Komaj je bila, ob glasnem nasprotovanju ceha in pretežnega dela stroke, sprejeta ena novela zakona o odvetništvu (in poleg nje zakon o odvetniški tarifi), že je v pripravi druga. Drugače kot lex Penko bi jo bilo popularno težko imenovati, kajti ‘omejitve dostopa do opravljanja odvetniškega poklica’, ki jih je vlada sprejela na petkovi dopisni seji in jih kot zakonski predlog poslala v državni zbor, so neposredna posledica vsega, kar se je dogajalo ob ‘prehodu’ bivšega državnega tožilca Boštjana Penka med odvetnike. Tega predlagatelji zakona niti niso skrivali. A problematičnost predlagane novele ni niti v tem, da sledi komaj sprejeti prejšnji noveli niti v tem, da je bil povod zanjo Penko (ne pa, denimo, bivši predsednik koprskega sodišča), temveč v noveli sami. Podobno, pravzaprav blažjo obliko ‘konkurenčne klavzule’ za prestop sodnikov in tožilcev med odvetnike je namreč ustavno sodišče leta 1996 spoznalo za protiustavno in razveljavilo takratni 28. člen zakona o odvetništvu. Ustavni sodniki, med katerimi je bil tudi današnji pravosodni minister dr. Lovro Šturm, so z dr. Tonetom Jerovškom na čelu odločbo sprejeli soglasno.

Ker naj bi v obravnavanem primeru šlo za ogroženost nepristranskega sojenja in varovanje le-tega, se v okviru ocene sorazmernosti najprej zastavi vprašanje, ali je v tem primeru ukrep iz obravnavanega 28. člena Zakona o odvetništvu sploh primeren (ustrezen) za dosego zastavljenega cilja. Nedvomno bi bila domnevna tovrstna ogroženost nepristranskosti prvostopnih sodišč odpravljena, ko nihče od sodnikov ali državnih tožilcev ne bi postal niti samostojni odvetnik niti odvetniški kandidat. V tem primeru do situacije, ko lahko odvetnik zastopa stranko pred sodiščem, kjer je prej opravljal sodniško oz. tožilsko funkcijo, niti ne bi moglo priti. Kot bistveno za varovanje zgoraj navedenega interesa se pokaže to, da ima nekdo možnost zastopati stranko pred določenim sodiščem, manj pa, ali to opravlja kot samostojen odvetnik (z lastno pisarno v tem ali drugem kraju) ali kot odvetniški kandidat. /…/ Izpodbijana določba 28. člena, ki jo je zakonodajalec določil kot sredstvo za dosego svojega cilja, s tem ciljem ni v razumni zvezi, saj s takšnim sredstvom navedenega cilja ni mogoče doseči. Ta lastnost izpodbijanega ukrepa je zadosten razlog za odločitev o neskladnosti 28. člena obravnavanega zakona z 49. členom Ustave. Nadaljnji ustavnopravni preizkus takšnega neprimernega ukrepa še z vidika kriterijev potrebnosti oziroma nujnosti ter ravnovesja med postavljenim ciljem in težo ukrepa zato ni potreben.

Pravosodno ministrstvo to odločbo v novici o sprejetju predloga novele zakona o odvetništvu celo izrecno navaja, dodaja pa, da je za dosego legitimnega cilja, odpravo dvoma v pošteno sojenje, prav takšen ukrep - nujen, ker da cilja drugače ni mogoče doseči. Prosim?! Namesto dveh let prepovedi za ‘okrožje’, kjer je bil bodoči odvetnik sodnik ali tožilec, bi zdaj predvidena prepoved prestopa veljala štiri leta in to na območju celotne države. Je torej občutno strožja od razveljavljene pred dvanajstimi leti, kljub temu pa ne predvideva ‘odpravnine’ oziroma denarnega nadomestila za čas veljavnosti (kakršno v primeru konkurenčne klavzule pozna zasebno gospodarstvo). Minister Šturm na te pripombe odgovarja s s svojevrstnim cinizmom, da odvetnik ni edini pravniški poklic poleg sodnika in tožilca ter s političnimi ‘argumenti’, češ da je sodništvo poslanstvo in ne poklic, zaradi česar da so pri pisanju novele izhajali iz tega, da se je tisti, ki se je odločil biti sodnik, za to odločil za trajno. Pred televizijsko kamero pa je dr. Šturm izrazil tudi prepričanje, da je predlagana sprememba zakona v skladu z ustavo.

Prestopov iz sodniških in tožilskih v odvetniške vrste je bilo v zadnjih štirih letih po neuradnih virih kakšnih dvajset, nekako toliko tudi prestopov v obratni smeri. Ob slednjem se je mogoče nemudoma vprašati, zakaj ‘konkurenčna klavzula’ ne bi veljala tudi v to smer, z drugimi besedami, zakaj odvetnikom ne bi za štiri leta prepovedali prestop med sodnike? Še več, zakaj ne bi prestopa med odvetnike prepovedali tudi predsedniku računskega sodišča, direktorju agencije za trg vrednostnih papirjev in drugih nadzornih ustanov, ne nazadnje, direktorju urada za varstvo konkurence. Slednji, Jani Soršak, v Sobotni prilogi, denimo pravi, da se bo vsekakor vrnil med odvetnike; on bo očitno smel zastopati Mercator, Istrabenz, Pivovarno Laško, NFD in vse druge, proti katerim zdaj vodi postopek, nekatere izmed njih pa je tudi, še preden je postal direktor UVK. Če vzamemo resno uradni ministrov ‘motiv’, da hoče odpraviti takšne razloge za dvom v pošteno sojenje, se je treba pripraviti na še nekaj ustreznih zakonskih novel.

Tovrstno ‘nategovanje’ zakonov na konkretne primere, povrh po nujnem postopku in na izrednih sejah, malce zaudarja po revolucionarni zakonodaji, vsekakor pa dela zakonodajo nepregledno oziroma nepredvidljivo. Kar je danes še dovoljeno, bo lahko že jutri prepovedano. Spomnite se samo na novelo zakona o zunanjih zadevah, ki je prav tako v postopku in napoveduje kartel karier(istič)nih diplomatov: Janez Potočnik, denimo, če bi bil že bivši evropski komisar, bi bil danes še idealni veleposlanik v Bruslju, jutri pa ne bo več, ker nima sedmih let delovne dobe na zunanjem ministrstvu. V kombinaciji s cukjatističnim ‘ljudskovoljnim‘ razumevanjem izvrševanja zakonov, kakršnega je vladna stran demonstrirala v minulih tednih, pa takšna zakonodaja v pravni red vnaša neizmerne količine (politične) samovolje, arbitrarnosti in negotovosti.

Objavljeno pod nt, slovenija | | |