Karadžić in druge pošasti
admin, petek, 8. avgust 2008GOST razgledi.net
Igor Vidmar
publicist
igor.vidmar@siol.net
»Jugoslovanska vojna razpada se je končala dve leti in pol prepozno. Vtem ko se ne bi smela zgoditi, pa bi se vsekakor morala končati maja l.1993, ko je propadel Vance-Ownov načrt zaradi pomanjkanja mednarodne politične zavzetosti, posebej v ZDA,da bi obvezali bosanske Srbe, da ga sprejmejo.«.
James Gow: Triumph Of The Lack Of Will
»Največji zločinec po II. svetovni vojni pred sodiščem!« Karadžić - »najbolj iskan človek za Osamo Bin Ladnom«, pravi TV SLO (seveda, vse to je ena sama globalna »vojna proti terorizmu«), je v varnem objemu mednarodne pravne države. Civiliziran svet si je oddahnil, roka globalne pravice je končno dosegla eno od dveh sinonimov za bosansko tragedijo, genocid, Srebrenico. Svetovni mediji so aretacijo K. označili za zgodovinski dogodek; a že skoraj v isti sapi so izrazili tudi skrb, da se bo proces zavlekel in bo notorično kratka pozornost svetovne javnosti kmalu popustila. To je že prva prevara - pozornost javnosti bo popustila (tudi) zato, ker bo popustila pozornost samih medijev, morda tudi zato, ker se je prva zoprnija že zgodila: Karadžić je razkril (domnevni) sporazum z Američani, torej: »to be discontinued«?
Lokalni zahodnobalkanski mediji bodo pozornost verjetno zadržali dlje, razen tistih , ki so že v EU in Natu. Nekateri bodo morda celo obnovili zgodovino vojne v Bosni, seveda vsak v svojem ključu. Zagrebški Jutarnji list pa je povabil k sodelovanju kar Slavoja Žižka, ki se je v tekstu - »Stihovi radosne slobode sadizma« - osredotočil na Karadžićevo pesništvo - in pesništvo nasploh - kot pravir »destruktivne orgije« na Balkanu (pa i šire). Njegov prispevek je zanimiv tudi za tukajšnje razmere, vendar dvomim, da bo preveden v Novi reviji; celo za Mladino je verjetno prehud: »Odakle potječe san o destruktivnoj orgiji? Ovdje nas čeka neugodno iznenadjenje: san o etničkom čišćenju formulisali su prije više desetljeća pjesnici«… »Etničko čišćenje u Bosni bilo je nastavak (jedne vrste) poezije drugim sredstvima«… »Upravo je s njima, iskrenim pjesnicima, a ne pokvarenim političarima, sve počelo (bold i.v.) kad su još sedamdesetih i osamdesetih posijali sjeme agresivnog nacionalizma ne samo u Srbiji nego i u drugim bivšim jugoslovenskim republikama«. Slovenski agresivno nacionalistični pesniki? Povejte nam kaj več. Se je pa nekaj takega zgodilo tudi v Ruandi, itd. (Magazin JL, 2. 8. 2008).
Reality-show - ozaveščeni elektronski mediji, ki so se spomnili fantastičnih rejtingov nedavne zgodbe o avstrijski pošasti Josefu Fritzlu, so se začeli po istem vzorcu moralno ogorčeno spraševati, kako je bilo mogoče, da je - podobno kot avstropošast - tudi Karadžič leta in leta živel normalno življenje med normalnimi ljudmi? Kako je lahko genocidni monstrum tako uspešno skrival sebe in svoj morilski značaj? Je tudi tu sokriva njegova pesniška duša?
Na tej točki bo medijski populizem morda nadgradil tradicionalni del napredne strokovne javnost in nas bornirano spomnil na Hannah Arendt in njeno analizo »banalnosti zla« ob Eichmannovem procesu v Izraelu, torej na razmere in mehanizme preteklega stoletja, ki so iz navadnih uradnikov, zdravnikov in mnogih »dobrih ljudi« naredili množične morilce. Ni pa gotovo, da se bo strokovna javnost spomnila lani izšle knjige profesorja Philipa Zimbarda, avtorja zloglasnega »Stanfordskega zaporniškega poskusa« v 70-ih - »The Lucifer - How Good People Turn Evil«. Kajti ta knjiga na za vse nas mučno vprašanje ne odgovarja teoretično ali literarno-filozofsko, pa tudi ne le s podrobno socio-psihološko analizo eksperimenta iz prejšnjega stoletja, ki je pokazal, kako čisto normalni «dobri« ljudje v določenih (npr. zaporniških) okoliščinah in sistemu postanejo zli. Zimbardo se podrobno loteva tudi realnih »eksperimentov« in Sistema, ki je pripeljal do Abu Graiba in Guantanama v tem tisočletju, tako rekoč pred našim pragom in tako rekoč z našim sodelovanjem, saj »smo« podprli napad ZDA na Irak z vilensko izjavo, »smo« tudi v Natu in v Iraku, pa čeprav simbolično itd.
Zimbardo pa gre še dlje - za razliko od prevladujoče pravosodne , strokovne in medijske prakse, ki se omeji na individualno odgovornost, postavi na zatožno klop še Sistem, ki je ustvaril razmere in legitimiral te »deviacije«, sam pa je bil celo priča obrambe na vojaškem procesu proti enemu »navadnih« izvršiteljev abu-grhraibskih mučenj. Zimbardo se tudi ne ustavi pri najvišjih vojaških voditeljih, ampak za soodgovornost obtoži tudi šefa CIA-e Teneta, obrambnega ministra Rumsfelda, »podpredsednika mučenja« Cheneyja in samega ameriškega predsednika.
In kam sodi v Zimbardovi strukturi odgovornosti (posameznik, okoliščine, Sistem) - Karadžić? Na prvo žogo in za miren spanec javnosti je njegova vloga - skupaj z Miloševićem, Čosićem in drugimi velikosrbskimi ideologi in »pesniki« - v celoti in brez ostanka analogna vlogam zgoraj omenjenih eminenc (ameriškega) Sistema. Sliši se dobro in tudi resnično, vendar ne zadovolji povsem. Kajti Sistem, ki je pomembno določal vojno razpadanja Jugoslavije, je bil vendarle širši (medtem ko nad ameriškim Sistemom pač ni ničesar razen Boga): njegov vedno pomembnejši del je bila »mednarodna skupnost«. O neslavni vlogi te je bilo tedaj in kasneje dosti napisanega, seveda brez posledic (z delno izjemo nizozemskih gest). Eno od del, ki je glede vloge Sistema »mednarodne skupnosti« izjemno temeljito in nenavadno direktno, pa je knjiga »Triumph Of The Lack Of Will - International Diplomacy and the Yugoslav War«(London 1997) Jamesa Gowa, predavatelja na oddelku za vojne študije , direktorja programa mednarodnega miru in varnosti na King’s College v Londonu, ter avtorja več del o jugoslovanski vojni.
O pomenu mednarodnega segmenta Sistema, ki je (so)določal naravo jugoslovanske vojne, v knjigi ni dvoma : »Jugoslovanska vojna razpada je imela pet značilnosti: mednarodno vključenost (involvement), srbski projekt novih meja; neravnotežje sil; prisila; in etnično čiščenje«. »Mednarodna vključenost je naredila razliko (made the difference)… strateško okolje je spremenila na tri načine«… »Naraščajoč mednarodni delež v jugoslovanski vojni je bil v kontrapunktu z zadržanostjo in nezmožnostjo uporabe sile.« »V konfliktu, za katerega je bila značilna strahopetna uporaba sile s strani omejenih vojaških skupin z omejenimi viri , se je neuspeh tistih z superiornim vojaškim potencialom, da bi zavarovali sporazume ali ohranili svoj lasten značaj in verodostojnost, lahko izšel edino z rezultatom, ki je predstavljal triumf … pomanjkanja volje.«. Le kaj je hotel avtor povedati s parafrazo naslova dokumentarca Leni Riefenstahl o naci-mitingu v Nürnbergu 1934?
Povzetek: » Jugoslovanska vojna razpada se je končala dve leti in pol prepozno. Vtem ko se ne bi smela zgoditi, pa bi se vsekakor morala končati maja l. 1993, ko je propadel Vance-Ownov načrt zaradi pomanjkanja mednarodne politične zavzetosti, posebej v ZDA, da bi obvezali bosanske Srbe, da ga sprejmejo.« James Gow je še posebej zanimiv, ker je bil od l. 1994 do 1998 strokovni svetovalec in strokovna priča Urada tožilstva pri mednarodnem kazenskem sodišču za nekdanjo Jugoslavijo v Haagu (z njim je sodeloval tudi kasneje). Torej je gotovo zadovoljen, da se je Karadžić končno znašel tam.
Odgovornost drugih protagonistov mednarodnega Sistema, ki je, sodeč po Gowovi ekspertizi, dopustil, da ne rečemo - omogočil vsaj dve leti in pol bosanske morije - to pa je nekaj drugega. Ta odgovornost in ti odgovorni se ne bodo nikoli znašli na zatožni klopi, kot tudi ameriških generalov in politikov, (so)odgovornih za Abu Graib, Guantanamo, Irak ne bo na kakšnem »bagdadskem procesu«. In tudi na »sodišču« globalnih medijev in pripadajoče jim »svetovne javnosti« se ne bodo znašli - saj nas prav oni varujejo pred terorizmom, kajne? Zato bo beseda o tej odgovornosti »prepuščena« Karadžiću, ki je itak množični morilec in pošast. In kdor mori, ta tudi laže, kot pravi dobri gospod Holbrooke.
Objavljeno pod gost razgledi.net, svet | 
| 
|
http://jutarnji.hr/magazin/cla.....,128631.jl je zanimiv Zizek z omembo Handke-ja. Nase pesnike, velike protivnike skupnih jedr in sojenja JJ v ne-slovenscini bomo seveda amnestirali. Jaz sem vseeno ucil velika svetovna pisatelja Cankarja in Preserna v BiH in Vojvodini. Zdaj ze Holmec proslavljamo…
zanimivo branje in zanimiv spomin na vojašnico JNA, kjer so ne še dvajsetletniki več kot jasno kazali znamenja, kako enostavno je ubiti sočloveka. Le, da je malo kdo to hotel videti.
Jaz naprimer nisem videl v tem pokolu,ki se je zgodilo človeku nikakrščenega Cankarja ampak samo zločin proti svobodnemu narodu,ki je živel 40 let ali več v lažnivi Jugoslaviji z takšnimi kot sta vidva in ostala drhal.
Če bi kdo moral v vojni v BiH posredovati je bila to Evropa.
Mi smo uvedli embargo na uvoz orožja in vzpostavili neravnotežje v tej vojni. Socialistični predsednik Francije Mitterand je šel v Sarajevo reševat Mladićevo vojsko pred posredovanjem NATA za deblokado mesta.
Rusi so grozili s tretjo svetovno vojno, če bo kdo bombandiral srbske položaje.
Varnostni svet je bil blokiran, UN je bil nemočen.
Evropejci so bežali iz Srebrenice potem, ko so Srbom pomagali ločiti moške in ženske in izpeljati etnično čiščenje. Tja pa jih je proti želji Britancev namestil UN. Britanci so želeli ostati v Srebrenici, pa je bila predana Nizozemcem. Britanci bi se borili.
V tej vojni se je pokazala: impotentnost Evrope, mizernost politike mehke moči, utopičnost multilateralne akcije in svetovnih teles.
Vse te iluzije je porazil s tanki dobro založeni psihopatski vodja mini državice. Vojno je končala ameriška vojaška pomoč Hrvaški, zmagal pa jo je Franjo Tudjman.
Ko Evropejec, ki živi takorekoč v okolici Sarajeva napiše, da bi Američani morali biti bolj odločni za končanje te vojne je to priznanje popolnega poraza vsega v kar verjame, operativne nesposobnosti svojih idej (in -to je žalosten del- popolna odsotnost svoje lastne vloge v tej vojni)…
Ta želja krivdo za svojo lastno katastrofo na Balkanu obesiti nekomu preko Atlantika mene spominja na Arabce, ki za vsako svojo neumnost krivijo Ameriko. Jaz na to ne pristajam in se kot Evropejec počutim krivega, ker nič nismo storili za konec vojne v BiH ter sem hvaležen Američanom za pomoč hrvaški in unilateralno akcijo na Kosovu, ki je končala nacionalne morije v moji neposredni okolici.
Sram me je ljudi, ki bi radi iz svojo sramotno impotentnost zdaj pokrili z bizarno teorijo o nekakšni fiktivni krivdi velikega čezatlantskega satana za morijo na drugem koncu planeta, ki so jo poganjali lokalni nacionalizmi. Težko bi našel kaj bolj tipično evropskega, kot je bila vojna v BiH.
G.Štih, v svoji nekritični amerikanofiliji le pregrobo poenostavljate: Evrope takrat ne v političnem ne v vojaškem smislu ni bilo, niti EU ne, in še danes je EU vojaško in delno tudi mednarodnopolitično malone vrste “protektorat” ZDA-žal. Embargo na orožje je uvedel VS OZN- tudi ZDA ni dala veta.Dejstvo je, da bi tedaj edino ZDA lahko s silo prisilile Srbe k spoštovanju Vance-Owenovega načrta- kot so to storile le dve leti pozneje, in to iz zraka, na tleh pa so bili do tedaj evropski vojaki, kakor že nemočni itd. In seveda so bile ZDA še kako sporno vmešane v jugo-katastrofo od prvega trenutka, ko je W.Zimmerman dal Markoviču praktično zeleno luč za poseg JLA v Sloveniji. O Mitteranu pa imate prav. Zaslug ZDA za končno ustavitev vojne ne Gow ne jaz ne zanikava,a od tega do vašega fanovstva je pa kar daleč.
Gow tudi nikakor ne “obeša” krivde zgolj ZDA, ampak-tudi v mojih skopih povzetkih- jasno govori o celi “mednarodni skupnosti” vključno z Evropo .Vaše prevzemanje odgovornosti kot Evropejca pa je iz zgoraj navedenih razlogov prazna gesta;edina konkretna sodgovornost nas tule pa je lahko le ona državljanov Slovenije in prej Jugoslavije(če ste že bili polnoletni). Kaj naj bi pomenila Gowova “operativna nesposobnost svojih idej” in “odsotnost lastne vloge v tej vojni”, pa veste samo vi. ps: opravičujem se za tikanje v prejšnjem odzivu.
Krivda ZDA je predvsem v tem, da so ohranjale fikcijo o unitarni YU še dolgo potem, ko je bilo jasno, da bo stvar eksplodirala.
ZDA bi danes morale ravnati drugače in podpreti neodvisnost Republike srpske, legitimirati rezultate srbskega etničnega čiščenja in razgraditi fikcijo o BiH kot nekakšni Srbov, Hrvatov in Bošnjakov.
Evropa ni bila v času vojne nikakršen ameriški protektorat. Obstajala je os Pariz-Atene-Moskva, ki je vodila pro-srbske politike in preprečevala interveniranje v korist Bošnjakov; evropski rdeči pa so od znotraj iz solidarnosti do socialista Miloševića in Moskve relativizirali agresijo na BiH. Kdo je bil tisti, ki je pozval bombandiranju in koncu embarga na začetku vojne? Najglasneje sta to storila Margaret Thatcher in Bob Dole.
Ta odnos Evrope do lastnih zgodovinskih napak se mi zdi vredno problematizirati, ker se iz tega nič ne naučimo. Vladal je tedaj in vlada še danes v Gruziji. Po eni strani kritiziramo ZDA v vlogi svetovnega policaja, po drugi strani pa kritiziramo odsotnost igranja te vloge, ko se vedno znova pokaže, da je naša “mehka moč” farsa in so naše utopične politike (tobožnje “diplomatsko znanje” in “nekavbojstvo”) dobre le kot demagoška retorika v času brez konfliktov.
Kličemo po miru in multilaterali in ko dejansko do nje pride (kot v primeru Balkana) in izpade neučinkovita je nekdo “prepozno unilateralno nekoga bombandiral”.
Mi, Evropejci, smo zunanjepolitična šala tega planeta.
Ko nam na dvorišču gori smo jezni na ljudstvo na drugi strani Atlantika, ker “nič ne naredi glede ognja na našem dvorišču!” Ko se spopademo med sabo nam je za to kriv nekdo drug.
Smo makro kopija neke mikro socialistične ideologije, kjer nihče nikoli ni kriv in odgovoren za lastno klavrno stanje; kjer je socialno pravično, da uspešni plačujejo vse račune v hiši; zraven pa se jih kolne in zmerja. To so ZDA za nekatere Evropejce - uspešen posameznik iz soseske na makro-nivoju, “imbecil ki nič ne zna in ničesar poglobljeno ne razume” in naj vendar naredi, da bo vse pri nas delovalo; če ne pa je bodisi kriv za naše lastne težave ali pa za počasno reakcijo na naše lastne težave.
Da čez nekaj let ne bi mogli reči, da se to ni zgodilo objavljam misli iz rdečega evropskega tiska o invaziji na Gruzijo -
“Putin se je pravilno odločil”
“Proti ameriški hegemoniji”
“Bravo”
“Francija naj zamenja strani”
“Gruzija je zločin Washingtona”
“Potrebna klofuta za Busha”
“Diktator iz Tbilisija je izzval Rusijo”
“Edini zmagovalci bodo anglo-saksonski trgovci z orožjem”
“Washington ustvarja novo vojno v Evropi”
“Zdaj smo vsi Rusi”
Ploskati uničenju majhnega naroda, ki si drzne razmišljati drugače od “nas” je zelo konkreten rezultat hujskaškega anti-amerikanizma. Kdo bo zdaj v Evropi sprejel odgovornost za to? Ker … “niso krivci depresivci, lude i psihopate”.
izjemno dobro je v kontekstu omenjen primer Gruzije - preveč je kazanja na prst drugam, ki bi moral, v primeru Evrope, biti usmerjen k samemu sebi. največje razočaranje pri razpadu SFRJ ni ameriška zunanja politika, je, kot je zapisal T. Štih, da smo evropejci zunanjepolitična šala tega planeta.
Sam upam, da bo EU končno zmogla jasno, takojšnjo in odločno odločitev v podporo demokratične Gruzije (obsodba Putina), še enih bledih sladoledarjev ne rabijo bodoče žrtve vojne.
Razpad YU je bil dosledni EU projekt nemske politike! Americani so bili SPET zaposleni z Bliznjim Vzhodom in Madridsko konferenco, Nemci prvic razkazali missice na Balkanu. Mi jim prvi ustregli, potem sse Hrvaska s pesmijo. In zdaj smo jim vsi dolzni lepe denarje za Siemens zastarele izdelke…
Štih, lahko bi naslove polinkal, da ne bi bili slučajno plod tvojega patološkega sovraštva do rdečkarjev.
Ne, razpad SFRJ ni bil projekt globoko nemške politike. SFRJ je v prvi vrsti razpadla odznotraj po propadu revolucionarne avanture v ustvarjanju bratstva in enostnosti in enakosti z, malo samosvoje pa vendarle le iskanje niše, s komunizmom (enopartijski sistem s planskim gospodarstvom in evolucijo do samoupravljanja in demokratičnega centralizma).
Kako Rusija dojema Karadžića in Kosovo vidmo danes on tisočih mrtvih v Gruziji, ki bo v kratkem in ne glede na število žrtev popolnoma uničena. Pri tem se, evropejska zunanjepolična slaba šala tega planeta, ne bo pokazala nič bolje, kot se je ob klanju v SFRJ. Zato in tisoče pobitih gruzijcev, ter tistih ki jih bodo kratkem pobili je že davno prepozno.
Ali je Kosovo poseben primer, ali je Palestina poseben primer, ali se ozemeljska nedotakljivost spremeni zaradi nore namnožitve ene strani (biološki genocid), zaradi vojaške premoči, zaradi,.. osnovna vprašanja in niti nanje nima EU odgovora. Ko bi vsaj vedela za lastne interese in jih zasledovala,.. tako pa nič od nič.
YU je vsekakor potrebovala politicni pluralizem ampak je ta mozen tudi v multinacionalni drzavi. Nekoliko tezav je v dvonacionalni Belgiji in tronacionalni BiH. EU sse dolgo ne bo imela Obamo…
nikakor se ne mroem strinjati o nekoliko težav v BiH. Po skoraj sto tisoč mrtvih je tam še zmeraj kaos popolni - neskončno daleč od omenjene Belgije - od nekdaj je pač veljalo, pa mirna Bosna.
@james: Dejstvo, ki se ga vedno znova naučimo je, da svet drži v ravnovesju vojaško ravnotežje. Kadar se to poruši se začnejo dogajati grde stvari.
@igor: Ti kar tikaj. Morda se ne strinjamo, toda tule smo increasingly sami pametni ljudje (to se opazi, ker je vse manj žaljivk) in nihče prevzeten nas ne gleda. Če sem svojega nekdanjega šefa, miljarderja, lahko naslavljal z Dear Reiner, pa se lahko tudi med Slovenci. Dobro tikanje je tisto, ki pokaže da se vendarle ne mislimo poklati med sabo. Slabo tikanje pa je tisto, s katerim želiš koga degradirati na nižji nivo, kot mu gre na podlagi nekega temeljnega človeškega spoštovanja.
Yugoslavia: The Avoidable War is a product of New York’s Frontier Theatre and Film Inc., co-produced by George Bogdanich and German TV producer Martin Lettmayer.
Poglejte ta balansiran amerisko&nemski dokumentarac za boljse razumevanje YU dogodkov v realnem mednarodnem kontekstu!
Na JJ RTVSLO ga sigurno ne boste videli kljub kritiki Kucana…
@james
Kolikor se spomnim, so se prebivalci Južne Osetije in Abhazije demokratično na referendumih odločili, da ne želijo živeti v Gruziji - v tistem trenutku, ko je gruzijska vojska napadla Osetijo, je Gruzija samo še napadalec, ne pa neka demokratična država, katero bi bilo potrebno braniti. Glede na to, da je napadla Gruzijska vojska, so Rusi tokrat branitelji demokracije in ljudske volje.
Tu ne gre za izbiro med Gruzijo (Ameriko) in Rusijo, EU bi morala izbrati Južno Osetijo, ki je bila napadena in Abhazijo, ki bi bila napadena - vse ostalo je navadna koristobljubna dvoličnost.
@ zirosi -
Zgodba, ki jo navajaš vsekakor nima začetka v demokratičnem (?) referendumskem odločanju južno-osetijcev. Vloga Rusije in vse kar se je na zakavkazju dogajalo po razpadi ZSSR takoj slika agresijo Rusije v pravi luči. kako je prišlo do odločitve o odcepitvi dveh delov Gruzije od matične države je prosojna dosti bolj od ciničnega proputinstva, ki je predsednika Gruziije izenačil s Huseinom v Iraku in ga namerava obesiti (avtor Putin)
Zelo verjetno pelješ pogovor od ozemeljske nedotakljivosti mednarodno priznane in suverene države Gruzije tudi h Kosovu, v Republiko Srpsko pa mogoče še nazaj do SFRJ?
Kri v zakavkazju je zasledovanje ciljev Rusov (teh je več, med njimi je tudi prekinitev naftovoda), ki morijo slabo opravičujejo. Bili smo v približku vojne tudi v Sloveniji in vemo kaj je propaganda, a ne? In poročanje ruskih medijevni drugačno od RTV Beograd konec osemdesetih v SFRJ. Vsaj to smo se naučil, mar ne?