Znanost vendarle postaja vidna in zanimiva za politiko
admin, torek, 15. julij 2008GOST razgledi.net
dr. Stojan Sorčan
vodja oddelka za analize Agencije za raziskovalno dejavnost RS
stojan.sorcan@arrs.si
Politizacija znanosti, ki je pred jesenskimi volitvami še zlasti očitna, je lahko pomemben znak normalizacije znanstvenega razvoja v Sloveniji. Seveda v smislu modernizacije in vzpostavljanja avtonomnosti družbenega podsistema znanosti. Avtonomnost tega podsistema je namreč pogoj za njegov razvoj, odzivnost, kooperativnost in integriranost z drugimi podsistemi. To je pravzaprav konstitutivno družbeno bistvo znanosti. Znanosti v Evropi so ga večinoma dosegle že zdavnaj in se praviloma o njem več ne sprašujejo. A boj za avtonomijo sistema je bil vsepovsod trd, pogosto tudi krut. Čudovito ga je že v 17. stoletju opisal nemški filozof Immanuel Kant v tekstu Spor fakultet. Postsocialistične države se ponovno bijejo za avtonomijo. Tranzicija njihovih znanosti je povezana z marsičem. V glavnem s preteklostjo, ko se avtonomija meša s (socialističnim) samoupravljanjem, z drugačnimi navadami in običaji, a hkrati z usodnimi evropskimi izzivi, ki jih pred bolj ali manj družbeno že integrirane znanosti postavlja globaliziran in vedno bolj konkurenčen svet.
Dejstvo, da so slovenske politične elite pričele (prvič?!) nagovarjati volilke in volilce z vprašanji razvoja znanosti, je pomemben korak utrjevanja družbene vloge znanosti. Da je znanost v politiki spoznana kot dejavnik družbenega razvoja, je lahko spodbudno znamenje. In to ni nepomembno. Razlogi tega niti niso tako bistveni. Sodobna, po-osamosvojitvena zgodovina znanosti na Slovenskem kaže izrazit razkorak med sicer odlično deklariranimi cilji resornih ministrstev za znanost in njihovimi (ne)ukrepi. Znanost nikoli ni bila zares v “prvem planu” slovenske politike. Verjetno niti takrat, ko je znanost zapolnjevala slovenske medije z različnimi razpravami o Nacionalnem raziskovalnem in razvojnem programu (NRRP), o prihodnosti Slovenije, njenih reformah in doseganju razvojnih lizbonskih ciljev Evropske unije. Brez utvar o plehkosti predvolilnih obljub ostaja dejstvo, da postaja znanost v Sloveniji za politiko sploh vidna in zanimiva.
Na ravni Evropske unije je to dejstvo zaradi njene samoumevnosti pravzaprav nepomembno. Notranja zadeva posamezne članice torej. Toda bolj kot samo “pozicioniranje” znanosti na Slovenskem so za Evropsko unijo pomembna dejstva, se pravi rezultati in učinki, ki jih naša znanost lahko pokaže in napori, ki jih politika sploh vlaga v razvoj znanosti. Evropski znanstvenoraziskovalni kompleks je močan sistem, ki hoče z realizacijo 3 odstotkov izdatkov za raziskave in razvoj v BDP postati še večji in svetovno še konkurenčnejši. Ne predstavljajo ga le finančna sredstva Evropske komisije, temveč vedno bolj medsebojno tesno prepleteni in soodvisni nacionalni raziskovalni sistemi, kjer mej že davno ne poznajo več in kjer sta sodelovanje in mobilnost kakovostnih raziskovalk in raziskovalcev med najbolj zaželenimi in zato tudi spodbujanimi vrednotami. Uspešno sodelovanje je mogoče le med enakimi. Navkljub dominantnim centrom znanja to velja tudi in še zlasti v znanosti. Hitri tranzicijski procesi, ne samo v bivših socialističnih državah, temveč tudi v drugih hitro rastočih gospodarstvih, močno spreminjajo mednarodno sliko znanstvenega raziskovanja.
Politika znanosti lahko bistveno vpliva na položaj znanosti v njeni mednarodni podobi. Kljub politični marginalizaciji znanosti v Sloveniji, je primerjalna analiza, ki smo jo s pomočjo finskih analitikov znanosti naredili na Javni agenciji za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS), pokazala presenetljivo mnogo pozitivnih in razvojnih naravnanosti naše znanosti, razkrila pa je tudi mnoge slabosti in potencialne nevarnosti. Iz analize izhaja temeljna ugotovitev, da je znanost v Sloveniji v obdobju rasti. O tem govorijo empirična dejstva, ki merijo in mednarodno primerjajo letno rast znanstvenih objav in njihove odzivnosti. Precejšnja, čeprav manjša, je tudi rast patentov. Rezultati in učinki aplikativnih raziskovalnih projektov so tehnološko in tudi ekonomsko uspešni.
Drugače je z dejavniki, ki bi naj takšno rast omogočili, s finančnimi in kadrovskimi vlaganji namreč. Delež vseh sredstev za raziskave in razvoj, razen v poslovnem sektorju, ki pa mu mnogi ne verjamejo, je že leta skoraj nespremenljiv. Ocene kažejo, da bo obseg izdatkov v letu 2006 najvišji do sedaj (1,59 odstotka BDP), a strukturno še vedno blizu stopenj iz obdobja osamosvojitve. Primerjalno, glede na rast drugih držav, smo daleč pod povprečjem. Podobno, morda celo slabše je z deležem raziskovalcev in razvijalcev. Medtem, ko se v drugih državah število raziskovalk in raziskovalcev občutno povečuje je naša kadrovska rast zanemarljiva.
Če hoče politika ukrepati, se mora zavedati stanja v znanosti, ki ga je zaradi izjemne strukturiranosti znanstvenega podsistema, empirično težko meriti in enoznačno definirati. Ocena je odvisna od marsičesa, zlasti pa od predpostavk in metodologije. Kljub ostrim negativnim (samo)ocenam, ki v glavnem prihajajo iz znanosti same, kar je glede na kritično naravo znanstvenikov povsem razumljivo, so mednarodno primerjalni dosežki naše znanosti, ki jih prikazujemo s pomočjo metodologije finske raziskovalne agencije (AKA), zelo spodbudni.
Kaj torej pravijo dejstva o znanstvenih rezultatih raziskovanja v Sloveniji?
· Obseg slovenskih objav v znanstvenih revijah, ki so vključene v bazo Thomson-ISI Science Indicators, je v devetdesetih letih prejšnjega in prvih letih tega tisočletja hitro naraščal. Število slovenskih objav se je v tem obdobju povečalo za 176 odstotkov, število finskih objav pa za 51 odstotkov. Slovenija je v tem obdobju umeščena v vrh držav, ki so povečale obseg objav.
· V letih od 1994 do 2006 je bil povprečni letni indeks rasti slovenskih objav v bazi Thomson-ISI Science Indicators 110, medtem ko je bila povprečna letna rast finskih publikacij v tem obdobju deležna indeksa 103.
· Visoka umeščenost slovenskih znanstvenih objav v razmerju do nacionalnega BDP in vloženih sredstev za RRD kaže primerjalno visoko produktivnost našega znanstvenega raziskovanja. Precej nižja umeščenost naših znanstvenih objav v razmerju do števila prebivalcev pa kaže (pre)majhno zmogljivosti znanstvenega raziskovanja v Sloveniji.
· Glede na odstotek sprememb v deležu citatov med letoma 1994 in 2006 je Slovenija v vrhu tistih držav, ki so število citatov najbolj povečale.
· V tem obdobju nista naraščala le obsega objav in citatov, temveč tudi njihova kakovost. Glede na velikost faktorja vpliva slovenskih znanstvenih objav je Slovenija umeščena na dno držav z najmanjšim faktorjem vpliva. To pomeni, da je število povprečno prejetih citatov na objavljeni članek v znanstveni reviji med najmanjšimi med državami OECD. Najuspešnejše države prejmejo v povprečju več kot enkrat več citatov na posamezno objavo kot slovenske znanstvene objave.
· V prvem petletnem obdobju od leta 1993 do 1997 je bil faktor vpliva za slovenske objave 2,36, kar je bilo pod povprečjem držav OECD in tudi pod svetovnim povprečjem, kar kaže relativni faktor vplivanja 0,6. To pomeni, da bi moral biti slovenski faktor vpliva 40 odstotkov večji, če bi hoteli doseči svetovno povprečje citiranosti. V zadnjem petletnem obdobju od leta 2002 do 2006 pa je faktor vpliva slovenskih objav narasel na 3,13, kar je še vedno pod povprečjem, a že bližje povprečju, saj nas do njega loči le še 32 odstotkov.
· Toda nad svetovnim povprečjem imajo faktor vpliva v zadnjem petletnem obdobju naslednja raziskovalna področja v Sloveniji: fizika (1,15), matematika (1,04), farmakologija (1,02), inženirska matematika (1,07), jedrsko inženirstvo (1,04), dermatologija (3,02), zdravstvena nega (1,47), onkologija (1,19), onkogeneza in raziskovanje raka (1,13) in kmetijska kemija (1,05).
· V letu 2005 so slovenski raziskovalci v tujini objavili 47 odstotkov vseh bibliografskih enot (v letu 2006 že 49 odstotkov), medtem ko so njihovi kolegi na Finskem objavili v tujini skoraj 70 odstotkov vseh bibliografskih enot. Vendar pa je v obdobju od leta 1998 do leta 2005 v Sloveniji prisoten izrazit trend povečevanja objav v tujini (38 odstotkov), zlasti objav v tujih revijah (64 odstotkov).
Intenzivnost sprememb rasti objav in citatov v obdobjih 1994-1996 in 2004-2006
Vir: Thomson-ISI Science Indicators, 2005 – Country Indicators – Science Indicator
In kaj pravijo dejstva o aplikativnih rezultatih znanstvenega raziskovanja v Sloveniji?
· Analiza stotih gospodarskih aplikativnih projektov, ki so se zaključili v letu 2007 kaže izredno velike gospodarske, tehnološke, družbene in infrastrukturne učinke za razvoj Slovenije. Kljub majhnemu obsegu (61 FTE), razpršenosti in različnosti ciljev in področij delovanja sofinancerskih organizacij zaključenih gospodarskih aplikativnih projektov le-ti kažejo velik znanstveno raziskovalni potencial, zlasti na raziskovalnih področjih tehniških ved.
· Analiza je pokazala visoko stopnjo realizacije in uporabnosti ciljev, saj je od vseh zastavljenih ciljev bilo doseženih 91 % ciljev. Od realiziranih ciljev pa je bilo kar 73 % rezultatov tudi dejansko že uporabljenih v neposredni praksi sofinancerjev.
· Raziskovalni rezultati so glede na neposredno vložen obseg FTE spodbudni. Če bi izpostavili le tistih 24 projektov, ki so kot neposreden rezultat navedli razvoj novega izdelka in 23 tistih projektov, ki so navedli izboljšanje obstoječega izdelka, bi verjeno lahko utemeljeno dokazali, da so bila vložena proračunska sredstva več kot koristno in uspešno uporabljena ter, da se bodo z veliko verjetnostjo v daljšem časovnem obdobju vsa proračunska sredstva tudi pošteno obrestovala.
· Tako kot rezultati so tudi učinki zaključenih gospodarskih aplikativnih projektov za sofinancerske organizacije spodbudni, saj jih več kot 80 odstotkov navaja velike in srednje učinke na gospodarski razvoj in več kot 70 odstotkov jih meni, da imajo njihovi rezultati velik tehnološki razvoj.
In vlaganja v znanstveno raziskovanje in razvoj?
· Slovenija pri vlaganju v znanstveno raziskovanje in razvoj močno zaostaja za razvitejšimi državami. Kljub nacionalnim programom in lizbonskim ciljem. Na enega prebivalca vlaga Finska več kot 1000 evrov, Evropska unija okoli 400 evrov, Slovenija pa le okoli 200 evrov. Med manjšimi evropskimi državami so po tem kazalcu za nami le še Estonija, Ciper, Litva, Slovaška, Latvija.
· Proračunski delež sredstev Vlade Republike Slovenije za znanost in tehnološki razvoj je v celotnem poosamosvojitvenem obdobju takorekoč enak, saj glede na celotni proračun Republike Slovenije ostaja na ravni 2,6 odstotka, glede na BDB pa znaša 0,6 odstotka.
Gibanje deležev bruto domačih izdatkov za RRD v BDP v Sloveniji po sektorjih, 1996-2006
Vir: Statistične informacije, št. 38, Raziskovanje in razvoj, zanost in tehnologija, št. 2, Statistični urad Republike slovenije, 28. junij. 2007 in http:/epp.eurostat.ec.europa.eu
· Kljub več kot enkrat večjemu številu prebivalcev Finske je njeno število raziskovalcev več kot sedemkrat večje od števila raziskovalcev v Sloveniji.
Število raziskovalcev (v FTE) po sektorjih in spremembe v letih 1995-2006
Vir: Statistične informacije, št. 38, Raziskovanje in razvoj, zanost in tehnologija, št. 2, Statistični urad Republike slovenije, 28. junij. 2007
Kaj narediti?
Vlaganje v vrhunsko znanstveno raziskovanje in nove talente je ključno za prihodnji razvoj Slovenije. Strateški dokumenti Vlade Republike Slovenije nas zavezujejo, da do leta 2010 povečamo delež javnih finančnih sredstev za raziskave in razvoj na 1 % BDP. Dodatna javna sredstva v deležu BDP bi se naj med področjema tehnološkega razvoja in znanosti razporedila v razmerju 80 proti 20. Da bi Slovenija obdržala korak s svetovnim znanstvenim in tehnološkim razvojem, zbližala znanost z družbo ter preprečila beg možganov, mora raziskovalkam in raziskovalcem omogočiti nove možnosti avtonomnega odkrivanja in inoviranja, utrditi že dosežene mednarodne prednosti ter okrepiti raziskovalno infrastrukturo.
Glede na primerljive evropske trende moramo zlasti okrepiti raziskovalno dejavnost v visokošolskem sektorju, povečati število raziskovalk in raziskovalcev ter izboljšati znanstvene, tehnološke in gospodarske rezultate ter učinke raziskovanja. Izdatki za raziskovalno in razvojno dejavnost v visokošolskem sektorju so v Sloveniji med najmanjšimi v Evropski uniji. Slovenija mora povečati obsega znanstvenega raziskovanja na univerzah in s tem okrepiti raziskovalno in izobraževalno vlogo slovenskih univerz.
Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, ki je bila ustanovljena leta 2004 z glavnim namenom izvajanja Nacionalnega raziskovalnega in razvojnega programa je zato že pripravila predlog povečanja proračunskega financiranja znanstvenega raziskovanja v letu 2009. Predlog je že dobil podporo vladnega Sveta za znanost in tehnologijo in bi naj bil namenjen naslednjim sklopom:
Objavljeno pod gost razgledi.net, znanost in tehnologija | 
| 
|
večkrat že slišano in podobno nekaj zadnjih let. in tudi razumljivo - glede na vložek in velikost prostora je še nekaj možnosti za izboljšanje v smeri kvalitete (če je kriterij večji vpliv revije oz. citiranost), vendar nič pretresljivega - drugače bi bili najpametnejši narod na svetu (cinična pripomba bi bila nejevernost, saj smo se razširili iz Butal, Butalci, prvo poglavje).
za velike reči in hojo po robu trenutnega je sedaj pravšnji evro-raziskovalni prostor ter globus, kot celota. poudariti pa je potrebno tudi specifiko dela v raziskavah - ogromno majhnih prispevkov posameznikov se skoncentrira v kakšno pop zvezdo recimo kova Einstein, kot oče relativnosti, čeprav to seveda nima veze z resnico; gre le za tistega, ki so mu, nespornemu mislecu, dodelili to lovoriko, ali razvoj interneta in uzurpacija znanja v računalniških gigantih, itd. in kazalci uspešnosti so pri tej kreativni dejavnosti člvoekovega uma silno nehvaležna reč. Podobno, kot v umetnosti.
Slvoeniaj? hm, vlaganja v infrastrukturao so bolj pomembna, kot bi Agencija rada videla, posebna plat pa je tudi rigidnost znotraj institucij, kjer so “mogočni” sveti alfa in omega ter kreirajo uspešnost posameznikov. pa še o razpisih, tematiki, kriterijih dodelitve sredstev,.. je kar naporna tematika tole.
Zelo luštna analiza, sem jo pohvalil že zadnjič na javni predstavitvi v CD. Iz analize izhaja, da slovenski raziskovalci (počasi) dohitevamo raven in kvaliteto mednarodnega objavljanja glede na povprečje EU. Gede tega ni dvoma, prav tako ni dvoma glede tega, da je potrebno več denarja vložiti v našo ZR dejavnost. Edino vprašanje pa je, kam konkretno ta denar vložiti. Komu (kateremu področju) dati več in pod kakšnimi pogoji?
Eno področje je izboljšanje raziskovalne infrastrukture - več denarja za opremo laboratorijev in za nakup literature in baz podatkov, drugo pa je dodatni denar za raziskovalne projekte. Tukaj nam manjka vizije glede prednostnih projektov, ki bi jih dodatno stimulirali. Slovenska politika programskih skupin pomeni le subvencioniranje statusa quo slovenskih raziskovalcev, da pač vsi nekako preživijo, ne spodbuja pa razvoja na prednostnih področjih. Glede tega bi bilo nujno potrebno pri nas uvesti podobno shemo kot so Okvirni programi v EU. Torej dodatni raziskovalni denar (in izven dodatnega denarja za opremo in podatke) se usmeri na prednostna področja po konkurenčnih načelih. Raziskovalne skupine (nujno mešane) kandidirajo z odličnostjo raziskovalnega projekta in z ZR odličnostjo (objave, patenti itd.). Mislim, da bi to dalo dodaten “push” razvoju slovenske znanosti.
Glede kriterijev razdelitve sredstev: za razliko od večine raziskovalcev pri nas, ki kličejo po več denarja, pri čemer pa ne dosegajo standardov znanstvene odličnosti (glede objav v tujini) ampak se sklicujejo na svojo “aplikativnost”, menim, da gre oboje z roko v roko. Kako lahko nek raziskovalec dela “odlične” aplikativne raziskave (izdelke) za podjetja ali javni sektor brez da bi imel v majhnem prstu razvoj konkretnega področja in metode ZR dela v svetu? Le-te pa lahko pozna samo na ta način, da se njegove raziskave predstavljajo na relevantnih svetovnih znanstvenih srečanjih in objavljajo v relevantnih svetovnih akademskih revijah oziroma se njegove rešitve patentirajo. Finska ima odlične aplikativne raziskovalce in odlične mednarodno uveljavljene tehnologije in proizvode, toda hkrati ima tudi odličnejšo strukturo mednarodnih objav v primerjavi z našimi raziskovalci. V letu 2005 so naši raziskovalci doma še vedno objavili kar 53% vseh svojih raziskav, finski pa le 31%. Pri tem so naravoslovje, tehnika in biotehnika še nekako v skladu s finsko strukturo objav (čeprav je tudi tukaj finsko razmerje tujih/domačih objav bistveno večje), medtem ko sta družboslovje in humanistika še vedno izjemno “domače” usmerjene (ZR v Sloveniji, p. 123-129).
Zato je pri dodeljevanju denarja potrebno upoštevati kriterije odličnosti raziskovalcev in glede tega se strinjam z osnovnimi smernicami ARRS, ki javni raziskovalni denar deli predvsem v skladu s temi kriteriji. Z zaostritvijo teh kriterijev se počasi spreminja tudi struktura objav, saj tudi raziskovalci seveda ustrezno reagirajo na spremenjeno stimulacijsko shemo.
v kolikor se preusmeri financiranje sedanjih programskih skupin v projekte tipa okvirni program Eu je potrebno zagotoviti večjo mobilnost raziskovalcev znotraj sedanjih programskih skupin - sedaj je situacija, ko se vsi na vse pretege tepejo za omejeni denar in pri tem marsikdo izvisi, ker je pač bolj ali manj posrečeno izbrani recenzent dal oceno (dva, ARSO izbere njemu ljubšo - je eden in edini arbiter tukaj. torej, če en recenzent razume projekt in mu dodeli najvišjo možno oceno, lahko ARSO izbere drugega recenzenta, ki da najmanjš -ARSO ugotovi, da velja slednja). Na ta način izgubljamo potenciale posameznikov. Projektom bi se morali priključiti tisti, ki so brez financiranja imajo pa znanje, ki je za določeni projekt lahko izjemno koristno. Namesto, da je ARSO arbiter o tem kateremu od uveljavljenih starost bo dodelil več projektov bi sistem podelitve projektov moram dopuščati možnost vključitve (in s tem dodatnega financiranja) raziskovalcev, ki so neplačani na voljop (in malo jih je to po lastni krivdi).
Dobro bi bilo odpraviti še začarane kroge v smislu: prijavim projekt in mladega raziskovalca, ki bo na njem delal. Mladega raziskovalca dobim, projekta pa ne. Ja, a sedaj naj tega človeka zaposlim na projektu, ki ni financiran? - Kvadratur kroga je na ARSU vse preveč, da ne bi na koncu uggotovili, da so le politiki in ne resnični upravljalci z znanjem v družbi.
Drugače pa je odziv JPD, deklarativno v redu. Poudarjam le, da je potrebno vse človeške resurse (no ja, ta kapital), ki jih med raziskoavlci imamo tudi na najboljši možni način uporabiti. Tudi tisti, ki ni bil neposredno financiran mora najti in imeti možnost vključitve v raziskave, čeprav včasih malo tudi s cmokom v grlu (lastni projekt je seveda tisto ta pravo)
Še malo po svetu (na otok), kjer se tudi drugi ukvarjajo z vabljivo mislijo managementa znanosti v stilu Slovenija. Odgovori so logični - tale je iz Nature.
Correspondence
Nature 454, 397 (24 July 2008)
Fewer academics are not the answer to funding woes
Philip Strange
School of Pharmacy, University of Reading, Reading, Berkshire RG6 6AJ, UK
Email: p.g.strange@reading.ac.uk
Sir
In his Correspondence ‘Fewer academics could be the answer to insufficient grants’ (Nature 453, 978; 2008), Andrew Doig suggests that the endemic problem of the rejection of high-quality grant proposals could be solved by cutting the number of academic staff. This proposal could create a new problem.
The number of academic staff is generally related to the number of undergraduates. Cutting the number of academics would reduce the number of trained students produced, which would have a negative effect on the nation’s health and wealth.
In this increasingly technological age, we need all the trained scientists we can muster to combat issues such as global warming. The way to prevent the rejection of high-quality grant proposals and to support research is to put a bit more money into the system.
Še zmeraj priporočam branje revije Nature (je med najbolj cenjenimi, če ne že kar najbolj cenjena vsaj v naravoslovno-matematičnem znanstvenem okolju) tudi družboslovcev, mogoče celo ekonomistom.
V slovenski znanosti se ne kopiči talent in znanstvena odličnost ampak osebki z veliko mero agresivnosti in sposobnostjo prilagajanja razmeram. Sistem je pač tak da tone bednih člančičov povozijo znanstveno odličnost. Dokler ne bomo prevzeli popolnoma drugačnih standardov ocenjevanja znanstvene odličnosti in ne samo po volji trenutno najagresivnejših osebkov malenkostno spreminjali obstoječih pravil financiranja ne bo pomagalo niti več sredstev niti več raziskovalcev.
V Španiji so v EU dodobra izkoristili strukturne sklade za nakup osnovne infrastrukture v znanosti, vlade so hkrati povečale sredstva (realno in procentualno) za znanost in danes poznam nekaj perfektnih timov v Španiji, ki so v sami špici svohjega področja. Stvar deluje, samo najlažje je najti izgovor in, v dani situaciji, seveda merila po godu znanstvenega establishment-a, ki dobro skrbi, da mlajši ne bi preveč napredovali. samo kriteriji so ob tem premalo, mlajši morajo po vrniti iz tujine dobiti sredstva in opremo, da dokažejo in pokažejo…po vseh kriterijih.
MojsterM - ne strinjam se, ni je države, kjer se vlaganja v znanje še niso povrnile - ampak ne na kratki rok, to pa potem odtegne dogajanja iz dnevno politične koristnosti.