V Sloveniji imamo uzakonjen 40-urni delovni teden, v političnem dogovoru o direktivi o delovnem času je predviden 48-urni delovni teden, izjemoma pa je ta čas mogoče podaljšati na 60 ur. Sindikati s tem dogovorom niso zadovoljni in svarijo pred možnostmi zlorab. V evropskem parlamentu, ki soodloča o sprejemu direktive, bo o tem še veliko razprav, svoje nasprotovanje dogovoru so že izrazili v politični skupini socialistov (PES), prav prek evropskih poslancev bo skušala svoje zahteve uveljaviti evropska konfederacija sindikatov (ETUC).

Kljub temu pa bi kazalo že zdaj objaviti analizo, koliko ur kje ljudje dejansko delajo - statistični podatki, ki jih zbira Eurostat, tega ne pokažejo, podatki nacionalnih statističnih uradov prav tako ne. Koliko zaposlenih ima v Sloveniji dejansko 40-urni delovni teden, torej delajo le zakonsko predpisanih 8 ur od ponedeljka do petka, kakšne so razmere po dejavnostih in sektorjih, pa med javnim in zasebnim sektorjem, med industrijo, storitvenim sektorjem in javnim sektorjem? Koliko ur dežurstev - tistih, na katerih dejansko delajo, in tistih, ko so doma na čakanju - opravijo zaposleni v Sloveniji, pa koliko nadur in dodatnih ur? Kakšne so pri teh urah primerjave med sektorji, panogami, med javnim in zasebnim sektorjem, ob upoštevanju specifičnosti seveda? Pri dežurstvih, nadurah in dodatnih urah bi kazalo narediti primerjavo, kako se njihovo število spreminja glede na rast ali upad števila zaposlenih v podjetju oziroma organizaciji, porast oziroma padec števila začasno zaposlenih, honorarnih in pogodbenih sodelavcev.

Prav tako bi bilo zanimivo ugotoviti, kako so dežurstva, nadure in dodatne ure plačane, ali zaposleni sploh lahko izkoristijo proste dneve, ki jim pripadajo, ali dobijo plačane vse nadure ali jih imajo preveč in jih zaradi tega ne morejo izkoristiti, zato jim propadejo.

Nič ne pomagajo strahovi in opozorila, če niso podkrepljeni s podatki o sedanjih razmerah, prav tako nič ne pomaga zakonska omejitev, če imajo delodajalci na voljo kup lukenj, prek katerih lahko brez težav zaobidejo zakon in celo na podlagi neuradnih dogovorov s sindikalnimi zastopniki pritiskajo na zaposlene, da delajo več od uradnega delovnega časa in jim za dodatne ure ne plačajo, kot bi jim morali, ker na ta račun klestijo stroške.

Uradno spoštovanje delovno-pravne zakonodaje nadzira inšpekcija za delo, najboljši vpogled v realne razmere v podjetjih in organizacijah pa imajo sindikalni zaupniki in predstavniki zaposlenih v organih upravljanja. Ljudje, ki so zaposleni v podjetjih in družbah, vedo za razne neformalne dogovore o plačilu nadur in dodatnih ur, so seznanjeni z način obračunavanja plačila za te ure. Oni so tisti, ki bi morali poročati sindikalnim centralam, kaj se dogaja, kje so šibke točke, sindikalne centrale bi jih morale spodbujati in poskrbeti, da bi imele pregled, kaj se dogaja v podjetjih in organizacijah, da bi lahko od predstavnikov delodajalcev in oblasti zahtevale ustrezne popravke in zaščite za zaposlene. Odzivi sindikatov na dogovor o direktivi o delovnem času so bili na evropski ravni in v Sloveniji zelo skopi, vsebovali so samo splošna opozorila o “delavcih kot šibkejših partnerjih pri dogovarjanju o plačah in pogojih dela”.

Če sindikati omenjene podatke imajo, bi bilo priporočljivo, da bi jih objavili in tako odprli razpravo na podlagi argumentov, ne spretnosti vrtenja jezika in obračanja besed. Dokler teh podatkov ne bo na mizi, bomo samo poslušali, kako pohlepni delodajalci in nesposobni nadrejeni zaposlenim nalagajo vedno nova bremena, od njih zahtevajo, da delajo vedno več nadur, ki jih večinoma ne plačajo oziroma jih delavci ne morejo izkoristiti.

Ta naloga ni prav lahka, kajti v veliko primerih so različni dogovori pod mizo bili doseženi s sindikalnimi zaupniki, kar pomeni, da zaposleni delajo več, kot bi smeli po zakonu, in za manj denarja, kot jim pripada, na podlagi gnilih kompromisov, ki so jih z delodajalci sklenili sindikalni zaupniki v zameno za ohranitev položajev v podjetju oziroma organizaciji. V času tranzicije so sindikati dopustili, da so jih novi menedžerji, vodje in oblastniki ožigosali z nepotrebnimi ostanki prejšnjega sistema, zaradi tega je marsikateri sindikalni zaupnik, ki se je resno lotil dela, izpadel kot nergač, pikolovec, ki se bori za nekaj, kar imajo zaposleni zagotovljeno. Marsikdo od teh ljudi ne bi odnehal, če bi imel ustrezno podporo s strani sindikalnih central.

Tudi zaposleni niso brez krivde, saj si sindikalne zaupnike sami izvolijo. Velikokrat to nalogo že leta opravljajo isti ljudje, ker zanjo ni zanimanja. Zaposleni svojim sindikalnim zaupnikom pogosto ne zaupajo tudi zaradi slabih izkušenj. Če delodajalec zaposlenega morda vrže na cesto ali mu porine pod nos bistveno slabšo pogodbo o zaposlitvi, ta od vodstva sindikata v podjetju ali organizaciji večinoma dobi zgolj suhoparen odgovor, da mu ne more pomagati.

Dokler sindikati svojega načina dela ne bodo spremenili in postali pravi zastopniki interesov zaposlenih, bodo od politikov lahko izposlovali le kozmetične spremembe zakonodaje, zaposleni pa bodo imeli omejitve delovnega časa in družinskemu življenju prilagojeno delovne razmere predpisane samo na papirju.

Objavljeno pod gospodarstvo | | |