Zakaj moški ne pridete na svet z navodili za uporabo?
andreja, petek, 18. julij 2008Poletje je čas, ki ponuja obilje možnosti za spoznavanje novih ljudi, lahko se zgodi, da samski med njimi najdejo tudi svojega ”idealnega” partnerja. No, pa da razčistimo že na začetku, idealnega partnerja ni, kdor misli, da je, nosi rožnata očala in bo slej ko prej razočaran. Ampak v poletni vročini, sopari in kakšni kapljici alkohola, je vsak-a lahko videti ideal(e)n-a. Višanje temperature je obratno sorazmerno s količino oblačil, ki jih nosimo, in v teh dneh je pomembna predvsem vizualna atraktivnost, svoje pa naredijo tudi feromoni. A o tem, kako eksponentno pada racionalnost odločanja v poletnih dneh, raje niti ne izgubljam besed.
Sama trenutno uživam vse prednosti in slabosti samskega stanu, so me pa k razmišljanju o iskanju idealnega partnerja in partnerske zveze napeljali pred časom “pripetljaji” mojih prijateljev in bližnjih: ločitev, razhod, poroka, zlata obletnica poroke … Kje tiči razlog, da se enim posreči najti “boljšo polovico”, drugi pa jo iščemo ali pa ona išče nas in se tega niti ne zavedamo? Ne vem, menim pa, da je pač treba imeti tudi nekaj sreče. Verjamem v naključja oziroma, da se človeku določene stvari zgodijo z namenom in natanko takrat, ko to (ne)pričakuje. Sicer pa beseda ”v iskanju” morebiti niti ni najboljša, le ob pravem času moraš biti na pravem mestu in srečati pravo osebo. Srečno naključje torej.
Ženske pogosto v partnerski zvezi več dajemo, kot pričakujemo od nasprotne strani, kar je seveda dober povod za razočaranje. Wrong. Zveza je vedno daj-dam, če ni win-win situacije, se ne obnese.
Dostikrat pozabljamo, da velja nekaj povsem preprostih pravil:
1. Brez ljubezni in vzajemnega spoštovanja ni prave zveze dveh oseb.
2. Za zvezo sta potrebna dva in če si eden za to prizadeva, vlaga v zvezo energijo, svoj trud, čas in si še tako prizadeva, da bi zveza funkcionirala, drugi pa ne, se zveza ne obnese. Na silo pač ne gre.
3. Spreminjaš lahko vedno samo sebe in nikoli drugega.
4. Če druge osebe nimaš rad, je ne zavajaj in izkoriščaj, pusti jo, da odide in morda najde srečo drugje – pravilo, da ne delaj drugemu tistega kar si ne želiš, da bi drugi storil tebi, še kako drži.
5. Enako velja tudi za rek; vse se vrača, vse se plača, nekateri to (pre)pozno spoznajo.
Poznam kar nekaj pametnih, simpatičnih, razgledanih, dobrih, poštenih punc (med nje sodi tudi nekaj mojih prijateljic in kolegic) v 30-ih ali na začetku 40-ih let, ki so že kar nekaj časa samske ali pa sveže ločene oziroma sveže samske. Zakaj? Zakaj nekatere nimamo sreče, da bi spoznale zrelega, poštenega, ljubečega, odkritega, razgledanega, odgovornega, samozavestnega moškega? Zato, ker jih ni ali pa se morda kje skrivajo oziroma nahajajo tam, kjer nas ni?
V sedanjem času prevladujejo predvsem zveze, ki temeljijo na spolnosti, pravih intimnih vez (kjer sta si dve osebi blizu tako na intelektualnem, fizičnem, čustvenem, duhovnem nivoju) pa je vse manj. Zakaj? Nas je strah odprtosti, ranljivosti? Eden izmed zanimivih reklamnih sloganov, ki mi je pred časom padel v oči na jumbo plakatih, je ”najmočnejše so tiste vezi, ki jih ne vidimo”. Res je, in zaupanje je gotovo ena takih vezi, ki je tudi hudo krhka; ko je enkrat zlorabljena, je črepinje v človekovi duši, ki mu jih povzroči, težko ponovno sestaviti in si zaupanje te osebe povrniti.
Pogosto iz moških ust slišim komentarje, da imamo ženske pričakovanja in da moške dušimo. S čim le? Ni to le odraz podzavestnega strahu moških pred bližino? Dekleta in ženske v 30-ih in začetku 40-ih smo dovolj zrele, samostojne in pametne, da se poleg službe ukvarjamo tudi z drugimi stvarmi, ki nas veselijo (šport, študij, umetnost itd.) in nam ne pade niti na misel, da bi moškemu visele za vratom. Določeno vzajemno naklonjenost in pozornost res pričakujemo, saj to je nenazadnje smisel druženja dveh oseb, nismo le stvar, ki jo pokličeš in uporabiš po potrebi (glede na poznavanje drugih in tudi iz lastnih izkušenj lahko rečem, da je to precej pogost pojav, nekatere tak odnos sicer tolerirajo določen čas, vendar pa v svojem bistvu niso niti zadovoljne niti srečne).
Pa še mimo nečesa ne morem, kar me po svoje fascinira, izjave fantov oziroma moških 30-ih let, (za katere bi pričakovale določeno zrelost in samozavest), namreč da so sramežljivi. Ni mi povsem jasno, kako lahko mačističen primerek moškega reče, da je sramežljiv in se tako tudi vede? Mi lahko kdo to, od moških, prosim, razloži! Smo ženske postale res tako agresivne, da prevzemamo lastnosti lovcev in moški prevzemajo lastnosti nabiralk? Je osvajanje nasprotnega spola res postala domena žensk, moški pa čakajo na svoj ideal oziroma princesko, ki ga bo začarala …, ah, ja, in seveda mora biti blondinka ali rdečelaska ali črnolaska in po možnosti mer 90-60-90 … To je za dobro partnersko zvezo resnično zelo pomembno.
Škoda, da moški na svet ne pridete z navodili, saj bi bilo v tem primeru naše življenje bistveno lažje. Pred kratkim mi je v roke prišla knjiga Zakaj moški ljubijo mrhe avtorice Sherry Argov, ki enostavno pove, da moški ženske delijo na dve skupni – tiste, ki poosebljajo njegovo mamo (pridne punce) in tiste samozavestne, ki moškemu-lovcu, predstavljajo izziv (mrhe). Verjetno se tudi tu skriva odgovor na moje razmišljanje kako razumeti moške. In nekaj bo zagotovo na tem, saj se spomnite na Don Mentonijevo Dobro mrho …
Objavljeno pod življenje s slogom | 
| 
|
Jap, moški so vsega krivi, ker so nezreli. Najboljš da začneš za ženskami gledat, k ste vse tolk zrele in odrasle.
Sicer sem na teh straneh pričakoval neko poglobljeno razmišljanje in posledično neko resnejšo analizo odnosov moški-ženska, seveda lahko tudi z kančkom avtorskega pridiha oz. izkušenj, vendar …; pa kljub temu odgovorim. Vendarle, da bo tudi avtorka razumela moj komentar napišem v njenem stilu:
Sem moški (fant), tako da ne bo pomote, torej:
“Ko je moški točno tak kot ženske pričakujete da smo oz. bi morali biti (priden, pošten, bla bla) ta potencialni moški, torej samec pri tej dotični ženski nima - po domače - več “šans” (če jih je prej v fazi spoznavanja mogoče imel) ali pa jih že v štartu sploh ni imel. Tip je - spet po domače -”opdadu!\”
To se v povrprecju nauci vsak fant do nekje 20 - tega leta in sicer od, ja prav imate, od zensk. Torej do nekje 20 tega ali do prve veze, kjer se resnično zaljubi in je točno tak kot si GA “wonna be tipa” zenske opisujete na kofetkanjih. Potem, ko je tak kot “bi moral biti”, ga ta zenska ima, obvladuje in ne vem po katerem zenskem zakonu, preneha njeno zanimanje zanj. Nato ga pusti, “ker je sicer cool, samo nista “za skupaj”; ta zenska pa se potem pusti upecati prvi moški budali (ja moški), ki je totalno nasprotje tega kar si želi, ponavadi kar bluzer/kvazi kredit žigolo/barabca (”babe ljubijo barabe”, od Šifrerja popolnoma drzi). Ta fenomen ne znajo sebi razložiti tudi ženske same. Kaj torej sporočate moškim?
Celotna družba je trenutno na stopnji, ko je najpomembnejša vrednota družbeni status. “Kaj bodo pa drugi rekli?” je temeljni (četudi v glavnem nezavedni) kriterij človekovega vrednostnega sistema. Kot pasivni del družbe so ženske bolj občutljive na status, saj na njem temelji kakovost njihove eksistence. Trenutek resnice je ob koncu študija, ko veliko žensk zapusti dotedanjega partnerja, ker jim v odrasli dobi ne zagotavlja dovolj visokega statusa in varne eksistence. Tiste, ki jim po tej potezi uspe dobiti koga boljšega, so lahko srečne, saj so zadele na lotu. Ostale pa nekaj let kasneje poslušajo glasno tik-takanje biološke ure. Škoda.
@Lev, hvala za predlog, ampak ni izvedljiv.
@evan
Uvrstitev članka pod ”podrobneje” je stvar urednika bloga. Sicer pa za bolj poglobljeno analizo odnosov moški-ženska, bi prispevek moral napisati nekdo iz stroke, psihoterapevt oziroma oseba, ki se s proučevanjem tega tudi profesionalno ukvarja. Moje razmišljanje pa je bolj poljudnega značaja. Je pa to tematika, z never-ending vsebino.
Sicer pa ne gre metati vseh moških in žensk v isti koš, tega niti ne počnem. Na podlagi lastnih izkušenj in prijateljic, kolegic, znank okoli mene z enakimi izkušnjami, sem nanizala pač nekaj dejstev.
Čisto retorično vprašanje; misliš da ženske ne poznamo situacije, ko ti moški reče, da si čisto v redu punca, ampak, da ni kemije ali pa še n-drugih, včasih iz petnih žil potegnjenih, razlogov zakaj ne gresta skupaj. In da po nekaj mesecih ugotovi, da punca niti ni tako slaba in bi prišel rad nazaj…..
Ne glede na to, kako super je nekdo, če drugi v to osebo iz nevemkaterega razloga ni zaljubljen, pač ni zaljubljen, enostransko stvari ne funkcionirajo. O pogrevanju juhe pa raje ne izgubljam besed.
V življenju tudi ni realno pričakovati, da ne boš nikoli prizadet ali razočaran, je pa res, da neprijetni dogodki pustijo sled v človeku. Saj poznaš pregovor, kogar je pičila kača, se boji tudi zvite vrvi. Bistvo lifa je v tem, da se svet vrti samo naprej in ne nazaj. Vsaka izkušnja je pač za nekaj dobra in za nekaj slaba. Res človek zaradi slabih izkušenj postane malce bolj pazljiv, ampak za obupat pa ni. Niso vsi moški slabi in tudi ne vse ženske dobre, se pa najdejo tudi taki moški in ženske, ki so dobri. Problem je le v tem kje jih najti, to pa je stvar srečnih naključij…
>zrelega, poštenega, ljubečega, odkritega, razgledanega, >odgovornega, samozavestnega moškega?
Skromnost je lepa čednost:-))
Če morda misliš, da vse te lepe lastnosti kar na kup letijo, se kruto motiš. In verjetno poleg tega pričakuješ še, da tip ni zavaljen, morda premajhen, plešast …
Skratka, očitno tega ne opaziš, ampak v resnici si močno preveč zahtevna, v bistvu bolj kot tisti, ki iščejo postavne blondinke (in so jim pripravljeni spregledati marsikatero od teh lastnosti, recimo razgledanost, odgovornost, zrelost …).
Kar se sramežljivosti tiče, je pa tudi precej jasno. Po 30. letu ostanejo sami v glavnem samo še takšni, ker drugi so seveda že v zvezah.
O.
Eden od vzrokov, zakaj je tako kot je, tiči tudi v »mentaliteti« ali kulturnih vzorcih okolja, v katerem živimo, torej pri Slovencih. Nedavno sem ponovno slišala tisto judovsko šalo (Intervju, TV Slovenija – Čolnik : Klemen pl. Jelinčič Boeta), kako vemo, da je Jezus Jud/Slovenec: Do tridesetega leta živi doma, nasledi očetov poklic ali posel, misli, da je mama devica, ona pa zanj, da je bog. Tudi D.H. Lawrence v svojem romanu »Sinovi in ljubimci« sicer opisuje odnos mater do sinov v rudarskem okolju severne Anglije, enako pa bi lahko veljalo za slovenske matere in sinove. A danes je v večini držav razvitega zahodnega sveta situacija podobna. Nekateri avtorji vidijo vzrok, da je čedalje več samskih moških tudi še po tridesetem letu in posledično žensk, zaradi lagodnosti in nepripravljenosti sprejeti odgovornost; razen tega pa moški premalo zaslužijo, da bi bili lahko kavalirji in sami sposobni vzdrževati družino! Tudi zato preferirajo moško družbo: po službi gredo na drink, potem pa domov pred TV s kokicami … preprosto se jim ne da: je preveč naporno. Nekaj tega pa je bilo načrtovano: pomen družine je postal namenoma zanemarljiv, tako da bi čim več ljudi postalo bolj odvisnih od vlade in korporacij … prav tako trdijo nekateri bolj konzervativni avtorji, da feminizem ni nastal spontano, ampak kot posledica socialnega inženiringa z orkestriranim modificiranjem vzorcev obnašanja s pomočjo medijev in javnih občil (Seks v mestu! na primer), vlad in vzgoje …
“You have been betrayed by society. Feminism, a lesbian ideology which denies gender differences, is poison for women. It has destroyed the things you most love and need, namely courtship and marriage. Young men no longer think in terms of winning your friendship and love. They no longer need to marry or even commit to get sex. If you don’t go to bed, another girl will. No more dates. No more flowers, dinners, dances and movies. It’s booze, bed and “Good Bye.”
Women’s rights indeed!
Feminism was not a spontaneous grass roots social phenomena. It was top-down elite social engineering- i.e. behavior modification orchestrated using the mass media, government and education. It was wholly sponsored by the central bankers in order to make women have careers instead of families.
Film producer, the late Aaron Russo was told this by the Rockfellers. Watch this video. The purpose is to undermine the family as the primary social institution so people will be dependent on government and corporations. It is part of a larger plan to bring in a veiled totalitarian world government by dynamiting the four legs of our human identity: race, religion, nation and family.”???? … Ni treba vzeti dobesedno, lahko pa se zamislimo …
Po moje se bo stanje spremenilo, če ne prej ali drugače, če in ko bo prišlo do resnih finančnih kriz ali naravnih katastrof …
Kj bentite moški in ženska to je dvojica prijetnega ko sem našel lepoto sploh ni problem moraš iskati tako da te ona najde in takrat zaživi ljubezen.
Anika - Ana M. Mayerhold
O družini se ne bi mogel bolj nestrinjati. Je ena in edina svetinja družbe katere egoizem prevladuje nad vsemi etičnimi (morala) normami.
“jaz in ti, ti in jaz - na vse ostalo na svetu se požvigava” pravi mama svojemu otročičku v kupuje v Ponarejevalcih denarja (A. Gide).
Vsi, ki kto posamezniki gledamo v svetost družine poblazneli svet, ki se razmnožuje s tempom najhujših kobilic pa lahko samo “bruhamo”.
Diagnoza ne odraža realnosti - opis avtorice pa ne morem komentirati - doma naš najstniški skoraj tridesetletnik preganja petnajstletnice
@james
Očitno so jamesa našli na drevesu, brez mame in očeta …
Še bolj radikalen in osupljiv, kakor vselej, v smeri mojih razmišljanj je Boštjan M. Zupančič v intervjuju v Mladini, št. 29, z dne 18. julij 2008, kar zadeva anglo-saksonsko pravo vs. kontinentalno, feminizacijo sodnega poklica:
(”Feminizacija sodstva je simptom apatičnosti in neambicioznosti predojdipovske “moške” generacije. … Feminizacija sodstva je simptom bolezni, ki je stokrat hujša od tega. Ne samo zato, ker se dogaja povsod. Ampak zato, ker propada simbolni red, brez katerega ni kulture, ni civilizacije, ni človečnosti. Jagenjčki kar obmolnjejo”)
in o predojdipovskem kompleksu pri današnji generaciji moških, namesto postojdipovske osebnosti, tudi zaradi pretirane uporabe pesticidov, zlasti DDT-ja:
(”… Do blokade ojdipizacije prihaja povsod, razen na Cipru ali v Afganistanu itd., kjer ni pravega kmetijstva. Najhuje je tam, kjer gojijo koruzo ali riž, za kar uporabijo največ pesticidsov. Ne gre za spermije, gre za (de)maskulinizacijo možganov. …. 700 znanstvenikov se je podpisalo pod trditev, da pesticidi vplivajo tudi na vedenje naslednje generacije, se pravi moških. Komat in dr. Pretnar pravita, da je od vse moške generacije le še pet odstotkov neprizadetih.)
Vprašanje, Mladina:
Kako torej naprej s sodnim sistemom?
Odgovor: dr. Boštjan M. Zupančič
“Na kratki rok je mogoče radikalno dvigniti plače (Sic!). S tem bo v sistem prišlo nekaj kvalitetnih ljudi. Potem je treba uvesti sprejemni izpit (Law School Admission Test, LSAT) na Pravni fakulteti. Tam je izvirni greh. Če se izbere pravi test, ne samo inteligenčni, tudi moralno testiranje, to so tako imenovani Kohlbergovi testi moralnega razvoja, potem bomo čez 10 let dobili neko novo generacijo pravnikov. Na dolgi rok pa je seveda problem, kako najti ljudi, ki niso rušitelji simbolnega reda. Takšna reforma bi se konec koncev morala tudi splačati. Empirične raziskave, objavljene v Economistu, kažejo, da je gospodarska produktivnost družbe v absolutno pozitivni korelaciji z učinkovitostjo vladavine prava.
Torej:
Rešujmo - rešimo moške! Kako: Povečati je treba vlogo očetov kot moralne instance in Zakona …
Boštan M. Zupančič v zvezi s tem pravi:
“… To je ta novi Zeigeist, predojdipovska bolezen našega časa. Iz česa izhaja? Tukaj smo po mojem pri bistvu stvari. Izvira iz dejstva, da pri odraščanju otrok ne prihaja več do istovetenja z očetom. Zaradi tega kasneje ni vstopa v simbolni red. Z drugimi besedami: ti ljudje so izven civilizacije, izven kulture. In takšnih je vedno več. Ker pri sebi niso razrešili ojdipovskega konflikta. Ali če hočete: niso dovolili očetu, da bi jih s prepovedmi simbolno kastriral, kot pravijo lakanovci. Ostanejo v sprevrženi diadi z materjo. ”
Rešimo moške in bomo rešili svet! Anika
@beduin
Strinjam se z ugotovitvijo, da je v sedanji družbi ena poglavitnih vrednot ‘’staus” - ni pomembno kakšen kdo je, ampak koliko ima. Deloma drži, da se veliko parov, ki so bili skupaj v času študentskih let po končanem študiju razide, pa ne zato, ker fant nima ustreznega statusa, ampak preprosto ugotovijo, da niso za skupaj. Ženske postanejo samozavestnejše, dozorijo (vsaj nekatere) in si želijo od življenja, dotedanji partner jim posatene cokla v osebnem razvoju. Ne zanikam pa dejstva, da nekatere gledajo na moškega kot na hodečo denarnico in verjamem, da nanj gledajo kot na glavni dobitek na lotu. Takih žensk niti ni tako malo (no velja najbrž tudi obratno) in bolj kot ljubezen take pare povezuje koristoljublje ali pač neka vzajemna (ekonomska) korist. Načeloma pa velja, da je samostojnost in samozavest žensk v precejšnji meri odvisna od njene finančne neodvisnosti. Da, obstajamo tudi take, ki moškega ne rabimo za to, da nas finančno podpira in nam plačuje vse po vrsti.
@okapi
Res drži, da sem zahtevna, ampak to ne pomeni, da se ne znam prilagoditi. Načeloma pa velja, da naj človek od drugega ne pričakuje nekaj, kar mu sam ni pripravljen ponuditi.
Pa misliš, da moški niste zahtevni, torej poglejmo:
1) osnovne potrebe moškega: pijača, ženska, daljinec
2) ženska mora biti visoka, bolj suha kot ne, pravih oblin, po možnosti dolgih las, skladne postave (če ne verjameš da je temu tako poglej malo moške oglase na spletnih straneh kjer se navezujejo stiki), fino je, če mu prijatelji vsaj majčkeno zavidajo, da ima dobro bejbo…
3) ko ženska bolj ali manj izpolnjuje kriterije pod tč 2) - mora biti tudi inteligentna, samozavestna, da moškemu preveč ne teži, da mu pusti svobodo druženja s svojimi prijatelji, ukvarjanje s športom, da dobro kuha, da ima doma pospravljeno, da lepo skrbi za otroke, da…
Naj bo dovolj. Ste moški zahetvni? Hm, najbrž res ne :).
@Anika
”Nekateri avtorji vidijo vzrok, da je čedalje več samskih moških tudi še po tridesetem letu in posledično žensk, zaradi lagodnosti in nepripravljenosti sprejeti odgovornost; razen tega pa moški premalo zaslužijo, da bi bili lahko kavalirji in sami sposobni vzdrževati družino! Tudi zato preferirajo moško družbo: po službi gredo na drink, potem pa domov pred TV s kokicami … preprosto se jim ne da: je preveč naporno. ”
Ja se strinjam, strah pred odgovornostjo in preferiranje easy lifa prispevata k temu, da ostajajo moški pri 30-ih,40-ih
sam(sk)i ..dokler ne ugotovijo, da so se njihovi prijatelji poročili in imajo družine ali pa ko zbolijo, ugotovijo, da nimajo nikogar, ki bi mu v težkih časih stal ob strani…takrat se mogoče ustalijo….
@james
”doma naš najstniški skoraj tridesetletnik preganja petnajstletnice” Ja ta je dobra :))
Razlog, da je temu tako, je dobro opisala Anika (del, ki sem ga povezela zgoraj).
Kako pa boste pogledali, ko bo vaš nadebudni poznopubertetnik domov pripeljal 15-letnico, ki bo naznanila: ”James, postali boste dedek…?”
Andreja, občutek imam, da živiš v neki fantaziji (ki mogoče malo spominja na kakšen Cosmo ali Lady). Poglej malo okoli sebe, po resničnem svetu, kakšni pari hodijo naokoli, kakšne ženske so poročene oziroma imajo partnerje. Vidiš ob moških same postavne blondinke, same zavidanja vredne dobre bejbe? Jaz jih ne. Jasno je seveda, da takšne nimajo težav pri iskanju partnerjev, ampak fante & može ima tudi večina drugih.
Sami (velja za oba spola) so tisti, ki to želijo biti, tisti, ki so preveč sramežljivi in prestrašeni, ali pa tisti, ki so - glede na svoje zmožnosti - preveč zahtevni. Ker življenje je plaža in tvoja misel “Načeloma pa velja, da naj človek od drugega ne pričakuje nekaj, kar mu sam ni pripravljen ponuditi.” v bistvu drži, ampak v malo drugačni obliki - od drugega ne smeš pričakovati nečesa, če mu nisi sposoben dati tega, kar on pričakuje v zameno. Ker tudi postavne blondinke ne gredo kar s prvim tipom, ki jih zapeca v disku, ampak so še kako izbirčne in z dobrimi bejbami se lahko pred prijatelji hvalijo bodisi lepi, karizmatični ali bogati tipi ( kakšen srečko, ki je zadel na loteriji življenja;-). Povprečneži s povprečno plačo in povprečno dolgočasno službo v povprečju nimajo nadpovprečno lepih žensk. Velja seveda tudi za ženske - povprečne ženske s povprečno plačo si ne smejo domišljati, da bodo dočakale pametnega, zvestega, ljubečega & postavnega princa na belem konju.
Je pa nekaj res. V sodobni družbi partner ni več tako zelo nujen, kot je bil v večini človeške zgodovine (eden večjih “krivcev” za to so recimo pokojnine - še pred kakšnimi 100 leti jih niso poznali in vsakdo je vnaprej vedel, da ga bodo na stara leta preživljali le lastni otroci), zato vse več ljudi vztraja pri zanje nedosegljivih merilih in zaradi česar ostajajo sami.
O.
@Okapi
”Sami (velja za oba spola) so tisti, ki to želijo biti, tisti, ki so preveč sramežljivi in prestrašeni, ali pa tisti, ki so - glede na svoje zmožnosti - preveč zahtevni. ”
Ne sodim v nobeno od teh kategorij, obstaja še kakšna razlaga?
Andreja, seveda obstaja. Da se ne znaš pravilno prepoznati v eni od teh treh kategorij;-)
Po tvojem pisanju sodeč bi sklepal, da se ne zavedaš povsem svoje zahtevnosti, oziroma jo podcenjuješ.
Praviš takole:
—-
Zakaj nekatere nimamo sreče, da bi spoznale zrelega, poštenega, ljubečega, odkritega, razgledanega, odgovornega, samozavestnega moškega?
… pravih intimnih vez (kjer sta si dve osebi blizu tako na intelektualnem, fizičnem, čustvenem, duhovnem nivoju) pa je vse manj.
—-
Prvi navedek je, kot sem že omenil, dokaz tvoje zahtevnosti, drugi pa razkriva, da iščeš nek namišljen romantični ideal, ki v resničnem življenju sploh ne obstaja (ali pa je vsaj tako zelo redek, da je enako, kot če ne bi obstajal), in je samo še potrditev tvoje zahtevnosti.
Tebi se sicer očitno zdi, da to sploh niso pretirane zahteve, ampak skoraj nek sam po sebi razumljiv “minimum”, do katerega si tako rekoč po naravi upravičena (še posebno zaradi vseh svojih dobrih lastnosti), ampak se žal motiš.
O.
@andreja
“ženske postanejo samozavestnejše, dozorijo …”
“Samostojnost in samozavest žensk … odvisna od finančne neodvisnosti”
Ravno to je tista največja iluzija, ki ji podlegate “sodobne” ženske. Gre za popolnoma zgrešeno dojemanje koncepta družine in položaja ženske v njem, ki se za moje pojme začne pri ločeni denarnici. Kdo vas je do tega pripravil, ne vem. Vem pa, da ste morda res finančno neodvisne od svojega partnerja (kar je, če dobro pomisliš, lapsus, saj je družina največa soodvisnost, kar jih je), popolnoma pa ste izgubile neodvisnost od modne in kozmetične industrije, ki vam uspešno prodaja razne nadomestke za izgubljeni smisel bivanja. Pot do zadovoljne “sodobne” ženske ne vodi preko neodvisnosti od svojega partnerja, ampak preko neodvisnosti od pritiska okolice (”peer pressure”).
Tile komentarji so že itak predolgi, zato (k tvojemu zadnjemu stavku) samo še tole: Dandanes za izobraženo žensko ni nobena posebna umetnost, zaslužiti dovolj, da se sama finančno podpiraš in si plačuješ vse po vrsti. To res zmore vsak. Ne vem zakaj bi to moral biti kakšen poseben izziv za inteligentno in ambiciozno žensko. Poznam pa veliko inteligentnih in ambicioznih žensk, ki so zelo neuspešne pri ustvarjanju zadovoljne družine. Kaj je bolj pomembno?
@Andreja
Hvala za odziv. Naj na ta poletni večer, ob polni luni prispevam vsem, ki vas begajo vprašanja o trajnejših zvezah, prelepo inuitsko bajko o “Okostni ženi”. Našla sem jo tudi v zajetni knjigi Clarisse Pinkola Estes “Žene, ki tečejo z volkovi - Kako se dotakniti moči ‘divje’ žene”. Avtorica je k tej bajki napisala obširen jungovsko psihoanalitski komentar, ki sem ga prevedla, in če urednik dovoli, ga lahko objavim.
OKOSTNA ŽENA
Inuitska bajka
Storila je nekaj, česar oče ni odobraval, čeprav se ni nihče več spomninjal kaj. Zato jo je zvlekel do pečin in vrgel v morje. Tam so ji ribe pojedle meso in ji izvotlile oči. Ko je tako ležala pod morjem, so njeno okostje še in še premikali morski tokovi.
Nekega dne se je ribič v dobri veri odpravil na morje, v ta zaliv, kakor že mnogi pred njim. Prišel je od daleč in ni vedel, da so se ga domačini izogibali, češ da v tem majhnem zalivu straši.
Ribičev trnek se je potopil globoko v vodo in se zapletel v prsni koš in rebra Okostne žene. Ribič je pomislil: “O zdaj sem pa res ujel veliko ribo! Končno jo resnično imam!” Razmišljal je, kako bo ta velika riba nahranila mnogo njegovih ljudi, koliko je bo ostalo še za zalogo in kako dolgo jim ne bo potrebno loviti. In ko se je tako bojeval s to veliko težo na koncu trnka, se je morje razburkalo in spenilo in njegov kajak se je postavljal pokonci in tresel, ta, ki je bila spodaj, se je namreč silovito bojevala, da bi se osvobodila. In bolj ko se je bojevala, bolj se je zapletala v vrv. A nič ni pomagalo, neizogibno jo je vleklo navzgor, zataknjeno prav med rebra.
Lovec se je obrnil, da bi mrežo izvlekel, in ni videl njene gole glave, ki je pogledala iz valov, ni videl majhnih koralnih bitij, ki so sijala iz očesnih vdolbin njene lobanje, ni videl rakcev na njenih starih zobeh. Nato se je ozrl in jo zagledal. Njeno telo, kakršno je bilo, se je pojavilo na površju in se oprijelo roba kajaka z dolgimi prednjimi zobmi.
“Aaaagh!” je zakričal mož in srce mu je v strahu poskočilo, oči so se mu globoko v glavi zaiskrile v grozi in ušesa so mu zažarela svetlo rdeče. “Aaagh!” je kričal in jo z veslom suval proč od kajaka in začel veslati kakor demon proti obali. Ni videl, da se je zapletla v vrv, le čedalje bolj ga je bilo strah, in da se je postavila pokonci na prste na nogah in ni vedel, da mu bo sledila vse do obale. Nič je ni zaustavilo. Veslal je cik cak, a je vztrajala prav za njim in njena sapa se je valila prek vode v oblakih pare, in njene roke so molele kvišku, kakor da bi ga hotele zgrabiti in potegniti v globino.
“Agggggggghhh!” je tarnal, ko je kajak butnil v obalo. V enem skoku je bil iz kajaka, zgrabil je ribiško palico in stekel, a koralno belo truplo Okostne žene, še vedno zapleteno v ribiško vrv, se je zaletavalo in rožljalo po poti za njim. Tekel je prek skal in mu je sledila. Prek zamrznjene tundre je tekel in prav tesno se ga je držala. Tekel je preko ribjega mesa, ki se je sušilo na tleh in ga scefral na koščke; njegovo tarnarnje je zamrlo.
Ves čas mu je bila tesno za petami, pravzaprav je zgrabila tudi nekaj zmrznjenje ribe, ko se je tako vlekla za njim. Začela je jesti, dolgo, že dolgo časa ni ničesar goltala.
Končno je mož pritekel do igluja in se spustil vanj. Po vseh štirih je zlezel v notranjost. Sopihajoč in ihteč se je zleknil v temi, njegovo srce je bilo kot boben, mogočen boben. Končno na varnem, ah, tako varen, da, varen, hvala bogovom, Krokarju, da, hvala Krokarju in predobri in darežljivi Sedni, končno na varnem.
A ko je prižgal svetilko na kitovo olje, je bila ta ….. je bilo tisto …. ležalo je v neredu na ledenih tleh igluja z eno peto prek ramen, s kolenom znotraj prsnega koša, s stopalom prek komolca. Kasneje ni mogel povedati, kaj je bilo, morda je svetloba ognja omehčala njeno pojavo ali pa je bilo vse pripisati dejstvu, da je bil osamljen mož. A neko občutje prijaznosti se je pritihotapilo v njegovo dihanje in počasi je iztegnil svoje umazane roke, uporabljajoč pri tem besede mehke in nežne, kakor jih mati govori otroku, in jo začel razmotavati iz vrvi.
“Oh, na, na, na.” Najprej ji je razmotal vrvi s prstov na nogah, nato je razmotal gležnje. “Oh, na, na na.” Kar naprej in naprej je delal vso noč, dokler je ni na koncu odel v krzno, da bi se ogrela. Kosti Okostne žene so bile vse na svojem mestu, vse urejene, kakor so pri človeku.
Segel je v usnjeno bisago po kresilni kamen in si izčupal nekaj las, da bi prižgal ogenj. Srepo se je od časa do časa zazrl vanjo, ko je oljil dragoceni les svoje ribiške palice in nanjo znova navil vrv iz črevesa. Ona pa odeta v krzno ni črhnila nobene - ni si drznila - lovec bi jo namreč lahko zvlekel ven in treščil po skalah, tako da bi se ji dokončno polomile vse kosti.
Mož je postal dremav, zlezel je pod spalne kože in skoraj se je pogreznil v sanje. In včasih ko ljudje spijo, saj veste, zdrkne solza iz sanjavčevega očesa; nikoli ne vemo, katere sanje jo povzročijo, a vemo, da je to zaradi sanj žalosti in hrepenenja. In to se je zgodilo možu.
Okostna žena je videla solzo, ki se je na njegovem licu zaiskrila v soju ognja, in nenadoma je začutila strašnooo žejo. Zacingljala je in zarožljala ter po vseh štirih prilezla do spečega moža in nastavila usta na njegovo solzo. Ena sama solza je bila kot reka in pila jo je in pila vse dokler ni bila njena žeja dolgih let potešena.
Potem je, sprva ležeč ob njem, zlezla potem noter pod krzneno odejo k spečemu možu in mu vzela iz prsi srce, srce - mogočen boben. Sedla je in udarjala po obeh straneh srca: bum! bum! bum!
Ko je tako bobnala, je začela peti: “Meso, meso, meso! Meso, meso, meso!” In bolj ko je pela, bolj se je njeno telo polnilo z mesom. Izpela si je lase in dobre oči in lepe polne roke. Izpela si je režo med nogami in prsi dovolj velike za topel objem, in vse tiste stvari, ki jih potrebuje žena.
In ko je bila tako narejena, je pela tudi zato, da se je speči mož slekel in spolzela je v njegovo posteljo k njemu, s kožo ob kožo. Vrnila je velik boben, njegovo srce v njegove prsi in tako je bilo, da sta se prebudila, ovita eden okoli drugega, prepletena v njuni noči, zdaj na povsem drugačen način, na dober in trajen.
Ljudje, ki se ne morejo spomniti, kako jo je doletela prva nesreča, pravijo, da sta ona in ribič odšla neznano kam, in da so njiju in njune otroke hranila bitja, ki jih je srečala v življenju pod vodo. Ljudje pravijo, da je to res in da je to vse, kar vedo.
@ Anika - Ana M. Mayerhold
Očitno so jamesa našli na drevesu, brez mame in očeta (konec navedka).
Govorim o egoizmu kolektivizma, ki se najbolj odraža v popolni neodgovornosti družine (zaradi njene nedotakljive svetosti) do življenja, ki ni človeško bitje,.. ne vidim vzročno-posledične povezave s tem, da sem zrasel na drevesu brez staršev. S (nedokazano) tezo, da so razni motilci hormonskega sistema (veliko jih v organizmu posnema delovanje ženskih estrogenov in to dosti učinkoviteje od DDT-ja, tako da navajanje samo tega v debati ni smiselno) spremnenili svet v ženski se strinjam. Poseldica je eksplozivna rast populacije ljudi in popolni genocid nad vsem živim, kar ne pade v kontekst ljubezni do lastnega otroka - ne glede na posledica zanj (neskončno zmanjšana kvaliteta bivanja, kot posledica prenaseljenosti; osnovni teritorialni nagon namreč obstaja tudi pri ljudeh - rabimo tišino in temo v noči, mimogrede tudi svetloba ponoči spada med hude motilce hormonskega sistema in dokazano povzroča nekatere vrste raka povezane s cirkadianim ritmom serotonina npr.). Danes tehnologija seveda omogoča (pa sploh ni komplicirana) razmnoževanje ali kloniranje človeka, tako da ni bojazni, da ob popolnem uničenju prostora za druga živa bitja, na svetu ne bi v kratkem tacalo 100 milijard ljudi, ki bodo eden drugemu hodili po glavi in, kakšen James se bo slabo počutil - to je res,. In vse v okviru družine po žensko (ampak to ni ne dobro ne slabo - sam pač dojemam svet, kjer se pokolje na najbolj zverinski način, ki si ga lahko zamislimo (klavništvo živali za beljakovine) vse kar miga in ni človek ženski princip. Moški princip je zame tisto nekdanje bebavo(?) spoštovanje pobite živali in klanjanje duši umrle,..mislim, da razumemo.
@ andreja
”doma naš najstniški skoraj tridesetletnik preganja petnajstletnice” Ja ta je dobra :))
.. razlog, ki ga navajate pač predvideva kolektivizem obnašanja - sam sem zagrizem ostanek individualnosti, ki kolektivizem a priori zavrača. Otrok in petnajstletnica? Tema spolnsoti ni tabu tako, da odgovornost vzgoje sicer res polovično nosim, odgovornost odgovornega ravnanja (mladoletnica) je pri člvoeku, ki hiti proti tridesetim. Ampak namig je šel, da se bo zgodil otrok - ja, preprosto - ljubezen svojega dedka bo imel, kakopak. Ko govorim ena družina en otrok, da bo lahko živelo še kaj, ne govorim, da je ljubezen do otrok v tem primeru kaj manjša (pa ja mi ne prodajati, da mama s štirimi optroko premore več ljubezni .. to enostavno ne gre po kvantitativnih merilih. Tisto kolektivistično razlago, ki jo navajate: upal sem na spremembe v smeri posameznika in individualni pristop, ko smo menjali sistem,.. no menjali smo ga v smeri še bolj poudarjanega kolektivizma (turize, mi se mamo radi gasilsjke veselice,.. vse kar posamezniku jemlje njegove osnovne člvoeške pravice. mir in tišina ter tema za mirni spanec in spočitost pred delavnim dnevom,.. ja, kakopak za ohranitev znosnega planeta - tudi z delom na motilcih hormonskega delvoanja,.. to pa je že sarkazem, ki ga premore življenje
@Okapi
”očitno tega ne opaziš, ampak v resnici si močno preveč zahtevna”
”povprečne ženske s povprečno plačo si ne smejo domišljati…”
”od drugega ne smeš pričakovati nečesa, če mu nisi sposoben dati tega, kar on pričakuje v zameno..”
”Da se ne znaš pravilno prepoznati ”
”da se ne zavedaš povsem svoje zahtevnosti,”
Dragi moj Okapi. Iz citiranega in tudi nasploh iz tega kar si napisal v svojih odgovorih se da lepo povzeti, da na žensko (aka jaz kot personifikacija na katero naslavljaš svoje odgovore) ne gledaš kot na enakovrednega partnerja. Kot na individualno osebo, ki ima svoje razmišljanje, želje, mnenje. Ampak kot na osebo, ki je moškemu podrejena, ki moškega rabi za to, da jo vodi, razmišlja namesto nje in ji sploh daje vedeti, da je nebogljeno bitje, ki brez moške osebe ne more preživeti.
Ženske, ki na moškega gledajo kot na neko višje bitje, ki določa smer in bistvo njihovega življenja obstaja res kar nekaj, jih je pa, z vsako slabo izkušnjo, ki jo imajo z moškimi, čedalje manj.
Imaš celo prav; res sodim v prvo kategorijo, namreč da sem sama po svoji odločitvi, to pa zato, ker ne želim imeti partnerja samo zato, da ga imam - tu veljajo tista preposta pravila, ki so navedena v članku. Prav tako je life prekratek, da bi čas zapravljala za ljudi, ki tega niso vredni.
@beduin
”Gre za popolnoma zgrešeno dojemanje koncepta družine in položaja ženske v njem, ki se za moje pojme začne pri ločeni denarnici.”
Okapi in Beduin- oba v sebi nosita kompleks oz. podobo Cankarjanske matere: ženska mora biti skromna, ponižna, pripravljena se žrtvovati za družino in moškega. Nenazadnje tudi denar, ki ga ženska zasluži mora namenjati družini in otrokom in ne sme preveč zapraviti zase.
Anika je omenila knjigo Clarise Pinkole Estés, ki jo je moč najti tudi v slovenskem prevodu Vere Čertalič: Ženske, ki tečejo z volkovi. Miti in zgodbe o arhetipu Divje ženske.
Tule je del iz omenjene knjige namesto mojega zaključka ”Ko iščete vodstvo, nikar ne poslušajte ljudi z drobcenim srcem. Bodite prijazne z njimi, zasujte jih z blagoslovi, a ne sledite njihovim nasvetom.
Če so vam kdaj rekli, da ste kljubovalni, nepopravljivi, predzni, zviti, uporniški, samovoljni, neposlušni, ste na pravi poti. Divja ženska je blizu”.
p.s. Okapi&Beduin- če boljših polovic nimata, nič ne de, če pa jih imata in vaju bosta v bližnji ali daljni prihodnosti ”dali na čevelj”, si pa omenjeno knjigo le preberita, bosta vsaj razumela zakaj se je to zgodilo :).
@james
Pogosto v svojih odgovorih opozarjate na to, da je svet prenaseljen. Saj najbrž se spomnite na Darwinovo teorijo naravne selekcije. Bolezni sedanjega časa, ki jih je ustvarila narava (rak, AIDS in podobne), suše, poplave, orkani in dogodki, ki so rezultat človekovega namernega delovanja (vojne, prometne nesreče) niso prav nič drugega kot metode za zmanjšanje števila prebivalstva. Zelo kruto, a žal resnično.
Lepo je govoriti o tem, da naj bi imela vsaka družina enega otroka. Tako je npr. na Kitajskem, kjer zakon že dobrih 30 let določa, da ima lahko družina samo enega otroka. Pred časom je bila na Kitajskem prometna nesreča avtobusa, ki je prevažal otroke, več deset otrok, edincev, je umrlo. Starši so ostali brez svojih potomcev, stari dobrih 40 ali več let, novega potomca bolj težko ustvarijo.
V vašem odgovoru omenjate svojega sina, je edinec? Nekako je tudi razbrati, da bi bili vnuka veseli. No kaj pa, če bi se zgodilo vam tako kot se je na Kitajskem, da bi sina izgubili. Pozitivno bi prispevali k zmanjšanju števila prebivalcev na planetu. Kruto, mar ne? ”Tragedije se lahko dogajajo samo drugim, ne meni.”
Prepričanja, ki jih človek razširja, mora najprej udejaniti pri sebi, potem šele lahko prosvetljuje druge ljudi.
Pa še to: kolektiv vedno sestavljajo posamezniki in splošni odziv kolektiva je vedno takšen, kakršen je prevladujoč odziv posamznikov, ki ga sestavljajo. Ko bo razsvetljenih posameznikov sčasoma več, bo tudi družba postala boljša. Človek pa postane dober (boljši) takrat, ko doživi težke, travmatične stvari, le tako ceni tudi drugega človeka (mu ne želi slabega) in življenje samo.
Dragi “urbani”, ki iščete trajnejšo zvezo, pustite kisle limonade a la Seks v mestu, in si za razvedrilo in ponazoritev, kaj pomeni “enakopravna” ženska, ki mu je kos, poglejte film Afera Thomasa Crowna: Pierce Brosnan in Rene Russo – za to gre. In še nekaj, vedeti morate, kaj hočete, kot pravijo Američani: “Tell me what you want. Do you want fuck or hair-cut?” In še, ne živimo želja, ampak potrebe. Če na ravni potrebe, tukaj ne gre zgolj za spolnost, ne potrebujete partnerja ali partnerko, se želja, četudi je še tako močna, ne bo realizirala, sicer pa vzemite, da ste že razsvetljeni oziroma, da so se vam želje že izpolnile, in ne iščite, pustite se najti.
The Thomas Crown Affair (1999)
advertisement
photos
board
trailer
details
Register or login to rate this title
User Rating: 6.6/10 (29,822 votes)
more
Photos (see all 78 | slideshow)
How do you get the man who has everything? more
Plot:
A very rich and successful playboy amuses himself by stealing artwork, but may have met his match in a seductive detective. full summary | full synopsis (warning! may contain spoilers)
http://www.imdb.com/title/tt0155267/
@Andreja
>Ampak kot na osebo, ki je moškemu podrejena,
>ki moškega rabi za to, da jo vodi
Zelo se motiš. Prav enako bi namreč odgovoril tudi moškemu, ki bi jamral, da ni več poštenih, skromnih, zvestih, razgledanih … deklet, ki ne gledajo samo na denar in plehko zabavo.
Ali drugače povedano, vsa ta jamrarija in razglabljanje o ljubezni in odnostih precej več pove o tebi (ali pač o tistem, ki jamra), kot o tistih, ki naj bi bili za jamrarijo krivi, oziroma proti katerim je uperjena. Namreč, najmanj to, da za svoje težave, kakršnekoli že so, kar povprek kriviš druge (in jih mimogrede še vse vržeš v en koš), čeprav si v resnici zanje kriva sama (tako pač, kot je večina ljudi sama kriva za svoje težave, le redko kdo pa to tudi prizna, saj je vedno lažje biti žrtev, kogarkoli že, saj se s tem znebijo odgovornosti).
O.
Ko je prevelik tempo tako marsikdo jamra.
Jamramo ženske, pa vi moški, pa pari družno.
Koliko pa jih sploh še danes ostane skupaj za celo
življenje? In za nameček s prvo zatrapanostjo?
Tako malo, da je to že čudež tega planeta.
Izziva tisti, ki prvi pove tisto kar drugi strani
ni prav in se postavi po robu. Zakaj, ali je vmes denar ali kaj drugega, pa sploh ni važno…
Načini in vzroki za skup in narazen so pestri.
@Okapi
Tvoj zadnji odgovor, ki je namenjen meni, velja tudi zate, saj to se menda zavedaš, mar ne?
BTW: za moške tvojega kova, v angleškem jeziku obstaja zanimiv izraz:
”misogynist” oz. woman hater ali po domače sovražnik žensk :).
Andreja, če vsakomur, ki se ne strinja s teboj, rečeš, da sovraži ženske, je precej jasno, zakaj imaš težave z moškimi.
O.
@ Andreja
Venomer (in ne samo pogosto) ponavljam kaj je že v šestdesetih prejšnjega stoletja bilo ugotovljeno in zapisano v deklaraciji OZN - namreč svet je prenaseljen, zato bomo pobili (in smo uspešno v veliki meri to že naredili) vse divje življenja na planetu, zato moramo zmanjšati rodnost. Tukaj ni nobene neznanke in tudi ni kotička na planetu, ki ne bi (ob sedanji katastrofalni prenaseljenosti, poudarjam kaj je posledica, posledica je genocid nad življenjem in zločin vseh zločinov v pridelavi beljakovin, torej v klavniški industriji, kjer se bašemo s telički, jagenjčki, kozlički,.. nekaj dni starimi našimi prijatelji, ki… pa vendarle ni potrebno argumenta tukaj dodajati; ne gre za zapis fanatičnega vegija, ki trdi da je meso gnil koncentriran urin, pa to ni tema, zato naj ostane misel nedokončana).
Izjemno slaba primerjava je razglabljanje o nesreči, ko umre edinec - takisto se zgodi da umre vseh pet otrok, ko pade hezbolahova katjuša na obmejni kibuc v judovski državi in polovica od štirinajstih v palestini ob odgovoru iz abramsovih topov. Mislim, da je jasno, da je odgovor v kontroli natalitete in, seveda nesreče so in bodo - tragiččne in žalostne. Svet, ki ga živimo je danes nujen politike en otrok ena družina vsepovsod. Živimo dlje, živimo boljše, živimo potratno in se gremo uničevanja in genocida z dejavnostjo, ki jo imenujemo turizem. To je nerešlljiv konflikt. Zmanjšamo ga lahko le tako, da počasi zmanjšujemo populacijo ljudi. Da bi lahko psotali ljudje in bi moški bolj ustrezal vašim kriterijem. Posameznikovo čustveno življenje, kot delirij kolektiva na gasilski veselici? NE, najde se ga v nočni tišini, temi z zvezdnatim nebom, tajfunom nad taivanom in predvsem v očeh ravnokar narojenega bitja (pa mislim tudi na leva, delfina, krokodila in vso ostalo golazen, ki ni človek).
Pri meni kolektiv ne obstaja, obstaja samo posameznik. Aha, biti osameljen, ma ne me basat, kako si lahko sam s sabo osamljen. Če si, ti nobena gruča ne odvzame občutka praznine,.. verjetno, nisem ravno pravi in je diletantizem (analfabet v prepričanju, da govori strokovno), v mojem zapisu očiten, se bojim.
Direkt: če bi vedla navodila za uporabo, jih imela pred nosom in pred prvo uporabo prebrala, potem bi bilo drugač. Od tistem na žalost bolj male cifre bi ostalo…čakala bi na navodila za uporabo. Čemu boš spraševal, če pa rabiš na papirju da vidiš, na kakšen način deluje oz. če je sploh možno. Obojestransko je to dober.
Obvezno pa moraš prej spoznat starše, prijatelje, sodelavce in tudi bivše in vse povezano, drugače bomo ženske še naprej debelo gledale in se čudile moškemu ki mislimo, da ga poznamo. Pišem “mislimo”.
In ženska, koliko moških te je resnično imelo rado od tistih ki so jih bile same obljube besed?
Kdo je imel občutek, bil odkrit in imel rad?
Si ga Andreja ti najdla? In je ostal?
Lp
@Irena
Odogovor na tvoje se mi zdi bolj retorično vprašanje se začne v drugem odstavku mojega prispevka ”Sama trenutno uživam vse prednosti in slabosti samskega stanu…”
Andreja praviš da moraš imeti srečo. Ja tko. Ampak kak boš pa to dosegla? Kak pa sploh veš? Po videzu ne, po prvih besedah ne,po čem pa? In kdo daje “garancijo” da bo trajal več časa, let ali večno?
Lp
@Irena
Enostavno veš pač, ni recepta. Garancije pa ni za nobeno stvar.
BTW: Saj morda veš kaj pravijo, da se nobeden ne poroči z namenom, da bi se ločil, pa se to vseeno dogaja.
Jaz se sploh ne čudim, da je toliko žensk samskih. Vse so kao nedostopne, nezainteresirane, nepripravljene za zabavo. V disko grejo samo zato, da se vsedejo za mizo, celo noč srebajo vodico in se pogovarjajo. Nobenega plesa ali kake druge aktivnosti, saj bi si lahko kdo kaj mislil, a ne.
Prav pogrešam stare čase, kjer se je pravzaprav vsaka ženska, ki je slučajno šla mimo, priključila zabavi ali vsaj kakšno rekla. Danes pa vsaka drži čobo in je oh in sploh nekaj posebnega.
Glede na prebrano debato med okapi in Andrejo se veliko bolj strinjam s okapi in njeno “analizo” vzroka Andrejinih težav.
Že naslov članka, mi je dal tak čuden občutek oz. mi je povedal ogromno o vsebini članka, ta pa se je kasneje le potrdila.
In če bi lahko le z eno besedo opisal recept za uspešno zvezo in iskanje partnerja, bi to bilo spoštovanje. Dela čudeže.
Ni garancije Andreja, kot si napisala.
In potem ženska tvega. Tvega sedanjost in prihodnost. In moški si dobi drugo, je spet frajer, spet isto.
Prav berem da moški držijo skup, vsi mislijo slično.
Ko gre za mišljenje ženske pač res, res ne zastopijo!
Bi šla ti Andreja iskat recimo prijatelja ali fanta ponoči opolnoči v disko?
Lp
@Irena
Imaš prav, če narediš povzetek odgovorov na moj prispevek ugotoviš, da vsaj večina moških ne zna komunicirati na podlagi argumentov, marveč v svojih odgovorih cilja na osebo na drugi strani (name) in kako jo diskreditirati in pokazati, da ima samo pisec prav (v stilu: ”ne razumeš”, ”živiš v neki fantaziji”, ‘’si preveč zahtevna”, ”imaš težave”, ”zelo se motiš” itd., da ne naštevam dalje”.). Ko človek tole prebere se niti ne čudi, zakaj nas je toliko punc samskih (ja fantje množina!). Dragi moji fantje EGO vas daje.
Debata je prišla do nivoja, pod katerega jaz ne grem, zato tudi ne komentiram več postov s strani moških.
Bi bilo pa zanimivo vedeti koliko od teh pogumnih in vsevednih piscev ima partnerice in kakšni so njihovi odnosi. Pravzaprav me niti ne zanima. Pomebno je, da so sami zadovoljni v svojem svetu.
Glede diska pa, ne, ne hodim. V disko sem hodila včasih v času pubertete, zdaj pa grem občasno na kakšen salsa žur, saj mi je plesanje salse v velik užitek.
Andreja dobro temo si izbrala. Mi je zelo všeč.
Nočem prizadet katerega od bralcev moškega spola,
a vseeno moški včasih pa redko so odkriti, posebej prav jim pride naš nežni spol kadar so v resni zagati.
Ko si nafilajo baterije za spet trmoglavo moško pamet
pa so spet tisti takšni kot so.
Ne zato ker bi se spremenili, zato ker ne prenesejo da včasih izgubiš in pri tem čutiš nelagodje, bolečino, bes…Ženske znamo to vzeti kot svoje, kar moramo premagat in zdržat. Pomagat in bit na strani moškega, ki pravi da išče mirno in čustveno v stanju bolečine je kratkotrajno, vsaj zdi se mi, ker potem ko pridejo do moči znova pa rabijo spet eno tako, da jih še parkrat dotolče.
Še tiste ki zgledajo kot neke copate vidiš, da v tej vlogi kar uživajo, enostavno všeč jim je, da ženska vodi, jih komandira, ima položaj tudi fin. neodvisen in kakšna mirna ki ji je to več kot vsa navlaka ima pri tem zelo postransko in kratkotrajno vlogo.
Bi šla živet s takšnim ki bi ti rekel, da rabi pomoč in mirno žensko, obenem pa hoče svoj svet moči, trušča, bogastva, napredovanja…
Andreja jaz močno dvomim zase. A vprašam še tebe kot pametno dekle oz. žensko.
In še to, misliš da bi nas taki opazili, nas ženske oz. žensko ko so v stanju svoje moči?
Dvomim. Ti znaš, daj malo o tem razpiši. Dobro si to pogruntala, veš.
Lp
@Irena
Moški menda nikoli ne priznajo, da se motijo. Tako da, če to veš in vzameš v zakup, so tudi njihovi odzivi ženskam bolj razumljivi.
”Pomagati moškemu v stanju bolečine”, če te prav razumem- če ni ravno tvoj partner, se je bolje umaknit, ker to nikoli ne funkcionira. Čustvene travme oz. nerazčiščene stvari iz preteklosti, mora moški razčistit sam s seboj. Ženska tukaj nima kaj početi, če noče biti tudi sama razočarana, če od moškega v takem stanju pričakuje kaj več. Ne gre. Preverjeno.
Copatarji so zanimivi primerki, ki pustijo, da jih partnerica doma komandira, pa zato običajno v službi pokažejo bolj svojo ”moško” stran oziroma dajo vedeti ”kdo je šef”, to velja predvsem za moške na vodstvenih položajih.
Sicer pa ima vsak tako partnersko vezo kot si jo naredi. Če nekomu ustreza biti copata, prav ali če partnerica tolerira dominanco moškega v zvezi tudi prav. Vsak se pač odloča po svoje, če komu situacija ni všeč, lahko to spremeni, sam. Kjer je volja, tam je pot.
Da pa zveza na dolgi rok funkcionira sta ljubezen in vzajemno spoštovanje osnovna pogoja za to.
Na temo odnosov moški-ženska je bilo izdano n-knjig, tema pač z neverending vsebino. Najbolj znan avtor je gotovo John Gray, ki pravi, da so moški z Marsa, ženske z Venere. Receptov v tovrstni literaturi za boljše razumevanje in upravljanje odnosov ”moški-ženska” je res zelo veliko, jih pa mora sprobati vsak sam.
Če moški v svoji moči opazi žensko- menda jo. Sicer pa je odvisno, če je sam sebi zadosten potem nanjo gleda kot na prijetno stvar za uporabo ali izboljšanje imidža, če pa s svojim egom nima problema pa gleda na žensko kot na enakovrednega partnerja.
Kolikor jaz vem, sem menda prišel na svet z navodili za uporabo, ki so jih stalno dopolnjevali, tam nekje okrog 17 leta pa sem jih vrgel stran in od takrat načeloma delujem po začasnemu načelu 3xP (popiti, pojesti in pofukati), vmes pa mi ostaja še dovolj časa za ukvarjanje s teorijo (kot ve povedati Aristotel: “Zares srečni so edino bogovi in živali, med ljudmi pa mogoče teoretiki.”).