Zakaj izročitev nekdanjega političnega voditelja bosanskih Srbov Radovana Karadžića deli Bosno in Hercegovino in zakaj sprava še ni mogoča, je v časopisu die Zeit napisal Saša Stanišić. Rodil se je leta 1978 v Višegradu, kot 14-letnik je zaradi vojne z družino pobegnil v Nemčijo, kjer je leta 2006 izšel njegov polavtobiografski roman o vojni v Jugoslaviji z naslovom Kako vojak popravlja gramofon. Do zdaj so ga prevedli že v 20 jezikov.

Stanišić je po prijetju Karadžića poklical svojega sošolca v Bosno. G je Srb in še zmeraj živi v Višegradu, v regiji, kjer so 2000 do 3000 Bošnjakov umorili ali jih še zmeraj pogrešajo, deset tisoči so bili pregnani. Vprašal ga je, “kakšno je vzdušje tam doli”. “Nekateri se veselijo, nekateri ne,” je dobil kratek odgovor. “Pa protesti,” ga je še zanimalo. “Seveda, tudi plakati visijo že vse povsod,”, je povedal G. Na njih piše Mi vsi smo Karadžić. Naš predsednik, mi smo s teboj. Pod enim od plakatov, na katerem sta Karadžić in njegov vojaški vodja Ratko Mladić je mogoče prebrati: Naša srbska junaka.

“Nekateri se veselijo, nekateri ne,” je najbolj pesimističen in preprost skupni imenovalec, ker oba tabora spet ne moreta najti kompromisa, ugotavlja Saša Stanišić. “Naporno je to vedno znova ponavljati, a žal moramo to še zmeraj početi: Seveda se ne veselijo vsi Srbi in ne podpirajo vsi Karadžića. Moja srbska babica pravi, zdaj bo dobil, kar si zasluži. G pravi, toliko, kot si zasluži, žal v Evropi ne more dobiti.”

Vendarle pa so podobnosti v odzivih prizadetih in udeležencev, komentatorjev in kolaboraterjev tiste, ki spet kažejo, kako čustven in velik ostaja prepad med etničnimi skupinami v Bosni in koliko dela je še potrebnega do prave praktične sprave. Občutka pripadnosti, skupnega veselja, občutka, da smo skupaj nekaj dosegli, tudi zdaj ni mogoče najti. Razpoka, ki se vleče skozi Bosno, ki je ubijala za Karadžića in se zaključila z Daytonskim sporazumom, je etnogeografska, zgodovinska in na koncu tudi zasebna rana za sto tisoče. Pozdraviti jo moramo skupaj, piše Saša Stanišić.

Veselje in olajšanje, ublažitev - pri veliko Bošnjakih. Razumljivo, resno, pristno. Veselje je trobljenje, a tudi, kot skoraj zmeraj v tej regiji, mahanje z zastavami, veselje z jasnimi simboli in znaki, ki “nas” ločijo od “njih”. To je spontano veselje zaradi konca lova na največji še živeči simbol vse grozot vojne. In ja, je tudi občutek sreče, ko nenadoma zgleda, da so stvari pod nadzorom pravice in zakona. A natanko v to se meša grenkoba 13-letne Karadžićeve igre mačke z mišjo oziroma z brki in očali. In grenkoba treh let prej, ko so takšni, kot je on, postavili zakon, v katerem o pravičnosti ni bilo govora.

Tudi evropski politiki se veselijo, nadaljuje Saša Stanišić. Srbijo takoj vidijo na pragu EU, kot da bi bile vse druge skrbi dežele izbrisane - šibko gospodarstvo, cvetoča korupcija, počasne reforme, in nacionalizem, ki še kar naprej vre, kar se je spet pokazalo ob kosovskem vprašanju. V primerjavi z radikalno-desničarskimi parolami in nasiljem na beograjskih nogometnih tekmah, so spopadi na nemških regionalnih tekmah otroški rojstni dan.

Po Stanišićevih besedah je zato pomembno: Kaj proces proti Radovanu Karadžiću pomeni za Srbijo, za obravnavo zgodovine v družbi, za recimo temu etnopsihološko stabilnost v regiji? Če je to signal, prvi korak, signal za kaj in korak kam in zakaj prav tja? Je to prvi zavesten korak proti EU? Razprodaja torej, trgovina - mi vam klavca, vi nam kredite! Proti takšnemu oportunizmu nič ni mogoče reči, rezultat, aretacija šteje. Kljub temu ostaja grenak priokus: zakaj ne prej? Ali gre za pravičnost na podlagi želje po pravičnosti in iz spoštovanja do žrtev, ali za zadovoljitev političnih oziroma gospodarskih interesov?

Od “nekaterih, ki se ne veselijo”, jih je 15 tisoč prišlo v Beograd metat steklenice. Pričakovali so jih več sto tisoč. Je to znak slabosti, nezainteresiranosti? “Poletje je, tudi bedaki imajo kdaj dopust, že slišim reči G, cinično, kot zmeraj”. Tuleče postavljanje zgodovine pod vprašaj ima navzven večjo težo kot molče zasebno, kjer ni televizijskih kamer. A tudi 15 tisoč je 15 tisoč preveč, še posebej, ker je med njimi bilo mogoče videti opazno veliko tulečih mladih, ki še deset let niso imeli, ko je mož, za katerega zdaj dvigujejo tri prste, sejal sovraštvo in nasilje, ugotavlja Stanišić.

Ne glede na to, ali je bila Karadžićeva brada res odlična krinka ali ne, ostaja dejstvo, da še zmeraj ostaja prepričanje, da je junak in osvoboditelj. To spet kaže, kako trdovratni so etnični predsodki in kako šibka je ponekod pripravljenost sprejeti dokumente in argumente, pa tudi kako težko je priznati lastno krivdo in dejanja. Zlo je še zmeraj v drugih. To žal ni le problem v Srbiji in Republiki Srbski. Enako prepričanje velja tudi v sosednjih državah. Na Hrvaškem so ljudje šli množično na ceste in nasprotovali aretaciji svojih generalov, ki so obtoženi vojnih zločinov.

Zanikanje zgodovinskih dejstev ni le posledica kljubovanja, ampak dejansko tudi rezultat dezinformacij in na sploh velikega nezaupanja v medije in uradne vire, pravi Saša Stanišić. Razprave o preteklosti in posredovanju njene vsebine morajo biti bolj direktne. Osnove za to mora zagotoviti izobraževalni sistem. “Le tako sestavljenka o družbeni odgovornosti dvojca s Karadžićem in enako perverznim Ratkom Mladićem ne bo več lebdela dva metra nad glavami tistih, ki v Višegradu obešajo plakate ali kje drugje, kjer slavijo enake junake”.

Ob “nekateri se veselijo, nekateri ne,” se Stanišić sprašuje, ali bo mogoče enkrat doseči pravičnost, ki bo na eni strani izhajala iz zadoščenja na drugi strani pa iz odpora. “Tisti, ki je vlekel niti, sam na tehtnici težko odtehta številne preštete in nepreštete mrtve, žrtve, ki morajo še naprej živeti s krivci, slike, ki se spet pojavljajo, nešteto laži na vseh straneh, če mu ne sledi obširno pojasnjevanje v vseh družbah,” pravi mladi avtor.

Ko je napisal članek, je Stanšić spet poklical G. “Plakatov ni več,” mu je ta povedal. “Jaz pa sem napisal članek,” in ga povzame. “Kaj bi z njim pravzaprav rad dosegel,” vpraša G. “Da bi bili vsi spet na nekaj skupaj ponosni. Da bi se oboji skupaj nečesa veselili.” “Zelo naivno,” pravi G, “tukaj nismo na Evroviziji”.

Objavljeno pod svet | | |