@kak
Strinjava se. A kljub vsemu je trg tisti, ki določa spremembe in uravnoveša, saj je stvaren in oprijemljiv pojav, ki kaže tudi na neravnovesja v izmenjavi. Izmenjava pa je temelj »human action« in ne le človekovega in človeškega delovanja ampak celotnega stvarstva. A naj se ta utopija »prostega trga« spremeni v evtopijo, namišljen kraj v dober kraj.
Za vse to pa je predpogoj, kot sem že dejala, dločitev in “prebuditev” vsakega posameznika. Po vseh revolucijah šteje edino notranja revolucija. Kaj pa je to? To je sprevid tukaj in zdaj.
Pesniško in sokratovsko je to povedal v daljšem pogovoru oziroma predavanju mislec Jiddu Krishnamurti. Evo!

Morda je Jiddu Krishnamurti, ki je živel v času od leta 1911 do leta 1986, eden tistih treh velikih filozofov indo-evropske skrinje znanja - kulture, poleg Sokrata in Nietzscheja, ki niso ustvarili filozofskega sistema, ki niso izdelali ključa za svojo filozofijo, ki resnice niso organizirali. Resnica je živahna in dinamična, kakor reka, ki teče. V isto reko ni mogoče stopiti dvakrat. Vsakemu in vsem, ki so poskušali ali ki so organizirali misel, za-misel, idejo kot resnico, je spodletelo, saj se je resnica izjalovila v ideologijo, ta pa v –izem; v vse različne -izme, ki so zamrznitev resnice. Prilika o zamrznitvi resnice bi bila takšna: »Dva moža sta se sprehajala. Eden izmed njiju je ugledal na tleh košček resnice in jo pobral. Drugi mož je vprašal zlodeja, ki ju je opazoval: »Ali ti ni zoprno, da je človek našel del resnice?! »Ne«, je odvirnil zlodej, »nagovoril ga bom, da jo ‘organizira’«. Če bi že lahko govorili o metodi J. Krishnamurtija, bi jo morda lahko opisali kot pot do spoznanja skozi pogovor, v skupnem odkrivanju bistva. Bistvo Krishnamurtijevega učenja je, da se lahko samo skozi popolno spremembo v vsakem posamezniku zgodi sprememba v družbi in doseže mir v svetu. Verjel je, da se ta korenita sprememba lahko dogodi v posamezniku, a ne postopno, temveč v trenutku. Poskušal nam je pomagati, da bi se uzrli takšne, kakršni smo, kajti le v sprevidu in v popolni jasnosti je možno, da se zgodi tisti popoln obrat ali prevrat v nas samih, kar je pogoj za spremembo skupnosti. Ana M. Mayerhold

Jiddu Krishnamurti
Zbornik predavanj in pogovorov: PREBUJENJE UMNOSTI
II. del, TRIJE POGOVORI NEW YORKU (1971)
NOTRANJI PREOBRAT ALI NOTRANJA REVOLUCIJA
Nuja spremeniti se! Postopek v teku časa ali v hipu? Ozaveščenost in neozaveščenost; sanje. Postopek razčlenjevanja. Videti vsebino zavesti oziroma ozaveščenosti brez ločenosti opazovalca in opazovanega. Hrup in odpor. “Kadar dosežemo popolno izginotje ločenosti opazovalca od opazovanega, potem: ‘kar je’ ni nič več: “kakor je.”

Vprašanja: Opazovalec in opazovano oziroma opaženo; fragmentarnost; zoperstavljanje, odpor.

Krishnamurti: Vprašanja bomo obravnavali skupaj. Vprašanje o tem, kaj je skrito v zavesti oziroma v ozaveščenosti, v globljih plasteh uma - v tistem, kar na splošno imenujemo neozaveščeno, v mnogih jezikih nažalost pravijo temu: nezavedno. Danes se vsi zelo zavzeto ukvarjamo z vprašanjem, kako bi dosegli korenit preobrat znotraj nas, s tem pa tudi v družbi. Takoimenovana telesna revolucija, revolucija telesa - naša pretirana zavzetost s telesom, kar vsi tako zelo poudarjajo povsod po svetu, nas ne privede do temeljne spremembe v človeku - do spremembe človeka.

V skvarjeni, v korumpirani, v popustljivi družbi bodisi Evrope, bodisi Indije in drugod, bi moralo priti do temeljnih sprememb v vseh stavbah družbe. A če ostaja človek korumpiran v sebi in je pri svojem početju popustljiv, bo tak presegel in spodnesel vsakršno družbeno stavbo/strukturo, četudi bi bila popolna; torej je zahteva, imperativ in torej neobhoden pogoj, neizogibno bistveno bistvo, da se spremeni posameznik.

Ali naj se ta sprememba dogodi skozi postopek v teku časa, sčasoma, skozi postopne dosežke, skozi postopno spremembo? Ali pa naj se sprememba dogodi v hipu? To nameravamo raziskati skupaj.

Spoznavamo, da se moramo spremeniti, da moramo spreminiti sebe - bolj ko je človek rahločuten in občutljiv, bolj je pozoren in umen, bolj se kot tak zave, da mora priti do globoke, vseobsegajoče, žive spremembe. Vsebina ozaveščenosti je ozaveščenost, vsebina zavesti je zavest - to dvoje ni ločeno. Kar je vsajeno v ozaveščenem, to je povnanjeno kot ozaveščenost, zavest. In da bi dosegli spremembo v zavesti - tako v očitnem kot skritem predelu - ali je to odvisno od razgraditve, razčlenitve, od analize, od časa, od pritiskov okolja? Ali pa se naj to zgodi povsem neodvisno od kakršnega koli pritiska, od kakršne koli prisile?

Vsi veste, da bo prodiranje v to vprašanje precej težavno, ker je precej zavozljano, in upam, da bomo skupaj kos razmisliti, kar smo že povedali. Če se vsak zase ne poglobi v to vprašanje zelo resno, z resnično zaskrbljenostjo, z globokim zanimanjem, z gorečnostjo in zavzetostjo, se bojim, da ne bomo prišli daleč; daleč, ne v času in prostoru, temveč zelo daleč globoko vase. Potrebujemo veliko mero predanosti, veliko energijo, a kaj ko nas večina troši energijo v sporih, v razprtijah in spopadih.

In ko raziskujemo vso to zadevo o svojem bivanju, potrebujemo energijo. Energija pride z zmožnostjo spremembe; če ne dogledamo z-možnosti za spremembo, tedaj energija odteče v prazno.

Menimo, da se sploh ne moremo spremeniti. Sprejemamo stvari take kot so in tako postajamo malodušni, potlačeni, negotovi in zmedeni. A možno je, da se korenito spremenimo, in to je tisto, kar nameravamo raziskati. Če hočete - nikar ne sledite natančno zgolj temu, kar govori govorec, ampak uporabite njegove besede kakor ogledalo, da bi se v njem opazovali in opazili ter raziskujte predano, zavzeto, strastno, z zanimanjem, z živostjo in veliko mero energije. Potem, morda, bomo lahko prispeli do točke, kjer bo očitno, da se brez vsakega napora, brez vsakega motiva, do-vrši korenita sprememba.

Naše vedenje o nas samih ni le površinsko, temveč je v njem tudi globoka, skrita vsebina naše ozavešečnosti, naše zavesti. Kako naj človek razišče, kako naj razgrne in izpostavi celotno vsebino svoje zavesti? Ali naj to opravi košček po košček, počasi, postopoma, ali pa naj se vsebina izroči vsa in povsem, tako da se jo dojame takoj, v hipu in tako privedemo do konca, končamo celoten sicer tako priljubljen razstavljalni, razgrajevalni, razčlenjevalni, analitičen postopek, analizo.

Zdaj se bomo lotili prav tega vprašanja razstavitve/razgradnje/ razčlenitve, torej: analize. Za govorca je analiza zanikanje, preprečitev dejanja: dejanje je vselej v dejanski dejavnostni sedanjosti. Dejanje, dej pomeni, ne da “smo opravili, naredili, delovali” oziroma “da bomo …”, ampak pomeni delovanje/udejanjanje, da narejamo, da delujemo, je delujočnost. Analiza ovira to dejanje, ta dej v sedanjosti, v-dejanjanje, kajti v analizo je vpet in vpleten čas, postopno lupljenje tistega, kar je bilo, plast za plastjo, raven za ravnijo, raziskovanje vsake ravni/plasti, ko smo razstavljajoči vsebino vsake ravni/plasti posebej. In kadar analiza ni odlična, celotna, cela, povsem resnicoljubna, potem, če je torej potekala pomanjkljivo, pusti za seboj res-da neko vedenje, ki pa ni vseskupno. In naslednja analiza nato spet črpa iz tega, kar a ni celotno, celostno.

Tudi sam sem se raziskoval, se analiziral, razstavljal, razgrajeval, razčlenjeval, lupil, luščil, a če moja analiza samega sebe ni celotna, popolna, potem tisto, kar sem z-analiziral, postane neko védenje, s katerim nato nadaljujem/postopam, da bi analiziral naslednjo raven/plast. Tako v tem postopku postane vsaka analiza, razgradnja nepopolna, necela in vodi v nadaljnji spor/konflikt/razdor/razprtijo/spopad in tako do ne-deja, do ne-dejanja, do ne-dejavnosti, do ne-delovanja, do ne udejanjanja: do mirovanja. A pri analizi sta udeležena analizirajoči in analizirani, ne glede na to ali je analizirajoči strokovnjak/poklicnež, ali vi sami, neposvečeni. Prisotna je ta dvojnost, analizirajoči analizira nekaj, za kar misli, da se razlikuje od njega. A analizirani, ali analizirano - je kaj? Je preteklost, je naloženo znanje o vseh stvareh, ki jih je analiziral analizant, ki se analizirajo in jih analizira. In s tem znanjem oziroma pogojno rečeno s preteklim védenjem analizira sedanjost, pri-sotnost, pri-sotno, sotno, navzoče.

Tako je v tem postopku spor, konflikt, razdor, razprtje, je spopad, zato da bi prilagodili, ugodili tistemu, ali pokorili tisto, kar analizira analizirajoči, kar se analizira. Prav tako pozna analiziranje/analiza tudi ves tisti celoten postopek v zvezi s sanjami. Ne vem, če ste se bili poglobili v vse to tudi sami, ali pa ste najverjetneje brali knjige drugih, kar je najbolj
ne-s-rečno; kajti potem zgolj ponavljate, kar so dejali drugi, ne glede na to, kako slavni morebiti so. A če niste brali vseh teh knjig - kakor jih tudi govorec ni - potem morate raziskati sami, potem postane vse bolj privlačno, izvirnejše, jasnejše, neposrednejše, pravšnje.

V analitični obravnavi je tudi tisti svet sanj. Sanje sprejemamo kot potrebne, saj poklicneži in strokovnjaki pravijo: “Morate imeti sanje, morate sanjati, sicer boste postali zmedeni!” in v tem je nekaj resnice. V vse to se spuščamo zaradi tega, ker poskušamo ugotoviti, iz-najti, če se je možno korenito spremeniti, ko pa je v svetu toliko zmede, toliko bede, takšno sovraštvo in grobost; ni so-čutnosti. Človek bi se moral, če bi bil količkaj resen, poglobiti v vse to. Poglobimo se, ne le zaradi umskega razvedrila, ampak dejansko, poskušajoč iznajti, ali je možno, ali obstaja možnost, ne, celo, ali je mogoče in če je, ali je možno spremeniti se - spremeniti. In ko ugledamo možnost in zmožnost spremembe, kakršni koli že smo, ne glede na to, kako votli, kako površinski, kako na-rejeni, posnemajoči, ponavljajoči … če uvidimo in razumemo, doumemo, da obstaja možnost in zmožnost korenite spremembe, potem imamo za to tudi energijo - torej nastopi zmožnost in možnost ter sposobnost delovanja. Če pa rečemo: to ni mogoče, to ni možno …. potem se ta energija, ta zmožnost delovanja - zmožnost deja/dejanja zapravlja in zapravi.

Na ta način se poglabljamo v to vprašanje, ali naj oziroma, ali more analiza sploh privesti do - oziroma povzročiti korenito spremembo, ali pa je le in zgolj nekakšno raz-umsko razvedrilo, nekak izogib, izogibanje deju/dejstvu/delovanju.

Kot smo dejali, vključuje analiza vstop v svet sanj. Kaj so sanje, kako se pojavijo, kako pridejo, da so. Ne vem, če ste se bili to vprašali; če ste se, ste videli, da so sanje nadaljevanje našega vsakodnevnega življenja. Kar počnete čez dan - vsi nesporazumi, skvarjenosti, ves srd, gnev, sovraženje, mimobežna ugodja in užitki, načrtovanja, napredovanja, občutek krivde in zmote in tako naprej, vse to je nadaljevano v svetu sanj, le da v obliki podob in prispodob. Te slike in imaginacije - slutnje podob - naj bi nato pojasnjevali in pojasnili skozi analizo in vsa zmeda in ne-stvarnost vsega tega oživi.

Nikoli pa se ne vprašamo, zakaj naj bi človek sploh imel sanje. Sanje sprejemamo kot bistvene, kot del življenja. Vprašajmo se, (seveda, če ste z menoj, če mi sledite), zakaj sploh sanjati. Ali je možno, kadar zaspite, imeti um, ki popolnoma miruje, ki je popolnoma tiho? Kajti le v tem tihem stanju se lahko obnovi, ko se izprazni vse svoje vsebine, vsega, kar vsebuje, tako da je znova svež, mlad, razločevalen, odločen: ni zmeden.

Če so sanje nadaljevanje našega dnevnega življenja, življenja čez dan, našega naprezanja, zaskrbljenosti, strahu, naših želj po varnosti, naše navezanosti, privrženosti itd., potem je neizogibno, da se morajo sanje dogajati v svoji simbolni obliki. To je jasno, mar ne? Iz tega sledi vprašanje: “Zakaj naj bi potemtakem sploh sanjal, sanjala?” Ali so lahko celice možganov tiho, ne da bi prenašale in še naprej nosile, nadaljevale ves ta “biznis” celega dne?

A to mora vsak zase ugotoviti sam, skozi poskus, eksperimentalno, izkustveno in ne zgolj sprejeti to, kar rečem - in za božjo voljo, nikoli ne počnite/naredite tega - saj vendar skupaj prispevamo vsak svoj delež, skupaj smo deležni raziskovanja - raziskujemo skupaj. To lahko preverite, testirate, ugotovite tako, da se popolnoma zavedate in zaveste, o-zaveščate sproti - čez dan, tekom dneva, opazujoči svoje misli, svoje vzgibe, motive, govor, kako hodite in kako se pogovarjate: the way you walk and talk. Ko se tako zavedate, ko ste tako za-vedni, zavestni, o-zaveščujoči, nastopi tesnost/bljižnost/intimnost z ne-o-zaveščenim, s tistimi globljimi ravnmi, plastmi, kajti tedaj prav to hkrati raz-grinjate, raz-grnete, ekspozicionirate, eksponirate, vabeči skrite vzgibe in motive, skrbi, strahove, strah, vsebino ne-zavestnega, ne-ozaveščenega, da se pojavi prosto, na prostem. In tako nato, ko odidete spat, ugotovite, da je vaš um, vključno z možgani nenavadno tih. Zares počiva, se od-mara, ne mara za nič, kajti končali ste tisto, zaključili s tistim, kar ste delali čez dan - sproti.

Če vzamete s seboj v posteljo “okruške dneva”, ostanke dneva, tisto nepostorjeno ali storjeno, ali ne ponavljate pri sebi: “Narediti bi moral to, tega ne bi smel narediti….”, … “Bolje bi bilo tako, bolje tako, bolje drugače, da le ne bi dejal tistega, rekel …. “, če jemljete in vzamete ostanke zadev, ki so se zgodile čez dan v posteljo, potem jih poskušate spraviti v red, urediti, preden zaspite. In če jih ne uredite preden zaspite, potem to poskušajo narediti možgani, medtem ko spite. Kajti možgani delujejo odlično le v urejenosti, ne v neurejenosti, ne v neredu. Delujejo bolj učinkovito, če se urejenost popolni, ne glede na to, ali je ta urejenost nevrotična ali racionalna; ker v nevrozi in v neravnovesju, v neuravnovešenosti je prisotno nekakšno urejanje - vsaj možgani sprejemajo to kot urejanje.

Torej če “premeljete” ostanke vsega, kar se je bilo dogajalo in dogodilo čez dan, preden zaspite, in jih poskušate urediti, potem jih možganom ni treba urejati, medtem ko spite: to ste opravili že podnevi ali kot rečeno tik pred spanjem. Urejate pa lahko vsako minuto sproti - tekom dneva, seveda, če se zavedate vsega in zaznavate/udejanjate vse, kar se dogaja sproti, tako znotraj kakor zunaj sebe. Zunaj sebe zavedajoč se in zaznavajoč, kakšen nered, pravzaprav kakšna neurejenost je okoli vas, kakšna okrutnost, nedovzetnost, brezbrižnost, vnemarnost, umazanija, beda, prepirljivost, politikantstvo z vsem svojim dlakocepstvom - vse to se dogaja in godi. In vaš od-nos, raz-merje z vašo soprogo oziroma soprogom, z vašim dekletom ali fantom, zavejte se tega sproti, tekom dneva, ne da bi si prizadevali popravljati, bodite zgolj pozorni/dejavni. Tisti hip, ko poskušate popraviti, vnašate in vnesete neurejenost, zmedo. A če dejansko zgolj opazujete in opazite, kar je, potem tisto, kar je, je urejeno, je urejenost, postaja urejeno že prav s tem, ko to opazite oziroma zaznate.

Le tedaj, kadar poskušate spreminjati, spremeniti tisto kar je, tedaj nastopi neurejenost, nered, zmeda; kajti poskušate spreminjati, spremeniti v skladu z znanjem, ki ste si ga pridobili. To znanje pa je preteklost, in tako poskušate spremeniti “kar je”, torej tisto zdaj - kar seveda ni preteklost - v skladu s tistim, kar ste se bili na-učili v preteklosti, prej. Zato je v tem samem že samo protislovje, pohabljenje, torej to ni urejanje, to je ne-urejanje, zato sledi ne-urejenost, ne-red.

Potemtakem, če se tekom dneva zavedate in zaveste načinov, kako potekajo in tečejo vaše misli, vaši motivi, hinavskost, hlinjenje, kakšen hinavec ste, če se zaveste svojega dvoličnega govorjenja, dvoličnosti - ko delate eno, govorite drugo in mislite drugo, drugače - krinke, ki ste si jo nadeli in jo nosite - mnogovrstnosti varanja, pretvarjanja, ki ga imate vedno pri roki in z njim lahkotno rokujete, če se vsega tega zavedate, zaveste sproti, tako kot poteka dan, vam spoh ni potrebno premlevati, mleti ostankov dneva preden zaspite, saj vnašate urejenost sproti, urejate vsako minuto sproti. In potem, ko zaspite, boste nahajali, da so vaše celice možganov, ki so zabeležile in bi beležile preteklost, tisto kar je pre-teklo, da so povsem tiho in tihe, in vaš spanec postane potem povsem nekaj drugega. Kadar tu uporabljamo besedo mind - um, so vključeni v njej možgani, celoten živčni ustroj - organizem, čustvovanje, celoten človeški ustroj - sestava - struktura - zgradba - stavba: pri tem menimo vse to, kot celoto, ne nekaj deljenega, deljivega, ločenega. V tej besedi je vsebovan in vključen tako um kot srce, in ves živčen ustroj, vse živčevje. Ko greste potem spat, je ta postopek zaključen, in ko se zbudite, ugledate in vidite stvari natanko tako in takšne kakršne so, ne svoje interpretacije, raz-lage teh stvari oziroma željo, da bi jih spremenili oziroma spreminjali.

Tako torej, vsaj zame, analiza, analiziranje ovira dej, dejavnost, dejstvenost. A dej je brezpogojno bistven, zato da bi uresničili, zaobkrožili, obhodili, udejanili to korenito spremembo, zamenjavo, menjanje, meno, premeno. Torej analiza, raz-gradnja, raz-stavlanje, raz-členjanje - ni pot. Ne sprejmite, ne sprejemajte tega, prosim, kar govorec govori, temveč opazujte in opazite sami, poučite se o tem, naučite se tega od sebe in iz sebe, ne od mene, a učite se z opazovanjem, motrenjem, zrenjem vseh teh implikacij, posledic analize, analiziranja: časa, analizanta in analiziranca - kajti analizant je analizirano, torej tisti, ki analizira, je analizirano, a vsaka analiza bi naj bila popolna, vsa, kajti sicer moti in zmoti naslednjo analizo. Tako, videti in ugledati, ugledati in videti, da je ves postopek, proces analiz, razglabljanj, razstavljanj in tako naprej in tako dalje, četudi je analiza introspektivna ali umska, povsem napačen! Ni pot ven - ni izhod - morda je potrebna za tiste, potrebna tistim, ki so kakor koli, ali v veliki meri neuravnovešeni, zmedeni; a morda je večina nas prav takih.

Najti moramo način opazovanja celotne vsebine zavesti, zavestnosti, ozaveščenosti brez analizanta, analiziranca. Prav zabavno je, če se podate v to in analizo v celoti zavrnete, kajti tedaj zavrnete vse, kar je človek kadar koli izrekel. Kajti potem stojite sami; če ugotovite sami zase, potem bo to pristno, stvarno, res-nič-no, iskreno, neodvisno od katerega koli profesorja, psihoanalitika, katerega koli razlagalca, razstavljalca, analitika, poklicneža in tako dalje …..

Zato naj bi vsak posameznik posamezno moral najti pot in način opazovanja brez analiziranja. Tega se nameravam lotiti - upam, da vam ni odveč vse to, kar počnem. To ni grupna terapija! (Smeh). Tudi ni javna spoved, govorec ne razgrajuje/analizira vas ali vas spreminja in ne nareja iz vas čudovitih človeških bitij! To morate narediti sami, in kakor je večina nas ljudi iz druge ali celo iz tretje roke, namerava biti to zelo zelo težko, odstraniti namreč vseskupno vse tisto, kar je bilo vtisnjeno in je šlo čez in skozi vaše možgane po poklicnežih, strokovnjakih, profesionalcih, bodisi religijskih bodisi znanstvenih. Moramo odkriti sami.

Če analiza, raz-gradnja ni pot - in ni, vsaj kolikor zadeva govorca, kakor je pojasnil - potem, kako naj potujemo oziroma opazujemo in opazimo totalno vsebnost/vsebino ozaveščenosti, zavesti? Lepo vas prosim, nikar ne ponavljajte, kar je kdor koli dejal, rekel! Kakšna je vaša vseobsegajoča vsebnost, vsebina? Ali ste jo sploh kdaj pregledali, pretresli? Če ste jo, ali niso zgolj raznovrstni rekordirani dogodki, nezgode, bodisi prijetne bodisi ne-prijetne, raznolika in mnogovrstna upanja, prepričanja, izročila, različne individualne zbirke in zbrke ter spomini, racionalni in družinski, kultura - družbena zaloga znanja - v kateri je bil posameznik v-z-gojen - vse to je vsebnost, vsebina, ali ne? In nezgode, ki se vsak dan dogajajo in dogodijo, spomini, različne bolečine, ne-s-rečno-st, žalitve, vse to se rekordira in je rekordirano - zabeleženo, vtisnjeno, zapomnjeno, vse to se vtisne, pomni. In ta vsebina, vsebnost je vaša zavest, ozaveščenost - vi kot katolik, protestant, ki živite v zapadnem svetu s težnjo po več in več in več, po svetu z več ugodja, razvedrila, zdravja, neprestanega hrupa televizije, grobosti - vse to ste vi, to je vaša vsebina, vsebnost.

Kako naj vse to damo na svetlo, raz-stavimo? in pri tem naj bi vsak vsako nezgodo, vsak dogodek, vsako izročilo, vsako prizadetost in rano, vsako bolečino raziskal eno po eno? Ali pa naj vse to uzremo v totalu, v totalnosti, v povsemskosti? Če naj bo raziskano in izprašano, raz-členjeno kos po kosu, košček po koščku, eno po eno, vstopate v svet razgrajevanja/analiziranja in temu ni konca, umrli boste analizirajoči, razgradnjujoči - pri tem pa dali veliko denarja tistim, ki analizirajo/razgrajujejo, ali je to vaše ugodje, užitek?

Zdaj nameravamo ugotoviti, kako naj uzremo in se spopademo s temi različnimi delci, fragmenti, ki so vsebnost, vsebina ozaveščenosti, zavesti - totalno - v celoti in povsem in ne analitično. Nameravamo ugotoviti ter dognati, kako opazovati, brez vsakršne analize. To je, vse moramo gledati, videti, zreti - drevo, oblak, soprogo, soproga, dekle, fanta - kot opazovalec in opaženo, kakor opazujoči, tisti, ki opazuje, in opaženo, tisto, kar opazujemo, kar opažamo, kar se lahko opazuje/opazi/opaža. Prosim, posvetite malce pozornosti temu. Opazujte namreč svoj gnev, svoj pohlep ali svojo ljubosumnost, brezčutnost, kar koli že je, kakor opazovalec, ki gleda svoj pohlep. A opazovalec je pohlep, vi pa ste ju ločili, ločili ste opazovalca, ker je vaš um pogojen za razgrajevalni postopek, potek, analizo: zato ste vselej zroči drevo, oblak, vse v življenju le kot opazovalec opazovano stvar. Ali ste to zaznali? Na svojo soprogo zrete skozi podobo/sliko, ki jo imate o njej; ta slika je prav vi sami, opazovalec, to je preteklost, slika se je sestavila skozi čas, v času. In ta opazovalec, ta vi je ta čas, je preteklost, je zbrano znanje, vedenje, o različnih nezgodah, prigodah, dogodah/dogodkih, izkušnjah in tako dalje …. Ta opazovalec je preteklost in zre opazovane stvari in opaženo, kakor da opazovalec, torej vi, ni del njih, da ni od njih, ampak je od njih ločen, oddvojen.

In zdaj, ali lahko zrete, gledate in vidite brez opazovalca? Ali lahko zrete drevo brez preteklosti opazovalca? Kar pomeni, kadar je opazovalec kot tak navzoč/prisoten, je med opazovalcem in opazovanim/opaženim - drevesom na primer - prostor. Ta prostor je čas, zato ker je raz-dalja, od-daljenost, distanca, od-mik. Ta čas je kakšnost, je sama lastnost opazovalca, ki je preteklost, ki je zbrano vedenje, znanje, in ki pravi: “To je drevo”, ali “To je slika/podoba/imidž moje soproge.”

Ali morete gledati, zreti in uzreti ne le drevo, temveč tudi svojo soprogo ali svojega soproga, brez po-dobe? Vedeti morate, da je za to potrebna gromozanska discipliranost, disciplina - sprotna pozornost. Naj vam povem: disciplinaranost na splošno vključuje prilagojevanje, vsiljeno vadbo, posnemanje, raz-dor med tem, kar je in kar naj bi moralo biti. Zato je pri discipliniranju raz-dor, spopad, tlačitev, tlačenje, potlačenost, nadvlada, preseganje, vadba volje in tako naprej - vse to je vključeno v njej, vse to vključuje ta beseda. Ampak ta beseda po svojem izvoru pomeni le: učiti se s pozornostjo - ne pa prilagajati se, ne nadvladovati, ampak učiti se. In kakšnost, lastnost uma, ki se uči, ima svojo lastno urejenost, disciplino, ki je disciplina sama, učenje, učečnost - na-(v)-uk - na-uk, nauk - discplina. Učimo se torej opazovati, opazovati brez opazujočega, brez opazovalca, brez preteklega, preteklosti, brez po-dob, brez po-dobe, ki nastane po neki ob-dobi, po pretekli dobi, zato po-doba. Kadar tako opazujete, o-pazite, postane tisto opazovano opaženo in nenadoma “dejavno, delovalno, delujoče dejstvo”, postane tisto kar je in kakor je, postane živo, vitalno, in ni več zgolj stvar, ki jo zremo, mrtva, neživa, ki jo zmoremo, moremo pre-poznati zgolj po preteklem do-godku, po svojem znanju iz preteklosti oziroma iz vedenja, ki je od preteklosti.

Glejte, gospoda, naredimo zadevo mnogo bolj preprosto. Recimo, da mi porečete nekaj, kar me rani, in bolečina te rane se vstavi v moj spomin, se rekordira, se zapiše. Pomnenje tega se nadaljuje in ko pride do naslednje bolečine, se znova vpiše v spomin, se rekordira. Tako se ranjenost jača od otroštva naprej. Kadar pa opazujem oziroma to povsem opazim in zaznam, tedaj ko mi porečete nekaj, kar je zame boleče, tedaj se ne vpiše v spomin, ni rekordirano kot ranjenje, ranjenost, rana. Tisti trenutek, ko to “vpišete” kot ranjenost, se to vpisovanje potem nadaljuje, in vse preostalo življenje ste tisti, ki je “bil ranjen”, ste ranjeni, ker vse naslednje dodajate k tej rani. Medtem pa nasprotno, opazovati in opaziti bolečino povsem, zato da ne bi prišlo do vpisa v spomin je, nameniti, posvetiti vašo vseskupno pozornost v trenutku v trenutek občutenja bolečine. Ali počnete vse to tako?

In kadar se sprehajate na prostem, ko hodite po ulicah, je tam vse vrste hrup, vse vrste vpitje, neotesanost, grobost, ves ta hrup vas preveva. To je zelo raz-diralno, uničujoče - bolj ko ste rahločutni, bolj uničevalno, uničevalsko postaja, ranjuje vaš organizem. Upirate se temu ranjavanju in tako zgradite zid. In ko gradite zid, se osamujete, se osamite, se odstranjujete. Tako jačate izoliranost, po kateri pa boste čedalje bolj ranjevani, poškodovani. Medtem pa, če ste opazujoči in zaznavajoči povsem zgolj ta hrup in ste nanj pozorni, boste videli in ugotovili, da se vaš organizem nikoli ne bo ranil, ne bo ranjen.

Če doumete to eno korenito načelo, princip, boste doumeli nekaj ogromnega: da povsod tam, kjer je opazovalec raz-deljen, ločen od stvari, ki jo opazuje, mora biti raz-dor, konflikt, trenje. Kar koli naredite, dokler je ta raz-deljenost, raz-por, raz-poka, raz-prtost, vrzel med opazovalcem in opazovanim/opaženim, mora obstajati raz-dor, trenje, konflikt, spor. Tako dolgo dokler je deljenje, delitev, (raz)-deljenost med muslimanom in hindujcem, med katolikom in protestantom, na primer, med črnci in belci itd. mora biti spor, trenje, konflikt. raz-dor, vrzel, strah, nasilnost; lahko ste s-trpni eden do drugega, kar pa je le umsko/intelektualno pokritje za ne-strpnost, za ne-toleranco, a ni do-puščanja, do-pustive, do-pustnosti različnosti.

Kakor dolgo obstaja razdeljenost/delitev med vami in vašo soprogo, je trenje. Ta raz-delitev obstaja temeljno, podstatno, kakor dolgo je opazovalec oddeljen, ločen od stvari, ki jo opazuje, opaža. Kakor dolgo pravim: “Ta srd, ta gnev, se razlikuje od mene, to nisem jaz, moram nadzirati, nadzorovati gnev, moram se spremeniti, moram nadzorovati svoje misli,” prav v tem je ločevanje, razdeljenost, zato je raz-dor, spor. Spor, trenje, razdor pa vključuje potlačitev, prilagoditev, posnemanje, vse to je vključeno vanj. Če resnično ugledate lepoto tega, da opazovalec je opazovano/opaženo, da ta dva nista ločena, da ju ničesar ne ločuje, potem lahko opazujete in opažate in opazite vseskupnost, vseobsežnost ozaveščenosti, zavestnosti, zavesti brez razgrajevanja, brez razstavljanja, brez analize.

Opazovalec je mislec. Tako gromozansko pomembnost smo dali mislecu, ali ne? Živimo po mislih, počnemo stvari po mislih, naše življenje načrtujemo po mislih, naše delovanje, naša dejanja, naši deji imajo vzgib, so motivirani na osnovi misli. In misel se časti širom po svetu, kakor najbolj in izredno posebno pomembna stvar, ki je del uma.

In misel se je sama sebe ločila kot mislec. Mislec poreče: “Te misli niso dobre”, “Te so boljše”, poreče. “Ta vzor, ta ideal je boljši kot oni ideal,” “To prepričanje, ta uteha je boljša kot tista uteha.” Vse to pa je izdelek/pro-iz-vod misli - misli, ki je samo sebe ločila, se razdelčkala kot mislec, izkustvenež. Misel je samo sebe ločila kot višji jaz, višje sebstvo in nižje sebstvo - v Indiji ga imenujejo Atman, višji. Tukaj ga imenujete duša, ali to ali ono. A še vedno je misel tista, ki operira, ki je v delovanju. To je povsem jasno, ali ne? Menim, to je logično, v-besedeno, ni iracionalno, ni ne-razumno.

Zdaj vam nameravam prikazati ne-razumnost, iracionalnost tega. Vse naše knjige, vsa naša književnost, literatura, vse je misel. In naš odnos, razmerje, relacija temelji na misli - le pomislite! Moja soproga je podoba/slika, ki sem jo u(v)stvaril po miselnosti, po mišljenju. To razmišljanje oziroma ta miselnost se je sestavila in se sestavlja po in skozi godrnjanje, sitnarjenje, po vseh rečeh, ki se dogajajo med soprogo in soprogom - ugodje, spolnost, motenje, nejevoljnost, zavrnitve, vsi posamezni vzgibi in nagoni, ki so prisotni. Naša misel je posledica, iztržek, izid našega odnosa. Torej, kaj je misel? To ste vprašali: “Kaj je misel?” Nikar, prosim, ne ponavljajte za nekom - ugotovite sami in za sebe. Seveda je misel od-govor, od-ziv spomina, pomnenja, pomnitve, memorije, kaj ne? Memorije kot znanja, vedenja, memorije kot izkušnje, ki so jih bile akumulirale, naložile, za-ložile, shranile celice možganov - shranile so se v možganskih celicah. Tako so možganske celice same po sebi celice memorije, memoriranja, pomnenja. A če sploh ne mislite, boste v stanju amnezije, pozabitve, ne boste sposobni priti do svoje hiše, priti domov.

Misel je odgovor, odziv akumulirane memorije kot znanja, vedenja, izkušnje - bodisi da je vaša, ali podedovana, skupnostna izkušnja in tako dalje. Tako je misel odgovor, odziv preteklosti, ki more sicer sebe prestaviti, nanesti, projicirati, prožiti v prihodnost, gredoč skozi sedanjost in jo modificirati, preinačevati, preinačiti kot prihodnost. A je še vseeno preteklost. Tako misel ni nikoli svobodna, prosta - le kako naj bi bila? Lahko si domišlja, kaj je svoboda, prostost, lahko idealizira, kakšna naj bi prostost bila, si ustvari utopijo o prostosti. A misel sama, v sebi je stvar preteklosti, je od preteklosti in zato ni prosta, je vselej stara. Prosim, ne gre za to, ali se strinjate z govorcem, ali ne: to je dejstvo. Misel organizira naše življenje, ki temelji na preteklosti. Ta misel, ki ima osnovo v preteklosti nato predvidi, kaj naj bi bilo jutri in zato nastopi konflikt/spopad.

Iz tega sledi vprašanje, ki je za večino nas pomembno, namreč, da nam misel pravzaprav daje veliko užitka. Užitek je vodilno načelo našega življenja. Ne bomo dejali, da je to narobe ali prav, raziščimo to. Užitek je stvar, ki si jo najbolj želimo. Tukaj v tem svetu in v spiritualnem svetu, v nebesih - če imate nebesa - želimo užitek v vseh oblikah - religiozno razvedrilo, hodimo k maši, ves ta cirkus, ki se godi v imenu verovanja. In užitek ob kakršenem koli incidentu, dogodku, bodisi da gre za večerno zarjo, ali spolno zadovoljitev, bodisi katero koli drugo čutno zadovoljitev, vse se rekordira, beleži in premišlja o. Tako igra misel kot zadovoljstvo/zadovoljitev/užitek strašansko veliko vlogo v našem življenju. Nekaj se je včeraj dogodilo, kar je bilo najbolj ljubko, bil je najbolj srečen dogodek: to se je zabeležilo v spominu; takega dogodka se polasti misel, žveči ga in kar naprej razmišlja o njem in hoče, da se jutri ponovi …. bodisi, da je bil to recimo spolni akt ali kaj drugega prijetnega. Tako misel oživlja dogodek, ki je prešel, ki ga ni več.

Sam proces rekordiranja, pomnenja je védenje, ki je preteklost, in tudi misel je preteklost. Tako se misel kot užitek vzdržuje. Če ste opazili, je užitek vselej v preteklosti; četudi je imaginarno imaginiran, namišljeno pričakovan užitek jutri, vedno je le še zgolj kot spomin nanj projiciran v prihodnost iz preteklosti.

Prav tako lahko opazujete in opazite, da, kjer je užitek in sledenje užitku, se hkrati iz tega hrani strah. Ali niste tega opazili? Strah zaradi stvari, ki sem jo naredil včeraj, strah pred telesno bolečino, ki sem jo čutil pred enim tednom; misel nanjo vzdržuje strah. Ni konca ne kraja te bolečine, četudi se konča. Prenehala je, a prenašam jo čez, ko mislim o njej.

Tako misel vzdržuje in daje hrano užitku kakor tudi strahu. Misel je odgovorna za to. Je strah zaradi sedanjosti, zaradi prihodnosti, strah zaradi smrti, strah zaradi neznanega, strah, da se ne bo izpolnilo pričakovanje, strah, da nismo ljubljeni, ko pa si tako želimo biti ljubljeni - tako mnogo oblik strahu je, vse pa ustvarja mašinerija/ustroj misli. Tako torej obstaja razumnost in nerazumnost/iracionalnost misli.

Seveda je vaja misli, kadar opravljamo stvari. Tehnično: v pisarni, kadar kuhamo, kadar pomivamo posodo - znanje mora odlično delovati. V tem je razumnost, logika misli, ki deluje in dela. A misel postane tudi povsem nerazumna/iracionalna, kadar vzdržuje/zadržuje užitek ali strah. A kljub temu misel pravi: “Ne morem si dopustiti izpustiti užitka”; in vendar misel ve, če je sploh dovolj občutljiva oziroma se zaveda tega, da to spremlja tudi bolečina.

Tako naj bi se zavedli vse te mašinerije misli, tega zapletenega in hkrati pretanjenega gibanja misli! To resnično sploh ni težko, ko si enkrat porečete: “Najti moram način, kako naj živim, ki bo povsem drugačen, ta način življenja, v katerem ne bo nobenega nasprotovanja, navzkrižnosti, protislovja.” Če je to vaša resnična, vaša vztrajna, strastna zahteva - kot je vaša zahteva po užitku - živeti življenje, tako navznoter kakor navzven, v katerem ni nasprotij ne glede na kar koli - potem boste ugledali možnost. Ker, kakor smo pojasnili, nasprotovanje, navzkrižje, spor, razdor, konflikt, spopad je le tedaj, kadar je ločenost med “tistim, kar sem jaz” in “tistim, kar nisem jaz”, med menoj in ne-menoj. Potem, če to dogledate, ne le besedno ali umsko - kajti to ni uvid - temveč, če dejansko ugotovite, da ni razdelitve/ločenosti med opazovalcem in tistim, kar opazimo/opazujemo, med mislecem, med tistim, ki misli, in mislijo, potem vidite, potem opazujete in opazite dejansko “zgolj, kar je”. In kadar vidite dejansko “zgolj, kar je”, ste že nad. Ne ostanete na tem “kar je”. Torej, kadar se kot opazovalec razlikujete od tistega “kar zgolj je”, ostanete s tistim “kar je”. Torej, le, kadar se opazovalec, to ste vi, razlikuje od tistega “kar zgolj je”. Ali razumete? Iz tega sledi, da, kadar popolnoma izgine razdeljenost na opazovalca in na opazovano/opaženo, potem “zgolj tisto, kar je” ni nič več “kar je oziroma kakor je”. Um je šel nad, um gre nad, um tisto preseže. A treba je poudariti, da pri tem nikakor ne gre za poistovetenje opazovalca z opazovanim/opaženim. Če se poistovetite z opazovanim, na primer z drevesom ali s cvetico, ali reko, ali hrupom …. je to še vedno le vzorec misli, ali ne? Opazovalec je opazovano/opaženo, to je dejstvo. Resnica je, da, kadar sem jezen, sem jaz jeza, in se jaz ne razlikujem od jeze. To je resnično, to je dejstvo. Jaz sem jeza. In kadar sem ljubosumen? Jaz sam sem ljubosumnost! Ljubosumnost ni nekaj drugega, ni ločena od mene. In ne morem se je znebiti, dokler ne uvidim, da sem jaz, da je “mene” eno samo ljubosumje.

Torej, kako naj se vedem, kadar sem ljubosumen, ko sem jaz ljubosumnost? Pred tem sem mislil, da lahko “jaz” deluje, ko se loči od občutja ljubosumnosti, mislil sem, da lahko kaj naredim s tem v zvezi, tako da ljubosumnost potlačim, racionaliziram, pobegnem od nje - naredim različne stvari. Mislil sem, da se na ta način lahko spopadem z ljubosumnostjo. Zdaj pa nenadoma občutim, da sem jaz sam ta ljubosumnost in ne naredim ničesar. Kar pomeni, ko rečem “Jaz sem ljubosumje”, občutim, da se ne morem premakniti. Ali ni tako, gospod?

Če pogledamo ti dve različici delovanja, samo dejanje, ki steče, ko se razlikujete od ljubosumja, kar pomeni, da ni konca ljubosumnosti ali tudi zavisti, na primer. Lahko zbežite od nje, lahko jo potlačite, lahko jo transcendirate, morda boste ušli, a vrnila se bo, vselej bo tam, zato ker je to delitev na vas in na ljubosumje. Obstaja pa popolnoma drugačna vrsta dejanja, kadar ni nobene delitve/ločenosti, kajti tedaj dojamete, da je opazovalec opaženo, in da ne morete narediti ničesar v zvezi s tem. Prej je bil “jaz” zmožen narediti kar koli, zdaj pa občuti nemoč, je preplašen in ustavljen, ničesar ne more narediti in ne naredi. Če opazovalec je opaženo, potem se ne da reči: “Lahko ali ne morem narediti kar koli v zvezi s tem” - on je tisto, kar je. On je ljubosumnost. Potemtakem, ko je on sam sama ljubosumnost, kaj se dogodi?

Oglejte si to zadevo, vzemite si čas. Ko mislim, da se razlikujem, da sem različen od svojega ljubosumja, tedaj občutim, da bi lahko naredil nekaj s tem v zvezi in ko kar koli pač zaradi tega počenjam, nastopi spopad. Po drugi plati pa, ko spoznam resnico tega, da sem jaz sam ljubosumje, da sem “jaz”, ta opazovalec - opaženo, kaj se tedaj zgodi?

Prvina spopada izgine. Tam spopad je, tukaj spopada ni. Tako je prav ta spopad sam ljubosumje. Ali ste razumeli? Pri tem po tem nastopi popolno dejanje, dejanje, v katerem ni nobenega napora, zato je popolno, povsemsko in se ne bo nikoli vrnilo ali vračalo.

Torej, kot sem dejal, mora biti navzoča fragmentiranost, fragmentnost, kadar sta opazovalec in opaženo kakor dve različni stvari. A to sploh ni tema za prerekanje, ki bi jo naj razvijali. V vse to sem se podal povsem iskreno in dobrohotno. Seveda bi lahko temu posvetili še veliko več časa, kajti bolj ko se človek poglablja v to, več je tega. Svoje življenje smo razdrobili v tako mnogo drobcev, kaj ne? -znanstveniki, podjetniki, umetniki, gospodinje in tako naprej …. Kakšna pa je osnova, temelj, kaj so korenine te drobitve? Korenine te fragmentiranosti so prav opazovalec, ki je ločen od opazovanega/opaženega. Življenje je nalomil na: jaz sem hindujec, ti si katolik, jaz sem komunist, ti si buržuj, jaz sem libealec, ti si konzervativec. Tako poteka to deljenje/ločevanje ves čas. Nato porečem: “Zakaj je ta delitev, kaj povzroči to delitev?” - ne le v zunanjem svetu, gospodarski in družbeni stavbi, ampak mnogo globlje. Ta delitev nastaja prav med tistim “jaz” in tistim “ne-jaz”, poteka med “menoj” in “ne-menoj” - znotraj mene, med tistim “menoj”, ki hoče biti superiorno, slavno, večje - medtem pa je “ti” pravzaprav drugačen. Torej znotraj mene med tistim, kar doživljam kot “jaz” in kot “ti”, to je ta dvojnost znotraj mene.

Tako sem “jaz” opazovalec, “jaz” sem preteklost, ki deli sedanjost na preteklost in prihodnost. Torej, kakor dolgo obstaja opazovalec, tisti, ki doživlja/izkuša, mislec, mora biti ločenost in deljenost. Kjer pa je opazovalec opaženo, spopad jenja in tako jenja/izgine tudi ljubosumnost. Kajti ljubosumje je spopadanje, ali ne?

Vprašanje: Ali je ljubosumnost človeška lastnost?

Krishnamurti: Ali je nasilnost človeška lastnost? Ali je pohlepnost človeška lastnost?

Vprašanje: Želel sem vas vprašati nekaj drugega, če smem. Ali se morda motim, glede na to, kar ste dejali, ko pravim, kakor človek misli v svojem srcu, tak je. Zato moramo motriti svoje misli in se učiti na izkušnjah.

Krishnamurti: Da, prav to. Kakor mislite, kaj mislite - to ste. Mislite, da ste večji kot nekdo drug, da ste manj, da ste bolj nebogljeni kot nekdo drug, da ste odlični, da ste lepi ali da niste, da ste srditi - kar mislite - to ste. To je precej preprosto, ali ne? Človek mora ugotoviti, če je možno živeti življenje, v katerem ima misel svojo racionalno/razumno funkcijo, in uvideti prostor, kjer postane misel iracionalna. V to se bomo podali naslednji dan.

Vprašanje: Nadaljujmo z ljubosumjem: kadar je ljubosumnost “jaz” in sem “jaz” ljubosumnost, se spopad konča, ker vem: to je ljubosumnost in potem izgine. A kadar slišim hrup na ulici in sem “jaz” ta hrup, in je hrup “jaz”, kako naj se spopad konča, sploh če hrup kar traja ….?

Krishnamurti: To je precej preprosto, gospa. Grem po ulici in hrup je neznosen. In ko si rečem, da je ta hrup “jaz”, se hrup ne konča, nadaljuje se. Ali ste to vprašali? A nikar ne recite, da je hrup “jaz”, ne pravim: oblak sem “jaz” ali drevo, zakaj naj bi dejal, da je hrup “jaz”. Pravkar smo poudarili, da, če opazujete, če rečete: “Slišim ta hrup”, slišim ga popolnoma, puslušam ga popolnoma, ne z odporom, potem se lahko ta hrup nadaljuje in nadaljuje v večnost, a vas ne bo vznemiril. Tisti trenutek pa, ko se mu upirate, se ločite od njega, oddelite - a nikar se ne istovetite s hrupom - ali vidite razliko? Hrup se nadaljuje, ne morem se odrezati od njega, tako da se mu uprem/upiram, ne morem postaviti zidu med hrupom in menoj. In kaj se zgodi? ko se nečemu uprem? Nastane popad, ali ne? Torej, ali lahko slišim/poslušam hrup, brez vsakega zoperstavljanja/upiranja?

Vprašanje: Že, že, če veste, da bo prenehal čez kako uro.

Krishnamurti: Ne, to je še vedno v okviru upiranja.

Vprašanje: Ali to pomeni, da lahko poslušam hrup z ulice preostanek svojega življenja z možnostjo, seveda, da bom oglušela.

Krishnamurti: Ne, poslušajte, gospa, rekel sem nekaj povsem drugega. Dejali smo, da, kakor dolgo je odpor, mora biti spopad. Če se upiram svoji soprogi, ali soprogu, če se upiram hrupu ali laježu psa, ali hrupu na ulici - nastopi spopad/razdor. Torej, kako naj človek sliši hrup brez spopada - ne glede na to, ali bo hrup trajal nedoločen čas, ali upajoč, da bo prenehal - ampak kako slišati hrup brez vsakega spopada? O tem govorimo. Hrup lahko slišite tedaj, ko je um popolnoma prost vsake oblike odpora - ne le kar zadeva ta hrup, ampak kar zadeva kar koli v življenju - vašega soproga, soprogo, otroke, politike. In zato - kaj se zgodi? Vaš sluh, vaše poslušanje postane mnogo bolj ostro, postanete mnogo bolj občutljivi, in tako je hrup le en del, ni cel svet. Že samo dejanje poslušanja je bolj pomembno kot hrup in tako postane poslušanje pomembna stvar in ne hrup.
New York City, 18. april, 1971

Ljubljana, 9. rožnik, 2002
Prevedla: Ana Marija Mayerhold

In tisti, ki smo stopili iz »škatle« in stvari gledamo in vidimo, ne da bi jih poskušali spreminjati in v nered vnašati red, kar samo poveča nered, tisti se sporazumevamo telepatsko skozi hologram vesolja in čudovitost fraktalov in ne fragmentov. In več nas bo, prej bomo dosegli Evtopijo ali Dober kraj. Če ne verjamete, si preberite knjigo »Polje, po sledeh nevidnih sil v vesolju«, avtorice Lynne Mc Taggart. (prevedel Andrej Kikelj, ARA Založba, 2004, Ljubljana). V predgovoru je Andrej Detela, fizik, avtor knjige »Magnetni vozli« med drugim zapisal naslednje:
»Zanimive teme, ki se jih loteva ta knjiga, so vzete na primer iz kognitivne znanosti, sodobne kvantne fizike, nove biologije in tako dalje. Smo res vsi del enovite kozmične duše, s katero smo najtesneje informacijsko povezani? Na stežaj se nam odpirajo vrata v čudoviti svet, iz katerega je stkano vse, kar poznamo. Ali res ves svet, od najdrobnejših elementarnih delcev pa vse do galaksij, vibrira v skrivnostnem kvantnem polju neizmerne enegije, ki jih s to energijo napaja tako rekoč iz čiste praznine, iz kvantnega vakuuma? …«

Khm.

Imeli smo priložnosti videti od blizu, kako se sesuvajo mnoge utopije. Tudi liberalizem in libertizem niso izjeme, neo ali orto. Še eni -izmi pač.

Ruski pregovor pravi: “Če je top na voljo, bo streljal.”
Če priložnost je, se uporabi.

Menim:
Dokler je sodobna družba organizirana, kot je, bodo ljudje taki kot so.
Zato je utopično, vendar pa seveda prijetno in toplo, pričakovati, da:
- bodo tisti, ki so na oblasti, ravnali drugače kot v skladu s svojimi interesi in denarnico. Volk ne bo ovca, pa če se tudi sam prekrsti. Zakaj bi množica rinežev na oblast sama sebi (ali sama od sebe) izbil krepela iz svojih rok?
- bodo tisti, ki poganjajo trge v nihanja in vodijo špekulacije, ravnali drugače kot v skladu s svojimi interesi in denarnico. Volk ne bo ovca, pa če se tudi sam prekrsti. Zakaj bi ti megatržni strategi in špekulanti nehali poganjati cikle na trgih po svojih interesih in zakaj bi delovali v skupno dobro vega planeta, če se jim sedaj bolj izplača (in prinaša več kontrole in moči) sedanje delovanje?

In tu so omejitve tudi tega utopizma.

Močno dvomim, recimo, da je sedanja politika svetovne trgovinske organizacije namenjena izboljšanju stanja na planetu.
(poglejte:
http://www.projectcensored.org.....greements/ )

Lep pozdrav.

Ne vem v okviru katere ekonomske teorije je nastal tale neverjeten umotvor in zaključki, ki iz njega sledijo, da ne bomo po nepotrebnem žaljivi. A spodaj je povezava na članek, ki na empiričnih dejstvih in neposredno iz prakse dokazuje prav nasprotno: edino trg in prožna podjetja, ki so se sposobna prilagajati nastalim novim pogojem na trgu, bodisi kar zadeva dražje energente ali manjšo kupno moč zaradi inflacije, ki je posledica hazardiranja na finančnih trgih, kjer pa “hiša” vedno dobi, bodo potegnila gospodarstvo iz krize. Če se bo čez 10 let Slovenija znašla dejansko v nepopravljivih težavah, se spomnite, kako ste se navduševali nad lažnimi profeti in ne samo to, nad morebitnimi usmerjevalci politike za naslednja štiri leta!
http://mises.org/story/3048