Medijsko onesposobljanje družbe za realistično presojo
darja, sreda, 16. julij 2008Nemci demokraciji obračajo hrbet, kar ni čudno. Tako imenovani politični razred jo namreč pogosto predstavlja defenzivno ali celo ravnodušno, brez političnega bistva, retorično šibko. Poleg zmožnosti poiskati skupni imenovalec mu manjka tudi strasti za odprt spopad z ekstremisti na levici in desnici, ki cinično zlorabljajo zasičenost državljanov s politiko in njihovo neizobraženost. Pri tem politiki izdatno pomagajo tudi mediji, ugotavlja Reinhard Mohr v spletni izdaji Spiegla. Njegove analiza v marsičem zveni, kot da bi opisovala tudi slovenske razmere.
Sprevržen odnos med politiki in mediji Mohr opisuje na primeru predsednika socialdemokratske stranke Kurta Becka. Mediji se norčujejo iz njega, on pa se pritožuje nad “črednim nagonom” medijev. Vsak lahko ima pri tem medsebojnem obtoževanju svoje veselje, a izgublja se pregled nad celoto, distanca, sorazmernost uporabljenih sredstev - možnost presoje, ki ni mogoča, če novinarji ves dan samo ugotavljajo, kdo ima večino in lovijo izjave.
Ni več boja med politiki, kdo ima boljši argument, namesto tega govorijo o gotovih dejstvih, o strahovih in teorijah zarote, na vsak nov izziv se odzovejo užaljeno ali se otopelo branijo. Tudi novinarji so soodgovorni za to. Bolj kot informacije in pojasnila jih zanima “konstrukcija plavzibilnosti”, kakor ugotavlja izvedenc za medije Hans-Jürgen Krug. Lahko se vprašamo, kaj je narobe s plavzibilno, torej prepričljivo predstavitvijo dejstev. Toda če nasproti plavzibilnosti postavimo besedi resnica in resničnost, postane plavzibilnost predvsem simulacija realnosti. Kot del medijske predstavitve, ki temelji na ocenah in špekulacijah, prognozi in inscenaciji, zgoščevanju in zaostrovanju, razlaga Mohr. Za starosto reporterjev na javni televiziji ARD Dagoberta Lindlaua je to “narejena plavzabilnost”, prepričljiva, verodostojna pripoved, ki je le pogojno realna. Veliko fikcije, malo dejstev.
Izvedneci za medije temu pravijo infotainment in politainment. Dogodek ni samo dogajanje, ampak potreba po njegovi uprizoritvi. To pomeni, da je tako pri poročilih o kongresih političnih strank, akcijah organizacije Greenpeace kot o javnih razpravah, družabnih dogodkih, demonstracijah ali katastrofah bolj pomembno, kako bodo izgledali na televiziji, zunanji videz, ne pa pomembnost dogodka za življenje, za razmere v državi, na svetu. Ko aktivisti Greenpeace v japonskem morju obkrožijo lovce na kite, ni pomembno, da ne preprečijo ulova niti enega kita, ampak so pomembnejše spektakularne slike na televiziji, ki seveda ne pokažejo resnice. Lansko poziranje nemške kanclerke Angele Merkel pred TV kamerami na Grenlandiji tudi naravi ni nič koristilo, kanclerki prej.
Virtualni cunami množičnih medijev deluje tako, da združuje senzacijo in škandal, kar na ljudi deluje katarzično, kajti kdor preživi vso lakoto, vojne in poplave, je dejansko že zmagovalec. To je glavno sporočilo. Najkasneje osrednja večerna poročila spet vse postavijo na svoje mesto, ko so prepiri domačih politikov o povračilu stroškov za vožnjo v službo ali zdravstveni reformi pomembnejši od krvoločnega pustošenja zimbavejskega samodržca Mugabeja. “Redundanca ustvarja emocionalno varnost,” pravi medijski teoretik Norbert Bolz. Dokler traja prerekanje o povračilih stroškov za vožnjo v službo, je svet v redu. Množični mediji ves čas skrbijo, da se ljudje ves čas enakomerno vznemirjajo in pomirjajo.
Politično postane takšno ravnanje kritično, ko ta mešanica iz alarmizma in množične zabave pokoplje pod seboj realistično samopresojo in splošno presojo razmer. Potem prevladajo nezainteresiranost, neznanje in otopelost, opozarja Reinhard Mohr. Ko senzacionalizem postane prevladujoča oblika zaznavanja družbe, pride do zmanjšanja kompleksnih struktur na najmanjši možni imenovalec, informacijo zamenja moraliziranje in poenostavljeno črno-belo gledanje. Glavno vprašanje je, kdo je kriv in kdo je kaj zagrešil. Jasno, kapitalistične kobilice, utajevalci davkov…
Nezadovoljni televizijski gledalec pa koraka po pločniku, dokler ne naleti na naslednjo TV kamero, pred katero ga novinar sprašuje, kaj meni o tem problemu, kaj o oni zadevi, katerega politika podpira … Mohr pravi, da je pred odgovorom treba najprej globoko zajeti sapo, glede na ugotovitev medijskega teoretika Bolza preprosti državljan o večini zadevi tako rekoč nič ne ve. Ima samo občutek, da nekaj ve, da ima o nečem mnenje. Tako kot je na televiziji pomembnejši izgled in obnašanje od argumenta, je tudi za državljana razpoloženje pomembnješe od poznavanja zadeve.
Izvedenec za komunikacije Hans Matthias Kepplinger pravi, da vsaka teoretična nevarnost takoj postane tveganje, ker v poplavi podatkov manjkajo temeljne informacije, novinarji pa pri svojih poročilih izhajajo iz najhujšega, pa naj bo to bolezen norih krav, odmiranje gozdov ali podnebne spremembe. Negativizem, mračnjaštvo in paranoja postajajo profana nadomestna religija za družbo, ki sebe ne pozna več. Na koncu nihče več ne ve, kaj je demokracija in kaj pomeni svoboda. To je spet srednji vek, ko je bila zemlja še ploščata, ugotavlja Reinhard Mohr.
Objavljeno pod nt, mediji in splet |
|
|





Odličen povzetek članka, ki priča tudi o tem, da postajamo tudi mi “normalna” družba, če je to normalno, v kar pa dvomim.
Ob tem bi ponovno opozorila na in priporočila v branje knjigo:
Rober Kurz: Svet kot volja in dizajn. Postmoderna levica in estetizacija krize, Krtina, Ljubljana, Krt
2000.
Tisk je press, torej preša, ki nas čedalje bolj stiska v simulakrum realnosti?
Tudi jaz sem že opazil, da nemški mediji postajajo čedalje bolj podobni ameriškim (ampak ni še tako hudo kot na Popteveju ali Kanalu A). Precej grdo vse skupaj.
pa še smetano na torti Slovenski tednik je potrebno dodati. Ta presežek Komunista v SFRJ je neprimerljiv s POP TV, RTVSlo ali Kanalom A. Pralnica možganov v maniri najboljših komunističnih pisanj. In učinkovita do konca.
Težko je dodati kaj pametnega k zapisu avtorice. sploh ob ugotovitvi o lastni nevednosi in hitri pokvarljivosti že pridobljebnega znanja.
“Ko senzacionalizem postane prevladujoča oblika zaznavanja družbe, pride do zmanjšanja kompleksnih struktur na najmanjši možni imenovalec, informacijo zamenja moraliziranje in poenostavljeno črno-belo gledanje.”
To je dober opis medijskih teženj prikazati politiko oziroma kar celotno družbo kot razcepljeno na dva pola. Ta težnja je prisotna tudi na Razgledih, o njej smo debatirali pod enim Vojkovim (tipičnim) zapisom.