Leto dni po začetku finančne krize so finančni trgi še zmeraj v težavah, ugotavlja Mednarodni denarni sklad (IMF). Čeprav je bankam uspelo dobiti svež denar, so njihove bilance še zmeraj obremenjene. IMF svari, da bodo težje prišla do posojil tudi podjetja v sektorjih, ki do zdaj posledic ameriške finančne krize niso čutila. Sklad ostaja pri aprilski oceni, da utegnejo banke in finančne institucije zaradi ameriške finanče krize izgubiti 1 bilijon (tisoč milijard) dolarjev. Banke so ta rizik zdaj upoštevale in odpisale za 500 milijard dolarjev premoženja. Ker so lahko le dve tretjini nadomestile s svežim denarjem, obstaja možnost, da bodo morale še bolj omejiti posojanje denarja. Posojila bodo zaradi tega še dražja.

In April, the IMF said that banks and other financial institutions could lose $1 trillion (£503bn) from the credit crisis as mortgage-backed assets lost most of their value - and it is still sticking to that estimate. The current report says that that the banks have now acknowledged these risks and written off nearly $500bn worth of assets. But it points out that they have only been able to raise new capital to cover about two-thirds of those losses, so the likelihood is that they will have to restrict their lending further.

Evropska komisija že pripravlja predlog predpisa za poostritev pravil za banke. Zahtevati namerava poostritev pogojev za naložbe evropskih bank na globalnem finančnem trgu. Predlog namerava objaviti v jeseni, sprejet pa bo, če se bodo z njim strinjali ministri za finance držav članic in poslanci evropskega parlamenta. Predstavniki finančne industrije že opozarjajo, da so omejitve, ki jih načrtuje komisija, prestroge, zato bodo banke morale zmanjšati posojila, ta se bodo podražila za podjetja, za nakupe stanovanj in potrošnih dobrin.

The EU wants to only allow banks to buy so-called securitized loans — loans repackaged as securities — if the seller continues to hold 10 percent in his books, the newspaper reported, citing an internal European Commission draft for new bank equity capital rules.

Predstavniki bank svarijo, da želi evropska komisija evropski bančni trg preveč regulirati, skrbi jih tudi predlog za omejitev zneska, ki bi ga ena banka lahko posodila drugi. Ta omejitev naj bi znašala četrtino lastnega kapitala. Banke so v okviru svojega vplivnega mednarodnega združenja Inštituta za mednarodne finance (IIF) predstavile svoje predloge za rešitev krize. Predlagajo uvedbo kodeksa obnašanja in sistema za hitro opozarjanje, ki bi omogočal pravočasno odkrivanje šibkih točk na finančnem trgu in v finančnem sistemu. Uprave bank pa naj bi dobile kriznega menedžerja. Kritiki IIF očitajo, da želi bankam zagotoviti, da jim v primeru večjega padca vrednosti delnic v bilancah ne bo treba prikazati celotne izgube. Ameriška investicijska banka Goldman Sachs je zaradi tega junija protestno izstopila iz IIF. Predsednik uprave Deutsche Bank Josef Ackerman, ki predseduje IIF, pravi le, da se bo treba o bilancah še pogovarjati.

Paul De Grauwe, izvedenec bruseljskega Centra za evropske politične študije (CEPS) in profesor ekonomije na univerzi Leuven, v analizi o lekcijah, ki bi se jih bilo treba naučiti, pravi, da je finančna kriza odpravila prepričanje, da neregulirani finančni trgi lahko zmeraj usmerijo prihranke v najbolj obetavne investicijske projekte.

Millions of US citizens took on unsustainable debts, pushed around by bankers and other “debt merchants” who made a quick buck by disregarding risks. While this happened, the US monetary authorities marvelled at the creativity of financial capitalism. When the bust came a large number of Americans who had been promised a new life in their beautiful homes were told to move out. This boom and bust cycle cannot have been an example of efficient channelling of savings into the most promising investment projects.

Toda to tudi ne pomeni, da morajo vlade zdaj prevzeti popoln nadzor. To bi bilo še slabše. Najti je treba pravo ravnotežje med regulacijo in riziki. Finančne trge je treba na novo regulirati zato, ker za zavarovanje pred likvidnostnimi riziki bank skrbijo centralne banke, ki imajo podporo vlade. Takšno zavarovanje neizbežno vodi do moralnega hazarda in prevzema prevelikega rizika, ugotavlja Paul De Grauwe.

The insurer cannot avoid monitoring and regulating the behaviour of those who obtain this insurance.

Druga žrtev finančne krize je prepričanje, da so posamezniki izredno dobro obveščeni, izkazalo pa se je, da niso razumeli “resnice” in treba je priznati, da je tudi ekonomisti niso razumeli, je kritičen belgijski profesor. Posamezniki, ki so prodajali nove finančne instrumente niso razumeli njihovih rizikov, kupci prav tako ne.

When the bubble started many interpreted the happy turn of affairs to be permanent and took on massive levels of debt that turned out to be unsustainable. When the bubble burst, they did not understand what happened and neither did most experts. Our world is one of a fundamental lack of understanding of the “truth”.
But that is not the world of the macroeconomic models that are now in use in central banks. The world of these models is one of supernatural and God-like creatures for which the world has few secrets.

Makroekonomski modeli, po katerih delujejo centralne banke, so namenjeni boju proti inflaciji. “Centralne banke so pripravljene na zadnjo vojno. Toda ali so pripravljene na novo vojno, vojno proti finančnim zlomom in recesiji? Orodja, ki jih imajo na voljo v sedanjih makroekonomskih modelih, gotovo niso ustrezna, da bi lahko bile uspešne. Uporabiti bodo morale druge intelektualne zamisli, da bi uspele,” zaključuje Paul De Grauwe.

Objavljeno pod gospodarstvo | | |