Je liberalizem mrtev?
jože p. damijan, sobota, 26. julij 2008* Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu
Verjamem v relativno enako družbo, podprto z institucijami, ki omejujejo ekstreme glede bogastva in revščine. Verjamem v demokracijo, državljanske svoboščine in vladavino prava. To me dela liberalca, in ponosen sem na to.
Paul Krugman, The Conscience of a Liberal, 2007, str. 267
Sedanja mednarodna finančna kriza je logična reakcija na privatizacijo vsega in na deregulacijo trgov. … ta kriza je dejansko posledica ideologije ekonomskega liberalizma, rezultat te prakse pa je neobvladljiv sistem kapitalizma. … Toda kadarkoli si je ekonomski liberalizem priboril malo več prostora, je spravil tržni sistem v težave. Ker ga je pretirano dereguliral, ga je napravil za socialno nevzdržnega. Finančna anarhija je del te zgodbe, od koder izhajajo potem krize realnega gospodarstva. Nobenega dokaza ni, da bi lahko kot sistem obstajal dlje časa.
Bogomir Kovač, Sobotna priloga Dela, 19. julij 2008
Uvodoma navajam navedke iz sodobnih razmišljanj uglednega ameriškega ekonomista Paula Krugmana z univerze Princeton, sicer tudi kolumnista New York Timesa, ki temelji na konceptualni dediščini ekonomskega liberalizma Adama Smitha, Friedricha von Hayeka in Miltona Friedmana. Temu razmišljanju pa kot antipod dodajam razmišljanje ekonomista Bogomirja Kovača, kolega z Ekonomske fakultete v Ljubljani, ki na konkretnem primeru nepremičninskega balona v ZDA ter propada paradržavnih ameriških hipotekarnih institucij Fannie Mae in Freddie Mac govori o popolni neučinkovitosti, celo absolutni škodljivosti in zato nujnosti propada ekonomskega liberalizma. Je mogoče – na podlagi primera – pritegniti Kovaču, reči Smithu, Friedmanu in Krugmanu, da nimajo pojma? Je potem, ko ga je Kovač že pokopal, liberalizem res mrtev?
Za odgovor se vrnimo najprej nazaj h koreninam. K Adamu Smithu, ki je v knjigi Raziskovanje vzrokov za bogastvo narodov (1776), ki v duhu tedanjega časa temelji na naravnem pravu in osebnih svoboščinah, oblikoval konture ekonomskega liberalizma. Liberalizma, ki temelji na osebni svobodi, zasebni lastnini, trgu kot »nevidni roki« ter pravnem in institucionalnem okvirju države kot »nočnega čuvaja«, ki omogoča, da trg z vsemi subjekti lahko normalno deluje in da ne zapelje v monopole ali kartelne dogovore. Podobno je Milton Friedman v času najhujšega vzpona državnega komunizma na Vzhodu in vsesplošnega keynesianskega poseganja države v gospodarstvo na Zahodu, leta 1962 izdal knjigo Capitalism and freedom, v kateri v Smithovi dediščini izpostavi tri temelje učinkovitega gospodarstva in demokracije – osebno svobodo, zasebno lastnino ter pravno državo, ki ščiti oboje pred zlorabami. Tako Smith kot Friedman torej poudarjata pravno državo in institucionalni okvir, brez katerih prosto tržno gospodarstvo ne more delovati, saj sicer konča v izkoriščanju monopolne moči na škodo tako blaginje potrošnikov kot učinkovitosti celotnega gospodarstva.
Kje v tem konceptu ekonomskega liberalizma je torej sistemska napaka, ki je po Kovačevem mnenju privedla do sedanje mednarodne finančne krize? Ne želim biti apologet liberalizma, toda težko najdem povezavo med liberalizmom in sedanjo finančno krizo. Ja, do krize je res prišlo na podlagi špekulativnega delovanja agentov na trgu, toda to je tudi vse, kar je povezano z liberalizmom. Izvirni greh za sedanjo finančno krizo je bodisi v – s sedanjega vidika – napačnih odločitvah ali opustitivi regulacije trga s strani ameriških državnih institucij. Prvič, nepremičninski balon se je v ZDA razvil v prvi vrsti zato, ker je ameriška FED bo septembru 2001 v želji ublažitve recesije bistveno preveč – na zgodovinsko najnižjo raven 1 % – znižala svojo referenčno obrestno mero. Poceni denar so ameriške kreditne institucije »z lopato« poceni delile tudi tistim prebivalcem, ki si zaradi svojih dohodkov in bonitete nikoli ne bi mogli privoščiti nakupa nepremičnin. Povečano povpraševanje pa je pognalo cene nepremičnin v nebo.
Ameriški nepremičninski trg je po 1. juniju 2003 močno zacvetel, saj so samo v zadnjih dveh letih ameriške banke dale za preko 3.200 milijard dolarjev hipotekarnih kreditov, okrog 20 % od tega gospodinjstvom z nižjimi dohodki. Drugič, ameriška vlada je vključno s FED pozabila na regulacijo finančnega trga in dopuščala ohlapno obravnavanje bonitetnih pravil s strani kreditnih institucij ter sekundarno »zavarovanje« teh slabih kreditov pri hedge skladih, ki so se v obdobju nepremičninskega booma močno razcveteli in mnoge ameriške in evropske banke so precej nekritično svoje naložbe namenile prav v te takrat visoko donosne sklade. Toda po nekaj letih intenzivne rasti je FED z namenom ohlajanja konjunkture postopno zviševal referenčno obrestno mero, kar je močno povečalo višino anuitet. Hkrati se je odzval tudi nepremičninski trg, saj po enormni rasti cen v letih 2004 in 2005 (po več kot 10 % na leto) ponudba nepremičnin narasla celo za polovico.
Ob višjih obrestnih merah ter povečani ponudbi nepremičnin se je trg nepremičnin predlani zlomil, saj predvsem gospodinjstva z nižjimi dohodki več niso mogla odplačevati kreditov. Z zlomom nepremičninskega trga se je predvidljivo zrušil tudi trg izvedenih finančnih derivativov, ki so temeljili na drugorazrednih hipotekarnih kreditih in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo bankrot številnih hedge skladov zanihal stabilnost celotnega finančnega sistema. In tretjič, obe hipotekarni inštituciji – Fannie in Freddie – nimata veliko opraviti s trgom, ampak z državo. Prvo je ustanovila ameriška država leta 1938 z namenom oživljanja nepremičninskega trga socialnim upravičencem, drugo pa s podobnim namenom leta 1970. Obe sta bili ves čas deležni ugodne obravnave s strani državnega proračuna pri pridobivanju kapitala in kreditnih pogojih. Kar je bil podoben socialistični koncept, kot je danes načrt za njuno reševanje z izdajo državnih obveznic in kar bo čez desetletja spet izbruhnilo v neki dokaj podobni negativni zgodbi.
V tej finančni krizi trg torej ni iniciral krize, ampak sta bila trg in globalizirana prepletenost svetovnih finančnih trgov zgolj medij, kjer so se napake države v polnosti razvile. Odpovedala je država, prvič z napakami v ekonomski politiki in neprimernim vmešavanjem v gospodarstvo, in drugič kot slab »nočni čuvaj«. Kovač je tukaj torej povsem zgrešil poanto, podobno kot ko se s sklicevanjem na Galbraitha norčuje iz Friedmana, češ da je lahko »svoje teoretske koncepte sam preizkusil v praksi – in popolnoma pogorel.« Kovač seveda tudi tukaj govori povsem na pamet. Friedman je namreč avtor konceptov, kot so šolski voučerji, socialni transferji v obliki negativnega davka, enakomerna obdavčitev v obliki enotne davčne stopnje, fleksibilni devizni tečaji, pravila za monetarno ekspanzijo in izravnane proračune, prostovoljna vojska itd. Torej konceptov, ki so mnogim posameznikom omogočili enake možnosti glede šolanja ali pridobivanja socialnih transferjev ter konceptov, ki so mnogim državam zagotovili stabilnost in gospdarsko rast. Ali obstaja v Sloveniji kak ekonomist, ki bi razvil kaj vsaj približno tako koristnega v svetovnem merilu?
Očitno je, da imamo v Sloveniji težave z razumevanjem liberalizma. Ne samo novinarji, ne samo ne-ekonomisti, ampak zelo očitno tudi akademski ekonomisti, tudi tisti, ki deklarativno pripadajo liberalni ekonomski struji. Vsi ti posamezniki javnemu mnenju vsiljujejo popolnoma sprevrženo sliko ekonomskega liberalizma. Slikajo ga kot nek povsem divji, kaotični splet špekulativnih interakcij med posamezniki na trgu. Toda trg še ni ekonomski liberalizem, in kritiki liberalizma bi se lahko vsaj toliko potrudili, da bi šli prebrat Smitha, kjer (denimo na straneh 200-229) argumentira, zakaj trg potrebuje regulacijo in dober institucionalni okvir. Ali Friedmana, ki pravi, da sta pravna država in država kot regulator na trgu ključni za zagotavljanje ekonomske svobode.
Liberalizem pomeni svobodo posameznikov. Toda hkrati pomeni tudi odgovornost za lastna dejanja. Liberalizem pomeni tudi enake možnosti za vse. In to vključuje tudi osnovno socialno in zdravstveno varnost za vse. Torej vse tisto, kar mnoge evropske, predvsem skandinavske države že imajo. In tisto, za kar si prizadeva tudi Krugman v svoji zadnji knjigi The Conscience of a Liberal, da bi tudi ZDA omogočile vsem svojim državljanom in tako postale bolj liberalna država. Tudi relativno enakost in univerzalno zdravstveno zavarovanje, kar ob obilni promociji s strani liberalnih ekonomistov ponuja v svojem političnem programu tudi demokratski predsedniški kandidat Barack Obama.
No, če imate še vedno občutek, da je liberalizem škodljiv in da je propadel kot koncept, tudi v Sloveniji, naj vam zastavim nekaj preprostih konkretnih vprašanj. Kot test, da boste lahko presodili, koliko liberalizma ste v Sloveniji sploh deležni in ali pod liberalizmom nemara ne razumete nekaj čisto drugega.
Si predstavljate, da imate večno na oblasti SDS in Janeza Janšo in da ni nobene druge politične alternative, ker je ta oblast odpravila demokracijo ali ker vladna stranka uzurpira javno (državno) televizijo in večino tiskanih medijev in opoziciji ne omogoča enakopravnega pojavljanja v javnosti? Si predstavljate, da ima vladna stranka pod kontrolo vse gospodarstvo, ki ga upravljajo in vodijo edino in samo kadri, ki jih je izbral modri vodja te vladne stranke? Si predstavljate, da v imenu te vlade največjo banko v državi nadzira neki Peter Ješovnik, ki je banko do sedaj poznal le preko šalterja na podružnici na Čopovi, največjo farmacevtsko družbo pa neki Gregor Gomišček, ki se na zdravila spozna le prek lekarniških nakupov, na ekonomijo pa le prek prebiranja poslovnih strani v dnevnem časopisju? Oba pa imata potrebno in zadostno kvalifikacijo, da sta člana ali simpatizerja glavne vladne stranke. Se vam zdi, da bo kaj drugače, če Ješovnika zamenja moj kolega Bogomir Kovač, sicer simpatizer neke druge nekoč vladne stranke, Gomiščka pa nek drug XY, simpatizer najverjetnejše prihodnje glavne vladne stranke? Se vam zdi kaj drugače, če menedžerje in nadzornike podjetij namesto Gregorja Golobiča včeraj, danes postavlja in odstavlja Janez Janša, jutri pa Borut Pahor? Se vam zdi kaj drugače, če javna televizija favorizira danes vladno SDS namesto nekdanje vladne LDS, jutri pa bo SD kot novo vodilno vladno stranko? Se vam zdi kaj drugače, če so tožilstvo, sodstvo in regulatorji trga pod prejšnjo vlado bolj ali manj gledali stran, pod sedanjo pa preganjajo samo oblasti neljube posameznike in podjetja in gledajo stran od prekrškov oblastnikov in tistih, ki so njim blizu?
No, če se vam zdi, da je z zgoraj naštetimi zadevami nekaj že v temelju hudo narobe, potem implicitno mislite, da je v tej naši državi premalo liberalizma. Ne, da je liberalizem mrtev, ker bi bil neučinkovit, ampak nasprotno – da je liberalizma premalo. Premalo prave demokracije, premalo učinkovite pravne države, premalo od države strogo ločenega – privatiziranega gospodarstva, premalo delujočih javnih inštitucij, ki bodo skrbele, da boste imeli na voljo dovolj konkurenčne izbire in dovolj pravnega varstva pred oškodovanji s strani podjetij, države ali posameznikov. Če bi bilo liberalizma več, bi vi osebno bili bistveno bolj varni in zadovoljni.
Zato ne nasedajte »napačnim mesijam«, ki vam pridigajo, da je liberalizem mrtev. Gre zgolj za konzervativce, ki si prizadevajo za konzerviranje, ponovno oživitev neke prejšnje ureditve, tiste izpred štirih let, z enako dozo poseganja in kadrovanja vsemogočne države in z enako malo možnosti izbire. Kajti v tisti predmoderni, neliberalni ureditvi imajo občutek, da se bo spet našlo kakšno privilegirano mesto spet za njih. Saj tesno simpatizirajo s »pravo« bodočo vladno stranko. V pravi liberalni ureditvi pa bi se počutili precej manj gotove, saj je tam potrebno pokazati bistveno več kvalifikacij za dosego takšnih položajev, kot pa zgolj »biti blizu« neki vladni stranki.
Ne, če si želite možnost, da tudi vi uresničite svoje talente in v življenju uspete ter varnostno mrežo, če vam pri tem spodleti; če si želite enakih možnosti tudi za vaše otroke; če si želite bolj učinkovite institucije, več pravnega varstva in več možnosti izbire med zasebnimi in javnimi storitvami; če si želite več pravice do objektivne obveščenosti, potem se morate zavzemati za več liberalizma v tej družbi. Liberalizem je svoboda, odgovorna svoboda. Liberalizem so enake možnosti za vse. Liberalizem je humanizem in skrb za vse člane naše družbe, ki zaradi objektivnih razlogov nimajo povsem enakih začetnih možnosti, ali pa jim kdaj preprosto spodleti. To je liberalizem, katerega jaz podpiram. In mislim, da bi glede na sedanje stanje v naši družbi danes morali biti vsi prvenstveno liberalci – ne glede na siceršnje intimno politično prepričanje, svetovni nazor, veroizpoved ali druge osebne značilnosti.
Objavljeno pod nt, gospodarstvo, slovenija | 
| 
|
na uvodni del in iskanje razlik med liberalcem Krugmanom in Bogo-om.
Vrag več kot očitno tiči v podrobnostih - Kovač se verjetno brez težav podpiše pod “Verjamem v relativno enako družbo, podprto z institucijami, ki omejujejo ekstreme glede bogastva in revščine. Verjamem v demokracijo, državljanske svoboščine in vladavino prava. To me dela liberalca, in ponosen sem na to”.
Od odzunaj je namreč ideološka borba ekonomistov videti manj jasna. namreč, posplošenega kratkega odstavka obeh primerjanih ekonomistov se ne da enačiti. oboje je sadje, vendar je eno deklarativn raven (jabolka) in Kovačeva trditev kritika popolnega neizvajanja omenjenih trditev v praksi. V praski je le brezobzirno in brutalno izkoriščanja ekstremnega idealizma delovanja svobodnega trga (tega človek lahko ravno tako moli, kot nezmmotljivega boga - svobodnega trga ni in ga, zaradi človeka samega, ne more biti ter leninističnega malikovanja kvantitativnega razumevanja kapitala, kot vrednosti, ki mora rasti.
Meni iz dosedanjih Kovačevih nastopov ni asno, kje se išče sovrag? A je Kovač napisal “ne verjamem v relativno enako družbo podprto z institucijami, ki omejujejo ekstreme glede bogastva in revščine, Ne verjamem v demokracijo, državljanske svoboščine in vladavino prava. To me ne dela liberalca, in ponosen sem na to (ja, če nisi svobodne misli in liberalec, kaj je potem nasprotje temu, da to prilepimo Kovaču).
Ostalo pa je tudi meni razumljivo napisano in zelo poučno. Hvala, kot zmeraj.
Ampak včasih dobivam občutek, da namesto razprave in soočanja argumentov tudi na strokovni ravni vse prerado pride do svetih vojn (tačno, kot pri islamskih skrajnežih, ki morajo pokončati sovraga, čeprav moli enega in istega boga) in je le malo konkretnih empiričnih dokazov, da je sovrag diletant (to velja kvečjemu za pisca teh vrstic, absolutni diletant v ekonomiji, ki ne more razumeti, da lahko nekdo daje menjalno vrednost - brez ideologije, da je to izoblikoval bog trg, ker smo to že ugotovili; bog je namreč mrtev - tistemu, kar zagotavlja eksistenco pra-pra vnuku; zame je to temelj upravljanja družbe; razmišljanje sedaj za prihodnost).
In ker verjamem v vse tisto, kar je napisal Krugman sem torej liberalec. A je sedaj to spoznanje kaj usmislilo in prineslo uvid? A bo zato liberalna ekonomija ugotovila, da na planetu divje razmnoževanje člvoeštva uničuje vse ostalo življenje in, da vera “v relativno enako družbo, podprto z institucijami, ki omejujejo ekstreme glede bogastva in revščine, demokracijo, državljanske svoboščine in vladavino prava” samoumevno pomeni moralno-etično odgovornost do divjega življenja na planetu. A se lahko to izrablja, kot v religiji, ko se iz celotnega kodeksa iztrga kratek citat (lahko celo samo del stavka) in se sovraga s tem izgovorom pokonča?
“Liberalizem je humanizem in skrb za vse člane naše družbe, ki zaradi objektivnih razlogov nimajo povsem enakih začetnih možnosti, ali pa jim kdaj preprosto spodleti.”
Dolgo smo eksperimnirali s samoupravljanjem, zdaj imamo zacetne oblike kapitalizma in se zdi, da bi sse napake liberalizma morali ponoviti. Vsaj v nasi mini-dezelici bi lahko bili bolj ucinkoviti po vzoru na Singapore ali Hong Kong. Lihtenstein smo ze dali skoz.
Dragi MMM,
tvoja replika je rahlo kardeljevska. Tudi on je rad eksperimentiral z ekonomskimi sistemi.
Jaz pa mislim, da je bilo povsem v redu, da smo se leta 1990 odločili za nekoliko konservativnejši sistem.
Bolj ali manj napreden ekonomski sistem namreč ne pomeni nujno tudi večje blagostanje za prebivalstvo.
In vendar je le-to končni cilj. To je tudi rahel pomislek v smer Damijanovega navdušenja nad liberalizmom.
Singapur? He, he.
Čemu moramo ob obetu vsake nove vlade, na veliko napovedovati velike reforme in bistvene razvojne spremembe? Sreča in premik na bolje nikoli ne prideta v enem velikem paketu. Podobno je tudi z ekonomskim blagostanjem. Povsem v redu bo, če bodo vsaj rahli premiki na bolje. Predvsem pa bolj realno!
Če že politiki napovedujejo gradove v oblakih, tega ni treba početi tudi ekonomistom.
Tole je pa malce zavajajoče- Paul Krugman v isti sapi z Friedmanom-kaj naj to pomeni? Ni treba biti dr.ekonomije- “Paul Krugman is generally considered neo-keynesian”-Wikipedia.”Paul Krugman is generally considered a POLITICAL liberal and progressive”- istotam.JPD pa bi nam ga rad prodal v isti sapi z Miltonom Friedmanom,Hayekom..? Pa mMimogrede in prikrito (by stealth) tudi “izenačil” ekonomski liberalizem in POLITIČNEGA? Ali pa gre za nehoteno/zavedno prikrivanje te razlike? Skoraj bi rekel, da je prav izenačevanje obojega pa res eno jeder nerazumevanja in površnosti glede “liberalizma” v našem medijskem idr. prostoru- če sem optimist; če pa sem realist, vidim v tem ideološki manever/prevaro, ki jo je najbolj vehementno in demagoško uvedel v ta prostor verjetno prav veliki Mićo z majhno pomočjo JP”M”D-ja, bande štirih, Frankla ,Vide Petrovčič…Ne, ekonomski (neo)liberalizem seveda ni mrtev, ampak je vse bolj DISKREDITIRAN in prepozna(ve)n kot velikanska-globalna-prevara in medijsko-ideološko pokritje za totalni pohlep,vojno profiterstvo,patentiranje/privatizacijo narave/genov/”življenja”prevare,navaden grabež od Enrona prek New Orleansa do Iraka,Indije itd.itn, vse tja do evro(neo)liberalizma.
POLITIČNI liberalizem- dosledne človekove pravice,”prava” dosledna demokracija , učinkovita pravna država,ki ne skrbi le za elito itd.-to pa je nekaj drugega, najbrž sicer vse bolj “nemogočega” oz.usodno kontaminiranega s prvim, a vsekakor ne identičnega; in tega se dejansko manjka, saj smo na poti nazaj v prihodnost (”forward to the past”) z našo “prvotno-drugotno tajkunsko akumulacijo/koncentracijo kapitala (ali pa bo revolucija, a to je že Žižkovo področje). Nujnost sprege ekonomskega (neo)liberalizma in političnega liberalizma je kompromitirana, JPD pa to razkriva tudi z “idealizmi” tipa “v pravi liberalni demokraciji je treba pokazati dosti več kvalifikaciji”,ker da strankarska pripadnost,lojalnost tam ne šteje dosti.Katera pa bi bila danes in tu prava lib-dem, ameriška? Kjer si z dovolj veliko predvolilno donacijo lahko kupiš ambasadorsko in še kakšno mesto?Kjer mnoga najpomembnejša mesta zasedejo preprosto najbližji sodelavci predsednikove volilne kampanje? Britanska, kjer velja podobno? Ali JPD res verjame, da je Pahor nevaren “komunist” ali vsaj “socialist”, ne pa blairovski New SD? A da ne bo nesporazuma- proti slabi pravni državi, strankokraciji,proti vrnitvi starih LDS-ovih lobistov in klientov, za čimvečjo neodvisnost klasičnih medijev(ob vsej čudovitosti liberalne blogosfere), za učinkovitost in javnost javnih služb itd. itd. se je treba boriti(pa tudi za iznajdbo kake boljše alternative); in seveda sem za vse “liberalne” vrednote in ideje iz zadnjega odstavka ,vendar to po mojem ni združlivo z ehabilitacijo ekonomističnega (neo)liberalizma in z brisanjem razlik med političlnim in ekonomskim, z grobimi poenostavitvami tipa “liberalizem je svoboda posameznika”. Ok, naj bo- kaj pa je s svobodo skupnosti, družbe(pardon, ta ne obstaja), ljudstev,narodov…to ni pomembno? Seveda se s to ideologijo ujema popoln “umik države” od povsod, posmehovanje vsakemu nacionalnemu interesu, privatizacija javnih služb….Pa smo spet tam.JPD dlako menja…
Za vse “libertarne” ljubitelje Adama Smitha:
http://www.pcdf.org/corprule/betrayal.htm
Ni takšne stvari, kot je politični libealizem. Človekove svobode ni mogoče deliti na tisto med 17:00 in 08:00 in tisto med 08:00 in 17:00. Ovire človekovi svobodi se ne delijo na ovire med delom, ovire med jedjo, ovire med razmišljanjem, ovire med spolnostjo in ovire med duhovnim udejstvovanjem. Družba je lahko le bolj ali manj restriktivna. Ne more biti liberalna in totalitarna hkrati.
Politični liberalizem opisuje neosocialiste. Le ti so imeli politično potrebo sebe prikazovati kot borce proti konservativizmu in progresivne sile, da bi lažje ustvarili kulturni konflikt in obračunali s tedanjim nasprotnikom - cerkvijo.
Tako so omejevali človeško delo in ustvarjanje, plenili premoženje - ampak, hej; ste pa zato lahko bili gay.
Liberalizem jim je politično napoti, saj nasprotuje prisilnemu plenjenu za potrebe (kulturnih in drugih) elit brez dosežkov in želi te elite izenačiti z vsemi drugimi državljankami in državljani hkrati pa se ne vtika v spolnost.
Takšna, jasno izražena liberalna stališča bi zato radi predstavili kot nekakšno “korporacijsko zaroto proti delovnemu ljudstvu”. Skladno z miselnemi vzorci razrednega bojevništva.
Neosocialistični odrešeniki običajno vzniknejo ob reformah, ki višajo stopnjo svobode posameznika v družbi ali (globalno) ob koncu gospodarskega cikla. Doslej so se vedno hitro umaknili v skrajno margino. Če le države vmes niso sprejele zakonodaje, ki bi razvoj zadušila za nekaj let in raznolikim skrajnežem s tem podaljšala življensko dobo.
Z liberalizmom ni čisto nič narobe. Ne potrebuje obrambe. Ne potrebuje približevanja neosocialističnemu volilcu. Liberalizem je kriv zato, ker deluje in s tem ruši mite in rituale. Liberalizem ne povzroča družbene nestabilnosti. To povzročajo elite, ki jim te miti in rituali omogočajo pozicijo moči v družbi. Nekoč je bila to cerkev. Danes je to veliko- socialna država s svojimi subvencioniranci. Vse to je, lahko bi rekli, history as usual. Konflikt napredka proti zaostalosti.
Če bo neosocialistični volilec slabo volil bo preglasovan. Če ne bo preglasovan bo slabo živel. Zgodovinsko gledano je ponavadi sledilo sprijaznjenje z realnostjo (mehke liberalne revolucije) ali pa vojna proti državam, ki liberalizma niso ukinile - bodisi kot invazija ali pa kot teroristični napad, če totalitaristična tvorba ni bila dovolj močna.
Igorja kratkoročno razumem. Je kulturnik v državi, kjer so tovrstne elite predvsem politične (subvencionirane). Nepreizkušene na trgu, nenavajene na konkurenco - z eno besedo nesposobne. Dosmrtni inventar tisočglave državne televizije. Zato mu takšno stališče kratkoročno lahko prinese le koristi. Ti ljudje ne znajo živeti brez države. Kljub njihovi izobrazbi bodo zaradi svoje nesposobnosti živeti kot vsi drugi v primeru reform za nekaj časa postali socialni problem. Ampak, to je kratkoročna rešitev. Kaj pa se zgodi srednjeročno?
Srednjeročno dobimo tisto, kar imamo danes. Povezavo politike in gospodarstva. Rdeče novinarstvo. Horizontalno nasilje marginalnih skupin. Namesto demokracije in pravne države vladavino sindikatov, “kulturnikov”, ulice in neosocialističnih paralelnih inštitucij. Zbirokratizirano državo, ki ščiti elite. Namesto trga - nepotizem, oligarhije in kravje kupčije politike in gospodarstva. Bankrotirano pokojninsko blagajno in prelaganje računov na prihodnje generacije.
Se nam je vse to v Sloveniji zgodilo, ker je vladal (neo)liberalizem? Kdaj pa je v Sloveniji vladal (neo)liberalizem? Kdaj smo imeli nizke davke? Kdaj smo imeli veliko ponudbo zasebnih zdravstvenih in šolskih storitev? Kdaj smo to imeli malo regulacije in posledično razvito finančno in druge industrije? Kdaj smo imeli fleksibilen trg delovne sile? Kdaj so zaradi naše konkurenčnosti k nam lila tuja vlaganja? Ker če nič od tega nismo imeli, potem obstaja še alternativna razlaga. Da je vse to posledica nečesa drugega. Nečesa, kar pa smo imeli 60 let.
Na dolgi rok pa…Igor najbrž upa da bo mrtev?
> Srednjeročno dobimo tisto, kar imamo
> danes. Povezavo politike in gospodarstva.
> Rdeče novinarstvo. Horizontalno nasilje
> marginalnih skupin.
Halo?? Povezava (vladajoče???) politike in gospodarstva producira rdeče novinarstvo. In dalje Slovenijo teroriziramo marginalne skupine? So mišljeni samo izbrisani, ali vsi Čefurji? Mislim, da bom postal odločen borec za nedeljivost vere od države, prava od morale in ekonomskega liberalizma od političnega liberalizma. Bog je velik.
Rdeče novinarstvo je bilo sproducirano davno, preden je nastopila sedanja vlada. Je logična posledica totalitarnega sistema, ki je na uredniška mesta in na fakultete nastavljal zveste kadre. Le ti funkcijo izobraževanje in filtriranje kadrov v skladu s svojo ideologijo opravljajo tudi danes.
Rezultate rdečega novinarstva se da zelo preprosto izmeriti na robnih temah. Če predpostavimo, da ves čas perejo možgane; bodo (logično) bolj uspešni pri tistih temah, ki domače politike ne zanimajo in se jim nihče v državi ne bo postavil po robu. Dajmo torej anketirati Slovenske in Slovence o tem, koga bi raje videli kot ameriškega predsednika - Obamo ali Mccaina. Ker imam prav, bo anketa pokazala izjemno (nenaravno) enoumje v prid Obami, ki je posledica sistematičnega izkrivljenega poročanja.
Stik rdečega novinarstva in Laškega je boj proti istemu sovražniku. Rdeči bi nadzirali proračunsko korito, Laško pa bi se znebilo vlade, s katero se je skregalo in ji posledično gleda pod prste bolj, kot prejšnje. S tem na noben način ne skušam opravičevati neumnosti sedanje vlade pri prodaji Merkatorja; le ne mislim, da ta neumnost lahko služi kot pokritje bistveno večjih svinjarij rdečih.
Ne pristajam na logiko: “Če nisi z nami si proti nam”. Ni mi treba kričati “Dol z Janšo”, da bi lahko povedal, da je rdeče novinarstvo nevarnost za svobodo in demokracijo.
Horizontalno nasilje marginalnih skupin, kot tipičen neosocialističen totalitarni vzvod družbene kontrole, je mnogo bolj razširjeno, kot se nam zdi. Od (nekaznovanega) nasilja, ki ga vršijo otroci socialno šibkih v šolah, zapiranja cest s strani tovornjakarjev, preko nekaznovanega kriminala Strojanovih, skvotanja lastnine s strani medijsko podprtih Metelkovcev, omejevanja temeljnih človekovih pravic s spolnimi kvotami na volitvah, pa do rušenja reform demokratično izvoljene vlade z grožnjami ulice in poseganja pseudo organov (tipa Kosova komisija, pooblaščenka, ombudsmanka, ipd.) v institucije pravne države.
To kar se gre levica so izjemno nevarni procesi; dajejo občutek, kot da ne priznavajo rezultatov volitev in bi najraje zrušili demokracijo ter v državi vpeljati paralelno oblast.
p.s.
Zaradi mene lahko postaneš, karkoli si želiš.
Ni se težko strinjati s Tomažem Štihom, ob predpostavki da se je zgodovina pričela z rdečo zastavo s srpom in kladivom. Da so levi in desni razporejeni po njegovih željah (in ne po jasno postavljenih merilih), da je komunizem nastal kar sam od sebe, ker je bilo prekrasno v čloevški družbi.. To ne štima, ker le gre za potencialno izbiro na volitvah je treba vedeti, daizbira pomeni, da ne bo potrebno domobrancu najti partizana in, da to ne pomeni urejanja prevelike rodnosti z mortaliteto in ne, kot pragvi pamet z načrtovanjem natalitete (dolgoročno). Leta 2008 se soočamo z novimi dejstvi in smo pred novimi izzivi. V kolikor bi šlo za posameznika bi bil Tomaž Štih najboljša izbira (in ne najmanj slaba) na volitvah, v kolikor gre za kolektiv pa ne vem - če gre vse v imenu družine, potem izgubi smisel.
Sam ocenjujem trenutno največjo vladno stranko prvo pravo rdečo po osamosvojitvi, dostojno negdanje KPJ (verjetno je to posledica vseh tistih maščevalnih lastnikov rdeče knjižice KPJ, ki v poznih sedemdesetih niso uspeli z uveljavitvijo vrnitve v pravoverni leninizem, da ne beremo nazaj zapisov v Tribuni s strani bavčarja in Janše, baje nas zgodovina uči?)? Marsikdo bo oporekal, da je to intuitivna ocena? No taka je in za zdaj še čisto legalna.
Tomaž Štih, ne strinjam se s teboj, da je odnos Slovencev do Obame in tadrugega kandidata rezultat medijskega pranja možganov naših levo usmerjenih medijev. Po moje je ravno obratno. Republikanci v ZDA praviloma na volitvah zapravijo bistveno več denarja kot demokrati, da svojim volivcem operejo možgane. Ne zdi se jim pa potrebno še enako količino denarja zapraviti za svetovno javno mnenje. Tako je evropsko javno mnenje zelo naklonjeno demokratom in konkretno tudi Obami, ki je enkrat za spremembno demokrat z več denarja od republikanskega ergo anonimnega kandidata. Odstopanje slovenskega javnega mnenja v korist Obami od evropskega jaz ne bi pripisal medijem, pač pa drugačnih zgodovinskim izhodiščem (petdeset let smo imeli vse informacije o ZDA, a nismo bili zavezniki). Novinarjem bi ga pripisal šele, če bi bistveno odstopalo od evropskega.
Izkrivljanje realnosti je neke vrste kontinentalna folklora. Zanikanje očitne indoktrinacije in rdečega pravljičarjenja je prej pravilo, kot izjema. Ni prvič, da si domišljamo, da smo krona demokratičnega stvarstva. Podobno smo o ZDA razmišljali tudi leta 1917, pa leta 1941 in vzhod nekako do leta 1989. To je tako pogosta travma, da imajo Srbi zanjo narodno poslovico: “Mi pametni, Ameri glupi.”
In seveda tudi 90% poenotenje mnenj o svetovnem nazoru brez kakšnih očitnih prednosti pogleda 90% ljudi, celo z očitnimi pomankljivostmi ni nenaravno, ampak pomeni le, da smo mi tako izjemno razgledani in dobro obveščeni, tisti katerih mnenja se delijo približno na pol (kot že sto let) pa so … globoko indoktrinirani, neinformirani, nimajo pojma.
Rdeče novinarstvo?
To je pejorativen pojem, ki v obravnavanem kontekstu nima vsebinskega pomena.
Je zgolj pavšalna diskreditacija sodelujočega v diskusiji. Ad hominem!
Takšna uporaba pojma pove zgolj to, da se želi tisti, ki s temi pojmi “obklada” drugega, ali govori in opisuje današnje novinarstvo, da se torej želi zgolj čustveno prazniti. K vsebini takšno naslavljanje drugih, teme, ne prispeva ničesar.
Dragi Tomaž Štih,
če boš v svojem zagovoru liberalizma hotel biti verodostojen, potem se boš moral takšnega izrazoslovja znebiti. In čustev nasploh. To prepusti Jančarju in drugim literatom. Oni si smejo dovoliti čustva. Resni razpravljalci pač ne.
Resni razpravljalci se lahko priklonijo in se tudi morajo prikloniti le močnemu argumentu, pa četudi ta argument pobije njihova prvotna stališča.
Tomaž, ne da nimajo pojma. Republikanci vodijo zelo sebično politiko. Sebičnosti, kadar je dobra za vse, rečemo postavljanje zase. Pri Bushu pa ne gre za postavljanje zase, pač pa za sebičnost, ki je slaba za ostanek sveta in bo kot bumerang udarila (oziroma je že) tudi Združene Države.
Je sebičnost pametna? Na prvi pogled je in v to se vedno da prepričati 50% ljudi v katerikoli deželi. (Američanov, Srbov, brez razlike.) V računu, ki pride na koncu, pa so še obresti…
Mi lahko kdo pojasni ali je moj vtis, da imata politični in tudi ekonomski liberalizem v državah z močno katoliško tradicijo praviloma največ “težav” povsem zgrešen? Že če pogledam samo rezultate strank ki so po imenu liberalne v Avstriji, Italiji, na Slovaškem, Madžarskem, sploh srednji Evropi, liberalcev ni v parlamentih ali pa imajo obrobno vlogo. Druge stranke prevzemajo sicer določene liberalne elemente a konservativne niso niti politično liberalne niti ekonomsko čeprav prevzemajo določene elemnte. V protestantskih ali mešanih državah je drugače. Vslovenski zgodovini pa no ja, Kardelj zgleda kot precej legitimni dedič Kreka, Janša ali Bajuk pa obeh. Pripisati neliberalnost dediščini komunizma , zaradi mene ampak na veliko debelejšo podlago neke druge morale.
Prav poucno branje in razmisljanje.
Dnevnik bi moral taksna razmisljanja in analize dnevno objavljati, da bi se tavajoci v temi - osvestili!
Ko bom predsednica vlade, bom zelela za svojega prvega svetovalca Jozeta p Damjana ali pa celo za sefa kabineta, hehe.
( se salim)
Mislim, da bi bila Slovenija dalec boljsa drzava, ko bi tega gospoda kdo povabil v vlado kot ministra, ko janseviki odletijo.
Ne vem, zakaj bi se človek pri zdravi pameti odrekel evidentni resnici, da bi ga nekdo, ki mu ta ni všeč, razglasil za “resnega razpravljalca”.
Jaz tega ne potrebujem.
http://drugidom.net/joze-spet-strelja-v-prazno/
O evidentni resnici govoriš Tomaž?
Pozabil si, da se tudi jaz imam za pametnega in o določeni stvari mislim drugače. Kako bova torej ugotovila kdo o naju ima prav?
Seveda imaš prav ti Tomaž, ko praviš, da ne potrebuješ posebnega utemeljevanja.
Torej deluješ v polju političnega, tam se namreč lahko čustveno nagovarja ljudi za to, ali ono idejo. Široke mase rade padejo na čustva. In če si dovolj prepričljiv so tvoji!
Zdaj se torej ve: Tomaž Štih se je odrekel dokazovanju (on tega ne potrebuje), torej je lahko zgolj agitator liberalizma. Seveda se pa na ta način samoomejuje, kot kompetenten sogovornik.
P.S.
No pa sem šel gledat na wikipedijo pa mi pod pojmoma rdeče novinarstvo in črno novinarstvo nič ne vrne. Edino na najdi.si mi vrne en zadetek v libertarnem blogu.
Iz ponujenih dejstev sklepam, da ste si pojem \”rdeče novinarstvo\” izmislili libertarci, uporabljate ga pa, ob pomanjkanju resnih argumentov, za \”dokazovanje\” lastnega prav.
pa bodimo malo politično pragmatični: “Verjamem v relativno enako družbo, podprto z institucijami, ki omejujejo ekstreme glede bogastva in revščine. Verjamem v demokracijo, državljanske svoboščine in vladavino prava”.
No in sedaj uporabimo citirano misel v Sloveniji leta 2008. Točno, liberalci so zmagali tudi brez enega samega glasu na volitvah. Zakaj? ja, ker se pod omenjenim citatom najdejo vsi - od Komunistične partije Slvoenije (baje je registrirane do novoustanovljenih Slvoenksih krščanskih demokratov z vsemi mainstream partijami zraven. Samo zaključni stavek citata, ki ni naveden gre pač po partijski liniji: to me dela komunsita, to me dela socialista, to me dela linberalca, to me dela konzervativca.. in an to sem ponosen.
Ja, zanikanje drugega pogleda je realnost pernaseljene družbe, ki se na enem in edinem prostoru ubada z lastno apokalipso in propagira ob tehnološkem napredku nesluteno reprodukcijo same sebe in žre vse življenje na planetu - ker tudi ekonomisti, kot poklicani za upravljanje družbe ne morejo mimo miselnega onaniranja v smislu leninistične definicije kapitalizma, kot vrednosti, ki mora kvantitativno rasti; pa naj gre kvaliteta (metaforično tišina in tema v noči z nočnim zavijanjem volka) še tako k vragu - vse ostalo je zanikanje. E, pa ne bo ščo - vse je interdisciplinarno, teorije pa so pač teorije. In, če hoče tudi ekonomija enkrat postati in obstati znanost bo morala uporabiti striktne metode znanstvenega dela. Hipoteze, ki se testirajo zato, da se ovrže teorija (ali z določeno verjetnostjo sprejme, nikoli pa ni absolutna - to je samo v religiji), primerjava, operiranje s predznanjem, ponovljivost, vzročno - posledične pvezave in predvsem pravilna uporaba statistike, ki jo smeš uporabiti šele ko komoleksen pojav poznaš (to pa je pojem, ki smrdi po interdisciplinarnosti).
Zagata liberalnosti (kot še marsičesa) je ravno v nemogočem. Le kako se pričakuje od sebičnega individuuma, ki po nekem ključu zraste v “zrelo osebo”, da ga ta animalična podrast, ne bo spotikala na spolzkem nadjazovsekm parketu. Ne vsakič ampak vedno znova. Danes se liberalci iskreno trudijo s koncepti samoomejevanja, ki ima intenco zavedanja nemoči tudi takrat, ko gre za premoč. Pomisleki PD kako je mogoče, da se ta problem rodi v gnezdu kjer se ne bi smel, je povsem na mestu. Spominja me na veleumno zgodbo električne energije na otoku kjer so varčnejši in seveda revnejši plačevali dražje kot bogati in potratni. Tragikomičnost ekonomske logike, več kot kupiš, cenejše je. A ta koncept očitno ni univerzalen, ko gre za el. energijo?! Ali lahko rečemo celo to da je prišla potrošniška norija do skrajne točke. (kar je optimističen nastavek). Tudi ekonomiste čaka spoznanje, da ekonomija ni nekaj kar se odkriva ampak je učinek subjekta. Na koncu je vse stvar humanističnega prestiža. Že jutri je lahko ta prestiž na preizkušnji, ko bodo suše in lakota pritisnile, da o drugih naravnih presenečenjih ne govorim. In takrat bo nova ekonomija…
Rock, se (skoraj) povsem strinjam… izjema so nekatere drzave “Marijine alijanse”, kjer so zahodni think-tanki takoj po sestopu real-socializma ideolosko praznino napolnili z (ekonomskim) liberalizmom, ukrojenim po njihovi podobi; pri tem ga je vzporedno spremljal neliberalni, ponekod celo avtoritarni politicni rezim… tipicen primer je Slovaska, kjer pa se je Meciar kmalu obrnil proti zahodnim “mecenom”…
Tomaž, pa si se ujel.Nisem noben “kulturnik” ob državnem koritu,kar naj bi določalo moj “antiliberalizem”.To lahko preveriš v proračunih MOL in Mzak: 99% dohodka od vseh koncertov, ki sem jih organiziral -kakih 500- je nastalo “na trgu”, od prodaje vstopnic; in to od l.78. Do “totalitarne/partijske države- bolj ali manj edine,ki jo vidite skrajni liberalci, sem bil kritičen tja od začetka 70.let ,ko si ti…a ne, ne bom šel tja.
S tem , da je svoboda fenomen 24/7, se pa strinjam, a to meni ne pomeni (le)svobode od državnega leviatana,
ipd., ampak tudi odpravo “mezdno suženjstvo”(ta arhaični izraz je čisto resno tematiziral celo FT-pa ne pred desetletji, ampak pred kratkim), ali pa ,če je oni izraz premočan, recimo ekonomsko odvisnost, nesuverenost , strah za eksistenco(ali “samo” strah pred izločitvijo,marginalizacijo)- strah pa je eden večjih sovražnikov tiste svobode,ki ni le svoboda nekaterih; dobrodošla brca f rit pa le v točno določenih, ne-zgolj-liberalnih pogojih.
Liberalistična ekonomska svoboda posameznika , omejena na frazo”če ti/mi ne paše,pa pojdi/grem drugam”, je navidezna svoboda in spravlja v strah in odvisnost ne le klasični “delavski razred”, ampak vse bolj tudi “kreativni,inforrmativni,kognitivni” srednji sloj- “sol demokracije”, posebej mlajši del.
Pa še to: pomembna predpostavka tvojega nebeškega kraljestva liberalizma manjšine , posebej onega tačas popularnega neo-, je vojaško,policijsko-pravno “močna država”, pa tudi “finančno socialna”(z reševanjem bank,skladov itd.) država. Šibka država v službi zasebnih interesov pa pripelje prav do Šrotov itd. A to so že druge zgodbe; in dosti bolje kot jaz je katastrofe liberalizma opisala npr. Naomi Klein v “The Shock Doctrine-the rise of disaster kapitalism “, vključno z vlogo idej Friedmana,Hayeka in druščine v svetovni liberalni revoluciji”koja još traje”, ali je pomalo na izdisaju.
»Ali je liberalizem mrtev,« se sprašuje avtor.
Odgovor je: »Da in ne oziroma ali je lahko mrtev, če sploh ni bil živ? Torej je neživ, ne živi več ali bo nekoč oživel, morda?«
A vprašanje je resnejše kot morda zgolj intelektualne igrice ali bolj ali manj spretna duhovičenja. Gre za boljše življenje in bivanje … pač! Nikakor pa ne pomeni splošne razpuščenosti in boj posameznika proti vsem v pehanju za boljši in udobnejši prostor pod soncem. Stvarna libertarnost zahteva najprej od posameznika, da je sposoben in zna spoštovati in braniti svobodo drugega - kar je z drugimi besedami: ljubezen!
Sam izraz liberalizem (podroben in temeljit opis tega fenomena najdete v
http://en.wikipedia.org/wiki/Liberalism - za kar se je vredno potruditi, čeprav tudi ta »enciklopedija« ni povsem zanesljiva, saj ji je za podstat »talmudska doktrina«, ki temelji na argumentih in precedanu in ne na »božanskih zakonih«, ki so jih še poznali Stari … ?)
definira pač eno od ideologij kakor so vsi –izmi. Z ideologijami pa je na splošno velik križ, saj sprva še tako osvobajajoče podležejo spridenju in se razvijejo v prisilo, ki duši svobodo. Je pa še ena težava z liberalizmom, saj so si ta emblem ali nalepko nalepile najrazličnejše politične prakse, ki z njim nimajo zveze, oziroma so njegovo nasprotje – govorili bi lahko prej o neofašizmu in neokorporativizmu, ki sta pod krinko prostega trga in liberalnih idej uzurpirale »liberalizem« in prosto pobudo posameznika in jo povsem zadušile.
Liberalizem, če ostanemo pri tej (ne)ustrezni definiciji neke ideologije, ni v zgodovini nič novega. Spomnimo se samo boja »za staro pravdo« - težnja po svobodi in prostosti je vpisana v naravo človeka od pamtiveka. Res pa je tudi, da piramidna struktura ali hirearhična struktura oblasti od babilonsko-asirskih časov naprej onemogoča prav to svobodo – prostost in nas dela podložnike/sužnje – v današnjem času z zapeljevanjem in »melodijami« Erosa skozi množična tiskana in elektronska občila/medije/srednike in ukazom kot zakonom: Uživaj! Nenavadno in nelogično bi človek dejal pa je to, da se je vselej v zgodovini človeštva, ko so se pojavila gibanja za svobodo, takoj pojavila opresija in zatrtje. Zato ni slučajno, da se je po pojavu Adama Smitha, ki je bil resničen svobodoljub in prvenstveno filozof prostega posameznika, »zgodila«, a nič se ne zgodi naključno, francoska buržuazna revolucija, ki je sicer pod parolo: fraternite, egalite, liberte zatrla prav to Smithovo liberalno gibanje in uzurpirala smer, ki jo je nakazal Adam Smith. Zato je dosti ustreznejše in resnicoljubnejše poimenovati to težnjo po svobodi posameznika in lastnosti, ki so za to potrebne, liberalnost ali še bolje libertarnost! Libertarnost, ki lahko pripelje do gibanja v tej smeri in resnične svobode, je lastnost, ki je trajna. Ne more biti človek malo libertaren malo pa ne, kakor ne more biti žena malo noseča … O tem zelo nazorno, sicer v precej baročnem stilu piše Murray N. Rothbard v 15. poglavju svoje knjige Egalitarism As a Revolt Against Nature, sicer pa ga objavljajo v rednih »dnevnih člankih« v okviru Ludwig von Mises Instituta.
Murray je v tem okviru avtor esejev in člankov s provokativnimi naslovi kot na primer:
On Mises’s Ethical Relativism
Taking Money Back
Spotlight on Keynesian Economics
Toward a Theory of Strategy for Liberty
Libertarians of Will, Intellect, and Action
Itd.
Posebej za to vprašanje »Ali je liberalizem mrtev?« sem prevedla njegov esej:
Murray N. Rothbard
Zakaj biti libertarec?
Zakaj biti libertarec? S tem menimo, kakšna je poanta cele zadeve? Zakaj se obvezati globokemu in vse življenje trajajočemu uresničevanju načela in cilja individualne svobode? Za tako uresničevanje v našem na splošno neprostem svetu, pomeni neizogibno radikalno nestrinjanje z in alienacijo od statusa quo, alienacijo, ki prav tako neizogibno nalaga mnoga žrtvovanja kar zadeva denar in ugled. Ko je živjenje kratko in trenutek zmage daleč v prihodnosti, zakaj se sploh truditi?
Neverjetno, med naraščajočim številom libertarcev v tej deželi najdemo mnogo ljudi, ki so postali zavezani ali privrženci libertarnosti zaradi tega ali onega izjemno ozkega in osebnega izhodišča. Mnoge nezadržno privlači svoboda kot intelektualen sistem oziroma kot estetski cilj, a svoboda ostaja za njih čisto intelektualna besedna igra, povsem ločena od tistega, kar smatrajo za »stvarne« aktivnosti v svojih vsakodnevnih življenjih. Drugi so motivirani zato, da ostanejo libertarci zgolj zaradi pričakovanj za svoje lastne finančne profite. Ko ugotovijo, da bi jim prost trg lahko zagotovil daleč večje priložnosti za sposobne, neodvisne žeti podjetniške dobičke, postanejo in ostanejo libertarci zgolj zato, da bi našli širše možnosti in priložnosti za dobičke pri poslih.Res je, da bodo možnosti in priložnosti za dobiček daleč večje in bolj razpredene v prostem trgu in prosti družbi, a če je posamezniku to primaren zanos motivacije biti libertarec, lahko smatramo zgolj za groteskno. Kajti večkrat moramo prehoditi vijugasto, težko in mučno ter naporno pot preden lahko dosežemo svobodo, sicer bodo libertarčeve priložnosti in možnosti za oseben profit daleč bolj negativne kot obilne.
Posledica ozke in kratkovidne vizije obeh tako hazardnega igralca in bodočega profitneža je ta, da nobeden od njiju nima najmanjšega interesa za delo pri graditvi libertarnega gibanja. In vendar je zgolj skozi izgradnjo takšnega gibanja mogoče doseči končno svobodo. Ideje, zlasti radikalne ideje, ne napredujejo v svetu same po sebi, kakor da bi bile v vakuumu; lahko napredujejo zgolj s pomočjo ljudi in za ta razvoj in napredek – zato postane in je »gibanje« primarna naloga libertarca, ki je stvaren in resen v zasledovanju svojega cilja.
Če se oddaljimo od teh z ozko vizijo, moramo uvideti, da je utilitarizem/koristolovstvo – skupna osnova prosto-tržnih ekonomistov – nezadovoljiv za razvoj in uspeh libertarnega gibanja. Medtem ko je res in vredno vedeti, da bi prost trg prinesel daleč večje obilje in bolj zdravo gospodarstvo vsem, tako bogatim kot revnejšim, a kritičen problem je, ali je ta vednost dovolj, da bi pritegnila množico k doživljenjski posvetitvi svobodi.
Skratka, koliko ljudi bi napolnilo barikade in trpelo mnoge žrtve, kar konsistentna predanost svobodi vsebuje, ali samo zato, da bi številčnejši procent ljudi imel boljše kopalne kadi? Končno in konec koncev, potemtakem, utilitarna ekonomika, medtem ko je seveda neobhodna in nujno potrebna v razviti strukturi libertarne misli in dejanja, je skoraj prav tako nezadovoljiva za osnovno temeljno delo - za gibanje kakor tisti oportunisti, ki preprosto iščejo profit kratkega daha.
Naše stališče je, da je lahko cvetoče libertarno gibanje, življenjska zavezanost svobodi utemeljena le na strastnosti za pravico/pravičnost. Tukaj mora biti glavni izvir in izvor za naš za-gon, oklep, ki nas bo varoval in ohranil v vseh viharjih, ki se nam obetajo, ne v težnji in iskanju po hitrem dolarju, igranju intelektualnih igric ali hladnim kalkuliranjem splošnih ekonomskih pridobitev. Da bi bil strasten za pravico/pravičnost, mora imeti človek teorijo o tem, kaj sta pravičnost/pravica in nepravičnost/krivica. – skratka, niz etičnih načel o pravičnosti in nepravičnosti, ki jih ne more zagotoviti utilitaristična ekonomika.
To je zato, ker vidimo, da svet zaudarja od nepravičnosti, ki se grmadi ena na drugo do nebes, kar nas priganja in vzpodbuja, da naredimo vse, kar moremo in lahko, da bi iskali svet, v katerem bodo te in druge nepravičnosti ter krivice izkoreninjene. Drugi tradicionalno radikalni cilji – kot na primer »abolicija revščine« - so, v nasprotju s to, resnično utopične – saj s preprostim uveljavljenjem človekove volje, ne morem odpraviti revščine. Revščina je edino lahko odpravljena skozi operacijo določenih ekonomskih faktorjev – znantno investiranje prihrankov v kapital – kar lahko dosežemo le s pomočjo transformirajoče narave v daljšem obdobju časa. Skratka, človekova volja je tukaj znantno omejena z delovanjem – da uporabimo staromoden a še veljaven termin – naravnim zakonom. A nepravičnosti in krivice so dejanja, ki jih prizadene ena skupina ljudi drugi ; so natančno dejanja ljudi, in zato, so ti in njihova eliminacija subjekt človekove trenutne in istočasne volje.
Vzemimo primer: angleška stoletja dolga okupacija in brutalno zatiranje irskega ljudstva. In če bi pogledali stanje Irske v letu 1900 in bi se zamislili nad revščino irskega prebivalstva, bi morali reči: revščina bi bila lahko odpravljena tako, da bi Angleži odšli in bi bil odstranjen njihov monopol nad zemljo, a dokončna odprava revščine na Irskem, pod najboljšimi pogoji, bi zahtevala čas in bi bila predmet delovanja ekonomskih zakonitosti. A cilj je konec angleškega zatiranja – kar bi bilo lahko storjeno s trenutno akcijo človekove volje: tako da bi se Angleži preprosto odločili, da se umaknejo iz dežele.
Dejstvo, da se seveda takšna odločitev ne izvrši v trenutku, ni poanta: poanta je, da je že samo propadanje nepravičnost, ki je bilo načrtno in izvajano s strani dejavnikov nepravičnosti – v tem primeru angleške vlade. V polju pravičnosti in pravde je človekova volja vse: ljudje lahko premikajo gore, če se le odločijo za to. Strast do trenutne pravičnosti/pravice/pravde – na kratko, radikalne strasti – zategadelj niso utopične, kakor bi bila na primer želja za trenutno odpravo revščine ali takojšnje transformacije vsakogar v koncertnega pianista: pravičnost lahko dosežemo, če dovolj ljudi tako hoče.
Resnična strast za pravičnost, potemtakem, mora biti radikalna – skratka, najmanj, kar mora, je želeti doseči svoje cilje radikalno in takoj. Leonard E. Read, ustanovni predsednik Fundacije za ekonomsko izobraževanje, je zelo prikladno ponazoril ta radikalen navdih, v svojem pamfletu z naslovom »Pritisnil bi na gumb«. Problem je bil v tem, kaj storiti v zvezi z mrežnimi cenami in nadzorom plač, ki ga je nad ekonomijo uvedel Urad za cene. Večina liberalcev je plaho ali »realistično« za eno ali drugo obliko postopne odprave tega oziroma za omahljivo dekontroliranje; na tem mestu je Read zavzel nedvoumno in radikalno
stališče po načelu: »če bi se na tej tribuni nahajal gumb«, je začel svoj nagovor, »bi s pritiskom nanj v hipu sprostil ves in vse nadzore nad plačami in cenami, položil bi svoj prst nanj in pritisnil!«
Resničen test radikalnega duha/navdiha, je test pritiska na gumb: če bi lahko pritisnili na gumb za takojšnjo odpravo nepravične invazije na svobodo, ali bi to storili? Če tega ne bi storili, se komajda lahko imenujemo libertarce, in večina nas bi lahko to storila samo tedaj, če bi nas primarno vodila strast za pravičnost in do pravičnosti.
Pristen libertarec je potemtakem v vseh pomenih besede »abolicionist«; in bi, če bi lahko, odpravil v trenutku vse invazije svobode, bodisi v dobesednem smislu, suženjstvo, bodisi katero koli obliko oziroma instanco državne presije. Z besedami nekega drugega libertarca v podobni povezavi, »ožulil bi si palec s pritiskanjem na ta gumb!«
Liberatrec mora neizbežno in nujno biti »pritiskalec na gumb« in »abolicionist«. Opolnomočen po pravičnosti/pravici/pravdi, ga ne more pretentati amoralno utilitaristično – koristolovno zagovarjanje in navajanje dokazov, da se pravica ne more zgoditi, dokler kriminalci niso kaznovani. Na ta način, ko se je v zgodnjem 19. stoletju veliko abolicionistično gibanje pojavilo, so se takoj pojavili glasovi treznosti in svetovali, da bi bilo edino prav in lepo odpraviti suženjstvo, če bi lastniki sužnjev dobili kompenzacijo za izgubo sužnjev. Skratka, po stoletjih zatiranja in izkoriščevanja, naj bi bili lastniki sužnjev še nadalje nagrajeni s privlačno vsoto, ki bi jo postrgali s silo od množice nedolžnih davkoplačevalcev! Najbolj primeren komentar na ta predlog je podal angleški filozof - radikalec Benjamin Pearson, ki je pripomnil, da »bil je pomislil, da bi morali biti sužnji tisti, ki bi morali biti kompenzirani«, jasno, taka kompenzacija bi morala pravično priti prav od samih sužnjelastnikov.
Antiliberarci in antiradikalci na splošno, značilno ugovarjajo, da je tak »abolicionizem« »nerealističen«; s tako definicijo brezupno pomešajo zaželjen cilj s strateško oceno predvidenega izida.
V okvirnem načelu je najpomembneje, da ne pomešamo strateške ocene z načinom utiranja zaželjenih ciljev. Najprej, cilji morajo biti oblikovani, kar bi bil v tem primeru takojšnja odprava suženjstva oziroma kakršno koli načrtno vodeno zatiranje bi pač imeli v mislih. In najprej moramo uokviriti te cilje, ne da bi razglabljali o možnostih, da bi jih dosegli. Libertarni cilji so »stvarni« v tem smislu, da bi jih lahko dosegli, če bi se dovolj ljudi strinjalo, da so zaželjeni, in da, če bodo doseženi, bodo doprinesli k boljšemu svetu. »Realizem« cilja je lahko izzvan zgolj s kritiko cilja samega, ne v problemu, kako ga doseči. In potem, ko smo se odločili o cilju, se soočimo s povsem ločenim strateškim vprašanjem, kako doseči ta cilj kakor hitro je mogoče, kako sprožiti in vzpostaviti gibanje za ta cilj itd.
Tako, William Lloyd Garison ni bil »nerealističen«, ko je leta 1830, ko je postavil slaven standard za takojšnjo emancipacijo sužnjev. Njegov cilj je bil pravi, in njegov strateški realizem je prišel ob dejstvu, da ni pričakoval, da bo njegov cilj dosežen hitro. Ali, kakor je Garrison sam razlikoval:
»Nuja če še tako silimo takojšnjo abolicijo tako iskreno kot moremo, bo nažalost na koncu abolicija postopna. Nikoli nismo dejali, da bi naj bilo suženjstvo strmoglavljeno z enim udarcem; da pa mora biti, s tem se bomo vselej strinjali.«
Dejansko, v območju strategije je dvig praporja čistega in radikalnega načela na splošno najhitrejša pot in način dospetja do radikalnih ciljev. Kajti, če nam ta čist cilj ni nikoli predočen, se ne bo nikoli razvil noben momentum, ki bi nas pripeljal do njega. Suženjstvo ne bi nikoli bilo odpravljeno, če abolicionisti ne bi zagnali vik in krik trideset let prej (pa četudi je nekatere vodila čisto koristoljubna misel zaradi uspešnejšega in bogatejšega juga, op. pr); in kakor so se stvari odvijale, je bila abolicija virtualno enkraten udarec, prej kakor pa postopna ali kompenzirajoča. (Ob zaključku bleščeče filozofske kritike obsodbe »nerealizma« in njegove zmešnjave o dobrem in verjetnem, je profesor Philbrook izjavil:
Samo ena vrsta resne obrambe katerekoli politike je na voljo ekonomistu ali komer koli: truditi se mora , da je politika dobra. Zaupanja vreden »realizem« je ista reč, kar so ljudje vselej menili, da je - modrost: odločiti se za takojšnje v luči končnega. Clarence Philbrook, »’Realism’ in Policy Espousal,« American Economic Review (December, 1953): 859.)
A nad in čez zahtevami strategije ležijo ukazi pravičnosti. V svojem znamenitem uvodniku, ki je vpeljal »The Liberator-ja« v začetku leta 1831. je William Lloyd Garrison obžaloval svoje prejšnje sprejetje doktrine postopne abolicije:
»To priložnost namenjam temu, da se v polni meri in nedvoumno odpovem in prekličem in se tako javno opravičim pred Bogom, pred domovino, in mojimi brati, ubogimi sužnji, zato, da sem bil tako razčustvovan v boječnosti, bojazljivosti, nepravičnosti in absurdnosti.
Potem ko je bil grajan zaradi običajne in strogosti tako iz navade in neprizanesljivosti ter gorečnosti svojega jezika, je Garrison ostro odgovoril: »Moral bi biti ves v ognju, kajti okoli mene so bile gore ledu, ki sem ga moral stopiti!« To je ta spirit/duh/navdih, ki mora zaznamovati može in žene, ki so resnično predani in posvečeni načelu svobode – liberty.
Murray N. Rothbard (1926-1995) je bil dekan Avstrijske šole.
Prevedla Ana M. Mayerhold, 29.07.2008.
“Liberalistična ekonomska svoboda posameznika , omejena na frazo”če ti/mi ne paše,pa pojdi/grem drugam”, je navidezna svoboda ”
Kaj pa je potem “prava svoboda”? Kaj v slogu: “Ne pašeš mi, ne morem si te privoščiti, a te ne morem odpustiti?” ali z druge strani “Ne paše mi tukaj, šel bi drugam, pa ne morem?” ali ena prava doza obeh ekstremov? Katera? Imaš lahko malo, en košček svobode?
Resnično me zanima alternativa, ki naj bi bila sprejemljiva.
Naomi Klein je še ena v vrsti tistih, ki se slepo zaletavate v klasični liberalizem. Kot še marsikdo, ki rad modruje o Friedmanu, ga očitno nikoli ni vzela v roke. Demokracija, pravna država in prosti trg - Kje točno so bili vsi ti koncepti implementirani? Kje se je zgodila ta “liberalna revolucija” in ki bojda še traja? V kaki paralelni realnosti?
“The whole point of Liberal Eugenic pseudo-scientific theories is that they are to be applied wholesale, by some more sweeping and generalizing money power than the individual husband or wife or household. Eugenic assest that all men must be STUPID that they cannot manage their own affairs; and also so CLEVER that they can manage each others. ( G.K.Chesterton ) In ce samo dodam! Prebrati pozabljeno “The Ego and His Own”, g.Stirnerja, razblini se tako nabuhlo percepcijo o utvari, da je svoboda posameznika ( pa naj si bo karsna koli )mozna znotraj druzbene zmede, kjer kapital, moc in dobicek ne vplivajo na svobodno in relativno enakovredno izbiro. Konec koncev so ovce zato, da se strizejo, kaj ne ?
Kolenkišta, Naomi Klein izpostavi pomembno prvino vsakega neoliberalnega odgovora na kritiko: “Vaša kritika je brezpredmetna, ker naših konceptov niso nikjer dovolj vestno prevedli v prakso.”
Ker neoliberalne Indije Koromandije ne najdeš nikjer na svetu (ok, morda v spisih Miltona Friedmana, ki jih pridno jemlješ v roke), to še ne pomeni, da gospodarsko-politične prakse južnoameriških totalitarcev niso imele eksplicitne podpore in ideološkega pokritja s strani neoliberalnih borcev za svobodo.
Mislim da nekateri ne razmišljate o alternativah, ampak bi radi vzpostavili nenavadno tezo, da je nekaj hudo narobe s Švico, ZDA, Luksemburgom, Islandijo, Irsko, UK. Nekateri bi to dopolnili s tezo, da je s Skandinavijo vse v najlepšem redu; s čimer se strinjam, saj je v preteklem desetletju odstranila z oblasti socialdemokratske in socialistične koalicije in jih nadomestila z liberalci, ki reformirajo. Na Islandiji so uvedli enotno davčno stopnjo, na Švedskem so uvedli šolske voucherje in podeseterili število otrok v zasebnih šolah; Danska ima najbolj (neo)liberalen trg delovne sile. Trend v teh državah je privatizacija, demonopolizacija in nižanje davkov. Edini razlog, da se nam njihovi davki zdijo relativno visoki je, da so začeli toliko višje.
Te pravljične teze, ki nimajo nobene zveze z realnostjo nimajo druge funkcije, kot indoktrinirati in angažirati neizobažene in nerazgledane množice. In z njimi potem kaj? V prihodnost. S kadri, skreganimi z realnostjo? To ni nič drugače, kot so Sovjeti strašili pred dekadentnim zahodom. Temu se reče Angstpolitik. Če bi imelo to kakšno drugo funkcijo od želje po ohranitvi statusa quo, ki prinaša neke kratkoročne ugodnosti; bi se dalo iz nje razbrati vizijo. Edini predlogi, ki so jih kolegi doslej dali pa so bili bodisi neumnosti, bodisi iste liberalne reforme, ki so jih prej kritizirali.
“Vaša kritika je brezpredmetna, ker naših konceptov niso nikjer dovolj vestno prevedli v prakso.”
In kaj tukaj ne štima? Če nekdo kritizira klasični liberalizem in to argumentira s primeri, ki nimajo razen deregulacie in privatizacije nobene veze z klasičnim liberalizmom, mu drugega kot to niti ne moreš reči.
Daj mi še raloži, kako so lahko imeli totalitarci ideološko pokritje ljudi, ki so kot temelj svojih naukov izpostavljali demokracijo, pravno državo in prosti trg?
Nepremosljiva razlika med definicjo Anike - Ane M. Mayerhold in preslikavo na ekonomsko področje, ki ga je izluščil politik T. Štih.
Neodgovarjanje na realnost na planetu, na dinamiko spreminjanja odnosov v biosferi, ki ima temelj v nikoli doseženi prenaseljenosti planeta je politična manipulacija. Svoboda posameznika nima in ne more imeti alternativ; je paa izjemno preprosto omejena s popolnoma enako svobodo drugega (celo drugega živega bitja poskuša precedenčno povedati španski parlament na primeru šimpanza, orangutana in gorile).
Ja, res je. V praksi je sobivanja t.i. svobodnega trga (no, te v realnosti pravljice) in totalitarizma možno - ker je baje politka relalizacija na videz nezmožnega (seveda je tudi to pravljica).ASmpak, hej tako lahko trdijo tudi zagovorniki komunizma, ali.. nikoli ga v praksi ni bilo - bile so le zlorabe. Pa kaj še. Malo morgen pa zlorabe.
Dejstvo je, da je komunizem drugačen od npr. liberalizma in konservativizma. Komunizem je družbeni sistem. Je antipol demokraciji. Liberalizem/libertarstvo, socializem in konservativizem pa živijo znotraj demokracije.
Neupravičene kritike liberalizma (obstajajo tudi upravičene, ampak edino je dala Ana in ta leti na levičarje, ki bi si želeli biti liberalci, ker je to moderno; ne bi pa nosili bremena nepopularnosti v družbi, ki boleče zapušča etatizem - in tako razglašajo nekakšen “social-liberalizem”, neko zmes totalitarizma in liberalizma) običajno vsebujejo dve napaki.
Prva je, da kritiki ne razščistijo sami s sabo s pozicije katere obstoječe alternative kritizirajo. Ne ponudijo alternativne rešitve, ampak le izražajo nezadovoljstvo s sedanjo. Včasih smo temu rekli intelektualno onaniranje.
Druga pa je, da liberalizem obravnavajo kot pot in ne kot smer. Zaradi nekega razloga znajo vse druge načine razmišljanja razumeti kot smer, liberalizem pa razumejo le kot pot.
Tako kot ne obstaja 100 pravil, ki bi točno definirala socialno demokracijo tudi ne obstaja 100 pravil, ki bi definirala liberalizem. Lahko ste mu bližje ali dlje, kot ste lahko bližje ali dlje socialni demokraciji. Če bi udejanjili socialno demokracijo, bi imeli Harrison Bergerovsko družbo, v kateri bi imeli vsi enake zobne ščetke, enake pričeske, enake avtomobile, enake sobe, enake skodelice za kavo. Zakaj že nihče ne kritizira socialne demokracije, da ne deluje (in se ob tem sklicuje na Harrisona Bergerona)?
Pri liberalizmu pa je drugače. Privzamejo, da ga je mogoče definirati binarno.
Liberalizem je, kot socialdemokacija - način razmišljanja. Smer oz hevristika, kako organizirati družbo, da bo omogočala več svobode posamezniku. Z zelo jasno vlogo države in posameznika, ki so jo definirali Hayek, Friedman, Mises.
Obstajajo družbe, ki so bližje idealu liberalizma (Švica, Irska, ZDA, Luksemburg, Islandija, VB…), takšne, ki niso tako blizu (Francija, Slovenija, Rusija) in takšne, ki so čisto na drugem koncu (Venezuela, Zimbabwe, Iran, Kuba, S. Koreja).
Vlade znotraj demokratičnih držav se menjajo. Enkrat so na oblasti liberalci, drugič konservativci, tretjič socialisti. Že zato ne moremo govoriti o “liberalnih državah”, ampak le o državah, ki bolj spoštujejo načela liberalizma in tistih, ki bolj spoštujejo načela socializma ali pa konservativizma.
S tistimi, ki so bližje liberalizmu t.j. so prevzele največji del receptov (Švica, Irska, ZDA, Luksemburg, Islandija, VB…) ni prav nič narobe. To so pravljice za neuke. Skandinavske države, ki so istim ljudem tako pri srcu se jim energično trudijo približati, ker poznajo svoje lastne težave.
Nekateri tule bi radi Skandinavijo iz 70tih preslikali v 2008. In želeli, da to deluje. Švedski premijer je tem težnjam doma (kjer ima podobne težave z reformami, kot mi; tudi Švedska je namreč z istimi recepti ustvarila iste težave odvisnosti od proračunskega korita) odgovoril z izjavo: “Kar je bilo v petdeset letih ustvarjeno, je bilo v dvajset letih uničeno”. Pred socialdemokratsko Švedsko je obstajala liberalna Švedska. Do šestdesetih je imela Švedska nižje davke od ZDA. Nato se je začelo obdobje socialdemokracije in te pravljice je zdaj konec. Vmes so na lestvici držav z najkvalitetnejšim življenjem temeljito zdrsnili.
No, po pravici povedano Skandinavski sen živi naprej. Zdaj, ko so Skandinavdi “izgubili kompas” nekje na hribovitem Balkanu v izolaciji živi posebna skupinica kritičnih intelektualcev. Naših “poslednjih Skandinavcev”.
Kolenkišta, tudi sam se sprašujem, zakaj se je papež Friedman z velikim zadovoljstvom oziral na Pinocheta in zakaj so njegovi učenci iz Chicaga tako (brez)vestno sodelovali z avtoritarnimi režimi po vsem svetu.
Sicer pa se verjetno tudi sam držiš svoje linije in socializma ne kritiziraš zaradi zablod ljudi, kot je Stalin.
amazonov review krugmanove knjige:
Starred Review. Economist and New York Times columnist Krugman’s stimulating manifesto aims to galvanize today’s progressives the way Barry Goldwater’s The Conscience of a Conservative did right-wingers in 1964. Krugman’s great theme is economic equality and the liberal politics that support it. America’s post-war middle-class society was not the automatic product of a free-market economy, he writes, but was created… by the policies of the Roosevelt Administration. By strengthening labor unions and taxing the rich to fund redistributive programs like Social Security and Medicare, the New Deal consensus narrowed the income gap, lifted the working class out of poverty and made the economy boom. Things went awry, Krugman contends, with the Republican Party’s takeover by movement conservatism, practicing a politics of deception [and] distraction to advance the interests of the wealthy. Conservative initiatives to cut taxes for the rich, dismantle social programs and demolish unions, he argues, have led to sharply rising inequality, with the incomes of the wealthiest soaring while those of most workers stagnate. Krugman’s accessible, stylishly presented argument deftly combines economic data with social and political analysis; his account of the racial politics driving conservative successes is especially sharp. The result is a compelling historical defense of liberalism and a clarion call for Americans to retake control of their economic destiny. (Oct.)
In JPD:
Uvodoma navajam navedke iz sodobnih razmišljanj uglednega ameriškega ekonomista Paula Krugmana z univerze Princeton, sicer tudi kolumnista New York Timesa, ki temelji na konceptualni dediščini ekonomskega liberalizma Adama Smitha, Friedricha von Hayeka in Miltona Friedmana.
Marko,
Friedman se je z zadovoljstvom oziral na dejstvo, da se je nek diktator odločil, da pri svoji gospodarski politiki opre na elemente liberalizma. Seveda se je Pinochetov eksperiment izjalovil, ker privatizacija in deregulacija sama po sebi ne moreta biti garant za napredek in blaginjo.
Ni mi jasno, kako je lahko bil Friedman odgovoren za početje svojih učencev, niti kako je lahko to nek argument proti liberalizmu. Kvecjemu ad hominem.
Socializem sam med drugim kritiziram zato, ker je bil marsikje implementiran, ponekod v popolnosti, njegove rezultate pa lahko ocenis kar prek palca.
Sploh pa mi nisi odgovoril na izziv:
“Daj mi še raloži, kako so lahko imeli totalitarci ideološko pokritje ljudi, ki so kot temelj svojih naukov izpostavljali demokracijo, pravno državo in prosti trg?”
@Tomaž Štih
“Druga pa je, da liberalizem obravnavajo kot pot in ne kot smer. Zaradi nekega razloga znajo vse druge načine razmišljanja razumeti kot smer, liberalizem pa razumejo le kot pot.”
Da, liberalizem? oziroma biti liberalen/libertaren je stvar odločitve, namere. Potem je potrebna volja, da se tej odločitvi sledi na vsakem koraku in v vsakem času ter v vseh primerih, ne glede na obliko “vladavine”. Kar pa zadeva tkim. skandinavske države - mnogo je avtorjev, ki ugotavljajo, kako je država blagostanja/blaginje oziroma socialna država spridila državljane do te mere, da niso več socialni, da se ne zanesejo več na lastne spodbude in sposobnosti, ampak čakajo in pričakujejo, da bo država v vseh položajih poskrbela za njih! Spridila je tudi predstavnike današnje generacije, ki nimajo več občutka, da bi morali tudi oni poskrbeti za svoje starše, na primer, saj je vse prepuščeno državi. Enako je v Franciji! Zato so današnji manj odgovorni zase in za druge; bojijo se le, kako bo, ko se bodo upokojili, ali bo dovolj delovnih, da jim bodo zagotovljene podobne pokojnine, kot jih uživajo njihovi starši danes. A, kako bo čez 20, 30 let, tega živ bog ne ve. Zato, ne se bat! Liberalnost/libertarnost je način bivanja, ali je zato potrebna ideologija, ne vem, je pa res, da ga lahko umejuje in zatira, kar je pač sinonim za ideologije.
Bi pa opozorila še na semantiko političnega govora. Gvorimo o državi in vladi in o premieru in o ministrih, o ustavi, zakonih, naciji itd. itd. in nato … država bi morala poskrbeti, država bo dala … A kdo je ta država, kje stanuje, kaj je, kako se oblači, od kod ji denar? To je prazna entiteta, ki ne obstaja. Političen govor je “slavespeak” - suženjski govor in ves čas vzpostavlja odnos suženj/gospodar ter priča o naši popolni pogojenosti.
V primerjavi z našim “zapadnim” invalidnim jezikom in njegovo semantiko, so obstajala ljudstva in še obstajajo, tista, ki se jih ni dotaknila civilizacija in jih tudi ne bo spridila, dokler bodo imeli tak jazik, ki ne poznajo samostalnikov kot so kralj, ribič, šivilja, tesar itd. “Ribič” je zanje, človek, ki lovi ribe - tedaj ko lovi ribe - sicer pa je Francelj ali Miha… kralj, če ga imajo, je človek, ki odloča in sodi, ko odloča in sodi, potem pa je eden izmed njih. Upam, da se iz tega razume poanta … in pri tem se človek zave, kako smo pogojeni in pravzaprav neumni. Sicer pa je ugotovljeno, da je zmožno razumno in logično misliti zgolj 13 % današnje populacije zahodnega sveta!
Če koga zanima obširnejša razprava o semantiki “suženjskega govora”, za katerega avtor pravi, da je še hujši in usodnejši od Orwellovih “novorekov”, priporočam v branje:
http://www.buildfreedom.com/tl/tl07a.shtm
“Daj mi še raloži, kako so lahko imeli totalitarci ideološko pokritje ljudi, ki so kot temelj svojih naukov izpostavljali demokracijo, pravno državo in prosti trg?”
Nikakor. Gre za podtikanje, ki je sestavni del borbe za status quo. Pred tremi leti smo v Sobotni prilogi začudeni prebrali, da naj bi bila J. Amerika “liberalna”. Pravzaprav so ene najhujših kritik neliberalnosti domačega okolja prihajale prav iz J. Amerike (Hernando de Soto).
Seveda tega ni videti na nobenih zgodovinskih lestvicah ekonomske svobode, ampak to kritičnih intelektualcev iz nekdanjih ministrstev resnice ni ravno motilo. Tako ali tako živijo v nekem svojem svetu.
Od tedaj se je zgodilo dvoje.
1. Nekateri izmed njih so ugotovili, da je liberalizem zelo zoprn nasprotnik in se odločili, da se mu ne bodo idejno upirali, ampak ga bodo “spreminjali od znotraj”, mehčali njegove ideje.
2. Dugi del pa izvaja salto mortale. Doslej so se zavzemali za totalitarne recepte, zdaj pa so sami sebi priznali, da neosocializem ne deluje. Ker gre za oportunistično in ne vrednostno spoznanje bi radi odstranili prave liberalce, da bi lahko kot liberalne instalirali sebe (po načelu “vrednote se spreminjajo, elite ostajajo”). V nekdanjem totalitarističnem duhu jih ti social-liberalisti skušajo diskreditirati. Na isti način, kot so to vedno počeli, ker drugače (še) ne znajo. Tako dobimo “največjega liberalca v državi”, ki je bil pred tem glavni kadrovnik najobsežnejšega državno nadziranega gospodarstva v EU.
Tvoja izjava o popolni implementaciji socializma je neumnost, zato ker verjetno misliš, da je inkarnirana v Stalinovi Sovjetski zvezi.
Ideološko pokritje totalitarizma je npr. ponudil sam papež Friedman, ko je v predgovoru Capitalism in Freedom dejal, da politična svoboda ne spodbuja nujno tudi ekonomske svobode, še več, da lahko njeno vzpostavitev tudi ovira.
S svojim vztrajanjem na ekonomski svobodi in hvaljenjem Pinocheta je tej trditvi dal tudi konkretno obliko. Politična svoboda, kamor spada svoboda združevanja (v sindikate) in izražanja (socialističnih) mnenj, je bila v Pinochetovem Čilu in drugje po Južni Ameriki zatrta s sredstvi državnega terorizma. Grobo zatiranje politične svobode je šlo v roko v roki z deregulacijo in privatizacijo - ker neoliberalni program drugače niti ne bi mogel biti izveden. Kakor je lepo uvidel tudi Friedman v svojem predgovoru.
Zdaj lahko začneš nabijati o idealih klasičnega liberalizma od Milla naprej in se spraševati, kje tukaj vidim ideološko pokritje. Sam te napotim na Marxa, da pri tem borcu proti cenzuri in političnemu zatiranju delavstva poiščeš ideološko pokritje stalinizma.
Kot je enkrat rekel mislim da Galbraith: Milton je imel to nesrečo, da je svoje ideje lahko sprobal v praksi.
če se vrnem na posameznika in njegovo svobodo; to je tisto kar prinaša alternativo današnjemu kolektivizmu, ki ga vidim v obliki egoizma družine.
izgubim se v razpravi na nivoju kolektiva, saj v njem ne najdem povezave z aktualnimi dejstvi na planetu; a jih naj ponovim? kakorkoli, govorimo o poti naprej, torej je zame to pomembno.
in seveda je odgovor ponovno v svobodi posameznika in njegovi odgovornosti.
Ne razumem konstrukta egoizma družine? Posameznik se suvereno odloči, da si bo ustvaril družino. Do koga je egoističen? Komu pripada? Kdo ima pravico do njegovega duha in telesa, da se ne bi smel prostovoljno odločati za družino?
Prebral sem večino friedmanih knjig in esejev in tega, kar ti trdiš ni v njih. Friedman pravi, da sta temelja zahodne svobode dva dopolnjujoča gradnika - liberalizem in demokracija in to pokaže na številnih primerih, npr. liberalna ustava, ki vsem ljudem nudi temeljne človekove pravice kot protiutež demokratičnim (večinskim) zakonom. Tako sem presenečen nad tvojimi trditvami o friedmanovih navedbah; nikakor ne sodijo v njegov siceršnji miselni okvir. Si lahko bolj specifičen, kje je bilo to rečeno in v kakšnem kontekstu?
Marko,
Za debato o Friedmanu bi bilo pošteno, če ne trgaš njegovih stavkov iz konteksta. Friedman enostavno pravi, da je pod določenimi pogoji politična svoboda lahko ovira ekonomski.
Ne predstavljam si logične akrobacije, ki te pripelje do tega, da bi Friedman oz. klasični liberalizem s tem pokrival totalitarne ureditve, edino če predpostaviš, da je bil Friedman kar PROTI politični svobodi. Jaz tega vtisa nisem dobil (vsekakor to nima veze z liberalizmom), res pa je da me je zaneslo preko predgovora.
In nič več ne bom nabijal, ker vidim na kateri nivo skušaš speljati debato.
Moj izziv sicer še vedno ostaja. Nanj mi nisi odgovoril.
Na izziv sem ti več kot zadovoljivo odgovoril. Zapisal sem namreč:
“Ker neoliberalne Indije Koromandije ne najdeš nikjer na svetu (ok, morda v spisih Miltona Friedmana, ki jih pridno jemlješ v roke), to še ne pomeni, da gospodarsko-politične prakse južnoameriških totalitarcev niso imele eksplicitne podpore in ideološkega pokritja s strani neoliberalnih borcev za svobodo.”
Kakor vidiš, govorim o neoliberalcih in konkretnem primeru Miltona Friedmana. Zapisal je, da pod določenimi pogoji politična svoboda nasprotuje ekonomski, nato pa pohvalil Pinocheta in druge južnoameriške diktatorje. Friedman se ni ravno odlikoval z zavzemanjem za človekove pravice tamkajšnjih sindikalistov, ki so gnili v mučilnicah in zaporih, je pa na veliko hvalil reforme, ki so odprle trge za ameriške multinacionalke. Enako so delali njegovi učenci, ki so sedeli v diktatorskih vladah in mednarodnih institucijah.
Seveda, papir prenese vse, in na papirju je Friedman veliki demokrat in klasični liberalec. V praksi pa je bil neoliberalni skrajnež, ki je, namesto da bi bičal nedemokratične južnoameriške režime, zanje pisal ekonomske programe, si dopisoval z glavnimi akterji in jim kot znan intelektualec s tem podeljeval legitimnost.
@ Tomaž Štih: Kot velik poznavalec Friedmana boš vendar ja prebral predgovor h Capitalism and Freedom, kjer papež prizna, da je za doseganje ekonomske svobode včasih politična svoboda nebodigatreba.
Kaj pravijo danes o “Krugmanovem zvarku ekonomike” iz Ludwig von Mises Instituta - torej “Avstrijci”?
Booms, Busts, and “Krugpot” Economics
http://mises.org/story/3046
@Marko: To knjigo imam doma in v predgovoru tega ni. V pomenu, kot ga ti uporabljaš Friedman tega preprosto nikoli ni rekel. To je izmišljotina.
egoizem družine je konstrukt, ki po moje (edino besedna zveza je sposojena od A. Gide-ja, iz njegovih Ponarejevalcev denarja, preprosto leposlovje) je v ozadju neodgovornega ravnanja do sočloveka (drži, da je ločnica med osnovnimi človekovimi pravicami in demokracijo, kot vladavino povprečja vse prej, kot nepremična barikada), predvsem pa do življenja na planetu. Rast že prevelike populacije ljudi po moje temelji ravno zaradi močno prevladujočega ideološkega bombardiranja družbe o samouresničitvi s čim več potomcev v okviru družine brez hkratne minimalne vzgoje o odgovormnosti do sobivajočih (in ne skrivam, da govorim, kot advokat divjega življenja).
Navidez gre za mešanje hrušk in jabolk, pa vendarle je zame pomembno vedeti, kako osnove liberalizma (in imam priložnost brati misli dveh dobrih zagovornikov) preslikati v okvir aktualnosti, ki jo ekonomski analfabeti poznamo (z besedno zvezo smo bombardirani) kot “sustainable economic growth and development” - in ponovno zame je aktualno to, kako v okviru družbe uspeti kontrolirati nataliteto ne da bi s tem posegli v osnovno človekovo pravico družino imeti (seveda jo imam sam) in čim bolj omejili prevlado povprečja (večine) nad posameznikom.
Nikakor drugače ne vidim smeri za prihodnje generacije, v kolikor hočemo imeti posameznika po merilih oz. opisih, ki jih razlaga Ana. In to je zame povezano predvsem z debato, ki poteka trenutno o družbi, manjkala pa je (prav zaradi aktualnega trenutka, ko življenje na planetu izginja, ostaja človek, ki ima seveda ob tehnološkem razvoju še ogromno prostora, v kolikor ni kot posameznik, karikiram, preveč cepljen na tišino in temo) ekstrapolacija na izzive sodobnega časa (ob pomembnih pogledih nazaj).
kako banalno lahko izpade tisto, kar vidim, kot egoizem družine je lahko npr. denarne subvencije otrokom palestinskih mater s strani EU, ki potem imajo otrok “kolikor jih alah da” in so tako ekonomsko preskrbljene. Hkrati so to dejanja, ki poudarjeno betonirajo njihovo pozicijo v družbi in jih rešijo odgovornosti, ki jo imajo kot posameznik - odgovornosti do spoštovanja kvalitete življenja v prihodnje.
Jože P.Damjan med drugim zapiše, da eni in drugi oblastniki gledajo stran (od pojavov klientelizma, korupcije…), ker je pri nas premalo liberalizma. Vsi komentatorji se zavrtijo v simpatično teoretiziranje o liberalizmu, nikjer pa ni zaslediti konkretnega koraka KAKO preprečiti to gledanje stran. Pred nekaj meseci (16.aprila pod naslovom -O AKTIVNOSTIH CIVILNE INICIATIVE 3 -) sem na spletnem forumu Naddemokracija objavil zapis o konkretnih poskusih (starih sicer več kot deset let) KAKO preprečiti gledanje stran. Ta zapis je bil direktno vzpodbujen tudi s člankom P.Damjana objavljenem na tej spletni strani na dan Drnovškovega pogreba.
Resnično si želim, da bi tudi s pomočjo te intelektualne energije, ki jo je čutiti v vseh gornjih komentarjih, našli pot, način, KAKO do preprečitve gledanja stran.
Brez poskušanja v realnem političnem prostoru ni nič, zapiše tudi Immanuel Wallerstein
Seveda, Štih, tudi Janša je s svojimi štrucami kruha v smetnjakih mislil vse kaj drugega kot štruce kruha v smetnjakih.
Friedman je zapisal, da politična svoboda v določenih okoliščinah ekonomsko svobodo spodbuja, v drugih pa jo zavira. Kako doseči, da politična svoboda ne stoji več na poti ekonomski svobodi, so lepo pokazali diktatorski režimi, katerim so Friedman in njegovi učenci pisali programe za spodbujanje ekonomske svobode. Pred tistim, kar je bilo potrebno za njihovo uveljavitev, so pač zatisnili oči.
Seveda Friedman ni predlagal državnega terorizma, mu je bilo pa več kot jasno, da uveljavljanje ekonomske svobode včasih poteka na račun politične - toliko pa je le bral časnike, da so njegove teoretske fantazije postavili v drugačno luč.
Za razliko od nekaterih neoliberalcev tukaj …
@mburger
Hvala za odziv. Morda vaše vprašanje KAKO ni pravo. Morda se je pravilneje vprašati KAJ, kaj hočem/o? Če hočem/o namesto kaosa urejenost, ne red in vojaško pokorščino neki ideji, temveč urejenost in harmonijo pri sebi in v svetu, potem moram biti kot libertarec dosleden najprej pri sebi. Kot je zapisal Murray N. Rothbard: “Tako uresničevanje v našem na splošno neprostem svetu, pomeni neizogibno radikalno nestrinjanje z (obstoječim, op.prev.) in alienacijo od statusa quo, alienacijo, ki prav tako neizogibno nalaga mnoga žrtvovanja kar zadeva denar in ugled. Ko je živjenje kratko in trenutek zmage daleč v prihodnosti, zakaj se sploh truditi?” Kar pomeni “odklon” in ne sodelovanje pri nobeni sporni “raboti”. Politična akcija je potrebna, a z vsako odločitvijo in izbiro posameznika ta posameznik že deluje politično. Sem pa osebno proti vsakemu aktivizmu, saj ta vodi, kakor je dognal že Albert Camus, bodisi v samomor bodisi v umor. Gre torej ponovno za pretehtanje ali prevrednotenje vseh vrednosti (F. Nietzsche!), pri čemer so vključene tudi takoimenovane “vrednote” (beseda ima prazen pomen in je zlorabljena tako z rdečih kot črnih prižnic) zato govorimo raje o moralnih vrednostih. Torej prevrednotenje vseh vrednosti - kar po moje ne pomeni razvrednotenja in nihilizem, nasprotno, pomeni ponovno najti dejanske vrednosti v spremenjenih pogojih bivanja. Razvrednotenje dosedanjih materialnih vrednosti se zdaj intenzivno dogaja v svetu z inflacijo, padcem vrednosti dolarja, nove vrednosti hrane, energentov; to, kar je bilo samoposebi umevno v ZDA na primer - veliki razkošni avtomobili postajajo brez vrednosti - Američani zdaj kupujejo Smarte ali pa se odločajo za kolo, pridelavo hrane doma ali čim bliže domu, nekateri se iz primestnih četrti selijo v mesta, da prihranijo pri prevozu na delo itd. Priča smo veliki dinamiki sprememb materialnih vrednosti,hiš, zlata …, kar za seboj neizogibno povleče tudi spreminjanje moralnih vrednosti! Kot rečeno, gre za odločitev in usmeritev, pot oziroma “kako” pa se odpira in definira sproti pri zasledovanju zastavljenega cilja.
Hvaležni pa smo vsekakor Jožetu P. Damijanu, ki je s svojim vprašanjem in poskusom odgovora nanj: “Je liberalizem mrtev,” sprožil tako tehtno razpravo in komentarje. In še nekaj: ni potrebno, da se “libertarci” v smislu povedanega družijo in zastavijo političen program skozi stranko ali poslance v parlamentu: to “gibanje”, če je živo, se zazna na vsakem koraku, saj sproži širjenje urejenosti in skladnosti na vseh področjih. Najpomembneje je ne sodelovati pri spornih rečeh, četudi na račun trenutnega ugleda in denarja. To v prvi vrsti pomeni, za vse nas, in je izredno pomembno, da ne delamo pod ceno in prekomerno. Grki niso prav nič spoštovali sužnjev: dejali so, da niso pripravljeni zastaviti svojega življenja za prostost, temveč da so se za hrano in streho ter kak priboljšek pripravljeni ukloniti in “zasužnjiti” (Sic!)
\”V praksi pa je bil neoliberalni skrajnež, ki je, namesto da bi bičal nedemokratične južnoameriške režime, zanje pisal ekonomske programe, si dopisoval z glavnimi akterji in jim kot znan intelektualec s tem podeljeval legitimnost.\”
Tudi, če predpostavimo, da so ta resnično svinjska podtikanja resnična to še vedno ne more biti kritika liberalizma.
V tem primeru bi bil Friedman blefer.
Še vedno pa velja, da je logična akrobacija, ki te pripelje od temeljev klasičnega liberalizma do legitimiziranja totalitarnih režimov milo rečeno vprašljiva.
To vprašljivo logično akrobacijo si mi podtaknil. Jaz sem točno napisal, kdo spada med apologete, sodelavce in podpornike diktatorskih režimov. Kako je neoliberalna srenja s papežem Friedmanom na čelu to delala, je lepo opisala Naomi Klein. Preberi si njeno zadnjo knjigo in videl boš, kako grdo je, ko nadutost tržnih fundamentalistov trči ob socialno realnost držav v razvoju.
In sodelovanje Friedmana in njegovih z diktatorskimi režimi je podtikanje le v sanjskem Gardalandu, v katerem očitno živite neoliberalci. Da se poskušate prefarbati v nekakšne klasične liberalce, le kaže na to, kako dobro se zavedate škandaloznosti ravnanj svojih vzornikov, ko so dobili priložnost pobegniti iz svojih kabinetov in eksperimentirati na revežih.
1. Tvoje trditve o izjavah Miltona Friedmana so izmišljotina. Stališč, ki mu jih podtikaš nikoli ni zagovarjal.
2. Friedman je skupaj z Misesom in Hayekom, model klasičnega liberalca. Ni čisto jasno, kaj sploh želiš povedati. Predlagam, da več informacij pobiraš neposredno iz vira in manj iz smeti, kot so socialistične blodnje Naomi Klein. Če želiš socialistično proti- liberalno propagando, Naomi ni edina, ki je tega sposobna; obstaja cel kup učbenikov še iz Sovjetske Zveze. Toda, ali tudi svoje znanje o Židovstu pobiraš od nacistov?
Štih, tisto, čemur ti praviš blodnje, je podprto z referencami in dokazi. Če se še tako trudiš, dejstva, da je Friedman sodeloval z diktatorskimi režimi, ne moreš izbrisati. Kakšna so njegova stališča do sodelovanja z režimi, ki v zasledovanju svojih ciljev uporabljajo državni terorizem, ne vem. Njegovi učenci in oboževalci so celo bili v vladajočih krogih teh režimov, tako da nekih načelnih zadržkov do klanja in mučenja neoliberalci zgleda nimate.
Z liberalizmom Friedmanovega tipa in njegovimi neoliberalnimi derivati sem zelo dobro seznanjen. Da politična svoboda velikokrat stoji na poti ekonomski, je dober uvid in Friedman ga je pošteno delil z javnostjo. Vidim pa, da neoliberalni skrajneži še vedno nimate dovolj poštenja, da bi ocenili pomen tega teoretskega uvida v praksi.
Ker politična svoboda (običajno) pomeni več pravic za delavce, ekonomska svoboda pa (vedno) več pravic za velekapital, je jasno, katera bo v primeru konflikta potegnila kratko. Da nobeden izmed vidnejših neoliberalcev ni bil zmožen dvigniti glasu proti terorju, pa keže, na kateri strani konflikta stojijo Friedman in njegovi.
Jaz sem na strani tistih, ki jim je bila odvzeta politična svoboda zato, da bi ne motili pohoda privatizacije in deregulacije v interesu velekapitala.
Pa še nekaj, preden zaključim z debato. Friedmanu kljub njegovi visoki inteligenci ni bilo jasno, na kakšen način se bodo ljudje odzvali na šok terapije, ki jih je priporočal svojim priljubljenim diktatorjem. To kaže, kako škodljivi so fundamentalisti Friedmanovega tipa - na ljudi gledajo kot na amorfno maso, ki jo lahko oblikuješ po svoje, ne pa kot na posameznike z legitimnimi upanji, strahovi in hotenji. Toliko o liberalnem indvidiualizmu, ki pri neoliberalcih preživi zgolj tako dolgo, dokler iz neoliberalne Koromandije ne stopijo v resnični svet.
“Friedman je skupaj z Misesom in Hayekom, model klasičnega liberalca”
Hayek (v Čilu, v času diktature): \”My personal preference inclines to a liberal dictatorship and not to a democratic government where all liberalism is absent\”
ali
If only persons over 40, or income-earners, or only heads of households or only literate persons were given the vote this would scarcely be more of an infringement of the principle [of democracy] than the restrictions that are generally accepted. It is also possible for reasonable people to argue that the ideals of democracy would be better served if say, all the servants of government or all the recipients of public charity were excluded from the vote. If in the Western world universal adult suffrage seems the best arrangement, this does not prove that it is required by some basic principle
Ko opletaš naokoli s skrajneži in nekakšnimi svojimi tezami in teorijami bi se lahko za hip zamislil - nalepka fanatik čisto lepo paše na nekoga, ki drugim podtika, praktično tlači v usta svoje teze, da bi lažje obračunal z njimi. In je potem jezen, ker mu lepo in mirno povejo, da ne mislijo tako, da si izmišljuje in da se zdi besen na prakso, ker se ne sklada z njegovo propagando. Saj veš kako pravijo:”Vsak ima pravico do svojega mnenja. Ne pa tudi do svoje realnosti.”
Anika - Ana M. Mayerhold, zakaj je pravično življenje naproti nepravičnemu… je učil Sokrat a ne?
Štih, najprej naredi domačo nalogo in preberi Kleinovo. Potem pametuj.
Bahaha, takšne izjave neoliberalnih skrajnežev niso presenetljive. Ko so odredi smrti lovili sindikaliste in jih trpali v zapore, so neoliberalci doma in na tujem (npr. IMF, ZDA) radostno oznanjali prihod tujega velekapitala in z velikodušnimi krediti financirali razkošen lajfstajl diktatorskih