Svetilnik na pravi poti v zlato dobo
vojko, ponedeljek, 21. julij 2008Doživljamo celo neke vrste zlato dobo, je na lanskem pikniku SDS dejal njen podpredsednik Milan Zver in po spričevalu, ki ga je koaliciji prejšnji teden izstavil premier Janez Janša, bi se dalo sklepati, da se je doživljanje te zlate dobe nadaljevalo tudi v zadnjem letu mandata. Toda, vraga, čeprav je Slovenija že najmanj dve leti postajala svetilnik na pravi poti, v programu SDS za obdobje 2008 – 2012 piše, da ‘želimo iz let, ki so pred nami, oblikovati zlato dobo razvoja Slovencev. Čas, v katerem si bomo ustvarili blaginjo za vse in se kot še nikoli doslej uveljavili v Evropi in svetu.’ Na drugi strani je Janšev izzivalec Borut Pahor ob samo-spričevalu koalicije poleg njenih uspehov (davčna reforma, rast, plačna politika) v treh točkah naštel neuspehe koalicije (inflacijo, proračun, javne službe). In ugotovil, da so ‘nujne konceptualne spremembe, ki bi Slovenijo uspešneje vodile v krog najbolj razvitih in solidarnih držav.’ Kdo si ne bi želel ‘zlate dobe’ in ‘blaginje za vse’ ali tega, da se Slovenija uvrsti v ‘krog najbolj razvitih in solidarnih’? Pa je to tudi že vse, kar smemo pričakovati in nameravamo zahtevati od strank?
Meni se zdi to malo veliko premalo. Čeprav vsi ‘živimo od ekonomije’ in gre ‘ljubezen skozi želodec’, je še ‘nekaj več’ kot zgolj odstotki in številke, modeli in koncepti, čakalne dobe ter plače in pokojnine, je ‘kakovost življenja’ posameznega in ‘kolektivnega’ državljana, njegova pravica, da od politike zahteva razumno in dostojno razpolaganje z oblastjo in močjo. Nobena stranka na oblasti se doslej v skoraj dveh desetletjih ni s tem izkazala, v večji ali manjši meri so vse zlorabljale moč, ki so jim jo zaupali volivci, za to, da so se vtikale v zadeve, ki jih nič ne brigajo in urejale družbo v skladu z načelom Država, to sem jaz. Za to je bil vselej na voljo vsaj en dober ‘zunanji’ razlog oziroma ‘cilj’: najprej osamosvojitev in mednarodno priznanje, nato utrditev države, pa članstvo v EU in Natu, nazadnje predsedovanje EU. Tem ciljem so bila podrejena sredstva, odvisno od okoliščin zelo različna - včasih odkriti diktat oziroma neposredni posegi (v gospodarstvo, v medije, v pravosodje …), včasih ‘gnili’ kompromisi v koaliciji, včasih ‘paktiranje’ z močnimi družbenimi skupinami (cehovskimi, kapitalskimi, civilnodružbenimi …).
Sčasoma se je z izbiro sredstev glede na posvečenost ciljev izoblikovala svojevrstna politična kultura, v kateri ne le, da niso več jasne ločnice med posameznimi vejami oblasti, ampak je celotna javna sfera ‘podružbljena’ v smislu nekakšne skupnosti, ki ima pred seboj ‘velike cilje’, zato potrebuje ‘konsenz’, ‘vrednostno soglasje’, ‘domovinske vrednote’, ‘nacionalne interese’ …, celo ‘opozicijo v nadzornih svetih’ ali ‘državotvorne medije’ …, kar koli pač, kar zamegljuje realna družbena nasprotja in konflikte, na drugi strani pa ustvarja ‘plodna tla’ za najbolj pritlehne dnevnopolitične obračune. Ni namreč paradoks, da se je prav v ‘republikansko sproščeni’ Sloveniji, ki se je ‘zazrla v prihodnost in ne v preteklost’ ter imela nekaj časa ‘uravnotežene’ medije in partnerstvo za razvoj, preteklost pred volitvami vrnila na velika vrata, da so mediji (vključno z novimi obrekljivimi brezplačniki) še bolj ‘neuravnoteženi’, predvsem pa profesionalno slabši kot kdaj koli prej, in da so od partnerstva ostali zgolj ‘lepljivi prsti’ in ‘njihovi tajkuni’.
V takšnem ‘ozračju’ je postalo ’samoumevno’ tako to, da predsednik vlade s ‘pooblaščenci’, ki ‘mečejo polena pod noge’ ozmerja neodvisno informacijsko ombudsmanko kot to, da izraža ‘začudenje’, ‘zakaj sodniki stavkajo prav zdaj, ko imajo največje plače’ (največja vladna stranka pa v programu napoveduje ’storilnostno’ vrednotenje sodniškega dela in mandata predsednika vrhovnega sodišča). In še veliko podobnega, kajti ljudje sodstvu ne zaupajo, saj so v njem očitno na delu ‘centri iz ozadja‘. Pa v tožilstvu in policiji tudi (vlado je v najnovejši raziskavi javnega mnenja, ki jo je naročila, zanimalo le zaupanje v sodstvo, v policijo in tožilstvo pa ne), čeprav jo že skoraj štiri leta vodijo predstojniki, ki jih je imenovala ta oblast (da ne omenjam Sove, kjer je, kakor smo izvedeli od Dimitrija Rupla, ‘kup stare udbe’).
Malodane vsakodnevno smo zadnje tedne dobivali ‘na dom’sporočila, kako malo je SDS mar za načelo delitve oblasti; kaj bi z njim, ko pa imamo ljudsko voljo, nekakšno skupnostno presojo, koga bi bilo treba preganjati, obtožiti in obsoditi, pa seveda tudi stranko, ki je to v ‘imenu pravice’ voljna narediti. In zakaj. Tomaž Mastnak je v zadnjem Objektivu ob tem zapisal:
Najbolj briljantna pa je Tankova zahteva, naj konkurenčna stranka prepreči svojemu članu dostop do zaupnih podatkov. Človek bi se že hotel vprašati, ali ta mož še ni slišal, da dostop do zaupnih podatkov urejajo zakoni in predpisi. /…/ In na tej točki, ob tej zahtevi, se ne morem ubraniti vtisa, da Tanko govori o svoji stranki, da zahteva, da bi SD bila kot SDS. Zahteva, ki jo je naslovil na SD, nam pripoveduje, kako na stvari gledajo v SDS, kako pristopajo k njim, kako je v SDS. Če se mu zdi normalno, da od druge stranke zahteva, naj se postavi nad zakone in predpise, se mu verjetno zdi normalno, da je stranka nad zakoni in predpisi. Zagovarja partitokracijo, vladavino stranke, morda kar diktaturo stranke. Stranka tu ni politična organizacija, v katero se združijo ljudje z določenimi interesi ali nazori, da bi se potegovali za oblast in v okviru obče veljavnih pravil in zakonov uveljavljali svoje interese in nazore. Stranka je tu oblastna organizacija nad pravili in zakoni, ki svoje parcialne interese in nazore uveljavlja kot obči zakon. Stranka je tu zakon. /…/ In SD? Od SD bi pričakoval, da bi na Tankovo zahtevo odgovorila s podukom o vladavini zakonov in spoštovanju predpisov. Če se na take izzive ne odzove, oblasti ni vredna.
Čez takšno polarizacijo in ‘blokovstvo’ponujena Janševa ‘roka za sodelovanje’ je na eni strani prikrit poziv vsem strankam, Dajmo si družbo in državo prisvojiti skupaj, pa ne bo nihče ‘kriv’, na drugi strani pa le dosledna izpeljava ‘klasične obrambe’ te koalicije Kaj pa so počele prejšnje vlade. Kot takšna je s (’kantovskega’) etičnega stališča nevzdržna, njena ‘praktična’ posledica pa bi bila rušilna za državljansko družbo. S tega stališča me ‘zlata doba’ in blaginja pravzaprav ne zanimata (in tudi ne konceptualne razlike oziroma spremembe, saj so vse stranke za, najširše rečeno, socialno vzdržno rast oziroma ’solidarno-tržno gospodarstvo’), še manj ‘veliki projekti’ v slogu ‘tretjega družbenega soglasja’. Bil bi več kot zadovoljen s tem, če se bo našla stranka s kolikor toliko jasnimi in verodostojnimi stališči o razmerju med družbo in državo ter znotraj slednje med različnimi vejami oblastmi.
Hvaležni smo lahko avtorju Vojku za to poglobljeno analizo obljub in obetov, ki nam jih ponujajo “svetilničarji in pravličarji”. A to niso prave dileme in pravi “projekti”. Prave dileme so, za katero obliko ekonomije se zavzemati v prihodnje. Veliko je kričačev, ki vpijejo, da je liberalizem kriv za današnjo neugodno situacijo gospodarstva, življenja in bivanja na tem planetu. A potegavščina in strah vzbujajoči pozivi, da naj se ustavita brezglava globalizacija in liberalizem, ki jih kričijo prav tisti, ki so liberalizem aka prosti trg zlorabili, saj so na vsa usta promovirali prav njiju, v resnici pa še nikoli ni bilo toliko “dogovorne svetovne ekonomije” in megalomanskega globalnega korporativizma do neslutenih razsežnosti. Liberalizem so potvarjali in zlorabili prav ti, ki danes vpijejo proti liberalizmu/liberalnosti. Tisto, kar moramo storiti, po mojem mnenju, je prav to: zavzemati se za dejanski prost trg - free market ali celo za najnovejši pojav “share market” z vso spremljajočo zakonodajo in izvrševanjem prav te, ki bo preprečevala anomalije in lopovščine. Smo na prelomnici, ali bomo pristali v siromašnem kolektivizmu, omejeni s tisočimi predpisi v imenu zaščite okolja in preprečevanja segrevanja planeta zaradi človekove dejavnosti - kar je potegavščina non plus ultra in zgolj strgalnica denarja in omejevanje razvoja siromašnejših - ali pa bomo zavihali rokave in se zanesli na svoje inovatovnosti, sposobnosti in staro dobro prakso ter lepo vedenje … in se ne pustili dnevno nategovati od svetovnih in domačih medijev, zlasti kar zadeva lažno socialo zaradi liberalizma, ki nas pelje v socializem ali celo komunizem - ne gre pa zanikati socialnosti - kar pomeni pomagati tukaj in zdaj tistemu, ki je tega potreben.
O vsem tem zelo analitično in pošteno govori v svoji kolumni dr. Igor Masten v Dnevniku in odgovorja tudi dr. Bogomirju Kovaču na njegov “pamflet” v zadnji Sobotni prilogi Dela - ki je sprenevedav, ali celo zavajajoč in beden.
http://dnevnik.si/debate/kolumne/335148
In še to: za vsem tem leporečjem strank se bije strašanski boj za prevlado “starih sil”, ki so dejansko obvladovale celotno ekonomijo, tako gospodarstvo kot bančništvo (glej: Dosje Nika Kavčiča, avtorice Ljerke Bizilj, TV Slovenija) - in jim gre nesporno zasluga za stanje ekonomije v najširšem pomenu ob osamosvojitvi - a vsa tista leta je manjkala iniciativa posameznikov in zdrava privatna podjetja in tvrdke ter konkurenca … Stare sile tega modela in prihvatenega nikakor ne namervajo spustiti iz rok - in da se je zgodil leta 2004 Janša je (bil) za njih konec sveta in potop in so nato s svojimi starimi vatli zgroženo in nestrpno merili vsako potezo vlade, tudi tiste, ki so vodile v pravo smer in počenjajo to tudi danes - a pozabljajo, da je zdaj leto 2008 in da po starem ne gre več. Zato glejmo, kaj se dogaja zadaj za predvolilnimi parolami in zadaj za “bleščečo igro na odprtem odru”, ki ga bodo uprizarjale z glavnimi akterji na naš račun reklamne agencije in strašni marketinški guruji ter delali iz “kandidatov/akterjev” lutke na vrvici v posmeh njim samim in tudi nam - razsodnejšim volilcem. Bog nam pomagaj. Amen
zlata doba je verjetno mišljen tisti rumeni del v napisu partije. kdo je pop-ekonomija in zakaj je letel s položaja edini (guverner banke slvoenije, gaspari), ki je pravilno (in dovolj zgodaj ) ocenil gibanje ekonomskih kazalcev družbenih agregatov (ja, saj vem v ekonomiji sem diletant, še produkcijsko formulo, ki je tako zelo enostavna vidim, kot nerazložljivo) naj se menijo politični - ekonomisti med seboj. sedanji premier janša je po besedah (kako se jim že reče novi ekonomisti, sami so bili nekaj mutherfucker-ji) avtorja mnogih prispevkov na tem mestu JP Damijana, najbolj brutalno izkoristil sistem, ki upravljalcev skupnega premoženja omogoča klientelizem in korupcijo. v času bavčarjevega urednikovanja tribuni njegov tesen sodelavec je povzročal tesnobo s svojimi prepisi leninovih tez, tak je bil tudi program kandidature za predsednika (karkoli že, mislim pa da za ZSMS), dogajanje v partiji sta z bavčarjem opisala v knjigi o stanetu kavčiču, sledila je aretacija, pa osamosvojitev, pa ministrovanja, antikomunistična retorika komunistov, pa vdor v arhive v gotenici (z bavčarjem sta se slikala), kraja arhivov in njihova tritedenska odtujitev s strani komunista (!) brejca, čemur je sledil pojav udba.net-a, vzpon na čelo vlade s pravo mero populizma in prašnjimi potezami, ki so popolnoma enake vladavini komunizma (prava ekipa plastnikov rdeče knjižice KPJ, brezigar, slivnik, grims, rupel, jambrek, jerovšek,..), vse do ustanovitve svojega glasila “komunist” v obliki Slovenskega tednika, ki je po več kot 20 letih uspel preseči nizkotnost pisanja originalnega Komunista,..
Naj me vrag, če se iz dejstev nič ne naučimo, ampak trditev da “Stare sile tega modela in prihvatenega nikakor ne namervajo spustiti iz rok - in da se je zgodil leta 2004 Janša je (bil) za njih konec sveta in potop in so nato s svojimi starimi vatli zgroženo in nestrpno merili vsako potezo vlade, tudi tiste, ki so vodile v pravo smer in počenjajo to tudi danes - a pozabljajo, da je zdaj leto 2008 in da po starem ne gre več”.. Kdo pa so stare sile, če ne najtrši komunisti v stilu bavčarja (nedotakljivi tajkun) in janše? A je lahko Slvoenija bolj na poti Putinizacije Slovenije (nastavljanje obveščevalcev na vodilna mesta v gospodarstvu, npr. Intereuropa, ali sošolcev obramboslovcev partijske FSPN na občutljiva ministrska, npr. mate, tožilke, ki j epreprečila preiskavo o tihotapljenju orožja, brezigar za vrhovno tožilko,..)
razsodnejšim volilcem? sam se med njih ne bi prišteval, izgleda pa, da bo odmev poln “razsodnih”, ki nam bodo pojasnili, da so zdajšnji komunisti ta pravi in da so stare sile tiste po katerih se antikomunistično pljuje na gasilskih veselicah in za “razsodne” volilce tudi v parlamentu z znanimi manirami poslancev jerovška, petka, zamernika.. vse je kriva partija in vse se danes primerja s početjem KPJ izpred 40 let (a smo tako globoko padli, da je primerjava vsej primerjav kučanov rokopis iz leta 1965?)..
nerazsoden torej čakam, dame razsodni poučijo o zlatih časih sedanjih partijcev (ja, to pa res dokazljivo so, bivši lastniki rdeče knjižice komunistične partije jugoslavije).
ne me no afne guncat - kot fudbalski navijači za crveno zvezdo “razsodni” volilci razlagajo leto 2008.
o pop okoljevarstvu pa si ne dam soliti pameti, še najmanj o individualizmu, kako sanjati sanje delovanja prostega trga in svobodne trgovine pa.. razsodnemu kolikor mi pokvarljivo znanje dopušča, tega idealizma ne bo pridigal nihče. ga ni bilo in ga ne bo.. takoj ko pa v imenu tega ideala.. vsak vidi, če hoče.. plašnice na očeh? malo morgen. svobodni trg pa sužnjelastništvo kitajskih delavcev, brazilslih otrok, darfurskih klavcev in žrtev, pravih in nepravih tajkunov,..
@james
Lepo ste to povedali in res je. Hvala. Bila je provokacija z moje strani, delno. Zdaj pa pojdimo obdelovat vrt.
A to bi še rada vedela, kako pa bi vi načrtovali prihodnost?
Preprosto, ena družina en otrok, da obvladamo okoljske težave in omogočimo sobivanje življenja na planetu, vladavina prava v državi na evropskih temeljih (to itak vključuje konkurenco ter predvsem striktno kaznovanje kršitve zakonov s tem, da bo množica njihovo kršitev večinsko obsodila in ne kot danes naredila za bedaka vsakega, ki zakonodajo spoštuje.ponazorim na banalnem primeru: imamo cestno-prometne predpise, sosedov 8 letni otrok se cele dneve vozi po lokalni cesti s štirikolesnikom in predstavlja hudo nevarnost za udeležence v prometu, da o neznosnem hrupu ne govorimo, ko mu drug sosed pove, da počne nevarno stvar, njegovi starši pridejo do njega in mu grozijo z razbitjem hiše, če se bo vmešaval v njihovega otroka - vsa soseska je na strani družine in otroka, lahko pa vzamemo tudi primer aktualne tajkunizacije, kajneda) in upravljanje z državo v smislu napisanega s strani ministra Ž. Turka “edini obnovljivi viri so sonce, razum in srca”.
Prvi korak do teme in tišine v noči (najbolj spregledana dejavnika med povzročitelji najtežjih obolenje v eksplozivno naraščajoči populaciji ljudi) pa je vseakkor, da si upamo povedati, da leta 2008 ni komunizem - antikomunizem vse, kar daje človeško družbo, to je zlaganost propagande izumiranja, kjer se s prstom kaže na apokalipso v človeški družbi, medtem ko nam najboljši prijatelji (tiger, gorila, črna mamba, krokodil,.. da naštejem samo največjo golazen) umirajo pred očmi. In propaganda človek je naš največji kapital (prej največje bogastvo) se uspe prodati v smilu ljubezni do otroka (tisti, ki ima več je boljši in bolj ve, kaj je ljubezen - kakšna neverjetna absurdnost in abotnost).
Enostavno ponavljam “naprej k naravi” - z današnjim in prihodnjim tehnološkim razvojem imamo vso možnost, da ustvarimo še kvalitetnejše okolje za naše pra-pra vnuke, ki jih ne poznamo in, ki imajo pravico do možnosti, da otrpnejo od strahu ob pogledu v skoncentrirane tigrove oči.
tako je samoumevno - pa vseeno, da povem: posameznik. posameznik in medotakljivost njegovih pravic (omejuje jih meja pravic dugega).
@james
Hvala. Povsem se strinjam z vami, le čudi me, da v mojih prispevkih niste zaznali prav teh vrednosti in razmišljanj v isti smeri kot je vaša. Edino, kar zadeva ljubezen do trok/a, tukaj se ne strinjam z vami. Otroka/e ne smemo ljubiti, zanje moramo skrbeti in jih čim prej vključiti v družinska in domača opravila; zlasti pomembna pa je prisotnost očeta oziroma moškega, četudi ni biološki oče. O vsem tem in o še čem zelo lepo in nazorno razpreda v dveh obsežnejših čudovitih esejih D.H. Lawrence. Iz prvega Izmišljotina o nezavestnem/nezavednem objavljam Predgovor, Uvod in 4 poglavja tukaj v mojem prevodu za vas, james, in ostale - če bo admin dovolil. V naslednjih poglavjih pa avtor razpreda tudi o odnosu moža in žene oziroma ljubimcev, zato bi bila knjiga primerna tudi kot komentar k prispevku @Irene o “moških z navodili”. Doslej ta dva eseja še nista bila prevedena v slovenščino - iščem založnika oziroma založbo za celotno knjigo!
D.H. Lawrence
Fantasia of the Unconscious – Izmišljotina o nezavestnem/nezavednem
(prvič izšlo v ZDA, Thomas Seltzer, Inc., 1921)
Predgovor
Uvod
Sveta družina
Pletež, ravni in tako dalje
Drevesa in dojenčki in očki in mamice
Pet čutov
Prvo svetlikanje uma
Prvi koraki v vzgoji
Vzgoja in spolnost pri možu, ženi in otroku
Rojstvo spolnosti
Starševska ljubezen
Začaran krog
Litanije spodbujanj, svaril
Kozmološko
Spanec in sanje
Nižji jaz
Psychoanalysis and the unconscious – Psihologija in nezavestno/nezavedno
(prvič izšlo v ZDA, Thomas Seltzer, Inc., 1922)
Psihologija vs. moralnost
Incesten motiv in idealizem
Rojstvo zavestnosti/zavednega
Otrok in njegova mati
Tisti, ki ljubi, in tisti, ki je ljubljen ali ljubeči in ljubljena oziroma ljubeča in ljubljeni
Človeška razmerja in nezavestno/nezavedno
David Herbert Lawrence se je rodil leta 1885 v Eastwoodu, Nottinghamshire kot četrti od petih otrok očetu rudarju in njegovi ženi, ki je bila iz srednjega razreda. Obiskoval je nottinghamsko gimnazijo in nottinghamski univerzitetni kolidž. Njegov prvi roman Beli pav je bil objavljen leta 1911 le nekaj tednov po smrti njegove matere, na katero je bil prav neobičajno navezan. V tem času se je tudi dokončno pretrgala njegova zveza z Jessie Chambers (Miriam v Sinovih in ljubimcih) in zaročil se je z Louie Burrows. Leta 1911 je zaradi tuberkuloze tudi prenehal poučevati kot šolski učitelj.
Leta 1912 je Lawrence pobegnil s svojo ljubico, Friedo Weekley, ki je bila žena njegovega profesorja za sodobne jezike, v Nemčijo. Po vrnitvi v Anglijo sta se leta 1914 poročila. Lawrence je tedaj živel pretežno od svojega pisanja. Svoja najboljša romana Mavrica in Zaljubljene ženske je končal v letih 1915 in 1916. Prvi je bil zadržan in ni bil objavljen, za drugega pa ni mogel najti založnika.
Po vojni je se je Lawrence odpravil na svoja “divja romanja” v iskanju polnejšega življenja, ki mu ga industrijska zahodna civilizacija ni mogla dati. Pot ga je peljala na Sicilijo, Ceylon, Avstralijo in nazadnje v Mehiko. Leta 1925 sta se z ženo vrnila v Evropo. Njegov zadnji roman Ljubimec lady Chatterley je bil prepovedan leta 1928, njegove slike pa so mu zaplenili leta 1929. Umrl je leta 1930 v Vencu, ko je imel 44 let.
Lawrence je živel večino svojega življenja sredi življenja. Ustvaril je ogromno delo - romane, zgodbe, pesmi, gledališke igre, eseje, popotopise, prevode, pisma. Njegova žena Frieda je po njegovi smrti zapisala: “Kar je videl, občutil in vedel, je posredoval v svojih delih somišljenikom - veličastnost življenja in upanje na več in več življenja …. to je junaško in neprecenljivo darilo.”
Izmišljotina o nezavestnem/nezavednem
Predgovor
Pričujoča knjiga je nadaljevanje Psihoanalize in nezavestnega/nezavednega. Večina bralcev bo naredila bolje, da jo kar odloži. Prav tako tudi večina kritikov. Prav zares ne želim nikogar prepričevati. To je v nasprotju z mojo naravo. Svojih knjig ne namenjam večini bralcev. Štejem kot napako naše sporne demokracije, da je vsakemu, ki zna brati tiskano besedo, dovoljeno verjeti, da lahko bere vse, kar je natisnjenega. Mislim, da je nesrečno dejstvo, da so resne knjige izpostavljene na javnem tržišču kot goli sužnji za prodajo. Toda tako je, kajti živimo v dobi zmotne demokracije in se moramo s tem sprijazniti.
Opozarjam večino bralcev, da se jim bo ta knjiga v primerjavi s prejšnjo zdela le malce bolj vznemirjajoč skupek besednih nesmislov. Želel bi opozoriti večino kritikov, da jo čimprej vržejo v koš za papir brez nadaljnjega obotavljanja.
Za nekaj izbrancev, pri katerih mora človek neizbežno iskati odziv, moram takoj naravnost povedati, da se držim sončnega pleteža. Že ta stavek, upam, bo znatno zmanjšal njihovo število.
Končno se moram nekaj ostalim opravičiti, ker se v tej knjigi zatekam v kozmologijo ali kozmogonijo, želim reči, da je cela zadeva neizbežno povezana. Nisem znanstvenik. Sem ljubitelj ljubiteljev. Kot je dejal eden mojih kritikov: “Verjemite ali ne.”
Nisem arheolog niti antropolog niti etnolog. Nisem nikakršen učenjak, vendar sem zelo hvaležen učenjakom za njihova zveneča dela. V njih sem našel namige, nasvete za to, kar sem izjavil v tej knjigi, in to v vseh vrstah njihovih knjig od joge in Platona in Janeza Evangelista in zgodnjih grških filozofov kot na primer Heraklita, do Frazerja in njegove Zlate veje in celo Freuda in Frobeniusa. Celo tedaj sem si zapomnil le namige - nadaljeval pa sem intuitivno. Zaradi tega vam puščam vso svobodo, da opustite vso to gostobesednost vznemirljivih nesmislov kar brez pomisleka.
Dovolite mi le, da povem, da zame obstaja veliko polje znanosti, ki nam je danes zelo blizu. Pri tem imam v mislih znanost, ki se ravna po življenju in je zasnovana na podatkih živih izkušenj in čvrste intuicije. Imenujete jo lahko tudi subjektivna znanost, če vam je tako všeč. Naša objektivna znanost sodobnega znanja se ukvarja le s fenomeni in to s fenomeni glede na odnos vzrok-posledica. Nič nimam zoper našo znanost. Odlična je, kar njo samo zadeva. Menim pa, da je mnogo preveč neresna, da bi na njo gledali, kakor da lahko izčrpa celotno območje človekovih zmožnosti in njegovega vedenja. Naša znanost je znanost mrtvega sveta. Celo biologija nikoli ne upošteva življenja, temveč le mehanično delovanje in življenjske naprave.
Iskreno mislim, da je poznal veliki poganski svet, od katerega so bili Egipčani in Grki poslednji, veliki poganski svet, ki je bil predhodnik naše dobe, svojo obširno in morda odlično lastno znanost, znanost o življenju. V naši dobi pa se je ta znanost zdrobtinila v magijo in šarlatanstvo. Ampak, saj se celo modrost zdrobtini.
Verjamem namreč, da je bila ta velika znanost, ki je bila pred našo in se je precej razlikovala po svoji zgradbi in naravi od naše, tedaj globalna in uveljavljena po vsem tedanjem obstoječem svetu. Verjamem, da je bila ezoterična in vmeščena v širnem svečeništvu. Prav tako kakor so danes matematika, mehanika in fizika označene in tolmačene na enak način na univerzah na Kitajskem, v Boliviji ali Londonu ali Moskvi se mi zdi, da so v velikem svetu, ki je obstajal pred našim, preučevali visoko znanost in kozmologijo na ezoteričen način v vseh deželah zemeljske oble: v Aziji, Polineziji, Ameriki, Atlantidi in Evropi. Beltsova razlaga o zemljepisu tega predhodnega sveta se mi zdi najbolj zanimiva. V dobi, ki jo geologi imenujejo ledena doba, je bilo vodovje zbrano v širnem telesu na višjih mestih naše oble v obliki obsežnega sveta ledu. In tam, kjer so danes morja, so bila suha prostranstva. Tako da so se Azori dvignili hribovito iz ravnin Atlantide, kjer jih sedaj obliva Atlantik, Velikonočni otoki in Marquesas in ostali pa so se veličastno dvignili iz velikega pacifiškega kontinenta.
V tem svetu so ljudje živeli in se učili in vedeli in bili med seboj po vsej zemlji povsem povezani. Možje so potovali tja in nazaj od Atlantide do polinezijskega kontinenta, kakor danes jadrajo od Evrope do Amerike. Izmenjava je bila popolna, znanje, znanost sta bila globalna po vsej zemlji in kozmopolitska kakor danes.
Nato so se ledeniki stopili in svet se je potopil. Begunci iz potopljenih dežel so bežali na višja mesta v Ameriki, Evropi, Aziji in Pacifiških otokih. Nekateri so nazadovali v jamske ljudi, ljudi neolitika in paleolitika, nekateri pa so zadržali svojo čudovito prirojeno lepoto in popolnost življenja kot na primer otočani Južnega morja, nekatera nomadska plemena v Afriki in nekateri pa kot na primer Druidi ali Etruščani ali Kaldejci, ameriški Indijanci ali Kitajci niso hoteli pozabiti, ampak so poučevali staro modrost, vendar le v na pol pozabljeni, simbolni obliki. Bolj ali manj je pozabljena kot znanje: ohranjena je v spominu v obliki obredov, telesnih gibov ter kretenj in mitov.
Tako je intenzivna moč simbolov ostala vsaj del spomina. Zato so vsi veliki simboli in miti, ki so vladali v svetu, ko se je začela naša zgodovina, v veliki meri isti v vseh deželah in pri vseh ljudeh in sorodni. Zato nas ti miti znova prevzemajo, medtem ko je naša nova spodbuda za naš novi znanstven način razumevanja skoraj izčrpana. Zato razen mitov naletimo tudi na iste matematične obrazce, kozmične grafikone, ki so se ohranili med aborigini na vseh kontinentih, mistična števila in znake, katerih resnični kozmičen in znanstven pomen je izgubljen, ohranili pa so se za zaklinjanje in vedeževanje.
Če se mojemu bralcu to zdijo neumnosti in abrakadabra, tudi prav. Le da jaz nimam več razumevanja za njegovo majhno kikirikanje na njegovem majhnem kupu gnoja. Sam nisem več prepričan, da sem edini zveličaven. Rad imam širen svet stoletij in širnih obdobij - svetove mamuta izven našega časa in človeštvo tako čudovito v svoji oddaljenosti, njegovo zgodovino, ki nima začetka in vendar ima vedno sijaj in veličino človeške veličastnosti, ki se odvija skozi zemljina spreminjajoča se obdobja. Potopi in ogenj in erupcije in zaledenitve so se vmešavali v slavne civilizacije človeštva. Toda nič ne bo nikoli udušilo človeškosti in zmožnosti človeka, da razvije nekaj veličastnega iz obnavljajočega se kaosa.
Ne verjamem v evolucijo, ampak v nenavadnost in mavrično spreminjanje vedno obnavljajoče se ustvarjalne civilizacije.
Toliko o mojem pritoževanju nad pomembnimi odkritji. Verjamem, da le poskušam izjecljati prve termine pozabljenega vedenja. Vendar nimam nobene želje, da bi oživljal mrtve kralje ali mrtve modrece. Nisem poklican zato, da bi urejeval fosile ali da bi razvozljaval hireoglife. Tega ne bi mogel pa čeprav bi želel. Lahko pa naredim nekaj drugega. Duša mora sprejeti namig iz ostankov, ki so jih naši znanstveniki tako čudovito izbrskali iz pozabljene preteklosti, in iz tega namiga razviti novo živo besedo. Iskra je iz mrtve modrosti, ogenj pa je življenje.
In kot primer - zelo preprost - kako lahko znanstvenik najbolj nedolžne sodobne vrste uspe namigniti na resničnost, ob kateri bi se lahko sicer nasmehnil, češ, da je izmišljena neslanost, vendar navedimo besede iz že “zastarele” knjige Zlata veja: “Starim Arijcem se je po vsem sodeč moralo dozdevati, da se sonce v določenih časovnih presledkih obnavlja iz ognja, ki prebiva v svetem hrastu.”
Natanko tako. Iz ognja, ki prebiva v Drevesu življenja, kar je življenje samo. Zato moramo brati tako: “Starim Arijcem se je moralo dozdevati, da se sonce v določenih časovnih presledkih obnavlja iz življenja.” To so vselej zatrjevali tudi zgodnji grški filozofi in kar se tudi meni zdi resnično - to je ključ vsemirja. Namesto da bi življenje potekalo iz sonca, prav sonce izhaja iz življenja, iz vseh živih rastlin in bitij, ki sonce hranijo.
Seveda, moj dragi kritik, stari Arijci so bili slaboumni - stari ničvredneži: žlobudravi otročaji. Toda kar se mene tiče, sem spoštljiv do svojih predhodnikov in verjamem, da so imeli več skrivnostnih namenov kot pa le čudovitost nerojenega mene.
In še zadnjo majhno nadležno besedo. Ta moja “kakor-filozofija” ‘polianalitičnost’, kakor bi morda rekel eden od mojih kritikov - izvira iz romanov in pesmi in ne obratno. Romani in pesmi izhajajo nenadzorovano izpod človekovega peresa. Nato pa bo nezadržna potreba, ki jo ima človek, do neke vrste zadovoljne mentalne drže do samega sebe in do stvari na splošno, narekovala, da bo abstrahiral nekatere dokončne ugotovitve iz izkušenj bodisi kot pisatelj bodisi kot posameznik. Romani in pesmi so čiste vročekrvne izkušnje. Te ‘polianalitičnosti” so povzetki iz izkušenj in so narejeni naknadno.
In končno, zdi se mi, da je celo umetnost povsem odvisna od filozofije: oziroma, če vam je ljubše, od metafizike. Ni nujno, da sta metafizika in filozofija kjerkoli zelo podrobno navedeni, lahko sta prav nezavestno/nezavedno prisotni v umetniku, in vendar vodi ljudi v določenem času metafizika ter jo vsi bolj ali manj razumejo in živijo. Ljudje živijo in vidijo v skladu z nekakšno postopoma razvijajočo se in postopoma izginjajočo se vizijo. Ta vizija obstaja tudi kot dinamična zamisel ali metafizika - obstaja najprej kot takšna. Potem pa se odvije v življenje in umetnost. Naša vizija, naše prepričanje, naša metafizika nosijo tanko pomilovanja vredno prevleko, umetnost pa nosi popolnoma oguljeno in ponošeno obleko. Nimamo nobene bodočnosti; niti za naše upe, niti za cilje, niti za umetnost. Vse je postalo sivo in motno.
Strgati moramo stari zastor kar počez in končno ugotoviti, v kaj srce zares verjame: in kaj srce zares želi v prihodnje. To moramo prenesti v besede polne zaupanja in znanja. In nato kreniti naprej k izpolnitvi življenja in umetnosti.
Strgajmo pajčolan starih utvar in stopimo skozi na drugo stran. In če to poskusim - prav, zakaj pa ne? Če poskušam napisati, kar vidim - zakaj ne? Če je založnik pripravljen izdati knjigo - v redu. In če jo bo kdor koli želel brati, dopustite mu. Toda zakaj bi kdor koli moral prebrati eno samo besedo, če tega noče, res ne vem. Razen če ni seveda kritik, ki mora zaslužiti za vsakdanji kruh in ni pomembno kako.
Taormina, D.H.L.
I Uvod
Začnimo tako, da bomo malce zagovarjali psihoanalizo. Ni lepo posmehovati se psihoanalitičnemu nezavestnemu/nezavednemu; ali pa je bilo morda prav, da smo se posmehovali nezavestnemu/nezavednemu, ki je resnično negativna količina in neprijetna menežarija. Res pa ni bilo lepo, da smo se posmehovali psihoanalizi, kakor da ne bi bil Freud v svoji teoriji odkril in opisal ničesar drugega kot nezavestno/nezavedno.
Nezavestno/nezavedno seveda ni ključ k Freudovi teoriji. Pravi ključ je spolnost. Spolni nagib je pripisati vsej človekovi dejavnosti.
Ali nismo šli v tem malce predaleč? Vendar moramo priznati, da določena prvina spolnosti stopa v vse človekove dejavnosti. Vendar tudi prvine pohlepa in mnogih drugih stvari. Priznati moramo, da v vse medčloveške odnose, posebej še v odnose med odraslimi, stopa velika prvina spolnosti. Hvaležni smo, da je Freud vztrajal pri tem. Hvaležni smo mu, da nas je nekako povlekel k zemlji z vseh tistih oblakov naše prefinjenosti. Kar je dejal, je in bo vedno delno res. In imeti polovico hlebca je boljše kot ne imeti nobenega.
Toda obstaja še druga polovica hlebca. Vse ni spolnost. In spolnega nagiba ne gre pripisovati vsem človekovim dejavnostim. To vemo brez razprave.
Spolnost ima prav gotovo poseben pomen. Pomeni, da imamo moška in ženska bitja in magnetska želja ali impulz, ki drži može in žene narazen v smislu negativnega ali odbojnega magnetizma, hkrati privlači može in žene v obliki dolgih in neskončno različnih približevanj usmerjenih h kritičnemu dejanju - njuni spolni združitvi.
Spolnost, pri kateri ni prišlo do spolne združitve, ni nikoli zares spolnost, kar zadeva medčloveške odnose: kot na primer evnuh ni zares moški. Torej lahko rečemo, da je spolna združitev bistven ključ do spolnosti.
Ali se življenje odvija le zaradi ene spolne združitve? Po eni plati da in bilo bi prav, da psihoanalitiki to odprto povedo. Po eni plati ali v eni smeri se življenje dejansko potroši v enem, najvišjem trenutku spolne združitve. Iskreno priznajmo, da je tako.
Vendar se ne bomo omejili le na eno smer ali na eno izključno izpolnitev. Ali je gradnja katedrale prizadevanje za izpraznitev v spolni združitvi? Ali je bil dinamičen impulz spolen? Ne. Spolna prvina je bila navzoča in pomembna; vendar ni bila prevladujoča. Prav tako pri gradnji Panamskega prekopa. Spolna gonilna sila v svoji najširši obliki je bila zelo velika spodbuda za gradnjo Panamskega prekopa. Vendar je bilo še nekaj, kar je bilo važnejše in je imelo večjo dinamično moč.
In kaj je ta druga, večja gonilna sila? To je želja moškega, da gradi svet: “Ne, da zgradi svet za tebe, draga,” ampak da zgradi nekaj čudovitega zaradi sebe in iz svojega lastnega zaupanja vase in z lastnim naporom. Ne le nečesa uporabnega. Nekaj čudovitega. Tudi Panamski prekop ne bi bil nikoli zgrajen le zaradi ladij, ampak je bil zgrajen iz čistega brezkoristnega hrepenenja človeškega samca, da naredi nekaj čudovitega svojeglavo, iz sebe in iz svoje duše in radosti, kar vse požene v gibanje. To je osnovna gonila sila.
Gonila sila spolnosti pa je tej podrejena: često ji je celo naravnost nasprotna.
Res je, bistveno religiozna ali ustvarjalna spodbuda je prva spodbuda vseh človeških dejavnosti. Spolna spodbuda je na drugem mestu. Med njima je ves čas veliko nasprotje.
Želimo iti po sledi ustvarjalne ali religiozne spodbude do njenega izvora v človeškem bitju, ne da bi pri tem za hip pozabili ali prezrli tesen odnos med religiozno in spolno gonilno silo. Ta dva velika impulza sta kot mož in žena ali oče in sin. In nobenega smisla nima položiti enega pred noge drugega.
Danes obstaja velika težnja, da bi povsem zanikali religiozno spodbudo ali pa da bi zahtevali njeno popolno odtujenost od spolne spodbude. Pravoverne religije pravijo “fej” spolnosti. In tukaj se moramo zahvaliti Freudu, ki jim je dal milo za drago. Verodostojen znanstveni svet pa pravi “fuj” religiozni spodbudi. Znanstveniki hočejo odkriti določen vzrok za vsako stvar. Vzroka za religiozno spodbudo pa ni. Freud je za znanstvenike. Jung je okleval med univerzitetno haljo in duhovniškim talarjem in ne vemo, pri čem smo. Ljubša nam je Freudova Spolnost od Jungovega Libida ali Bergsonovega Elan Vital. Spolnost ima vsaj nekatere natančne reference, čeprav je, ko je Freud naredil spolnost odgovorno za vse, to pomenilo, da jo je naredil odgovorno za nič.
Odklanjamo vsak VZROK bosidi spolnost, libido ali Elan Vital ali eter ali enoto za silo ali perpetum mobile ali kar koli. Hkrati pa čutimo, da ne moremo kakor Mojzes propasti na vrhu našega sedanjega čudovitega Pisgaha ali pa narediti korak v prazno. Tukaj smo, na vrhu našega Pisgaha čudovitih vzorov in vpijemo Excelsior in poskušamo splezati na oblake: če smo širokogrudni idealisti z religioznimi spodbudami. Če smo znanstveniki letimo z letali, se ukvarjamo z evgeniko ali razorožitvijo ali s čim podobno neumnim.
Obljubljena dežela, če naj bo nekje, leži drugje, prav pod našimi nogami. Nič več lezenja navzgor. Nič več nobenega dviganja. Nič več malih excelsiorjev, ki vpijejo svetovno bratstvo in mednarodna ljubezen in Društvo narodov. Idealizem in materializem znašata enako na vrhu Pisgaha in v vesolju je velika gneča. Vsi se gnetemo na vrhu gore in plezamo eden čez drugega in si stopamo na glave, ko vpijemo excelsior.
K svojim bivališčem, O Izrael! Bratje, gremo dol. Pristali bomo. Pot do našega predragega Canaana leži očitno navzdol. Končajmo vzpenjanje. Spustimo se k deželi mleka in medu. Kri bo kmalu tekla hitreje kot sicer, temu ni pomoči. Ne moremo pomagati, če ima Canaan kri v svojih žilah, namesto mleka in medu.
Če gre za vprašanje izvorov, izvor je vedno isti, kar koli že rečemo o njem. Tak je tudi vzrok. Naj nam bo to v tolažbo. Če želimo govoriti o Bogu, prav, lahko si to privoščimo. O Bogu je bilo toliko povedanega in zdi se, da je Njemu vseeno. Zakaj bi morali jemati to tako osebno, v tem je težava. Enako bi bilo, če bi želeli popiti čaj z atomom, dajmo: ali s sukajočim se delcem energije, ali z etrom, ali z libidom ali z Elanom Vitalom ali katerim koli drugim Vzrokom. Le spolnosti ne imejmo na pladnju. Vsi jo imamo prek glave že pod mizo, in prav zares, kar mene zadeva, mi je ljubše, da svojo pustim tam, ne glede na to, kar imajo povedati o meni Freudovci.
Vendar je že utrudljivo piti čaj z Izvorom ali Vzrokom ali celo z Gospodom. Raje izgovorimo skrivnostni OM iz globine trebuha in nadaljujmo.
O tem ni sence dvoma, Prvega Vzroka zares ne moremo spoznati in bilo bi nam žal, če bi ga lahko. Morda je Bog, morda atom. Zase pravim, da je OM.
Prva naloga vsake vere je, da izjavi, kako je nevedna. Ne vem, od kod sem prišel - ne vem, kam bom šel. Ne poznam izvorov življenja niti smotra smrti. Ne vem, kako sta celici mojih staršev, ki sta moj biološki izvor, postali to, kar sem jaz. Niti najmanjšega pojma nimam, kakšni sta bili ti dve celici. Kemična analiza je farsa in moj oče in moja mati sta bila le prenašalca. In vendar moram reči, da sem vesel, da vem več, odkar sem moral izvedeti več o teh dveh celicah.
Mojzes znanosti in Aron idealizma sta nas imela že čez glavo na vrhu Pisgaha. Bila je že prava stiska. In prav gotovo bi se v petih naslednjih minutah zelo močno spopadli, če nas nekaj ne bi splezalo dol. Toda preden zapustimo našo eminenco, se malce razglejmo naokoli in ugotovimo naslednje.
Pravijo, da je pot do Novega Jeruzalema ljubezen: in iznad nje je srečna dolina nedolžnega pragmatizma: in tam, prav blizu leži vesela dežela vitalistov: v temnih hostah pa domuje uspešna analiza z oznako psiha: in po teh modrih gričih bahavo paradirajo Supermani, čeprav jih ne morete videti. In tam je Besantheim in Eddyhowe in prav za vogalom je Rabindranatopolis …
Toda, O Gospod, ničesar ne vidim. Pomagajte mi, O nebesa, s teleskopom, kajti vidim prazen nič.
Ne nameravam več poskušati. Sedel bom na svojo zadnjo plat in se z vso hitrostjo spustil s Pisgaha, čeprav me bo to stalo mojih hlač. Hura! Gremo stran!
Na začetku - nikoli ni bilo nobenega začetka, toda naj bo tako. Nekako moramo začeti. Na skrajnem začetku vseh stvari, časa in prostora in vesolja in bitja, na začetku vsega tega je bilo majhno živo bitje. Ne vem niti tega, ali je bilo majhno. Na začetku je bilo živo bitje, njegova plazma je drgetala in njegov življenjski utrip je utripal. To majhno bitje je umrlo, kot vselej umrejo majhna bitja. Toda ne prej, preden je imelo mladiče. Ko je očka-bitje umrlo, se je razletelo na koščke in to je bil začetek vesolja. Njegovo majhno telo je padlo navzdol v zrno praha, katerega so se oklenili mladiči, ker nečesa se morajo oprijeti. Njegov majhen dih je poletel in se razširil, toplota in bistrost majhnega bitja - oprostite!, mislil sem izžarevajoče delovanje iz trupelca je odletelo na desno in videti je bilo, da toplo sije v zraku, medtem ko je lepljivo delovanje iz telesa odletelo na levo in je bilo videti temno in hladno. In tako je bil prvi majhen mojster mrtev in uničen, namesto njegovega majhnega živega telesa je bilo zrno peska v sredini, ki je postalo zemlja, na desni sta bila bistrost in jasnost, ki sta postali sonce, besneče z vsem delovanjem, ki je bilo izšlo iz majhnega mojstra, in na levi strani tema, ki se jo je čutilo kot nevzhajan mesec. In tako je Gospod ustvaril svet. Razen tega, seveda, da ne vem ničesar o Gospodu, zato ga naj sploh ne bi bil omenjal.
Toda pozabil sem na dušo malega mojstra. Prav gotovo je malce poletela - in se nato vrnila k mladičem. Najbolj naravno je videti tako.
To je moj prispevek k stvarjenju. Pri tem sem mislil, da življenje ni in nikoli ni bilo nič drugega kot živa bitja. Življenje so in bodo živa bitja, ne glede na to, kako veliko napišemo začetnico ž. Iz živih bitij je bilo narejeno snovno vesolje: iz smrti živih bitij, ko so njihova majhna telesa umrla in razpadla v vse vrste snovi in sil in delovanj, v sonce, mesece, zvezde in svetove. Tako ste dobili vsemirje. Od kod pa ste dobili živo bitje, tisto prvo, ne sprašujte mene. Kar tam je bilo. Toda bilo je majhna oseba s svojo dušo. Ni bilo življenje z velikim Ž.
Če mi ne verjamete, potem mi ne. Dal vam bom celo majhno pesem, ki jo lahko zapojete:
Če to ni pravšnje zame,
kaj mi mar, kako pravšnje je …
To vrsto ljudi imam zares rad, ki brezskrbno čivkajo, in začivkam jim nazaj:
Čeprav to ni pravšnje zate,
je prav vesela in sveta pravšnjost zame.
Živeče živi in nato umre. Preide, kot vemo, v prah, kisik in dušik in tako naprej. Toda česar ne vemo in o čemer bomo morda zvedeli več, je, kako preide neposredno v samo življenje - to je neposredno v živeče. To je, koliko mrtvih duš preletava našo neurejenost kot lastovice in gradi gnezda pod strešnim žlebom živečih. Koliko mrtvih duš, kot lastovice, nam ščebeta in rojeva misli in nagone pod slamnato streho mojih las in žlebom mojega čela. Ne vem. Vendar sem prepričan, da veliko. In upam, da se imajo lepo. In upam, da med njimi ni veliko netopirjev.
Žal mi je povedati, da verjamem v duše umrlih. Skoraj sram me je, ker moram reči, da verjamem, da duše umrlih na nek način ponovno vstopijo in prežmejo duše živečih; tako da je življenje vselej življenje živih bitij in smrt je vselej naša stvar. To malce meji na misticizem, priznam. Obžalujem, ker ne maram misticizma. Je brez hlač in brez sedala:
n’a pas de quoi - brez dvoma. In počutil bi se zelo neugodno, ko bi ne otipal ničesar, ko bi se potipal zadaj.
Medtem pa se dolga, tanka, rjava gosenica pretvarja, da je mrtva tanka bukova vejica na majhni veji pri mojih nogah. S skritimi nožicami se je pritrdila na vejico in telo se ji je usločilo kot lok v zraku in muha se je vzpela na vejico in začela plezati na lok te posnemovalke, ne da bi pri tem pomislila, da je pravzprav na gospejinem plašču. Gosenica je stresla z repom in muha je pobegnila, kakor da bi videla duha. Mrtva vejica in živa vejica sta ostali enako negibni in se veselili vsaka na svoj način. In ko sem s tem svinčnikom dvignil goseničino glavo z vejice, je ostala pripeta s svojim repom in se uločila navzgor v zrak in nesrečno nihala kot majhno tiktakajoče nihalo. Tik, tik, tik v zraku, usločena iz svojega pričvrščenega repa. Dokler se ni na koncu, po dolgi minuti in pol spet dotaknila vejice in se polegla v vejavost. Ena stvar pa drži in sicer, da se mrtva bukova vejica ne more pretvarjati, da je premikajoča se gosenica. In vendar, kako sta složni! Tudi mi imamo svoje vhode in izhode in človek v svojem času igra mnogo vlog. Več kot se mu sanja, ubožec. In kar zadeva moralo, sem na psu.
No, in potem se rodimo. Predvidevam, da je to nenevarna ugotovitev. In nemudoma se začnemo zavedati, če se nismo že prej. Nem. con.- nemine contradicente – nihče ne ugovarja. In naše telo dojenčka je majhen delujoč organizem, majhen razvijajoč se stroj ali glasbilo ali orgle in majhen um našega dojenčka se začne mešati z vsemi našimi čudovitimi psihičnimi nastanki. In tako smo v cvetnem popku.
Toda ne bo šlo. Vse preveč je prisoten Pisgah. Preveč je nadzora. Descendez, cher Moise. Vous voyez trop loin. Predaleč vidiš naenkrat, Mojzes. Preveč ptičjega pogleda nad Obljubljeno deželo pa vse do obale. Spusti se in hodi, stari moj. In ne boš videl mleka in medu in grozdov velikih kot račje jajce. Ampak vsega dragega majhnega dojenčka v cvetnem popku z njegovim nežnim deviškim umom in raznolikimi oblački blaženosti namesto plenic. Hvala, moj dragi fant. Nimaš sreče z obljubljeno deželo.
Splezaj s Pisgaha in pojdi v Jeriho. Pojdimo, ceste sicer še ni, toda mi vsi smo Aroni s svojimi lastnimi palicami.
2 Sveta družina
Lahko smo zadovoljni, ker je gospod Einstein izbil to večno os vesolja. Vesolje ni vrteče se kolo. Je oblak čebel, ki letajo sem in tja naokoli. Hvala bogu za to, kajti postajali smo že pijani na tem vrtečem se kolesu.
Vesolje je torej ušlo z bucike, s katero je bilo prebodeno, kot tista prebodena muha, ki zaman brenči: in zdaj, ko mnogodelno vesolje leti po svoji zapleteni smeri čisto prosto in nima nobene peste, lahko upamo, da bomo tudi mi ušli.
Tudi nas ne bodo prebodli. Nimamo nobenega enega zakona, ki bi nam vladal. Zame je le en zakon: Jaz sem jaz. To pa ni zakon, je le opazka. Ena je ena, a ni povsem samo. So še druge zvezde, ki brenčijo v središču svojega osamljenja. In med njimi ni ravne poti, kakor tudi ni ravne poti med menoj in teboj, dragi bralec, draga bralka, zato me ne oštevaj, če moje besede letijo kot pesek v tvoje oči in škrtajo med tvojimi zobmi, namesto, da bi bile glasba za tvoja ušesa. Jaz sem jaz, toda tudi ti si ti in skupaj prav žalostno potrebujeva to teorijo o človekovi relativnosti. Potrebujeva jo še bolj kakor vesolje. Zvezde vedo, kako naj se plazijo ena okrog druge, ne da bi naredile večjo škodo. Toda ti in jaz, dragi bralec, draga bralka, zakaj se ob prvem prepričanju, da si ti jaz in jaz ti, kar dolgujeva enosti človeštva, vedno spopadeva in si grizeva kožuhe.
Ti nisi jaz, dragi bralec, draga bralka, zato ne imej nobenih zahtev. Nikar se ne vznemirjaj, če jaz kaj povem. Saj ne gre za tvoja sveta usta, ki se odpirajo in zapirajo. Kar pa zadeva profanacijo tvojih svetih ušes, uporabi malo relativnostne teorije in spoznal boš, da to, kar pravim, ni tisto, kar slišiš, ampak je nekaj, kar sem izustil iz sredine svojega osamljenja in prispe nenavadno spremenjeno in utrujeno od poti vzdolž dolge krivulje tvojega lastnega individualno obdajajočega ozračja. Lahko rečem bav!, toda samo bog ve, kaj goska sliši.
In lahko ste prepričani, da je tista rdeča cunja za bika mnogo bolj skrivnostna in zapletena kot socialistova kravata.
Upam, da sem te zdaj postavil na tvoje mesto, dragi bralec, draga bralka. Vsedi se kot Wattsovo Upanje na svoj majhen moder globus in jaz bom sedel na svojem in ne bova se zaletavala eden v drugega, če lahko to preprečiva. Ti lahko brenkaš na svojo staro liro polno upanja. Zate bo to morda glasba, tega ti ne zamerim. V mojih ušesih pa zveni grozno. Morda je to zaradi nečesa v moji individualni atmosferi; nek čuden odklon, ko tvoja glasba potuje skozi prostor med nama. Gotovo je, da nikoli ne slišim koncerta Svetovne regeneracije ali Upanje znova obujeno ne da bi stiskal čeljusti, moji zobje dobijo tako ostre robove zaradi zveneče harmonije. Vendar je možno, da so svetovni regeneratorji zares prav odlični izvajalci na svojih dromljah. Kriva je ostrina mojih zob.
Zdaj bom izstrelil besede v vsemirje, zato bodi previden s svojim kozmičnim očesom. Kot sem napisal v svoji mali toda seveda nesmrtni knjigi Psihoanaliza in nezavestno/nezavedno, je v njej več kot je videti na prvi pogled. Tudi v tebi je več, kot pade v oči, dragi bralec, draga bralka. Kaj, ne verjameš? Misliš, da si tako očiten kot skrnjeno jajce na koščku prepečenca, da si podoben ubogemu lunatiku? Niti ščepec tega, dragi bralec, draga bralka. Imaš sončen pletež – plexus in ledven ganglij – ledven živčni vozel ne daleč stran od jeter in to bom povedal vsem. Nič ne pripelje človeka bolj k sebi kot to, da pove vsem. In jaz te bom pripeljal k sebi, me slišiš? Dovolj dolgo si rinil na moj privatni atmosferski park in se istovetil z menoj in mene z vsemi. Kar čedna vrsta bi bila v nebesih, če bi Aldebaran ujel Siriusa za rep in dejal: “Poglej sem, ne boš gledal tako zeleno, ti presneta pasja zvezda! To je napad na zvezdna pravila.”
Pri tem sem se spomnil, da Arabci pravijo, da so zvezdni utrinki meteorji oziroma zvezdni kamni, ki jih lučajo angeli na vsiljive demone, ki so jih opazili, da se klatijo preblizu nebeških palisad. Moram priznati, da so mi všeč arabski angeli. Moja nebesa bi blestela kot ognjeno kolo ognjemeta z razbeljenimi zvezdnimi kamni. Proč, ti pes, ti klateško ščene. Zadeni ga pod levo ušesno odprtino, Gabriel! Ali ga vidiš, ga vidiš, Mihael? Tega nadebudnega modrega vraga! Sestreli ga!
Toda želim si, da me Arabci ne bi privlačili, ali pa tebe, dragi bralec, draga bralka in me razvneli za to reč. Občutim s teboj, dragi bralec, draga bralka, kot sem z gluhim človekom, ko je prislonil svoje vulkansko uho, svoj stroj za sluh k mojim ustnicam. Hočem zakričati v telefonsko slušalko vse vrste neprimernih stvari, da bi videl, kakšen učinek bodo naredile na bedast in drag obraz na drugem koncu žice. Sicer pa postanejo besede drugačne, potem ko tečejo okoli in okoli dolgega žičnega zvitka. Nekaj že nastane iz njih! In jaz, ki sem malce naglušen in bom morda imel na koncu še slušni aparat, da bom drezal v svoje prijatelje, vem, da se ne spodobi biti tako neprijeten, ampak tako čutim. Tu smo torej.
Pomagaj mi, da bom bolj resen, dragi bralec, draga bralka.
V tisti mali knjigi Psihoanaliza in nezavestno/nezavedno sem te poskušal precej željno prepričati, dragi bralec, draga bralka, da imaš sončen pletež in ledven ganglij in še nekaj ostalih stvari. Ne vem, zakaj sem se trudil. Če fant ne razume, da ima nos, je najboljši način, da ga prepričam, da nasujem malo popra v njegove nosnice. In zato sem si sam poslikal svoj nos škrlatno in sem te željno povabil, da bi pogledal in se prepričal. Nič več kot to.
Najprej in predvsem imaš sončen pletež, dragi bralec, draga bralka; sončen pletež je veliko živčno središče, ki leži za tvojim trebuhom. Ne morete mi očitati netočnosti ali neresnice, kajti vsaka znanstvena ali medicinska knjiga, ki govori o živčnem ustroju v človeškem telesu, vam bo to nazorno pokazala. Zato se ne izmotavaj in ne poskušaj biti netelesen. Ker hočeš ali nočeš imaš sončen pletež, dragi bralec, draga bralka med ostalim seveda. Sicer pa pišem pravzaprav znanstveno knjigo, ki ji ne gre oporekati.
Torej, tvoj sončen pletež, najljubeznivejši bralci, je, kjer si ti. To je tvoje prvo, največje in najglobje središče zavesti. Če hočeš vedeti kako in kje kar zadeva zavest, te moram napotiti k tisti mali knjižici Psihoanaliza in nezavestno/nezavedno.
Prvenstveno si zavesten v svojem sončnem pletežu: zadaj za tvojim trebuhom. Tam imaš globoko in prastaro zavestno zavedanje, da si ti ti. Nikar ne reci, da nimaš. Vem, da imaš. Prav tako bi lahko zanikal, da nimaš nos na svojem obrazu. Tam je tvoj prvi in najgloblji sedež zavedanja. Tam se zmagoslavno zavedaš svojega lastnega individualnega obstoja v vesolju. Brezprizivno je tam utrdba in osrednji branik tvojega zmagoslavno zavestnega jaza. Tam si ti in to veš. Zato veselo izboči svoj trebušček, moj dragi, z Me voila. S tukaj sem. Z Ecco mi! Z Da bin ich! Tam si, dragec.
Toda ne gre le za zmagoslavno zavedanje, da si tam. Ampak hkrati tudi radostno zavedanje, da leži za temi tihimi vrati, za tem popkom celotno vesolje, kateremu lahko zaračunaš carino. Aha - ob rojstvu si zaprl osrednja vrata za vedno. Preveč nevarno je, da bi ostala odprta. Preblizu je živa meja. Obstajajo pa še druga vrata. So oči in usta in ušesa in nosnice, poleg dveh nižjih vrat strastnega telesa in zaprta vendar ne zaklenjena prsna vrata. Mnogo vrat. In razen dejanskih vrat obstaja čudovita brezžična komunikacija med velikim središčem in okolico ali stičnim svetom.
Uradna znanost pravi, da je ta prvi velik pletež, to vsemogočno živčno središče zavesti in dinamičnega življenjskega dejstvovanja simpatično središče. Iz sončnega pleteža se kakor iz grajskega stolpa razgledujete okrog sebe in vidite nasmejana polja in kako uspeva vaše žito in sadje in govedo, vidite hiše svojih kmetov in veže svojih ljubljenih. Iz sončnega pleteža veste, da je ves svet vaš in da je vse prijetno.
To je veliko središče, kjer se je v maternici vaše življenje prvič zaiskrilo v individualnosti. To je središče, ki v nosečnosti črpa materino kri skozi vas, v obdobju devetmesečne skritosti jo črpa za vašo rast. To je središče, kjer se popkovina pretrga, toda iz katerega teče nevidna vrvica dinamične zavesti, kot temen električen tok in vas povezuje z ostalim življenjem, in se ne bo nikoli pretrgala, dokler ne umrete in zapustite telesno individualnost.
Mimogrede, pravijo, da danes porodničarji opravijo malo operacijo na novorojenčku, tako da se popek ne vidi. Nič več tistega gumbka, dragi bralec, draga bralka! Srečo imate, dohitel sem vas, današnja generacija, preden so vam porodničarji uspeli rešiti vaš izgled. Vendar, caro mio, če se vidi ali ne, tam je bila nekoč neposredna povezava z materinim krvnim obtokom. In ker se moško jedro, ki je izšlo od očeta, še vedno iskri ležeče in potentno znotraj sončnega pleteža, ima zato to veliko živčno središče še vedno neposredno vedenje o očetu, to je rahlejša vendar še vedno vitalna povezava. To imenujemo krvna vez. Naj bo. To je krvna vez. Vendar mnogo bolj določljiva, kot si predstavljamo. Kajti resnica je, da je tista bistra moška klica, ki je privedla do vašega spočetja, izšla iz očetove krvi. In resnica je, da ta ista bistra moška klica leži nepogašena in nepogasljiva v središču vas, znotraj slavnega sončnega pleteža. In vrhu tega je resnica, da ta nepogašena očetova iskra znotraj vas oddaja vibracije in temne tokove vitalne aktivnosti ves čas: v neposredni povezavi z vašim četom. Nikoli mu ne boste ušli, dokler živite.
Povezava z materjo je morda bolj očitna. Ali ni prav vaš navidezen popek tisti, kjer se je izvršila prekinitev med vami in njo? Toda, ker je odnos mati-otrok bolj verodostojen in očiten, ali je to razlog za to, da ga imamo za globljega, bolj vitalnega in bistvenejšega? Nikakor ne. Kajti če, večja starševska, to pot materina klica še vedno živi in deluje živahno in skrivnostno v velikem zlitem jedru vašega sončnega pleteža, ali zato manjša, iskreča moška iskra, ki je izšla iz vašega očeta deluje manj živahno? Sploh ne. Se razlikuje - je manj navidezna. Lahko je celo manjša po velikosti. Toda lahko je celo bolj živahna, celo bolj bistvena. Zato pazite, kadar zanikate očetovo življenje v sebi. Morda zanikate najbolj bistven del življenja.
Iz tega sledi: ker imajo bratje in sestre istega očeta in mater, je v vsakem bratu in sestri neposredna povezava, kakršne nikoli ne more biti med tujci. Starševski jedri ne umreta v novem jedru. Ostaneta tam, čudovito nezastrto iskrita dinamična življenjska središča, živčne vozline, vrelce življenja samega. Zato v vsakem individuumu živita starševski jedri in neposredno povezujeta, to imenujemo krvna povezava, vse v družini. To je krvna vez.
Kajti oplajajoči jedri sta sama iskra in bistvo krvi. Ti starševski jedri hkrati vzdržujeta svojo lastno osrednjo lego in dinamično učinkovitost znotraj sončnega pleteža otroka. Tako se v vsakem posamezniku iskrita oče in mati.
Toda to je prej preliminarna resnica ni pa bistvena resnica. Bistvena resnica vsakega posameznika je nova enota edinstvene individualnosti, ki izide iz zlitja starševskih jeder. To je vsakič neizračunljiv in neotipljiv Sveti duh - vsak posameznik je svoj lasten Sveti duh. Ko se v trenutku spočetja starševski jedri zlijeta in oblikujeta novo enoto življenja, se dogodi velika skrivnost stvarjenja. Pojavi se novi posameznik, ki pa ni le posledica zlitja. Je nekaj več. Značilnost posameznika ne izhaja iz tega. Novi posameznik je v svoji enkratnosti popolnoma nova celota. Ni permutacija in kombinacija starih prvin, ki so se prenesle skozi starše. Ne, je nekaj neizvedenega in skrajno neprimerljivega, edinstvenega, je nova duša.
Ta značilnost ali kakšnost čiste individualnosti je le ena, najvišja značilnost. Dovrši in izpolni vse druge kakšnosti, vendar jih ne uniči. Vse so prisotne ves čas. In le, če posameznik doseže svoj vrh, preseže vse prvine, iz katerih je izšel, in postane popolnoma svojski. In večini ljudi to nikoli ne uspe. V svoji čisti individualnosti človek preseže svojega očeta in mater in jima je popolna neznanka. Ženska, kaj moram narediti s teboj? Toda to ne spremeni dejstva, da v njem ne živi materino in očetovo življenje in da je v svoji celotnosti zatopljen v misli onkraj starih povezav mati-oče, saj še obstajajo v njem dovršene vendar ne uničene. Niti ne spremeni dejstva, da danes zelo malo ljudi preseže svoje starše in ne doseže nobene individualnosti onkraj njiju. Večina jih je na pol rojenih sužnjev: majhna duša, s katero so se rodili, nazaduje in le organizem izžareva novo sebstvo, nova duša pa nanovo nabuhne v človeštvo kot velik krompir.
Tukaj smo torej. Toda če upoštevamo človeka z njegove najboljše plati, se mora že na začetku soočiti z veliko težavo. Na samem začetku se mora lotiti svojega tridelnega bitja: z materjo v sebi, z očetom v sebi in s Svetim duhom, s sebstvom, ki naj bi ga dovršil in ki ga večinoma ne.
Pri tem naletimo na težko fiziološko dejstvo. V trenutku našega spočetja se očetovo celično jedro zlije z materinim celičnim jedrom in zažari čudo, novo sebstvo, nova duša, nova individualna celica. Vendar v novi individualni celici očetova in materina klica ne opustita svoje istovetnosti. Tam utihneta in obmirujeta, vtelešeni in nikoli ne ugasneta. Tako je kri enega rodu ena, za vselej. Toda v tistem trenutku, ko bi se skrivnostno nastajanje čistega novega individualnega bitja prenehalo odigravati in se ne bi izpolnilo, bi se kri posušila in ustavila. Človeštvo bi izumrlo.
Vrnimo se torej k sončnemu pletežu. V njem sta in se iskrita materina in očetova klica in nam dajeta neposredne in najbližje krvne vezi, družinsko vez. Povezava je tako neposredna in tako občutljiva kot med dvema Marconijevima postajama, dvema brezžičnima postajama. Družina je tako kot skupina brezžičnih postaj, ki so vse prirejene na enako ali zelo enako vibracijo. Ves čas drhtijo v izmenjavi, to je le en sam, dolg brezkončen tok vitalistične komunikacije med člani družine, dolg, nenavaden stik, neke vrste življenjsko enoglasje. Je lahno valovanje življenja skozi več teles kakor skozi eno. Vendar je hkrati ves čas prisoten pretres, prekinitev zaradi individualnosti, posameznik se uveljavlja iznad vseh vezi ali zahtev. Najvišji cilj vsakega človeka je postati čisto individualno bitje. Vendar se tega cilja ne da doseči le s prekinitvijo vseh vezi. Tudi otrok se ne rodi tako, da bi se ga iztrgalo iz maternice. Ko se rodi po naravni poti, je že to dovoljšna prekinitev. Vendar se vezi ne pretrgajo povsem. Postanejo le rahlejše.
Predvsem iz sončnega pleteža prehaja velika vitalistična komunikacija med otrokom in starši, prva vzajemna igra prvotnega, predmentalnega vedenja in naklonjenosti. To je velika vzajemna igra in iz te igre se otrok razvija telesno in psihično. Spodbujen iz prvotnega zavestnega središča v abdomenu išče dojenček mater, išče dojko, odpira slepa usteca in tipa za bradavico. Čeprav ni usmerjen mentalno, je usmerjen z gotovostjo. Vodi ga temni predumski sončen pletež. Iz tega središča dojenček išče in mati ve. Od tu resnična brezskrbnost prastare, zdrave matere. Ni ji potrebno razmišljati, mentalno vedeti. Tako globoko in tvorno ve iz velikega abdominalnega življenjskega središča.
Toda, če otrok na ta način išče mater, ali torej pozna le mater? Za dojenčka je mati celotno vesolje. In vendar potrebuje otrok več kot mater. Prav tako potrebuje prisotnost mož, vibracijo prisotnega moškega telesa. Ni potrebna nobena dejanska in otipljiva zveza. Toda iz velikega voljnega središča prehajajo iz moškega krvnega obtoka nespoznatna sporočila in nepovedljiva hrana, žarki, ki jih ne moremo videti in za katere toliko časa nismo hoteli nič vedeti, toda zaradi tega niso nič manj bistveni, saj ti sevajoči temni žarki prehajajo iz velikega temnega abdominalnega življenjskega središča očeta v ustrezno središče v otroku. Ti žarki, te vibracije niso podobne materinim. Daleč, daleč od tega. Pri njih ni potreben neposreden dotik in ljubkovanje. Nasprotno, resničen moški nagon je izogibanje telesnim stikom z dojenčkom. Morda ni potrebna niti dejanska prisotnost. Toda tudi če je prisoten ali odsoten, bi morala obstajati med dojenčkom in očetom ta nenavadna, globinska izmenjava sporočil, ta nenavadna sila privlačnosti in krožno gibanje, kakršno je med magnetnim polom in iglo, vitalistična privlačna sila in tok, ki postavlja vso dojenčkovo življenjsko plazmo v urejeno vitalno živost, moč, vedenje. Vsako pomanjkanje tega vitalnega krogotoka, te vitalne izmenjave med očetom in otrokom, moškim in otrokom, pomeni za otroka izčrpavanje.
Otrok obstaja v vzajemni igri dveh velikih življenjskih valov, ženskega in moškega. Po pojavi je mati vse. V resnici ima oče dejavnostno zelo mali delež. Ne šteje veliko, če komaj kdaj vidi svojega otroka. Vendar ga včasih mora videti in se ga včasih dotakniti, in poživiti vez, življenjski krogotok, ne sme dovoliti, da bi se polenil in bi zaradi tega otrok vitalno stradal.
Toda zapomni si, dragi bralec, draga bralka, prosim, ni mi treba niti malo verjeti, niti me brati. Zapomni si, to je povsem tvoja stvar. Nikar me ne vpletaj v to.
3 Pleteži, ravni in tako dalje
Prvotna človekova zavestnost je predmentalna in nima ničesar skupnega s poznavanjem. Je ista kot pri živalih.. In ta predmentalna zavestnost ostaja tako dolgo dokler živimo - mogočna korenina in telo naše zavestnosti. Um je samo zadnji cvet, cul de sac – slepa ulica.
Prvi sedež naše prvotne zavestnosti je sončen pletež, veliko živčno središče v trebuhu. Iz tega središča smo prvič dinamično zavestni. Kajti prvotna zavestnost je vedno dinamična in ni nikoli statična, kot je mentalna zavest. Misel, naj povemo, kaj bomo z njeno magično močjo, je le instrumentalna, najbolj občutljiv instrument duše za podjetje, ki se mu pravi življenje. Misel je le sredstvo za dejstvenost in življenje. A samo življenje in dejstvenost dejansko izvirata v velikih središč dinamične zavestnosti.
Sončen pletež, največje in napomembnejše središče naše dinamične zavesti, je simpatično središče. Iz tega glavnega središča našega prvega uma vemo, kakor nikoli ne moremo vedeti mentalno. Najprej vemo, vsak človek, vsako živo bitje ve, globoko in zadostno in ne da bi se spraševalo, da sem jaz jaz. Izvor vsega vedenja in bitja je nameščen v sončnem pletežu; to je dinamično, predmentalno vedenje, tisto, ki ne more preiti v misel. Nikar me ne silite, da bi prenesel predmentalno dinamično vedenje v misel. Tega se ne da narediti. Vedenje jaz sem jaz, ne more nikoli biti misel: je le vedeno.
Ker je to prvi izraz našega življenjskega vedenja, vedenja, ki se je telesno in psihično vzpostavilo v trenutku, ko sta se zlili starševski celični jedri, v trenutku spočetja, ostane integralno kot košček vedenja v vsakem naslednjem jedru, ki bo izšlo iz tega izvornega jedra. Toda izvirno jedro, izoblikovano iz dveh starševih jeder ob našem spočetju, ostane vedno prvenstveno in središčno ter je vedno izvoren izvir in dom prvega in najvišjega vedenja: jaz sem jaz. To prvotno jedro je vtelešeno v sončnem pletežu.
Prvotno jedro pa se deli. Prva delitev, kot nam je povedala znanost, je delitev kot povratno delovanje. Iz popolne enosti dveh starševskih celičnih jeder v jajčni celici izide reakcija ali nova poved. To, kar je bila popolna ena se zdaj razdeli, in v odzivu ali povratnem delovanju znova postane dve.
To drugo jedro, jedro, ki se je rodilo iz reakcije, je izvirnik vseh velikih jeder voljnega sistema, ki so jedra nepopustljivega individualizma. In ostane središčno v telesu odraslega človeka, kakor je bilo v jajčni celici. V telesu odraslega človeka leži prvo jedro neodvisnosti, prvorojeno iz velikega izvirnega jedra našega spočetja vedno nameščeno v ledvenem gangliju. Tukaj imamo svoje pozitivno središče neodvisnosti v vesolju.
V sončnem pletežu je dinamično vedenje, da sem jaz jaz. Sončen pletež je središče vsega simpatičnega načina delovanja. Veliko prvinsko vedenje je simpatično po svoji naravi. Jaz sem jaz v vitalni središčnosti. Jaz sem jaz, vitalno središče vseh stvari. Jaz sem jaz, ključ do cele. Vse je ena (1) z menoj. To je ena istovetnost.
Toda v ledvenem gangliju, kjer je središče ločene istovetnosti, je vedenje drugačno, čeprav je izraz isti. V ledvenem gangliju vem, da sem jaz jaz v razliki od celotnega vesolja, ki ni kot sem jaz. To je prvi ogromen preblisk vedenja o edinstvenosti in ločeni istovetnosti. Jaz sem jaz, ne zato ker sem ena z vsem vesoljem, ampak ker sem drugi kot vse vesolje. To je moje razlikovanje od vseh ostalih stvari, kar me naredi mene. Ker sem popolnoma odločen in se razlikujem od vsega, kar je ostalo vesolje, zato sem jaz jaz. In ta korenina našega vedenja v ločenosti je zakoreninjena ves čas v ledvenem gangliju. To je drugi izraz našega dinamičnega psihičnega obstoja.
Iz velikega simpatičnega središča sončnega pleteža se otrok naslaja ob materi in ob svoji lastni blaženi osrediščenosti, ob svojem soglasju s še neznanim vesoljem. Poglejte sliko Marije z otrokom in boste to celo videli. Iz tega središča vleče k sebi vse stvari, zmagovito, ko vleče ljubezen za dušo in dejavno vleče mleko. Isto središče nadzira veliko pritekanje ljubezni in mleka, psihične in telesne hrane.
Iz velikega voljnega središča ledvenega ganglija pa otrok brani svoje razlikovanje od matere, edinstveno istovetnost svojega lastnega obstoja in svojo moč nad obdajajočim. Iz tega središča teče nasilen majhen ponos in živahnost, ki brca z radostjo ali pa vriska s komaj slišnim zmagoslavjem v svojem bitjecu ali pa grabi dojko z divjo majhno lakomnostjo in z začetniškim mojstrstvom, ki se ga vsaka mati zaveda. Ta začetniška gospodovalnost, ta neponarejena radost mlade stvarce v njegovem lastnem, edinstvenem obstoju, čudovita igrivost zgodnje mladosti in razposajeno oponašanje materine ljubezni, kakor tudi izbruh nejevolje in jeze, vse to pripada dojenčku. In vse to se bliska nehoteno, mora se bliskati nehoteno, spontano iz prvega velikega središča neodvisnosti, mogočnega ledvenega ganglija, velikega dinamičnega središča vsega voljnega načina delovanja, ves dih ponosa in veselja v neodvisnem obstoju. In tudi iz tega središča poteka spodbuda, da dojenček mleko pogoltne in da le-to steče v dojenčkovo črevesje in odteka proti izločilom. Gibanje je isto, vendar se tu nanaša na snov in ne na vitalen odnos. Iz ledvenega ganglija potekajo dinamične vibracije, ki drhtijo iz trebuha in črevesja in omogočajo izločanje po prebavi. Sončen pletež pa nadzira asimilacijsko delovanje, ki je del prebave.
Ob prvi delitvi jajčne celice se vzpostavi prva raven psihičnega in telesnega življenja in ostaja neizbrisno ista skozi celoten obstoj posameznega bitja. Iz izvirne/izvorne celice ostaneta isti izvirni jedri znotraj telesa odraslega človeka. Njuna psihična in telesna dinamika sta isti v sončnem pletežu in ledvenem gangliju, kakor v dveh jedrih jajčne celice. Prva velika delitev v jajčecu ostane vedno ista, nespremenljiva velika delitev v psihični in telesni sestavi: nespremenljiva velika delitev v vedenju in delovanju. To je delitev v polarizirano dvojnost, psihično in telesno človeškega bitja. To je velika navpična delitev jajčne celice in narave človeka.
Potem, ko se je ta delitev izvršila, nastopi nov drget konjunkcije ali kolizije med deljenima jedroma in v hipu se dogodi drugi nastanek. Jedri se sedaj delita vodoravno. Čez celotno jajčno celico steče vodoravna delitev in sedaj imamo štiri jedra, dve zgoraj in dve spodaj; spodnji zadržita svojo izvirno naravo, tisti zgoraj pa sta po svoji naravi novi. In tisti zgoraj se znova uskladita s tistima spodaj.
V razvijajočem se otroku ostane velika vodoravna delitev jajčne celice, ki proizvede štiri jedra, ista. Vodoravna pregrada je prepona. Dve gornji jedri sta dve veliki živčni središči, srčni pletež in prsni ganglij. Znova imamo simpatično središče v delovanju in vedenju in ustrezajoče voljno središče. V središču prsi deluje srčen pletež kot veliki simpatični način novega dinamičnega delovanja; to je nova dinamična zavest. In v bližini hrbtenice, ob steni ramen, deluje prsen ganglij kot mogočno voljno središče ločenosti in moči po isti navpičnici kot ledven ganglij, vendar na tej ravni povsem drugače.
Zdaj se naše celotno občutenje spremeni. Odložiti moramo globok način razumevanja, ki pripada nižjemu telesu naše narave, in se premestiti na zgornjo raven, kjer sta bitje in delovanje drugačna.
V srčnem pletežu, tam, v središču prsi, imamo zdaj novo veliko sonce vedenja in bitja. Tukaj ni nič več sebstva. Tukaj ni nič več temnega zmagoslavnega vedenja: jaz sem jaz. Dogodila se je sprememba. Tukaj nič več ne vem ničesar o sebi. Tukaj me ni. Tukaj vem le za radostno razkritje, da si ti ti. Čudež ni nič več znotraj mene, mojega temnega, sredobežnega zmagoslavnega sebstva. Čudež je brez mene. Čudež je zunaj mene. In ne morem se več slaviti in poznati kot temno, središčno sonce vesolja. Zdaj gledam začudeno, z nežnostjo, z radostnim hrepenenjem proti temu, kar je izven mene, onkraj mene, kar nisem jaz. In glej! To, kar je bilo nekoč negativno, je sedaj postalo edino le pozitivno. To drugo bitje je zdaj velika pozitivna resničnost, jaz sam sem kot nič. Pozitivnost je zamenjala mesti.
Če želite videti naslikan pogled, se moramo obrniti na sever, k svetlim, modrookim dojenčkom severnih mojstrov. Zdijo se tako krhki, tako nedolžni in začudeni, dotikajoči se navzven neke skrivnostnosti. Drugačni so kot dojenčki z juga, niti ne nasprotni. Njihova celotna skrivnostnost življenja je drugačna. Namesto, da bi dovrševali vse stvari znotraj sebe, kakor temni majhni dojenčki z juga, severni “Jezuščki” iztezajo občutljive majhne ročice začudene nedolžnosti proti občutljivim s ponižnostjo obsijanim materam. Primerjajte Botticellijevo Madono z vso njeno ranljivo in zatajeno čutnostjo z Madono Hansa Memlinga, katere duša je čista in le ponižna. “Skrivnostnost in slava sta onkraj mene,” pravi mati s severa: naj nimam svojega sebstva, naj stremim le za tistim, kar je čisto, čudežno. Mati z juga pa pravi: “To je moje, to je moje, to je moj otrok, moj čudež, moj gospodar, moj gospod, moja nadloga, moja last.”
Iz srčnega pleteža se otrok razteza z navdušenjem. Išče razkritje neznanega. Začuden išče mater. Razpre majhno ročico in stegne svoje majhne prste, da bi se je dotaknil. In o blaženost, blaženost, v zraku, v prostoru naleti na čudež in najde ljubeznivost materinega obraza. Razpira majhne prste v blaženosti, nasmehne se čudežno z neosebnim nasmehom čiste blaženosti dojenčka v prvem navdušenju, ko najde ves svoj zaklad, medtem ko tipa za njim in ga najde v temi. Odpira na široko, velike otroške oči, da bi videl, da bi videl. Vendar ne more videti. Je zmeden in se nakremži. Toda, ko se ga mati dotakne z licem in se nasmehne in ga poboža, potem dete zadrhti z navdušeno ljubeznijo nad sijajem, čudežem, zakladom. Veliki razmah prevzetosti. Vse to valovi iz prvega središča v prsih, sonca prsi, srčnega pleteža.
Iz tega središča poteka tudi veliko delovanje srca in diha. Ah, dihanje, dihanje, kakor upanje, kakor stalno koprnenje in tako nepopustljivo, s katerim zajemamo dih. Ko dihamo, ko vdihnemo, ni tako kot če bi jedli. Ko dihamo aspiriramo, hrepenimo, koprnimo k nebesom zraka in svetlobe. In ko se srce razširi, da bi črpalo tok temne krvi, razpre roke kot pred ljubljenim. Razširi se s spoštljivo radostjo, kakor gostitelj, ki odpre vrata dragemu gostu, kateremu z veseljem služi: odpre svoja vrata čudežu, ki prihaja od onkraj in brez katerega bi bil nič.
Zato se naša srca razpirajo in pljuča razširjajo. Poziva jih velika in skrivnostna spodbuda iz srčnega pleteža, zato da bi poskušala poiskati skrivnost in izpolnitev tistega onstran. Iščeta tisto onstran, zrak neba, vročo kri temnega spodnjega sveta. In zato živimo.
Nato se sprostita, se skrčita. Vodi ju nasprotno gibanje iz močnega voljnega središča prsnega ganglija. To, kar je bilo povlečeno noter, povabljeno, je sedaj prepuščeno, dovoljeno mu je da gre naprej, vzvratno. Ni izrecno odklonjeno, ampak prepuščeno.
Obstaja čudovita dopolnjujoča se dvojnost med voljnim središčem in simpatičnim delovanjem na isti ravni. Toda med dvema ravnema, zgodnjo in spodnjo je nadaljna dvojnost, morda še bolj vznemirljiva. Med temnim, žarečim prvim izrazom vedenja v sončnem pletežu: jaz sem jaz, vse je ena v meni; in prvim izrazom voljnega vedenja: jaz sem jaz sam, in drugi niso kakor sem jaz - se nahaja ta svet razlike. Toda, ko se svet znova spremeni in na zgornji ravni ugotovimo čudež drugih stvari, je ta razlika skoraj uničujoča. Prsni ganglij je ganglij moči. Ko otrok v svojem občutljivem blaženstvu išče mater in jo najde in se prižame k njej, tedaj se izpolni v sebi v velikem zgornjem simpatičnem načinu delovanja. Toda potem jo prepusti. Zavrača zavedanje njene prisotnosti. In če ga mati poskuša prisiliti, da bi ji znova izkazal svojo ljubezen, kakor svetloba odgrinja samo sebe, se bo otrok obrnil vstran. Ali pa bo le ležal in jo gledal s čudnim, nenavadnim, radovednim pogledom vedenja, kakor majhen premetenec, ki vohuni za njo. To je ta radoveden pogled, ki ga mnoge matere ne morejo prenesti. Nehoteno dvigne neko vrsto jeze v njih - pogled preiskovalne radovednosti, povsem neodvisno, kakor da bi jih proučeval in tehtal. In vendar je to pogled, ki se prikrade v oči vsakega otroka. To je odzivanje velikega voljnega pleteža med rameni. Mati je nenadoma odrinjena, kakor predmet začudenja in je hladno, včasih zasanjano, včasih ugibajoče, včasih posmehljivo opazovana.
Vendar, če mati zanemari otroka, otrok kriči in joče za njeno ljubeznijo in pozornostjo. Njegov žalosten jok je ena od oblik pritiska iz zgornjega središča. Ta otrokova zahteva po sočutnosti, ljubezni se precej razlikuje od jeznega joka, ki je pritisk iz spodnjega središča, ki leži pod prepono. Nekateri otroci spuščajo vse, kar jim je pri roki, preko roba košarice ali z mize. Spuščajo vse, da ni videti. In nato pogledajo z nenavadnim pogledom zanikovalnega zmagoslavja. Tudi to je oblika povratnega delovanja iz zgornjega središča, zatiranje stvari, ki je zunaj. Pri tem ta otrok deluje povsem različno od otroka, ki veselo razbija in mečka. Želja po uničevanju izhaja iz spodnjih središč.
Prav dobro lahko prepoznamo voljo, ki se izraža iz spodnjega središča. Imenujemo jo trmoglavost in obvladovanje. Toda posebna volja zgornjega središča - vrsta živčne, kritične objektivnosti, preudarjeno naprezanje sočutnosti, igranje z usmiljenjem in nežnostjo, otožno izražanje ljubezni ali dobronamerno izražanje ljubezni - kakor da nam je za to vseeno. Vendar so to posebnosti volje duha. Toda v svoji resnični ubranosti je prsni ganglij središče bolj srečnih dejavnosti: prave, zavzete radovednosti, radostne želje razstaviti stvari na koščke in želje, da se jih ponovno sestavi, želje odkriti in želje iznajti: vse to vznika na zgornji ravni, v hotenem središču prsnega ganglija.
4 Drevesa in dojenčki in očki in mamice
Oh, preklet bodi nesrečen dojenček s svojo zapleteno izmikajočo podzavestjo. Prepričan sem, dragi bralec, draga bralka, da bi raje prisluhnila otročaju, ki tarna v svoji zibki, kakor pa meni, ko razlagam njegove pleteže. Glede na “mešanje teh dojenčkov”, bi ga premešal kot pijačo, če bi ga že s čim mešal. Na žalost pa je moj lasten anatomski primerek mariniranega kunca, tako da se ne da ničesar narediti s koščki.
Toda gre mi na živce. Odšel sem le s svinčnikom in zvezkom in sedel v vsej težnosti k nogam velike jelke in čakal, da me obidejo misli, glodajoč kakor veverica oreh. Toda oreh je prazen.
Menim, da je preveč dreves. Videti je, kakor da se gnetejo okoli mene in buljijo vame in občutek imam, kakor da se drezajo s komolci, ko ne gledam. Lahko jih čutim, ko tam stojijo. In ne bodo mi dovolila nadaljevati z dojenčkom to jutro. Ta njihova zakrknjenost. Čutil sem, da me opogumljajo kakor harem čudovitih tihih žena včeraj.
Tudi na pol dežuje - gozd je tako vlažen in tih in tako skrivnosten v tem odmaknjenem jutranjem zraku. Jutro z dežjem na nebu in zamaknjenim gozdom in jaz sam nič večji od grahovega hroščka med koreninami jelke. Drevesa so videti tako večja od mene, tako močnejša v življenju, medtem ko tiho prežijo. Občutek imam, kakor da se premikajo in mislijo, in prežijo in me prežemajo. Ah, edina stvar je, da se jim prepustim.
Ob robu Črnega gozda - včasih Ren skrene daleč stran, na svojo planjavo, kot košček magnezijevega traku. Toda danes ne. Danes so prisotna le drevesa in listje in prisotnost rastlinstva. Ogromne pokončne jelke in velike breze pošiljajo reke korenin v tla, in kukavice kakor hrupne kapljice padajo z listov. In jaz, norec, sedeč na travnato leseni potki s svinčnikom in notesom upajoč, da bom kaj več napisal o tem otročičku.
Nič ne de. Znova prisluhnem glasovom in vonjam vlažno šoto. Težka drevesa, tako pokončna. In prisluškujem tišini - velika, drevesa pokončnih teles, z določeno veličastno krutostjo v njih - ali barbarstvom - ne vem, zakaj moram reči krutostjo. Njihova veličastna, močna okrogla telesa. Skoraj se zdi, da lahko slišim počasen, močan tok sokov, ki bobnajo v njihovih deblih. Velika polnokrvna drevesa, z nenavadno drevesno krvjo, neslišno bobnajo.
Drevesa, ki nimajo nobenih rok in obrazov, nobenih oči; in vendar močna po soku dišeča kri buči navzgor po velikih stebrih. Obširno individualno življenje in preteča volja - volja drevesa; nekaj kar nas plaši.
Predpostavimo, da bi želeli pogledati drevo v lice? Ne morete. Nima obraza. Pogledate močno deblo; pogledate navzgor v zapleteno lasno telo lasulj in vej; vidite nenežno zeleno trepetanje. Toda ni oči, da bi pogledali vanje, ne morete se srečati z njegovim pogledom. Še kar gledate nanj po delih in delno.
Ni dobro gledati drevo in vedeti to. Edino, kar vam preostane, je sedeti med koreninami in se vgnezditi ob močnem deblu in se ne ubadati z odvečnimi stvarmi. Tako sem napisal vse o teh površinah in pletežih - ob deblu drevesa in pozabil nase tako naslonjen ob velik rob debla. In nato, kakor po pravilu, kot veverico poboža v svoji zlobnosti brezlična magija drevesa, tako se sam večkrat odbožam v pozabo in čečkanje te knjige. Moja drevesna knjiga - prav zares.
Prišel sem do prav dobrega razumevanja čaščenja drevesa. Prav vsi stari Arijci so častili drevesa. Moji predniki. Drevo življenja. Drevo znanja. No, takšno se je pojavilo tu ali tam zdaj ali nekoč, okrušek starega arijskega tnala. Tako dobro lahko razumem čaščenje dreves, in strah me je najglobljega motiva.
Povsem naravno. Ta čudoviti ogromen posameznik brez obraza, brez ustnic ali oči ali srca. Ta stolpničasta kreatura, ki nikoli ni imela obraza. Tukaj sem med njegovimi stebrnimi podnožji, kot grahov hrošček, in njegovo brezšumno zvišenostjo in čutim njegov veliki valujoči krvni obtok. In nima oči. Vendar se ozira v dvoje: strahotno se vrže navzdol do srednje prsti, kamor mrtveci potonejo v temo, v močvirnato gosto podzemlje; in obrača se navzgor v visok zrak; medtem ko imamo mi oči le na eni strani glave in rastemo le navzgor.
Medtem ko se zaganja navzdol v črni humus, dere s koreninsko strastjo, kjer lahko mi le mrtvi trohnimo; in s svojimi vrhovi v visokem zraku, kamor lahko mi le zremo. Tako prostrano in mogočno in zmagoslavno je v svojih dveh usmeritvah. In ves ta čas je brez obraza, brez ene same misli; le ogromna, divja brezmiselna duša. Kje ima le dušo? Kjer jo ima kdor koli?
Prostrana, zaganjajoča se, ogromna duša. Za hip bi bil rad drevo. Velika sla korenin. Drevesna sla. In predvsem nobenega mišljenja. Stolpiči se, jaz pa sedim in se počutim varnega. Rad imam njegovo stolpičenje okrog mene. Včasih sem se bal. Bal sem se njihove sle, njihove zaganjajoče se črne sle. Toda zdaj ga imam rad, drevesa, obožujem jih. Vedno sem jih čutil kot primitivne sovražnike, zdaj pa so moje edino zavetje in moč. Izgubljam se med drevesi. Tako vesel sem, če sem z njimi, v njihovi tihi, vneti strasti in njihovi veliki sli. Hranijo mojo dušo. Ampak lahko razumem, da je bil Jezus križan na drevesu.
In tako dobro lahko razumem Rimljane, njihovo nasilnost naježenega hercynianskega gozda. In vendar, ko se človek zazre z višine navzdol po kotalečem se gozdu - ta Črn gozd - je tako mil, kot pozibavajoče, o
nadaljevanje:
In tako dobro lahko razumem Rimljane, njihovo nasilnost naježenega hercynianskega gozda. In vendar, ko se človek zazre z višine navzdol po kotalečem se gozdu - ta Črn gozd - je tako mil, kot pozibavajoče oljno morje. Le znotraj je strašno namrščen. In prestrašil je Rimljane.
Rimljani! Tudi oni so videti zelo blizu. Bliže kot Hinderburg ali Foch ali celo Napoleon. Če pogledam čez Ren, so Rim in legionarji Rena, ki jih moja duša opazi. Moralo je biti čudovito, ko so prišli iz Južne Italije do obal tega kakor morje valujočega gozda: ta temen, vlažen gozd, s svojo ogromno mogočno intenzivnostjo drevesa življenja. Zdaj vem, ko sam prihajam iz skalnate Sicilije, odprte dnevu.
Rimljani in Grki so v vsem našli človeškost. Vse je imelo obraz in človeški glas. Možje so izrekli in njihovi izviri so brlizgali odgovor.
Toda, ko so legije prekoračile Ren, so našle širno nedoumljivo življenje, ki ni imelo glasu. Ta ogromen, ogromen gozd ni odgovarjal, ko so mu zaklicali. Njegova tišina je bila preveč kruta in masivna. In vojaki so se uskočili: uskočili so se pred drevesi, ki niso imela obrazov in odgovora. Širna četa nečloveškega življenja, temno samozadostna in namrščena z nepopustljivo energijo. Hercynianski gozd, ne da bi bil prikazen. Ogromna moč teh skupinskih dreves, močnejših v svojem mračnem življenju celo od Rima.
Ni čudno, da so se vojaki preplašili. Ni čudno, da so se tresli v grozi, ko so globoko v gozdu na drevesih našli lobanje in trofeje svojih mrtvih soborcev. Drevesa so jih goltala: tiho, po zalogajih in puščala bele kosti. Kosti previdnih Rimljanov - in divja, pred-zavestna drevesa, nepopustljiva. Pravi German ima celo danes nekaj rastlinskega soka dreves v svojih žilah: in neke vrste prastaro divjost, kot drevesa, brezpomočno, toda najbolj močno, pod vso svojo mentalnostjo. Je drevo-duša in njegovi bogovi niso človeški. Njegov gon je še prisoten pri pribijanju lobanj in trofej na sveto drevo globoko v gozdu. Drevo življenja in smrti, drevo dobrega in slabega, drevo abstrakcije in brezmejnega brezskrbnega življenja; drevo vsega razen duha, duhovnosti.
Toda po kakor kosti suhi Siciliji in po žlobudranju mirijade ljudi, ki so vsi rožljali s svojimi osebnostmi, sem vesel, da sem tu z globoko brezbrižnostjo dreves, ki nimajo obraza. Njihovi rudimenti ne morejo vedeti, zakaj nas skrbijo stvari, ki nas skrbijo. Nimajo obrazov, ne misli, niti drobovja: le globoke korenine, polne sle, ki se raztezajo v zemljo, in širno, upogljivo življenje v zraku in prvinsko posameznost. Lahko žrtvujete svojo celo duhovnost na njihovem tihem žrtveniku. Lahko pribijete svojo lobanjo na njihove ude. One nimajo lobanj, nimajo misli, nimajo obrazov, ne morejo vas pogledati z ljubeznijo v očeh. Njihovo širno življenje razdaja vse to. Toda preživela vas bodo.
Po navadi traja življenje teh velikih dreves kakih stotine let. Tako mi je povedal gospod Baron.
Eno od redkih mest, ki jih bo moja duša pogosto obiskovala, ko bom mrtev, bo to mesto. Med drevesi, tukaj, v bližini Ebersteinburga, kjer sem bil sam in pisal to knjigo. Ne morem zapustiti teh dreves. Vzela so mi nekaj moje duše.
Oprosti, moji digresiji, nežni bralec, bralka. Sprva sem se predal, ker sem mislil, da zaradi dreves ne bomo videli gozda. Ampak ne šteje veliko, kar vidimo. Lepo se je ozreti okrog sebe, kjer koli že.
Tako sta torej dve ravni bitja in zavesti in dva modela povezovanja in delovanja. Nižjo raven bomo imenovali čutno, zgornjo pa duhovno. Termina morda nista najbolj posrečena, toda zdaj mi drugega ne pade na pamet.
Prosim, preberi to znova, dragi bralec, bralka; morda boš malo zbegan, prihajajoč iz gozda.
Očitno je, da je od trenutka, ko se je dojenček rodil, ali bil spočet, nepretrgano povezan z zunanjim univerzumom, povezan na dva načina, in ne le na en način. Obstajata dve poti ljubezni, dva načina aktivnosti in neodvisnosti. In potrebno je nekakšno ravnovesje med tema dvema načinoma. Na enak način obstaja na telesnem delovanju hranjenje in pitje in izločanje na nižji ravni; in dihanje in utrip srca na gornji ravni.
Ravnovesje, ki se mora vzpostaviti, je štiridelno. Obstajati mora jasno ravnovesje, med tem, kar pojemo in kar zavrnemo s pomočjo izločanja: kakor med sistolo in diastolo srca, vdihom in izdihom pri našem dihanju. Odveč je pripomniti, da ravnovesje nikoli ni popolnoma popolno. Večina ljudi je ali predebelih ali presuhih, prevročih ali premrzlih, prepočasnih ali prehitrih. Ne obstaja dejanska norma, življenjska norma. Norma je bolj ali manj abstraktna, je nestvarna.
Enako je na telesni ravni. Ali preveč ljubimo ali preveč vsiljujemo svojo voljo, smo preveč duhovni ali pa preveč čutni. Ni in ne more biti neke dejanske norme človeškega vedenja. Vse je odvisno, prvič od neznane notranje potrebe znotraj samih jedrnih središč posameznika samega in drugič od okoliščin. Nekateri morajo biti preveč duhovni, nekateri morajo biti pretirano čutni. Nekateri morajo biti preveč prijazni, nekateri preveč ponosni. Noebene želje nimamo, da bi rekli, kakšni morajo biti. Želimo le povedati, da obstajajo vse vrste načinov biti, in da ne obstaja človeška popolnost. Nihče ne more biti več kot je z enkratno živo povezanostjo z vso svojo okolico. Toda to, da sem, kar sem, ko sem, bo vsekakor anatema za tiste, ki sovražijo individualno integriteto in želijo rojiti roju. Zaradi tega, kar sem, svojevrstno bitje, ko sem, se lahko nekomu naježijo lasje, človeku, ki je prav tako sam svoj, toda zelo drugačen od mene. Potemtakem naj se mu ježijo. In če se mi tudi moji naježijo, potem nama pustite, če že morava, napasti eden drugega, kakor dva pobesnela moška. To je tako, kakor mora biti. Moramo se le naučiti živeti iz središča naše lastne odgovornosti in dopustiti ostalim isto.
Če se povrnemo k otroku in njegovemu razvoju na njegovih dveh ravneh zavesti. Ves čas teče neposredna dinamična povezava med otrokom in materjo, tudi med otrokom in očetom, od vsega začetka. To je povezanost na dveh ravneh, na gornji in spodnji. Iz nižjega simpatičnega središča korespondirata navzven ustje ljubezni ali vibracije življenja. Iz gornjega simpatičnega središča, ki je izhod privrženosti in strastne vibracije dajanja ljubezni in dajanja pozornosti. Obe simpatični središči sta vselej, oziroma naj bi bili vselej v ravnovesju z voljnima središčema. Iz velikega voljnega ganglija nižje ravni je otrok samovoljen, neodvisen in gospodovalen.
Ko deluje to središče, deček odklanja poljubljanje in brca in vzdržuje svojo ponosno neodvisnost kakor majhna divja žival. Iz tega središča rad poveljuje in sprejema ubogljivost drugih. Iz tega središča je zato tudi razdiralen in kljubovalen in prodoren in odločen, da bo za vsako ceno ravnal po svoje.
Iz tega središča se prav tako uči, kako bo uporabljal svoje noge. Gibanje pri hoji, kakor tudi gibanje pri dihanju sta dvojna. Najprej je simpatično “prilepljanje” na zemljo z nogami: nato sledi voljno zavračanje, odganjanje, brcanje, radost v moči in prostosti.
Iz gornjega voljnega centra otrok oprezuje vztrajno, trmasto za pozornost svoje matere: da bi ga opazila, da bi ga pobožala, skratka, da obstaja zaradi materine pozornosti. Iz tega središča tudi hladno zavrača, da bi opazil mater, ko ona vztraja, da bi ji posvetil pretirano pozornost. To hladno zavračanje se razlikuje od dejavnega zavračanja spodnjega središča. Je pasivno, toda hladno in zanikovalno. To je velika sila današnjega dne. Iz ganglija v ramenih otrok tudi diha in njegovo srce bije. Iz tega središča se tudi uči prvega ravnanja z rokami. S kretnjo naklonjenosti, iz gornje ravni, objame svojo mater s svojimi rokami. Z gibom radovednosti ali zanimanja, ki izvira iz prsnega ganglija, izteguje svoje prstke, se dotika, čuti, raziskuje. S kretnjo zavračanja spusti nezaželjeni predmet nemirno iz vida.
In nato, ko so štiri središča, ki so sedež, kakor pravimo polja zavesti, polno dejavna, oči začnejo zbirati svoj vidni krog, usta govoriti, in prebudijo se ušesa k inteligentnemu poslušanju; vse je rezultat velike štiriplastne dejavnosti prvega dinamičnega polja zavesti. In nato tudi, kot rezultat, se zbudi um za prve vtise in za začetniško nadzorovanje. Kajti sprva nadzorovanje ni mentalno, je celo necerebralno. Možgani delujejo le kot neke vrste stikalna plošča.
Očetov posel v vsem tem otrokovem razvoju v zametku, je, da stoji zunaj kot končna avtoriteta in izvršuje samo potrebno prilagajanje. Kjer je preveč naklonjenosti in simpatije, postanejo štiri voljna središča hrbtenice šibka, otrok se nagiba k temu, da postane preveč občutljiv. Potem oče nagonsko prispeva grobost, resnost, ki krepi v otroku središča upiranja in neodvisnosti, prav od njegovih prvih dni. Pogosto se pri majhnem dojenčku z očetovo zoprno, silovito in strogo prisotnostjo, z vibracijami njegovega glasu, prične prepirljiva in neodvisna dejavnost velikega voljnega ganglija in daje prvi vzgib neodvisnosti, ki je pozneje življenje samo.
Po drugi plati pa oče iz svoje odmaknjenosti, podpira, ščiti, varuje svojega otroka in odmaknjeni toda močni očetovi ljubezni gre edini pripisati, da dojenček počiva na način, ki je nad materino ljubeznijo. Kajti v moškem spolu so dominantna središča povsem naravno tista voljna središča, središča odgovornosti, avtoritete in skrbnosti.
Ponovno je očetov posel, da vzdržuje neke vrste ravnovesje med dvema načinoma ljubezni v njegovem dojenčku. Mati morda želi, da bi otrok rastel le iz gornjih središč, iz središč v prsih na način, ki ga imenujemo čista, duhovna ljubezen. Potem bo otrok ves prijazen, ves nežen in bo izžareval nežnost, vedno v oblaku nežnosti in popustljivosti, vedno zaščiten pred surovostjo ali bolečino ali robatostjo. Zato je zdaj oče nagonsko grob in krut, dobronamerno brutalen z otrokom, in “pokliče” globja središča, čutna središča v igro. “Kaj želiš? Mojo uro? No, ne moreš je imeti, ali razumeš, ker je moja.” Ne preveč razlaganja: “saj vidiš dragec”. Ne takšnih neumnosti. - Ali kadar brez potrebe jadikuje za materjo, mora biti oče, tisti, ki preveri. “Nehaj vzganjati hrup, ti majhen mladič! Kaj te boli, ti cvilimož?” In če je otrok preveč občutljiv, preveč sočuten, ne bo otroku nič škodilo, če bo oče občasno vrgel mačko skozi okno, ali brcnil psa ali povzročil vihar v hiši. Morajo biti nevihte. In če je otrok dovolj velik in robusten, se ga lahko občasno našeška po zadnjici - to stori oče, če mati odklanja, da bi izvršila to potrebno dolžnost. Kajti otrokova zadnjica je prav narejena zato, da se ga občasno našeška. Vibracije šeškanja delujejo neposredno navzgor po hrbteničnem živčnem sistemu, pride do neposredne reciprocitete in reakcije, in tisti, ki šeška, transferira svoj srd k velikemu središču volje v otroku, in ta središča volje se odzovejo močno, se poživijo in se razvijajo.
Po drugi plati, pa mora pri materi, ki je na splošno preveč trda ali indiferentna, oče zagotoviti občutljivo sočutnost in prefinjeno disciplino. Oče mora zato izkazovati nežno senzitivnost gornjega področja. Žalostna stvar je danes dejstvo, da ima tako malo mater globoke posode ljubezni - ali celo ljubeznivo srce. Kar imajo, je dobrohotna duhovna volja, volja gornjega jaza. Toda volja ni ljubezen. In dobrohotnost staršev je strup. Je zatiralna. V takšnih okoliščinah mora oče občutljivo doprinesti predvsem toplo, naravno ljubezen iz svojega bogatejšega čutnega sebstva.
Vprašanje telesne kazni je pomembno. Nobene koristi ni, če grobo oklofutamo vase zaprtega, občutljivega otroka. A celo, če je otrok preveč zaprt vase, preveč občutljiv, mu morda napravimo veliko uslugo, če ga vedro našeškamo po zadnji plati. Ne brutalno, ne kruto, vendar z “zvenečim” in dobronamernim ogorčenjem. In naj odrasli sprejmemo to odgovornost v celoti, na pol hudomušno, brez opravičevanja ali pojasnjevanja. Izognimo se za vsako ceno otrokovemu samoobsojanju. Prave telesne kazni so usmerjene k senzualni ravni. Prefinjena kaznovanja duhovne narave so običajno veliko bolj nenravne in nevarne kot dobro našeškanje. Boleča toda odtegnjena materina graja je običajno zelo slaba stvar, mnogo slabša kot očetovo besno vpitje. In pošiljanje v posteljo brez priboljška teden dni in tako naprej je bolj okrutno in bolj zlobno kot “rahel krc” po glavi. Ko starši natepejo svojega dečka, se hkrati dogodi živahna in čustvena izmenjava. Pri prefinjenih kaznovanjih pa starši ne trpijo in otroka “mrtvičijo”. Ustrahovanje prefinjene benevoletne duhovne volje je preprosto vitriol za dušo. Vendar jo starši vodijo z vso “svojo pravičnostjo” vrline in dobrega namena in pri tem se odlično držijo pri strani in varčujejo s seboj.
Smisel je v tem. Če vas otrok takorekoč prisili, da ga želite “zdravo” našeškati, potem ga zdravo našeškajte. Toda ves čas imejte na umu, kaj delate, in venomer bodite odgovorni za svojo jezo. Nikoli se je ne sramujte in nikoli je ne presezite. Bliskajoča izmenjava jeze med staršem in otrokom je del odgovornega odnosa, ki je potreben za rast. In znova, če vas otrok globoko užali oziroma razjezi, tako da zares ne morete z njim komunicirati, potem, medtem ko je bolečina globoka, zaprite vašo povezavo z otrokom, odrežite svoje korespondiranje, vaš vitalen stik in bodite sami. Toda nikoli ne vztrajajte v takem stanju preko časa, v katerem se vaša bolečina poleže. Edino pravilo je, da naredite tisto, kar jasno, impulzivno želite narediti. Toda vselej ravnajte iskreno po svoji lastni odgovornosti. In imejte pogum, da izrazite svoja močna čustva, saj bogatijo otrokovo dušo.
Kajti otrokovo prvo izobraževanje je odvisno skoraj v celoti od njegovega odnosa s starši, brati in sestrami. Med materjo in otrokom, med očetom in otrokom je zakon tole: jaz mati, jaz sama: otrok je sam po sebi sam. Vendar med nama oostaja vitalna dinamična povezava, zaradi katere sem jaz povsem zavestna in sem temeljno odgovorna. Tako kot je le mogoče, se ne smem sama sebi odtujiti, sicer ranim predzavestno dinamično povezavo, odnos. Popolnoma mora delovati v skladu s svojim lastnim jasnim spontanim občutenjem. Toda še več, prav tako moram biti modra za sebe in za svoje namere in najino lastno jasno spontanostjo. Sicer se začne poigravati lažnost, dokler ne postane vse skupaj pekel.
“Saj imaš rad mamico, ali ne ljubček?” Le majhen košček nenravnega hlinjenja duhovne volje. Velika čustva, kot je ljubezen, so vselej brez besed in neizgovorjena. Govorjenje o njih je znak nenravne nasilne volje.
“Uboga muca! Moraš imeti rad ubogo muco!”
Kakšna hinavščina! Kakšna bolna hinavščina! Poziv k ljubezni na osnovi lažnega usmiljenja. Na ta način vcepimo otroku pokvarjeno farizejsko mnenje in domišljijo. - Če otrok grdo ravna z mačko, mu recimo: “Prenehaj mrcvariti mačko. Ona ima svoje življenje, naj ga torej živi.” Če pa otrok vztraja, mu dajte milo za drago.
“Kaj, mačko vlečeš za rep! Potem bom jaz potegnila tvoj nos, pa boš videl, kako ti bo všeč.” In ga frcnite po nosu.
Otroci morajo povleči od časa do časa mačko za rep. Otroci morajo včasih ukrasti sladkor. Morajo včasih poškodovati prav tiste stvari, za katere nočemo, da bi jih poškodovali. In včasih morajo pripovedovati zgodbe - se lagati. Okoliščine in življenje so takšni, da moramo mi vsi včasih izreči laž: prav tako, kakor moramo mi nositi hlače, da ne bi vsak videl naše nagosti. Morala je občutljivo delovanje prilagajanja, ki sloni na duši, in ni pravilo ali predpis. Vendar nad določeno točko otrok naj ne bi vlekel mačke za rep, ali kradel sladkor, ali kvaril pohištva, ali lagal. Vendar se bojim, da se ne da “zamrzniti” določeno “duševno” hudomušnost. Zato se včasih mora. Če v določenem trenutku izgubite živce in krepko nabijete dečka, ko se je komaj dotaknil mačke - no, takšno je pač življenje. Vse, kar mu morate reči, je: “To naj ti bo za vse za nazaj, ko si jo vlekel za rep in jo poškodoval.” In počutil se bo užaljenega, prav tako pa tudi vi. Toda kaj to pomeni? Otroci imajo neskončno razumevanje za strastne duševne izbruhe in različice, in oprostijo celo resnično krivico, če je bila povzročena spontano in ne namerno. Vedo, da nismo popolni. Kar ne oprostijo, je, če se pretvarjamo: ali če smo tiranski.
5 Pet čutov
Znanost je vredna pomilovanja zaradi svoje obravnave človeškega telesa kot neke vrste kompleksnega mehanizma, ki je sestavljeno iz številnih majhnih motorjev, ki delujejo avtomatično v bolj kot ne nezadovoljivi povezavi med njimi. Telo je totalen stroj; posamezni organi pa so v njega vključeni stroji: in celotna stvar, ki začne delovati ob rojstvu ali ob spočetju, se poganja sama od sebe. Edini bog v stroju, človekova volja ali umnost, je popolnoma izročena na milost in nemilost stroju.
Takšen je “pravoveren” pogled. Duša, kadar ji dovolijo bivati, sedi nekako negotovo znotraj stroja, in ni nikoli definirana. Če gre kar koli narobe s strojem, zakaj, je duša v tistem hipu pozabljena. Pozovemo pač glavnega mehanika današnjega dne, zdravnika. In kakšen čudovit resen slepar je, medtem ko si prizadeva storiti najbolje. Prav zares je čudovit kot strojnik človeškega sistema. Toda življenje znotraj nas bolj in bolj pojema, medtem ko čudovito brkljamo po motorju. Vendar ne gre karati zdravnikov.
Očitno je, da, čeprav smatramo človeško telo kot zelo občutljiv stroj, ne moremo vzdrževati njegovega delovanja niti za en dan, brez najbolj natančnega središčnega nadzora. Še bolj pa ni možno smatrati avtomatično evolucijo takšnega stroja. Kdaj katera koli mašina, celo najbolj enostavno vrteče se kolo, avtomatično evolvira sebe samo? Preden je obstajala mašina, je bil v njej bog.
Tu smo torej, kar zadeva človeško telo. Moral je biti in je središčni bog v stroju vsakega živega telesca. Majhna duša hroščka povzroči, da hrošček počasi stopica. Majhna duša homo sapiensa ga je postavila na njegovi dve nogi. Nikar ne zahtevajte od mene, da bi definiral dušo. Prav tako bi lahko zahtevali od dvokolesa, da definira gospodično, ki tako muhavo in tako bogu všečno goni po stezici vzdolž ceste. Mlada dama, ki se tako nagiba na kolesu, da bi se dotaknila svojega mladega gospoda - zakaj, ali bi lahko dvokolo naredilo ob tej skrivnostnosti, če se to obrazloži do sodnega dne? In vendar se ne bo kolo vrtelo samo od sebe od Streathama do Croydona.
Tako se lahko posvetimo majhnemu bogu v mašini. Lahko ga tudi imenujemo individualna duša, in jo pustimo tam. Je tako daleč kot, če bi moralo dvokolo definirati gospodično. Toda bodite prepričani, da kolo ne bi zanikalo obstoja mlade gspodične, ki sedi na sedalu kolesa. Zakaj, celo sonce se ne bi več vrtelo brez jezdeca, kakor tudi ne pedal kolesa. Toda, ker imamo brezštevilne planete, ki jih moramo prešteti, ne smemo pri vrtenju začeti definirati jezdeca v terminih našega ekskluzivnega planeta. No, jezdec je: celo jezdec mnogokolesnega vsemirja.
Toda pustimo vsemirje samo. Je prevelik kič zame. - Revenons. - Na začetku mene sem jaz. Je misteriozna majhna entiteta, ki je moj individualen jaz, bog, ki gradi stroj in nato dela svoje vesele ekskurzije sedemdeset let znotraj njega. Sedaj govorimo o trenutku o stroju. Za trenutek smo dvokolo in ne nepremišljen kolesar. Tako je torej edino, kar lahko storimo, da definiramo kolesarja v naših terminih. Dvokolo bi dejalo: »Tukaj, na mojem sedežu počiva tuja in živa sila, ki jo imenujem sila gravitacije, kot ena velika sila, ki nadzoruje moj univerzum. In vendar, po drugi plati se moram prilagoditi. Kajti velika sila gravitacije ni vedno na sedežu. Včasih je preprosto ni - in slonim nekako tuje ob zidu. Vem celo, da me včasih obrnejo narobe, z mojimi kolesi v zraku; in obrača me ista skrivnostna gospodična. Zato moram vpeljati teorijo o relativnosti. Vendar je večinoma, kadar sem buden in živ, ona na sedežu oziroma je ono na sedežu, skrivnostna sila. In kadar je na sedežu, tedaj dve pomožni sili zaganjata in odrivata moja dva pedala, se zaganjata in porivata z neprecenljivo močjo. In hkrati neka skrivnostna sila vodi moj vretenjak, vodi najbolj nepreračunljivo in upravlja moje celotno gibanje. Ta sila ne poganja, ampak subtilno upravlja, pod njenim prijemom je moje svetleče jekleno telo fleksibilno ko se giblje po cesti. Pri tem pa ne smem pozabiti nenadnega trdnega prijema ob ustavitvi, medtem ko hitim naprej in sam sebe presegam v elan vital, nenadna grozna ustavitev oprime moje zadnje kolo ali moje prednje kolo ali obe. Nenadoma je tukaj strahotna ujetost. Moja duša hiti pred mojim telesom, počutim se prisiljenega, povlečenega nazaj. Moja vlakna ječijo. In nato morda napetost popusti.
Tako bo kolo brbljajo o sebi še naprej. In neizogibno se bo končalo s filozofijo. “O ko bi le velika in božanska sila ostala večno nad mojim sedežem in ko bi skrivnostna volja, ki vodi moje krmilo, ostala na tem mestu za vedno; potem bi se moji pedali vrteli sami od sebe, nikoli se ne bi ustavili in nobeni ostudni premori ne bi zavlačevali perpetuum mojih gibov. Tedaj, o tedaj bi bilo nesmrtno. Večno bi se poganjalo skozi svet in se vrtelo v večnost, dokler se ne bi poistovetilo z vrtoglavo in brezčasno krožno dirko zvezd in velikega sonca ..”.
Ubogo staro kolo. Že sama misel je dovolj, da požene filantropsko družbo za preprečitev krutosti do koles.
No, torej je naše telo dvokolo. In naš individualen nerazumljivi jaz je torej kolesar. In ko uvidimo, da je univerzum le še eno dvokolo, ki se vrti s polno hitrostjo, smo primorani zamisliti si kolesarja. Toda ni nam potrebbno povedati, kakšen je ta kolesar. Kadar zagledam ščurka, ko steče na vrat na nos preko poda in dviga rep, se postavim predenj in pomislim: “Moraš imeti prav smešnega kolesarja in nič nimaš pri tem, me slišiš?” In ko zaslišim monotono in otožno kukanje v junijskem gozdu,pomislim: “Kdo, hudiča, je naredil to uro?” In ko vidim nekakšnega politika ob govornici, ki ognjevito govori množici, ki ga debelo gleda, pomislim: “O Gospod, reši me - vsi imajo nekega kolesarja. Ampak sveti Mojzes! Nikoli ne boš uganil, kaj se nam obeta. In tako ne bi nič kaj rad začel ugibati o kolesarju univerzuma. Sem vse preveč zbegan od maškarade v tem zaokroženem turnirju okoli mene.
@ Ana M. Mayerhold
Hvala - ura je pol sedmih zjutraj, kar pomeni, da sem samo, da sem preglodal, meni namenjen odgovor porabil več kot pol ure (sindrom suhih oči se tolažim, ko mi črke izginjajo med branjem in vidim namesto njih spreminjajoče se črno zlate bliske). Da si nekdo vzame toliko časa (in da se mu zdi vredno?), da odgovori navadnemu internetnemu anonimnežu, ki se kriva pod nadimkom? Moje spoštovanje in iskreni kompliment.
Nimam občutka o splošnem nestrinjanju, popolnoma mi je jasno, da je smer razmišljanja podobna. Zbadanje je o nepomembnih detajlih.
Glede na tehtanje pravilnosti napisanih v v glavnem Introduction, Experimental Section, results and discussion, conclusion.. sem že svetlobna leta daleč od časov, ko sem prebral še kaj drugega od… brez veze gre za lenobo, kakopak.
Pri meni gre za Orko v bližini S. John-a, namibijskega slona, patagonijskega pingvina, glas leva med hrupom klimatskih naprav v ogradah Južne Afrike in za presenečeni pogled lisice, ki se zdrzne v gozdu, ko se ji približam na dotik roke, ne da bi to začutila. Imam privilegij službe, ki mi vrača neskončno - tudi nemoč ob gledanju propada mojih živalskih prijateljev. In mislim, da se popolnoma nič ne motim, ko govorim, da jih zverinsko koljemo v imenu ljubezni do svojega otroka - to sem videl prav na vsakem kontinentu. Zato poudarjam to zmoto (otrok je naše največje bogastvo, recimo Josip Broz Tito ali otrok je naš največji kapital, mi danes odgovori JP Damijan), rasti števil in ne kvalitete - in ves ta absurd ski-jet turizma na Kornatih.
“Zapomnil sem si le namige - nadaljeval pa sem intuitivno” divje življenje ima pravico soobstoja na planetu.
Tako, da več, kot o posamezniku ne mislim trošiti nobenemu časa. Z nagoni pa je tako; hierarhično si sledijo raziskovalni, prehranjevalni in spolni. Izpostaviti samo enega je narobe - kompleksnost pojavov pa suvereno razlagajo, očitno, samo ekonomisti - njim je vse jasno, čeprav se še sami ne držijo pascalovega, ki pravi, ko o pojavu nič ne veš najprej poglej številke (in jih potem pravilno interpretiraj dodajam)
V dnevni politiki sem tudi sam največkrat provokativen. To je vendarle iz zapisanega jasno.
@James
“Nadaljevanje” leta 2008!
http://www.youtube.com/thetemplateorg
in
“I will always love you!”
http://www.youtube.com/watch?v.....ead=128472
@ Anika - Ana M. Mayerhold
Lepo, zelo lepo - once upon a time iz časov, ko je Fabrizio de André pel Giugno ‘73 in je Pier Paolo Pasolini imel Ragazzi di vita že posneto. Na svetu smo se bližali 3 milijardam ljudi. Malo sva zašla iz teme? Preštevamo 8 milijard in hitro sva znotraj pesnikovega videnja Pasolinija v Una Storia Sbagliata.
@James
“Una storia sbagliata”?
V vseh svojih komentarjih izražate globoko zaskrbljenost zaradi prenaseljenosti planeta. Niste edini. Pošiljam vam povezavo z obširnimi razmišljanji o tem pojavu.
http://www.newmediaexplorer.or.....supply.htm
A kaj nam je storiti? Vsak bi se moral zavedati, da s svojim ravnanjem na mikro ravni, na osebni ravni vpliva na celoten sistem in stanje planeta. Potrebna je sočutnost in v najnovejšem času - ljubezen - do vsega živega in neživega ter mrtvega, zlasti do mrtvega … Znanost, današnja znanost je že zdavnaj skrenila s prave poti … Morala bi se lotiti “čiščenja”. Čiščenja laboratorijev, čiščenja okolja v mestih, čiščenja mentalne navlake v teorijah in študijah humanističnih ved, nevtraliziranja in prenehanja uporabe strupenih snovi in vključiti sposobnost narave, da opravi svoje. Skratka upočasniti “razvoj” v nakazani smeri, in se vprašati, zlasti v medicini, kakšen je naravni potencial telesa, da se samo zdravi, če mu damo možnost in priložnost. Skratka, treba je upočasniti to podganjo dirko, ta stampedo, ki vodi v prepad. Povsem se strinjam z vašimi navedbami polucije mest in neprimernih gradenj ter prekomernega trošenja energentov za luksus in zabavo, kar vse nas odteguje od našega bistva - kaj je človek? Sicer pa sem v svojih prispevkih in objavljenih prevodih ves čas nakazovala probleme in rešitve v tej smeri. Pozdrav, Anika
@ Anika - Ana M.