Correspondence
Nature 454, 397 (24 July 2008)

Fewer academics are not the answer to funding woes
Philip Strange

School of Pharmacy, University of Reading, Reading, Berkshire RG6 6AJ, UK
Email: p.g.strange@reading.ac.uk

Sir
In his Correspondence ‘Fewer academics could be the answer to insufficient grants’ (Nature 453, 978; 2008), Andrew Doig suggests that the endemic problem of the rejection of high-quality grant proposals could be solved by cutting the number of academic staff. This proposal could create a new problem.

The number of academic staff is generally related to the number of undergraduates. Cutting the number of academics would reduce the number of trained students produced, which would have a negative effect on the nation’s health and wealth.

In this increasingly technological age, we need all the trained scientists we can muster to combat issues such as global warming. The way to prevent the rejection of high-quality grant proposals and to support research is to put a bit more money into the system.

Še zmeraj priporočam branje revije Nature (je med najbolj cenjenimi, če ne že kar najbolj cenjena vsaj v naravoslovno-matematičnem znanstvenem okolju) tudi družboslovcev, mogoče celo ekonomistom.

Eno področje je izboljšanje raziskovalne infrastrukture - več denarja za opremo laboratorijev in za nakup literature in baz podatkov, drugo pa je dodatni denar za raziskovalne projekte. Tukaj nam manjka vizije glede prednostnih projektov, ki bi jih dodatno stimulirali. Slovenska politika programskih skupin pomeni le subvencioniranje statusa quo slovenskih raziskovalcev, da pač vsi nekako preživijo, ne spodbuja pa razvoja na prednostnih področjih. Glede tega bi bilo nujno potrebno pri nas uvesti podobno shemo kot so Okvirni programi v EU. Torej dodatni raziskovalni denar (in izven dodatnega denarja za opremo in podatke) se usmeri na prednostna področja po konkurenčnih načelih. Raziskovalne skupine (nujno mešane) kandidirajo z odličnostjo raziskovalnega projekta in z ZR odličnostjo (objave, patenti itd.). Mislim, da bi to dalo dodaten “push” razvoju slovenske znanosti.

Glede kriterijev razdelitve sredstev: za razliko od večine raziskovalcev pri nas, ki kličejo po več denarja, pri čemer pa ne dosegajo standardov znanstvene odličnosti (glede objav v tujini) ampak se sklicujejo na svojo “aplikativnost”, menim, da gre oboje z roko v roko. Kako lahko nek raziskovalec dela “odlične” aplikativne raziskave (izdelke) za podjetja ali javni sektor brez da bi imel v majhnem prstu razvoj konkretnega področja in metode ZR dela v svetu? Le-te pa lahko pozna samo na ta način, da se njegove raziskave predstavljajo na relevantnih svetovnih znanstvenih srečanjih in objavljajo v relevantnih svetovnih akademskih revijah oziroma se njegove rešitve patentirajo. Finska ima odlične aplikativne raziskovalce in odlične mednarodno uveljavljene tehnologije in proizvode, toda hkrati ima tudi odličnejšo strukturo mednarodnih objav v primerjavi z našimi raziskovalci. V letu 2005 so naši raziskovalci doma še vedno objavili kar 53% vseh svojih raziskav, finski pa le 31%. Pri tem so naravoslovje, tehnika in biotehnika še nekako v skladu s finsko strukturo objav (čeprav je tudi tukaj finsko razmerje tujih/domačih objav bistveno večje), medtem ko sta družboslovje in humanistika še vedno izjemno “domače” usmerjene (ZR v Sloveniji, p. 123-129).

Zato je pri dodeljevanju denarja potrebno upoštevati kriterije odličnosti raziskovalcev in glede tega se strinjam z osnovnimi smernicami ARRS, ki javni raziskovalni denar deli predvsem v skladu s temi kriteriji. Z zaostritvijo teh kriterijev se počasi spreminja tudi struktura objav, saj tudi raziskovalci seveda ustrezno reagirajo na spremenjeno stimulacijsko shemo.