperitiv, pa bela vina, pa rdeča … in nazadnje konjak. No, tega slednjega v glavnem gostje nad mizo menda niso več dočakali, saj so namesto po kozarcih vse po vrsti pili po steklenicah. Takrat sem ob tej pripovedi mislil, da zato, ker so bili pač ‘neprevidno’ navdušeni nad imenitnimi francoskimi pijačami, ki si jih doma, v socializmu, niso mogli privoščiti. Pa so pač preveč dobrega ‘mešali’. Vraga, zložili bi se pod mizo tudi, če bi jim ponudili zadnjo brozgo.

Razmazani po asfaltu in drevesih, razklanih glav, bingljajoči na vrvi, podplutih oči in polni modric, v varnih hišah in pri sosedih …, saj pravzaprav nismo slabi, koljemo in mlatimo se le, ko smo pijani, kadar smo trezni, pa smo …, kaj že?

Objavljeno pod k, opilki | | |