Naravovarstveniki so zgroženi, ker so kmetje v EU zemljišča, ki so pomembna za ohranitev biološke raznovrstnosti, spremenili v njive. Ariel Brunner, ki za organizacijo Birdlife International ugotavlja spremembe v evropskem kmetijstvu, je za BBC povedal, da so birokrati v Bruslju s predlogom za odpravo ukrepa obvezne prahe naredili veliko napako. Ko so to predlagali, niso pomislili na posledice, da je to grožnja za številne divje rastlinske in živalske vrste. Povečala se bo onesnaženost voda, kajti na območjih z intenzivnim kmetijstvom so težave zaradi onesnaženosti vode v rekah in podtalnice. Če evropska komisija meni, da je treba obvezno praho odpraviti, jo je treba nadomestiti z drugimi ukrepi za varovanje narave, pravijo okoljevarstvene organizacije. Evropska komisija njihove očitke odločno zavrača.

Na podlagi ukrepa obvezne prahe so morali večji kmetje v EU do zdaj deset odstotkov njiv vsako leto obvezno pustiti neobdelanih. Evropska komisija je predlagala odpravo tega ukrepa zaradi velike podražitve hrane, zlasti žita. Ocenila je, da je treba povečati pridelavo, da bi ustavili rast cen. Velika večina članic EU se s tem ukrepom strinja. Med njimi je tudi Slovenija.

Tudi v Sloveniji je kmetijstvo vse bolj intenzivno, vse več majhnih kmetov se odloči svoje njive prodati ali oddati v najem velikim kmetom, ki pridelujejo hrano na industrijski način.Ti kmetje sejejo in sadijo monokulture, ki izčrpajo zemljo, ker ne uporabljajo kolobarjenja, uporabljajo veliko več umetnih gnojil in pesticidov na hektar zemlje. Cvetočih travnikov je vse manj, ker jih industrijski kmetje pokosijo in krmo balirajo še preden rože in trava utegnejo zacveteti. Posamezne divje rastline zato izumirajo, prav tako travniške živali, svarijo okoljevarstvene organizacije. Kmetov, ki imajo tri do pet hektarov zemlje, dve kravi in nekaj prašičev, ki na svojih njivah pridelujejo različne poljščine, je v Sloveniji vse manj, ker tako rekoč nič več ne morejo prodati, veterinarji so postali predragi. Večina teh kmetov, ki so prej bili samooskrbni in so vsako leto prodali kakšnega bika in prašiča, pa seveda pšenico, zdaj niti vrta ne obdeluje več, zato vso hrano kupujejo v trgovini. Ta pa je v glavnem uvožena. Iz pridelovalcev so tradicionalni kmetje v zadnjih 15 letih postali kupci hrane, Slovenija pa je kljub povečanju hektarskih donosov neto uvoznica hrane.

Medtem ko v Pomurju in na Štajerskem tradicionalne kmetije izginjajo, so čez državno mejo Avstrijci že ugotovili, da je mogoče tudi za takšne kmetije dobiti iz Bruslja denar, še posebej, ker se v proračunu EU povečuje znesek za razvoj podeželja. Prav tako je mogoče zaslužiti z biološko pridelavo, čeprav je na takšnih kmetijah ogromno dela na roke. Avstrijci poleg tega že ves čas uspešno dobivajo denar za svoje gorske kmetije, ki imajo težke pogoje za delo. Se pa je tudi v Avstriji po vstopu v EU število kmetij precej zmanjšalo, kmetijska proizvodnja pa industrializirala.

Pekka Pensonen, generalni sekretar evropskega združenja za kmetijstvo Copa-Cogeca, pa opozarja, da so kmetje vse bolj pod dvojnim pritiskom. Hkrati bi morali zagotoviti dovolj hrane po čim bolj dostopnih cenah in skrbeti za biološko raznovrstnost. Obojega ne zmorejo. Ni dvoma, da je zdaj pritisk za povečanje proizvodnje večji. Z njim se strinja tudi Roger Waite, urednik biltena AgraFacts. Pri tem pa ne gre zanemariti tradicije in razmer za kmetovanje v posameznih državah članicah.

Objavljeno pod gospodarstvo | | |