Nasvet Grega Mankiwa, naj se oba ameriška predsedniška kandidata v svojih programih izogneta temam, o katerih ni soglasja med ekonomisti in se raje posvetita tistim z veliko stopnjo konsenza, se mi zdi precej vprašljiv. Iz dveh vidikov.

Prvič, lotevati se zgolj problemov, kjer vlada skorajda popolno soglasje ekonomistov o možnih rešitvah, je precej omejujoče (presek takšnih tem je zelo majhen) in neambiciozno. S tem se apriori črta vse reformne ukrepe, kar ne ponuja veliko možnosti za nove razvojne vizije. Predstavljajte si Slovaško leta 2003 in njeno lastno ambiciozno Lizbonsko strategijo, ki je med drugim vključevala davčno, pokojninsko, socialno, zdravstveno in šolsko reformo. Skupina ekonomistov okrog Ivana Mikloša, finančnega ministra in podpredsednika vlade, je zastavila program in ga izpeljala, kljub velikemu nasprotovanju večine ostalih ekonomistov.

Slovaška je po tem paketu reform naredila ogromen korak naprej, odprla nekaj desettisoč novih delovnih mest, privabila ogromno tujih investicij in za trikrat povečala stopnjo rasti ter s tem za trikrat hitreje začela zmanjševati zaostanek v razvitosti za EU. Po Mankiwu se slovaška vlada pod vodstvom Dzurinde in Mikloša zaradi “pomanjkanja konsenza” med ekonomisti, če se milo izrazim, tega razvojno-reformnega projekta ne bi smela lotiti. Toda danes je Slovaška bistveno bolj bogata in perspektivna država, kot bi bila brez tega, ambicioznega in za marsikaterega ekonomista spornega razvojnega projekta. Iskanje konsenza je dobra lastnost politikov, toda običajno prevelika vnema po doseganju soglasja vodi k stagnaciji, včasih je potrebno kot politik tudi iti preko tega in narediti bolj pogumne korake.

Razmišljam o tem, katero področje v Sloveniji je takšno, o katerem se vsi ekonomisti strinjamo. Težko se spomnim kakšnega. Morda je še najbližje konsenzu razmišljanje o izravnanem proračunu oziroma o maksimi nizkega primanjklaja. Pa še glede tega se spomnim ene komične situacije  kakšnih deset let nazaj, ko je na kongresu Zveze ekonomistov Slovenije na Bledu kolega Mencinger govoril o tem, da ne razume te fame okrog nizkega deficita oziroma izravnanega proračuna in da se mu ne zdi čisto nič dramatičnega, če ima država bolj konkreten deficit v proračunu. Nakar se je dvignil Marjan Podobnik, tedanji podpredsednik vlade, ki je pridno sedel v prvi vrsti in poslušal ekonomske debate, in ošvrknil Mencingerja, da so izravnane javne finance izjemno pomembne za makroekonomsko stabilnost in da se mu zdi nevarno razpredati o povečanju proračunskega primanjkljaja.

In drugič, zanimivo se mi zdi, da je Mankiw kot dve temi, katerih naj bi se vlada ognila zaradi pomanjkanja konsenza med ekonomisti, omenil prav davke in zdravstvo. Ne bom trdil, da res obstaja ta povezava, toda Mankiw je bil ekonomski svetovalec Busha ml. in Mitta Romneya, kar bi ga nekako kvalificiralo za simpatizerja republikancev. Republikanci pa po eni strani seveda ostro nasprotujejo zdravstveni reformi v smeri univerzalnega zdravstvenega zavarovanja, ki bi revnim omogočil vsaj nekoliko boljšo zdravstveno oskrbo, po drugi strani pa po Bushevi davčni reformi, ki je razbremenila predvsem lastnike kapitala, torej bogatejše sloje, niso naklonjeni temu, da bi z novo, demokratsko, davčno reformo te pridobitve Bushevega mandata spet izgubili.

Morda se motim, toda ne morem se znebiti vtisa, da je Mankiwov komentar v NY Timesu s tega vidika ideološki. Jasno, tudi ekonomisti so samo ljudje, z vsemi svojimi osebnimi prepričanji. Toda ekonomisti kot intelektualci bi vseeno morali iti preko ideoloških dogem in bi morali stremeti k večjemu družbenemu napredku, višji blaginji za vse pripadnike družbe in zmanjšanju neenakosti.

Moram reči, da mi je osebno bistveno bližje Krugmanova linija, tako v kolumnah in knjigah v zadnjem desetletju in pol kot tudi v zadnji knjigi “The Conscience of a Liberal” (2008). S humanističnega vidika. V začetku tretjega tisočletja resnično ni humano, da 15% državljanov nima niti osnovnega zdravstvenega varstva, da pa hkrati država nameni tri bilijone dolarjev za neko neumno vojno v Iraku (zadnja knjiga J. Stiglitza govori o tem), od katere imajo koristi samo naftne družbe in njeni lastniki od Vladivostoka do Texasa. Ki nato dobijo še znižanje davkov.

Ali pa jaz preprosto ne razumem tega …

Objavljeno pod nt, gospodarstvo, slovenija | | |