Ste že začeli brati oziroma prebirati programe strank? Glede na število strani je priporočljivo začeti pri Zares, njihov program je  nekako dvainpolkrat krajši od programa LDS. Po javnomnenjskih raziskavah vodilni stranki po dolžini programa nista daleč vsaksebi, SD pa je krajša od SDS. Zaradi končnih redigiranj in lektoriranj so morda možne še kakšne spremembe, a glavno (izbor je kajpak subjektiven) je tukaj, na skupno kakšnih 500 straneh.

Zares: Za nov razvojni dogovor, za novo politiko
SD:      Alternativni vladni program -  Odgovornost za spremembe
SDS:   Slovenija na pravi poti
LDS:   V dobrih ljudeh in mladih očeh

Dvomim, da so pogosti primerki človeške vrste, ki bi politične programe brali od začetka do konca, enega za drugim. Sam jih vsekakor ne oziroma kvečjemu preletim ‘celoto’, berem, primerjam in vrednotim pa predvsem po temah in to brez kakšnega posebnega sistema.

Denimo torej, da začnem(o) nekje ‘pri koncu’, pri medijih; o njih je imela politika v mandatu te vlade veliko za povedati, vladajoča koalicija, še zlasti največja stranka, pa o njih ni le govorila, temveč se je z njimi tudi na veliko ukvarjala.

Brez večjega uspeha, če bi sodili po številnih izjavah premiera Janeza Janše, zunanjega ministra Dimitrija Rupla (recimo tudi v sredo na shodu republikancev), poslanca Branka Grimsa in tako dalje. A glej, Slovenija je z mediji nemara vendarle na pravi poti, kajti v programu SDS o medijih zgolj ‘od daleč’ govori en sam odstavek.

V pravni red bomo vnesli določbe nove EU direktive TV brez meja tako, da se bo oblikoval nov zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah in medijski pismenosti. Prednost takega pristopa je, da se ohrani bistvene pridobitve zakona o medijih in kljub temu uvede novosti, ki jih zahteva pravni red EU.

Nič več pluralizacije, sproščanja in uravnoteževanja, vse OK? Hm …

In socialdemokrati, ki jih je vladajoča stranka neštetokrat obtožila tako za povezave z lastniki medijev kot za inženiring ‘novinarskih duš’? Moram priznati, da mi njihov Umik politike in monopolov iz medijskega prostora ni najbolj razumljiv.

Socialni demokrati svobode medijev ne razumemo kot svobode lastnikov (države ali kapitala) pri manipuliranju z medijskimi vsebinami, temveč kot svobodo in avtonomijo novinarskega in uredniškega dela.
Za Socialne demokrate sta dva temeljna pogoja za svobodo in avtonomijo medijev neodvisnost in profesionalna kompetentnost novinarjev in urednikov na osnovi urejenega socialnega statusa in močna civilna družba, ki mora imeti odločilen vpliv na programske vsebine javnih medijev. Samo tako bodo le-ti lahko postavljali standarde celotne medijske produkcije in prisilili tudi zasebne medijske hiše v kredibilno informiranje, ohranjanje slovenske nacionalne identitete in kulture javnega dialoga.
Da bi to dosegli, mora država odigrati vlogo izvrševalca in garanta javnega interesa, ki se mora izoblikovati v dialogu med vsemi akterji v javni sferi. Mediji ne morejo in ne smejo biti poligon politične samovolje vladajoče elite ali pomagalo interesom kapitala. Socialni demokrati si prizadevamo za demokratične postopke pri spreminjanju medijskih zakonov.
Spremembe naj bodo dobro premišljene, postopne in sprejete s širokim družbenim in političnim konsenzom. Nujno je vključevanje avtonomne civilne družbe, še posebej stroke, v upravljanje medijev v javni lasti ter dodeljevanje materialnih spodbud. Pri zagotavljanju sredstev za uresničevanje javnega interesa na področju medijev bomo uporabljali kvantitativne kriterije in na prehodu v digitalno obdobje spodbujali domačo avdiovizualno produkcijo kot pomemben prispevek k prizadevanjem za ohranitev slovenskega jezika in nacionalne identitete.
RTV Slovenija je največji javni zavod na področju kulture v Sloveniji. Ima status zavoda posebnega nacionalnega pomena in kot tak lahko uspešno opravlja javno službo na področju radiotelevizije v podporo kulturnih, socialnih in demokratičnih političnih potreb ljudi. Pri oblikovanju naše strategije javnega zavoda RTV Slovenija se bomo zgledovali po modelu odličnosti in odprtosti angleške javne televizije BBC in ga prilagodili slovenskim razmeram.
Med drugim je treba spremeniti zakon o RTV Slovenija, še zlasti sistem upravljanja, kjer mora programski svet vnovič dobiti osrednjo vlogo pri določanju programske in poslovne politike zavoda. Namesto sedanje farsične »civilnodružbene« sestave, kamor vladajoča koalicija samovoljno imenuje strankarske simpatizerje kot svoj glasovalni stroj, mora imeti novi programski svet RTV Slovenija uravnoteženo, tripartitno sestavo.

Pogoj za avtonomijo medijev je neodvisnost (in profesionalnost) novinarjev? Se mi le zdi, ali gre tukaj res za nekaj tavtologiji podobnega? Kako naj bi zgledalo to z neodvisnimi novinarji, ki zasebnega lastnika neavtonomnega medija prisilijo v kredibilno informiranje? Demokratični postopki pri spreminjanju zakonov, ne le medijskih, so samoumevni, kali? Ampak širok konsenz? Kako širok in o čem? Kvantitativni kriteriji javnega interesa? …

Zares, komaj kaj manj obtoževana za vse krivice, ki se v medijih godijo vladni koaliciji, pa pod geslom Za svobodne in neodvisne medije v najdaljšem ‘medijskem podpoglavju’ glede na dolžino celotnega programa pravi:

Odnos med oblastjo, lastniki in mediji je bil vedno izjemno občutljiv, toda takšnega poseganja vladajoče politike v medijski prostor, kot smo ga občutili v mandatu 2004 - 2008, pa v vsem obdobju demokratične politične ureditve v Sloveniji še ni bilo. Zato bomo v stranki Zares:
· spremenili zakon o RTV Slovenija. Politiko je treba izgnati iz tega “raja”, prav tako ne-vednost. V programskem svetu ne morejo sedeti ljudje, ki so izbrani po meri oblasti, ne pa poznavanju medija. RTV ni supermarket, tudi ne salon avtomobilov, temveč mora postati posrednica raznolikih vsebin, namenjenih različnim javnostim – predvsem pa tistih vsebin, ki jih komercialni mediji ne pokrivajo, ker ne prinašajo visoke gledanosti/ poslušanosti. Radiotelevizija Slovenija mora postati javna in ne sme ostati vladna. Rešitev, da so novinarji javni uslužbenci, se je izkazala kot slaba; zavračamo tudi, da je RTV prispevek politična nagrada ali pa kazen. In tudi nočemo, da hiša tehnološko nazaduje, kar se trenutno dogaja. Vendar, v Zares ne bomo ničesar spreminjali brez soglasja poznavalcev in novinarjev;
· zasnovali bomo drugačne oblike državne pomoči za uresničevanje javnega interesa na področju medijev. Ni prav, da dobivajo denar mediji, ki izkazujejo dobičke. Sprašujemo se, ali je smiselno, da se davkoplačevalski denar deli po načelu politične uravnoteženosti - malo levo, malo desno. Je sprejemljivo in racionalno, da se milijoni evrov delijo “po domače” in da se prikrito plačuje volilne kampanje političnih strank? Smo proti t. im. skladu za pluralizacijo medijev, ki medije, navidez paradoksalno, spravlja v (še večjo) odvisnost od oblasti.
V Zares smo za:
· podporo posebnim, ozko specializiranim in tržno šibkim medijem;
· posredne oblike pomoči in za večje možnosti izobraževanja;
· sklad tveganega kapitala, ki ga lahko ustanovi država z določenim vložkom za medijske zagone ali obstoječe medije, vendar vanje vlaga omejen čas, sploh pa izstopi takoj, ko dosežejo določeno raven tržnega preživetja.
· novinarske kooperative;
· celosten in pospešen razvoj avdiovizualne kulture in avtorskih del, ne da bi jih ločevali na tiste, ki so namenjeni tv programom in tiste, ki so namenjeni drugim predvajalcem. Odločanje o teh delih je treba izločiti iz kulturnega ministrstva in preiti v neodvisno avdio-vizualno institucijo. Skratka, smo za posredne podpore z jasnimi cilji in merljivimi rezultati in ne za hranjenje političnih apetitov;
· čeprav je slabo, da se medijska zakonodaja spreminja vsak mandat, smo za prenovo medijskega zakona, ker so nujne tiste spremembe, ki zagotavljajo medijsko svobodo in avtonomijo novinarstva.
V sodelovanju s stroko in civilno družbo bomo poiskali boljšo ureditev:
· pravice do odgovora in popravka, ki tako, kot je zapisana, posega v avtonomijo uredniškega dela;
· razmejitve lastniške in uredniške funkcije;
· organiziranosti novinarjev (medijska kooperativa, fundacija);
· opredelitev programske zasnove, odgovornega urednika in novinarja;
· reguliranja transparentnega, nadzorovanega in nemonopolnega medijskega lastništva;
· za bolj zaščiten položaj svobodnih novinarjev;
· statusa tistih novinarjev, ki zaradi temeljne spremembe uredniške politike ne morejo več sodelovati z medijem (izplačilo odpravnin);
· zavzemamo se za statusno preoblikovanje Slovenske tiskovne agencije, ki je še vedno v stoodstotni lasti vlade. STA bi morali prepustiti tistim, ki jo bodo upravljali na način avtonomnega in učinkovitega ter uporabnikom prijaznega servisa, ki nudi visoko profesionalno pripravljene informacije za domači trg in ki posreduje relevantne informacije o Sloveniji v druge države;
· jamstvo za profesionalno, odgovorno in verodostojno novinarstvo ni zgolj v zakonih. Je tudi v družbeni klimi, zmožnosti (samo)refleksije in kritične distance. Predpogoj za odgovorno novinarstvo pa je v svobodi izražanja, v varni in razgledani družbi;
· zagovarjali bomo uresničevanje avtorskih pravic na nediskriminatoren način tudi s pomočjo sprememb zakona o avtorskih in sorodnih pravicah;
· v Zares se zavzemamo za boljši dostop etničnih in jezikovnih manjšin do medijev, še zlasti pripadnikov prebivalcev iz nekdanjih jugoslovanskih republik.
V Zares smo prepričani, da mora napredna medijska politika, ki je pomemben dejavnik razvoja informacijske družbe, vključevati naslednja izhodišča:
· digitalizacijo (ohranjanje kulturne dediščine z digitalizacijo vsebin, produkcija digitalnih vsebin, razvoj digitalnih storitev in trga digitalne produkcije);
· vrednotenje sofinanciranja medijev in avdiovizualne kulture z vidika izboljšanja medijske pismenosti in vpetosti v evropske medijske projekte;
· nove oblike bivanja v omreženi družbi; s konvergenčnimi mediji spodbujene in pogojene socialne mreže (izzivi zasebnosti in identitete); poudarek na spodbudam inovativnosti in razvoju;
· načela svobodne kulture (nujna je razprava o prenovi avtorske zakonodaje v digitalni dobi), spodbujanje sodelovanja v pobudah svobodne kulture in večja pozornost preučevanju vpliva na konvencionalno financiranje medijskega prostora v razmerju do digitalnih medijev;
· vprašanje novih mediji v umetnosti - praksa multimedijski centrov na vseh področjih kulture ter njenega povezovanja z interesno/investicijskimi sferami.

V glavnem bi se dalo strinjati tako z diagnozo kot z nameravanimi potezami. Imam pa problem s tistim ‘takšnega poseganja vladajoče politike’ še ni bilo. Je to priznanje, da je ‘vselej občutljivi odnos’ pravzaprav tudi že pred to vlado bil poseganje, čeprav ne ‘takšno’? Je to priznanje ‘nehoteno’ ali pa gre že za ’spoznanje’, zakaj mora biti politika do medijev zares ’skrajno’ samoomejevalna? No, seveda, pa tudi vsaj še to, kako naj bi zgledalo ‘reguliranje transparentnega, nadzorovanega in nemonopolnega medijskega lastništva’, me zanima.

In kako bo Za neodvisnost medijev poskrbela LDS?

Z ustreznimi spremembami zakonodaje bomo odpravili podrejanje medijskega sektorja političnemu podsistemu v državi. Konkretno to pomeni, da je treba:
• odpraviti državni sklad za medije in s tem odvisnost medijev od izvršne oblasti,
• podpreti študentske in druge nekomercialne medije, katerih delovanje je namenjeno specifičnim družbenim skupinam, specifičnim starostnim skupinam in manjšinam,
• v Zakonu o medijih natančneje opredeliti lastništvo nad mediji, pogoje za omejevanje lastništva ter obveznosti in družbeno odgovornost lastnikov medijev,
• javni radio in televizijo ponovno preoblikovati iz državnih v javna medija,
• odpraviti vse oblike zastopstev predstavnikov političnih strank v organih nadzora in upravljanja RTV Slovenija,
• odpraviti status javnih (beri: državnih) uslužbencev zaposlenih na javni RTV, zlasti novinarjev in urednikov, saj je ta v nasprotju z naravo njihovega dela in zahtevo po uredniški, upravni in finančni neodvisnosti javne RTV,
• z javno-zasebnim partnerstvom zagotoviti večji delež programov, ki naj bi ga v skladu z določili Zmed za programe javnih radia in televizije proizvedli neodvisne produkcijske
skupine in avtorji.

Razmeroma kratko, glede na siceršnjo dolžino programa, in v konkretnostih ne posebej jasno in izvirno. Nič nimam proti odpravi medijskega sklada, toda odvisnost medijev od izvršne oblasti ni (bila) povezana izključno z njim in zato z njegovo odpravo ne bo samodejno prenehala niti odvisnost; na drugi strani, kako podpreti (razen ‘moralno’) ‘nekomercialne’ medije, če ne bo več sklada, kaj bo, če bo, namesto njega? In tudi tukaj me zanima nenazadnje to, kaj je to ‘natančneje opredeljeno lastništvo’, pogoji za ‘omejevanje lastništva’ in kako bo opredeljena ‘družbena odgovornost’ lastnikov medijev.

Po vsem, kar se je zgodilo v zadnjih letih, se mi zdi ključno vprašanje, kdo, kateri ‘pametni in razsvetljeni’ slovenski kapitalist bi danes - in jutri - sploh še hotel biti lastnik medija. Lastništvo medija (predvsem seveda takšnega, ki se tako ali drugače vsaj malo ukvarja z ‘resnimi’ temami) je preprosto ‘kontaminirano’: malodane vsak domači medijski lastnik je bolj ali manj ‘osumljen’, da se gre založništvo zaradi ‘posrednih dobičkov’ oziroma ‘nečesa drugega’, ne medija samega. Učinek kravje kupčije, ki se jo je šla (in se morda še gre) Pivovarna Laško z vlado, je bil rušilen za Delo in bo nemara tudi za Boška Šrota samega, istočasno pa ‘preventiven’: preudarni domači kapital se bo naložbam v medije izogibal, ker bodo škodovale njegovemu ugledu (povrh pa bi zahtevale nepriljubljene ekonomske posege, investicije v razvoj in v doglednem času prinašale, če sploh, nizke donose). Drugače rečeno, ko bosta Delo (in Večer) tako ali drugače navsezadnje na prodaj, bosta lahko namesto enega domačega ‘špekulativnega’ lastnika dobila samo drugega podobnega. Ali tujega.

Na drugi strani so ‘še nikoli takšni posegi’ povzročili metastaziranje novinarske avtonomije v ‘nedotakljivost’. Komaj kaj je danes v slovenskem novinarstvu udobneje, kot biti žrtev politike ali lastnika in živeti od te ‘dividende’. Sistem splošne delovnopravne zakonodaje, na katerega je cepljena tako razumljena novinarska avtonomija, preprosto ne omogoča stroškovno znosne proizvodnje kakovostnega medija in ne spodbujanja dobrih novinarjev. Posledica je, med drugim, pavperizacija celotnega ceha in spet - ‘pametni’ domači kapital se bo tovrstnim ‘zapletom v avtonomni coni’ raje v širokem loku izognil.

Doseči ‘širok konsenz’ ob tako globokem družbenem nesporazumu o vlogi medijev bo pasti in stranpoti poln podvig.

Objavljeno pod nt, mediji in splet, slovenija | | |