Podjetja prozvodnjo spet selijo bliže potrošnikom
darja, ponedeljek, 4. avgust 2008Podjetja, ki so v zadnjih letih selila proizvodnjo v cenejše azijske države, so zaradi rasti cen ladijskega prevoza začela svojo proizvodnijo seliti spet nazaj bliže potrošnikom. Ikea je recimo maja odprla svojo prvo tovarno v ZDA, da ji ni treba vseh izdelkov, ki jih tam prodaja, pripeljati z ladjami. Ameriški proizvajalci elektronike, ki so pred časom preselili proizvodnjo iz Mehike na Kitajsko, se vračajo v Mehiko, ker je ceneje, da blago s tovornjaki prepeljejo v ZDA. Pričakovati je, menijo ekonomisti, da se bodo proizvodna podjetja bolj osredotočila na lokacije v bližini porabnikov, če bodo stroški za transport še naraščali. Lokacij za proizvodnjo in dobaviteljev poslej ne bodo več iskala tam, kjer je najbolj poceni ne glede na oddaljenost, ampak čim bližje potrošnikom.
Za sod nafte je bilo treba v petek odšteti 125 dolarjev, pred desetimi leti je stal samo 10 dolarjev. Če bodo cene ostale na tej ravni, kot so zdaj, lahko pričakujemo bistvene spremembe proizvodnje po sektorjih in državah, je za časopis IHT dejal C. Fred Bergsten, avtor dela ZDA in svetovno gospodarstvo in direktor inštituta za mednarodno ekonomijo Peter G. Peterson v Washingtonu.
Stroški za prevoz 12-metrskega zabojnika z ladjo iz Šanghaja v ZDA zdaj znašajo 8000 dolarjev, pred desetimi leti pa 3000 dolarjev. Kanadska investicijska banka CIBC World Markets je v svoji študiji, ki jo je objavila maja, navedla, da ima omenjeno povečanje stroškov ladijskega prevoza enak učinek kot trgovinska dajatev v višini 9 odstotkov. Ne tarife, stroški za transport blaga so danes največja ovira za trgovanje, piše.
Medtem ko nasprotniki globalizacijo že razglašajo za mrtvo, ekonomisti opozarjajo, da so stroški za ladijski prevoz le eden od številnih dejavnikov, ki vplivajo na mednarodno trgovino. Ko se družbe odločajo, kje investirati, preverijo tudi menjalniški tečaj, zadovoljstvo potrošnikov, stroške dela, zakonodajo, ali so na voljo domači izobraženi menedžerji. Zagotovo pa Evropejci in Američani ne bodo več tovorili v Azijo rib in piščancev, kjer jih zdaj razkosajo in pakirajo, ker je to ceneje, in jih potem spet peljejo nazaj v evropske in ameriške trgovine.
Dragi stroški transporta bodo najbolj prizadeli industrijske sektorje s težkimi in velikimi proizvodi, za katere so transportni stroški visoki v primerjavi z njihovo prodajno ceno. Med takšne proizvode sodijo jeklo, motorji, stroji, deli za avtomobile, industrijske stiskalnice, bela tehnika, televizijski aparati in druga oprema za dom. Selitev proizvodnje je že mogoče čutiti tudi v sektorjih, kjer so stroški za postavitev nove tovarne nizki, zlasti to velja za proizvodnjo čevljev, pohištveno industrijo in proizvodnjo igrač.
Rast transportnih stroškov vpliva tudi na oskrbo s hrano, zlasti s takšnimi živili, kot so banane in losos. Hrana, ki je zdaj dostopna srednjemu sloju, bo zaradi tega mogoče v prihodnje dostopna le premožnim, na krožnikih preostalih ljudi pa bo več lokalno pridelane hrane.
“This is not just about steel, but also maple syrup and avocados and blueberries at the grocery store,” shipped from places like Chile and South Africa, said Jeff Rubin, chief economist at CIBC World Markets and co-author of its recent study on transport costs and globalization. “Avocado salad in Minneapolis in January is just not going to work in this new world, because flying it in is going to make it cost as much as a rib eye.”
Rast stroškov za prevoz vpliva tudi na sistem dobav. Da bi prihranile pri stroških za skladiščenje, imajo družbe sistem dobav organiziran tako, da surovine in blago dobijo, ko ga potrebujejo. Ladje in tovornjaki so zato dejansko postali njihova skladišča. Jeffrey Garten, nekdanji dekan šole za management Yale, pravi, da si podjetja ne morejo privoščiti ukinitve tega sistema, saj na njem temelji celotno globalno trgovanje. Imeti pa bodo morala več dobaviteljev, dodatna skladišča, več proizvodnih zmogljivosti, da bodo lahko v roku zagotovo izpolnila naročila.
Združenje nemških inženirjev pa ugotavlja, da se vsako peto nemško podjetje odloči oditi s Kitajske, ker so delavci v tej državi vse dražji, hkrati pa nikakor ne morejo zagotoviti ustrezne kakovosti izdelkov, piše Spiegel.
Glavni trgovinski partnerji Slovenije so v EU. Družbe, ki umikajo proizvodnjo s Kitajske, bodo verjetno iskale nadomestne lokacije v novih članicah EU. Med zanimivimi državami bo tudi Slovenija, če bo njena ponudba dovolj atraktivna za tuje investitorje. To velja tako za gradnjo novih tovarn kot tudi za obstoječe, ki se nikakor ne morejo izkopati iz težav in jih je potrebno posodobiti. Kot dobavitelji si slovenske družbe prav tako lahko obetajo dodatna naročila.
Objavljeno pod gospodarstvo | 
| 
|
Ob tem, da so se prevozni stroški povečali in da bodo rasli tudi v prihodnje, pa je proizvodnja blizu potrošnikov primerna tudi zaradi ekološkega vidika.
V času, ko toliko govorimo o ekologiji, se na žalost premalo zavedamo pomembnosti tako imenovane ’skrite energije’, ki jo porabljamo za dostavo proizvodov široke potrošnje do končnega uporabnika.
Če samo pogledamo najbolj banalne proizvode - sadje in zelenjavo - nam je lahko kaj hitro jasno, da za druge proizvode uporabimo in porabimo še več skrite energije.
Nihče se namreč ne vpraša, koliko litrov goriva je potrebnega, da na primer paradižnik, ki je bil vzgojen v drugih državah ali na drugih celinah, pripotuje do končnega uporabnika. In seveda je v vsej tej njegovi poti skrita ‘energija’, ki jo prevozniki porabijo in s tem onesnažujejo okolje.
Na žalost pa je kljub vsemu paradižnik (to je samo za primer, obstajajo tudi drugi proizvodi), ki je prepotoval pol sveta še vedno cenejši kot tisti, ki je vzgojen v naši bližini - razlogi so nam dobro poznani.
Cene goriv, ki se eksponentno vzpenjajo lahko tako pripomorejo tudi k ekološko-okoljskemu ozaveščanju in razmisleku.
vsekakor so jadra na supertankerjih dobrodošla; no rešitev okoljevarstvenih zagat (ekologija je namreč biološka veda o odnosih med živim bitjem in njegovim okoljem; biotop in biocenoza) se prične vedno znaova z definicijo težave. Je ena edina, ki je eksplozivno narasla populacija ljudi, kar je povzročilo nepovratno uničenje vseh ekosistemov na planetu in z njimi večji del divjega življenaj že pomorilo, dejavnosti človeka za nadaljno rast njegove populacije pa so zabile zadnji žebelj v krsto genocida nad divjim življenjem.
Vsak korak, ki vodi k načrtovanju znosne populacije ljudi na nivoju natalitete je dobrodošel in sliši, po moje, na: “ena družina, en otrok”, vsepovsod na planetu.
Ostale pikantnosti, kot čopič v roke in lastniki blazno ogretih črnih streh z belo barvo čez črno (da se ohladi noč), javni prevoz, pogubni davki na vse večje, širše, .. avte, davke na hrup vaških veselic (dokazan povzročitelj, tudi WHO temu pritrjuje, hormonskega neravnovesja, depresij in raka - ob svetlobi v noči: in praskanjem za ušesi od kod toliko psihotikov v modernem svetu),.. “naprej k naravi” tehnologije.. vse to je potem zelo dobrodošlo in smiselno. Brez kontrole populacije ljudi pa enako prdcu v vodo: po preprosti logiki številk.
Ja res si tukaj Slovenci lahko veliko obetamo, predvsem ce poznamo statisticne podatke o nataliteti. Mogoce nam pa vesoljcki pridejo na pomoc ali pa klateski psi, ker slovenjceljnov bo dovolj samo se za kakat pa lulat!!!!
od kod pa tebi ti podatki firduzi? vsako leto naraste število državljanov za dober odstotek, nikoli v zgodovini člvoeštva na tako malem koščku zemlje ni bilo toliko ljudi in ali sedanje pokanje po šivih (uporabljam novinarske besede) v vseh slovenskih porodnišnicah in slavljenje mater herojin s četico otrok zate pomeni izumrtje? Kje na koščku tega planeta izumira človek in kako je ss tem z opico, kačo, korkodilom, golaznijo ki komaj čaka da pobije človeštvo? Ko nimam pojma pogledam številke. in v ta rog izumiranja naroda tuliijo vsi razen jamesa, meni pač gre za pravico divjega življenje do sobivanja ne za neumne floskule o izumiranju in manipuliranje s čustvi, ki jih prinaša ljubezen do otroka (in medvedkina ljubezen do medvedjega mladiča popolnoma enako)
Draga Darja, zakaj ni nikjer citiran clanek NYTimesa, pa tako so vsi pljuvali po Mojci Mavec, kajti ta zgornji blog je skoraj cista kopija clanka , a ni to malce zalostno, da se tako kopira in ne navaja virov. No ja… delcka o Sloveniji, Kitajski in EU ni v NYT, tako da kancek lastnega truda je le vlozen v pisanje.
Shipping Costs Start to Crimp Globalization
By LARRY ROHTER
Published: August 3, 2008
http://www.nytimes.com/2008/08.....sq=Avocado salad in Minneapolis in January &st=cse&oref=slogin&scp=1&adxnnlx=1218112391-l00Eqxcuc V9nwdbto6yvw&pagewanted=all
Dragi Brane, morda si spregledal, da se Darja sklicuje na IHT (International Herald Tribune) in da do tja vodi tudi link iz njenega članka. Kaj je IHT in zakaj objavlja tekste (tudi) iz NYT pa gotovo veš.
@james:
Pokanje slovenskih porodnišnic po šivih, je trenuten prehodni pojav, ki bo kmalu izzvenel. V rodni dobi so namreč trenutno najštevilčnejše generacije, ki se je rojevala okoli leta 1975. Po letu 1980, je v Sloveniji število rojenih iz preko 30.000 letno padlo na manj kot 20.000 letno.