Jaz se ne morem pretvarjati, da je Slovenija zame tujina. Kadarkoli grem čez mejo in od mene zahtevajo potni list, se mi zdi, da me snema skrita kamera in da iz mene brijejo norce. Seveda spoštujem odločitve narodov, da postavijo nove meje, spoštujem svoj potni list in igram po pravilih. Ne morem pa se odreči temu, da je Ljubljana moje mesto, Lačni Franc moj benda ali da je Beograd moje mesto in Ekaterina Velika moj bend. Tako kot je mestna četrt formativna  kategorija človeka, tako je tudi kulturni prostor, v katerem si odrasel, določujoč. Hitro dobiš etiketo jugonostalgika, ampak to je ena boljših imbecilnih etiket. Pri tridesetih nisem mogel postati hrvaški domoljub, ker prej nisem bil jugoslovanski domoljub. Dejstvo države in naroda mi ne pomeni nič. To je administrativni podatek iz mojega potnega lista in nič več.
Boris Dežulović, novinar, v Dnevniku

Objavljeno pod k, opilki | | |