Kakšno bo svetovno gospodarstvo čez 25 let? Daniel Dăianu, nekdanji romunski finančni minister in zdaj poslanec evropskega parlamenta, pravi, da imajo državni premoženjski skladi velik vpliv na svetovno politiko in prihodnost kapitalizma. Investicije državnih premoženskih skladov so lani znašale 50 milijard dolarjev, v prvem četrtletju letošnjega leta se je njihova rast nadaljevala. Največje banke, to so Citigroup, Morgan Stanley, Merrill Lynch in UBS, ki so po odpisih slabih naložb zaradi ameriške finančne krize potrebovale svež denar, so tem skladom prodale premoženje in od njih dobile denar za zagotovitev likvidnosti, razlaga Dăianu.

Ti skladi niso novi, a ne poslujejo transparentno, zaradi tega so finančni ministri sedmih razvitih držav G7 oktobra lani pozvali mednarodne organizacije, zlasti Mednarodni denarni sklad (IMF) in OECD, naj pripravijo kodeks ravnanja zanje in zberejo najboljše prakse za njihovo poslovanje. Evropska komisija je februarja letos na tej podlagi objavila sporočilo o državnih premoženjskih skladih in finančni stabilnosti.

Kuvajt, Singapur, Norveška in Združeni arabski emirati so pred desetletji ustanovile državne premoženjske sklade za nalaganje denarja od prodaje nafte, ki jih niso mogle investirati v lastno gospodarstvo, da ne bi ogrozile stabilnosti. Zaradi nagle rasti cen surovin in hitre gospodarske rasti v azijskih državah se je v zadnjih letih število državnih premoženjskih skladov po svetu zelo povečalo. Njihovo premoženje je zdaj vredno med 1,5 in 2,5 bilijona dolarjev, do leta 2015 se bo predvidoma povečalo na 12 bilijonov dolarjev.

Zaradi tega utegnejo imeti vse večji vpliv na mednarodno politiko. Razlog je preprost - nekatere tovrstne sklade imajo države, ki so vse od druge svetovne vojne nasprotovale zahodnemu svetu, pravi Daniel Dăianu. Kitajske devizne rezerve so recimo konec leta 2007 znašale več kot 1,4 bilijona dolarjev, ruske so presegle 400 milijard dolarjev in obe imata velike državne premoženjske sklade. Zaradi tega je po njegovih besedah mogoče te sklade uvrstiti v širši kontekst globalne konkurence in različnih nacionalnih interesov - dejansko je mogoče to temo obravnavati v okviru spopadov med kapitalizmi, pravi romunski ekonomist.

In the wake of the fall of communism some analysts focused on a form a competition amongst capitalist systems within the wealthy western world. The influential French economist Michel Albert in the early 1990s wrote a book called “Capitalism versus capitalism” in which he viewed global economic competition as essentially a struggle between the Anglo-Saxon economic model and the continental model in France, Germany and elsewhere. Over the past decade, the concept of “fortress Europe” has also gained currency, and the European economies appeared to be successfully reducing their productivity gap with the US. MIT’s Lester Thurow saw a tri-polar world economy emerging, with Japan as the third pole. This vision of economic power in the world shared between America, Europe and Japan was glaringly illustrated by the composition of the Trilateral Commission, whose meetings group leaders from all three.

Hiter gospodarski razvoj Kitajske in Indije v zadnjih letih, s tem pa tudi preostale Azije prinaša tektonske premike. Kitajska in Indija ne uvažata samo novih tehnologij, ampak jih tudi sami pospešeno razvijata. Na leto izobrazita več kot pol milijona inženirjev, objave njihovih znanstvenikov v najboljših znanstvenih revijah niso zgolj naključne. Brez Kitajske in Indije na svetovni ravni ni več teme za razpravo. Njihova podjetja postajajo globalna in prevzemajo in kupujejo podjetja po svetu, tudi na Zahodu.

Indijska skupina Tata je začela izdelovati izjemno poceni avto, ki lahko postane svetovni fenomen, hkrati je kupila dve znani blagovni znamki Land Rover in Jaguar od ameriške družbe Ford, ki je v velikih težavah, enake težave pestijo tudi drugega velikega ameriškega proizvajalca avtomobilov General Motors. Kitajska skupaj z Indijo in Brazilijo vse bolj širi svoj vpliv v regijah, kjer je strateškega pomena nadzorovati redke in omejene surovine, kot so industrijski minerali, zaloge nafte in plina. Kitajska uporablja svojo pomoč revnim v zameno za nadzor nad surovinami, zlasti v Afriki. To je velik izziv tako za ZDA kot EU, meni Daniel Dăianu. Tudi Rusija se vrača na mednarodno prizorišče prek svojih velikih naravnih bogastev. V Evropi sta svoje posle razširila predvsem Lukoil in Gazprom. V Aziji imajo države z izjemo Indije in v določeni meri Japonske avtoritarni kapitalizem, ki temelji na državni strukturi.

This type of capitalism hinges on corporatist structures, on industrial policies and selective protectionism. It operates in Russia too, where the state controls the major energy groups. Clearly, economic rationality has to be reconciled with other factors when the state’s wider interests have to be taken into account. That’s especially true in a world increasingly worried about the scarcity of non-renewable energy resources and in which global warming is creating very complicated trade-offs for policy-making, and where food looks like becoming less plentiful because of climate change pressures.

Zahodni svet bo po mnenju Dăianuja v dogledni prihodnosti ostal gospodarsko in vojaško najmočnejši blok, toda ZDA so postale šibkejše zaradi velikega zunanjega dolga in vojne v Iraku in Afganistanu. Velike skrbi povzroča tudi poglabljajoča se finančna kriza, ki je posledica nezadostne regulacije in neustreznega nadzora, pa tudi slepega prepričanja Američanov v samoregulacijo trga. EU pa se ukvarja s svojimi institucionalnimi težavami in političnimi razlikami.

Daniel  Dăianu ugotavlja, da smo v svetu priča vnovični oživitvi politike, ki uporablja intervencijo države kot rešitev za dosego rezultatov. Kapitalizem je premagal hladno vojno in komunizem. “Toda to ne zagotavlja zmage liberalne demokracije - če uporabim izraz Fareeda Zakarie za opredelitev zahodnega sveta,” pravi romunski ekonomist. Konkurenca med različnimi oblikami kapitalizma ima geopolitično razsežnost, ključno vlogo pri tem bodo imeli tudi prihodnji odnosi med EU in ZDA. Za zahodni svet bodo pomembne tudi reforme, ki so politično opredeljene v lizbonski strategiji.

Neizogibno je, da se bo ekonomska moč EU in ZDA, opredeljena kot delež globalnega BDP, industrijske proizvodnje in trgovine, zmanjšala. Toda to zmanjšanje bo spremljalo povečanje tako imenovane mehke moči - zlasti če se bodo liberalnim demokracijam pridruževale nove članice.

The expansion of the west’s soft power would involve more concern for global issues, such as global warming and international trade, the greater involvement of emerging global powers like China and India in tackling the world’s “hot spots” and, not least, a reappraisal of the moral values which have brought economic prosperity and political empowerment to ordinary citizens during modern history. This reappraisal would include paying genuine attention to the concerns of the rest of the world.

Objavljeno pod gospodarstvo | | |