Lahkomiselno merjenje mišic v slovenskem elektrogospodarstvu
darja, nedelja, 10. avgust 2008Dobro leto imajo tudi gospodinjski odjemalci električne energije v Sloveniji možnost prosto izbirati dobavitelja električne energije. Od prvega julija lani, ko je liberalizacija začela veljati, so na papirju tržne tudi cene električne energije. Zdaj jih določajo podjetja sama, prej jih je določala vlada. Dokler je cene določala vlada, so za vseh pet elektrodistribucijskih podjetij - Elektro Ljubljana, Elektro Maribor, Elektro Celje, Elektro Primorska in Elektro Gorenjska - veljale enake cene. Gospodinjstva pa so imele tudi določenega dobavitelja, Ljubljančani so imeli na voljo le dobavo od Elektra Ljubljana, Mariborčani od Elektra Maribor … Zdaj pa se vsakdo lahko prosto odloči, katero podjetje mu bo dobavljalo električno energijo in z njim sklene pogodbo.
V skladu s pravili trga in evropsko protimonopolno zakonodajo, ki velja tudi za Slovenijo, elektrodistribucijska podjetja ne smejo usklajeno dvigovati cen, ampak si morajo med seboj konkurirati. To pomeni, da morajo elektriko podražiti ob različnem času in za različne odstotke, ne več na isti datum za podobne odstotke. To jim je s svojo odločbo povedal urad za varstvo konkurence.
Porabniki zaradi tega ne bodo dobili cenejše električne energije, elektropodjetjem ne pride niti na misel, da bi si začela prevzemati odjemalce oziroma jih vabiti k sebi s promocijsko ponudbo in boljšimi storitvami, kot recimo to počnejo operaterji mobilne telefonije ali internetni operaterji. Še največ, kar smo do zdaj lahko videli, so bile varčne sijalke, ki jih je tistim, ki so se odločili električno energijo začeti kupovati pri njemu, ponudil holding Slovenske elektrarne. Ker se s posebej velikim številom novih odjemlacev ni pohvalil, očitno veliko gospodinjstev ni prepričal.
Razlogov, zakaj večina ljudi, tudi v tujini, vztraja pri obstoječem dobavitelju električne energije, so predvsem ovire za prihod novih ponudnikov na trg. Tudi na telekomunikacijskem trgu imajo nacionalni operaterji monopol toliko časa, dokler z zapletenimi postopki in visokimi dajatvami za uporabo omrežja lahko ovirajo prihod tekmecev in dokler lahko tedne in tedne zavlačujejo pri preklopu telefonske številke na novega uporabnika. Ob takšnih ovirah se novim ponudnikom ne izplača priti na trg, zaradi stroškov, ki jim jih zaračunavajo obstoječi monopolisti, pa tudi ne morejo bistveno znižati cene.
Šele, ko so oblasti v državah članicah predvsem na pritisk evropske komisije in komisarke za informacijsko družbo in medije Vivien Reding morale poskrbeti za odpravo ovir na telekomunikacijskem trgu, se je razvila konkurenca. Podobno pot bo očitno treba izvesti tudi na področju elektrogospodarstva, kjer pa je odpor nekaterih članic, zlasti Francije in Nemčije, še zelo velik.
Poleg tega elekrogospodarstva ni mogoče enačiti s telekomunikacijami. Glavni problem elektrogospodarstva so daljnovodi, ki povezujejo sisteme v različnih državah. Ker jih je premalo, nacionalne trge obvladujejo domača podjetja. Novi ponudniki pa imajo težave tudi zaradi tega, ker celoten sistem od elektrarn do distribucije pogosto obvladuje eno podjetje. V Sloveniji so podjetja sicer ločena, a so v večinski državni lasti - to velja za vseh pet elektrodistribucijskih podjetij in holding Slovenske elektrarne, ki je njihov glavni dobavitelj.
Hkrati pa smo priča še merjenju mišic med Elesa Vitoslavom Türkom, vodstvom Holdinga slovenske elektrarne (HSE) in ministrom za gospodarstvo Andrejem Vizjakom, ki ga skrbi predvsem posavski del elektroenergetskega sistema. Türka, Vizjaka in vodstvo HSE očitno ne skrbi varnost in zanesljivost oskrbe, če jih bi, ne bi drug proti drugemu napenjali mišic in si dokazovali, kdo je močnejši in pomembnejši v stranki, čigava beseda ima pri predsedniku večjo veljavo.
Türk hoče dobiček, on je po duši trgovec. Namesto, da bi ga vlada imenovala za direktorja HSE, kjer bi lahko delal kot trgovec, ga je imenovala za direktorja Elesa, katerga glavna naloga je zagotavljati varno in zanesljivo oskrbo z električno energijo, trgovanje pa ima striktno prepovedano. Elesov dobiček je zaradi tega manj pomemben. Seveda, Eles tudi potrebuje denar, saj manjkajo nekateri ključni daljnovodi, nekateri so še zmeraj zastareli. Pri teh investicijah Türku od jeseni leta 2005, ko ga je vlada imenovala na čelo Elesa, ni dosegel bistvenega napredka. Pravzaprav je poskrbel le za zmanjšanje izgub v omrežju, kar je pomembno, nikakor pa dovolj. Potem ko je Slovenija več let Avstrijo opozarjala, naj vendarle dogradi prenosni daljnovod med Kainachtalom in južno Gradiščansko, da bo Slovenija lahko prek meje z Avstrijo dobila več električne energije, se na Elesu zdaj, kakor poroča Dnevnik, tega bojijo, ker doma niso izvedene potrebne investicije. Slovenskemu elektroenergetskemu sistemu po mnenju nekaterih grozi celo električni mrk.
Gospodarski minister Andrej Vizjak pa tudi zgolj s stisnjenimi zobmi daje prav vodstvu holdinga, ko opozarja na svoje težave, ker mu je bolj povšeči konkurent holdingu Gen Energija, ki ima sedež v Posavju, povrh pa bi na čelu HSE rad videl nekoga drugega. Iz holdinga vse pogosteje prihajajo zgolj novice o sporih in težavah z likvidnostjo, čeprav je bil ustanovljen z namenom povezati domače elektrarne in povečati njihovo konkurenčnost, z izkupičkom pa dograditi nove, saj poraba električne energije narašča.
Slovensko elektrogospodarstvo v prihodnjih letih čakajo pomembne naloge in investicije, za katere bodo potrebne dolge priprave. Vsako napenjanje mišic in dokazovanje, kdo ima v stranki več besede, povzročajo samo dodatno izgubo prepotrebnega časa in povečujejo možnost za električni mrk. Za uporabnike pa takšne razmere pomenijo netržne cene na formalno odprtem trgu.
Objavljeno pod nt, gospodarstvo | 
| 
|
Poročilo o dogajanju v el-gospodarstvu se zdi kar celovito in razvidno- ni pa jasno,kaj je sklep ali nauk te basni? Je SLO storila prav in dela prav , ko pridno sledi evroliberalni deregulaciji elektrike in sumljivo političnemu vsiljevanju transnacionalne “konkurence” , najbrž bolj s ciljem “bolj enotne EU” kot nižjih cen, ker teh NI OD NIKODER-kot jih ni bilo v ZDA,ki so prve deregulirale elektriko, zato pa so cene v Kaliforniji poletele v nebo, pa še mrki so bili- in se obetajo tudi pri nas?? Se motim, ali pa se avtorica ne vpraša (morda se je kje drugje?), Kakšen smisel ima privatizacija trga el.energije z vso silno “svobodno konkurenco”, če se cene le še višajo? Ali niso edini, ki imajo od tega korist, zgolj in samo zasebni distributerji? Se še spomnimo famoznega Roberta Goloba, elektro-ekonomskega dr.-a in vobče genija, ki je kot drž.sekretar izpeljal privatizacijo distribucije, potam pa hitro šel v službo k enemu od privatnih distributerjev(pa ne pod to vlado): ali ni ta zgodba dovolj jasno sporočilo, za kaj v resnici gre pri celi tej packariji? Bomo kdaj zvedeli, za koliko bi bila elektrika cenejša, če ne bi bilo zadnja štiri leta lai pet njihovega stroška in dobička (ok, ali pa dražja, če so res ustvarili učinkovit konkurenčen trg- a o tem ne tu ne kje drugje nismo zvedeli še nič).
Pa še to: kaj je narobe z državno- javno-lastnino naravnega monopola, vključno z distribucijo , seveda z dobrim, dolgoročnim, racionalnim, transparentnim itd. upravljanjem in brez prepucavanja osebnosti itd., in seveda z resnim programom varčevanja z energijo( glej npr. tozadeven T.Friedmanov slavospev Danski v današnjem NYT)? Skratka- ni mi jasno, ali avtorica v celoti ali samo delno verjame v gospel “svobodne električne konkurence”; da sploh ne bi verjela, se mi glede na opozarjanje na “ovire za prihod novih ponudnikov na trg” ipd. ne zdi verjetno. Pa še to 2: ali ni tudi tovrstna nejasnost zaslužna, da gremo kot državljani in potrošniki elektrike(in še česa) in informacij “v Evropo” tako široko zaprtih oči? Če pa naj bi kaj o gornjih dilemah pisalo med vrsticami ali v kakih šifrah, se mi tako preprosto ne da več brat.
Sori za dolgo tirado- dovolj bi bilo opozorilo na tole krasno misel:”V skladu s pravili trga in evropsko protimonopolno zakonodajo…si morajo
elektrodistribucijska podjetja konkurirati. To pomeni, da morajo elektriko podražiti ob različnem času in za različne odstotke…”.
Torek: konkurenca je v tem, da se elektrika draži, vendar ne s “kartelnimi dogovori”, ampak…. A kako naj “morajo el.podražiti ob razl.času in za različen odstotek”, če se vsaj o tem ne dogovorijo ali vsaj obvestijo? Sploh ker prodajajo bolj ali manj eno in isto(domačo) elektriko in ker hočejo maksimirat profit? Ah, saj sem vedel, da ne štekam svobodne konkurence…
Igor, samo primerjati je treba najbolj liberalen trg energetike v EU, britanski, z najbolj nacionaliziranim, francoskim, in se vprašati, kako to, da britanski porabniki niso v nič boljšem položaju kot francoski, kvečjemu obratno.
Slabost neoliberalnih “analitikov” in neoliberalne Evropske komisije je, da vero v dobrobiti prostega trga postavljajo pred dokaze o delovanju različnih rešitev v praksi. Ko jim predočiš dokaze, je odgovor vedno enak: neoliberalni ukrepi niso bili izpeljani dovolj dosledno; če bi namreč bili, se to ne bi moglo dogajati.
Tako neoliberalci iz vsake debate izidejo kot (moralni) zmagovalci: lahko si pripišejo zasluge za vsak pozitiven trend, negativni trendi pa so dokaz pomanjkljivega izvajanja njihovih politik.
@igor vidmar
Res je. Ta “način” proizvodnje in distribucije si je “sfinanciral” vam takoljub J.P. Morgan (originalen);
potem se je ta način razširil po vsem planetu. Napaka je bila že v izhodišču; a Morgana so premamili prav “števci”! Da je sistem potraten in v nasprotju z zakoni fizike, dokazujejo, a zaman. Zato je pravzaprav vseeno, razen če odmislimo vlaganja v infrastrukturo in vzdrževanje le te, ker naj bi bila država pri tem bolj razsodna, kdo “kasira”. Števci tečejo in nas molzejo; dobiček je velik in sladek. Rešitev je vsako gospodinjstvo, vsako podjetje, ustanova, vozilo itd. svojo “elektrarno” v velikosti škatle za čevlje! Patenti so izdelani, a kaj, ko je pač tako lepo molsti in graditi termo-elektrarne, hidro-elektrarne, nuklearke itd. in daljnovode in napeljevati žice in žice in žice ter vgrajevati števce, predvsem števce! …
zopet enkrat mi je všeč ideja majhnih proizvajalcev energije združenih v omrežje podobno internetu. za patente o takih poizvodnih škatlicah, da vanje spravim čevlje pa priznam še nisem slišal. sonce po moje, pa kako energijo shraniti, pa kako varčevati,.. z razumevanjem delovanja svobodnega trga (kaj bi naj to bilo v realnem svetu?) in ali obstaja alternativna definicija leninistični definiciji (vrednost, ki se oplaja) ter videti življenje in smrt v produkcijski formuli - to pa res verjamem, da malokdo zmore, meni ni jasno, a si kdo drzne trditi drugače?
@Igor
nauk ali sklep te basni je, da bi morala država kot večinska lastnica elektrodistribucij - vlada jim imenuje predsednike uprav - poskrbeti, da bi se ta podjetja začela obnašati tržno, začeti med seboj res tekmovati - kdo da boljšo ponudbo in tako dobi več porabnikov. V tem primeru bi cene šle dol, pa še kakšno drugo storitev bi nam lahko ponudili zraven, se specializirali recimo za odkup električne energije, pridobljene s sončnimi kolektorji na strehah domov in tovarn in podobno. Namesto, da bi razmišljali vnaprej in iskali rešitve za zagotovitev dolgoročno varne in stabilne oskrbe, da bi torej razmišljali strateško, se direktorji med seboj skupaj z ministrom gredo igrice, ki lahko privedejo do mrka. Iz tega vidika so tudi odločbe, ki jih je distributerjem poslal urad za varstvo konkurence zgolj pesek v oči. Poslej se pač ne bodo dogovorili, kako skupaj dvigniti cene, ampak se bodo dogovarjali, kako datume in deleže porazdeliti na vse leto, da bodo ustvarili navidezno konkurenco. Pri tem ni pomembno, ali so podjetja v državni ali zasebni lasti. Med Francozi in Nemci ni razlik, prvi imajo državni monopol, drugi pa zasebnega, cene povsod naglo rastejo in porabniki nimajo nikakršne izbire. Lastništvo ni bistveno, bistveno je strateško razmišljanje. Politiki v Sloveniji za elektrogospodarstvo že leta iščejo strateške partnerje. Vsi obljubljajo pregledno privatizacijo, ob tem pa je v zadnjih dveh letih Bavčrjev Istrabenz povsem nepregledno in skozi stranka vrata postal solastnik podjetja Gen energija, ki prodaja električno energijo iz Krškega.
@darja: hvala za pojasnilo; ampak ali ne dodatno potrjuje istega protislovja? “država bi morala poskrbeti za tržno obnašanje”:o, ampak kako naj to naredi, ko pa je tržno obnašanje po definicji “protidržavno” in le na Smithovem “idealnem” trgu včasih skladno z občim dobrom? Upam, da ne poenostavljam preveč. Tržno obnašanje v španoviji z državo, točneje: vlado se mi zdi na tako ne-čistem trgu kot je energetski, v nujnem protislovju z interesi potrošnikov oz. javnim interesom. Dobra stara “pravna država”, ki naj bi varovala javni interes & potrošnika & konkurenčnost(poleg dobre gospe Kutinove,ki je kar nekam izginila), je vselej že v defenzivi, sploh pa lahko varuje le - zakonitost;torej zakone, ki si jih gospodje a la Robert Golob napišejo na kožo, če vedo, da bodo od tega kot zasebniki imeli korist. Če sem malo patetičen, v takšnem sistemu je “profit” nujno pred “ljudmi”.
Zato se mi zdi pomebno, v kakšni lasti je elektrika. Ker je “država”-seveda drugačna kot ta-vendarle še glavni instrument javnega interesa in le kot lastnica in neposredna upravljalka lahko zagotovi energetsko politiko in upravljanje v javnem interesu, -in tustrezno poslovno KULTURO upravljanja (pa seveda tudi potrošniško kulturo varčevanja itd.).Star zgled te vrste je bil po moje celo ameriški elektro-sistem , zgrajen z javnimi sredstvi New Deala, ki je več kot 40 let, tja do do Reagan-Bush-Clintontonove divje deregulacije=privatizacije zagotavljal poceni in stalno energijo. Ta naša in evro-mešanica “države” in privatizacije pa se mi zdi- in tudi vam, če se ne motim- točno recept za packarije, ki se dogajajo. Zame še več privatizacije distribucije pač ni odgovor. Zasebno podjetnost, tržna konkurenco itd. pa naj država spodbuja na polju razvoja novih tehnologij energetske proizvodnje,prenosa, varčevanja, čistosti itd., ne pa pri posnemanja smetane (= distribucije).
@igor
če se prav spomnim, so nekatera elektrodistribucijska podjetja po liberalizaciji trga za podjetja ob državnem lastništvu vzpostaviti trg, a niso uspela, ker je politika ugotovila, da bi s tem izgubila možnost za kadrovanje svojih zaslužnih ljudi v ta podjetja. Ta podjetja in tudi druga elektroenergetska podjetja lahko ostanejo v državni lasti in se obnašajo tržnjo, razvijajo novo ponudbo, investirajo v inovacije, če se oblast do njih ne obnaša kot politika, ampak kot lastnik. Ne kot lastnik, ki skuša v čim krajšem času pobrati čim več (tuje in domače slovenske kobilice), ampak kot pamenten dolgoročni lastnik, ki zahteva zmerni profit ob vlaganju v razvoj in skrbi za zanesljivo in varno oskrbo. Pa še nekaj je v elektrogospodarstvu treba razumeti: to je celovit sistem od proizvodnje prek prenosa do distribucije v vsako posamezno gospodinjstvo. Ta sistem mora delovati usklajeno, ne pa vsak del posebej. Se strinjam, lastnik je tisti, ki določa poslovno kulturo, zahteva, da dobiček ne prevlada nad javnim interesom, enake omejitve seveda veljajo tudi za prikazovanje velikih izgub s pomočjo različnih računovodskih trikov, ki smo jim bili priča v preteklosti. Res je, zgolj privatizacija distribucije ni odgovor, enako kot tudi privatizacija proizvodnje ne.