sobota, 5. julija

”Smo že blizu?” sem vprašal brata. On je bil tam že tri dni, jaz pa sem prišel samo za soboto. Hotel sem videti Finntrolle, Amon Amarth in Apocalyptico.

”Še malo, pa bomo tam”, je rekel. Hodila sva do tabora, kjer je on bival s prijatelji. Na vse strani sem lahko opazoval šotore, Metalcamp je letos obiskalo 15 000 ljudi. Mimo naju so se sprehajali sami dolgolasci, večinoma oblečeni v črno, s pločevinko piva v roki. Nekateri so imeli tudi brisače na hrbtu, ti so se ravno odpravljali k Soči, da se malo ohladijo po vsem tem divjanju.

Prispela sva v tabor četrt čez šest. Kriza! Finntrolli igrajo četrt čez šest! Če bi jih zamudila, bi bila zares jezna. Z main stage-a sva že slišala značilne zvoke, ki jih lahko pripisujemo le tem trolom.

Ozvočenje je bilo letos res glasno. Ko sva prispela na koncert, so komaj začeli zares igrati. Prostor je bil ogramen, oder prav tako. Pod nama je ležala poteptana trava, za nama pa šotor s picami, ki so jih lačni metalci pridno pospravljali. Publika je stala, razen tiste, ki je sedela ali ležala na bližnjem hribu. To se za metalsko publiko ne spodobi, spodobi se dretje in prerivanje v gneči med hitro in poskočno pesmijo, tako, da sem sklepal, da so ti ljudje utrujeni od včerajšnjega razkuževanja grl z alkoholom ali jih pa koncert močno ne zanima.

Finntrolli so igrali same dobre pesmi, ni pa jim uspelo preveč močno razgibati publike. Po Jaktens Tid-u, ki je bila tretja pesem, se je publika malo zbudila. Kasneje je prišel njihov legendarni Trollhammaren in končno smo se začeli premikati. Malo mi je bilo pa žal, da nisem Finntrollov videl takrat, ko so imeli še dobrega, starega pevca Tapia Wilsko. Ta je baje zares znal zbuditi publiko.

Po koncertu sva se z bratom in njegovim prijateljem odpravila po pivo v bližnjo pivnico in restavracijo. Zunaj so metalci jedli malo dražji obrok in pili malo dražje pivo. Za pivnico se je seveda spodobilo, da je na glas vrtela Metallico. Ko smo čakali na steklenice, smo pri baru videli angleškega metalca, ki je srkal pivo. Psihično je bil že v drugem svetu. Na glas se je drl besedila Metallice, da se ga je slišalo po celi restavraciji. Ni kaj, natakarica, ki ga je morala prenašati, se mi je zasmilila. Čakali smo deset minut. Hja, imeli so veliko obiska tisti dan. Čakali smo petnajst minut. No vsaj en natakar bi nas lahko vprašal, kaj potrebujemo. Čakali smo dvajset minut, da smo končno lahko vprašali, če prodajajo pivo v steklenicah. Hm, rekli so, da ne, kar nas je zelo začudilo, ker bi s tem mnogo več zaslužili v času festivala. Smo pa šli samo po vodo na dvakrat dražjo bencinsko črpalko, ker je bil bližnji Mercator že zaprt. Ko smo bili v mestu, so igrali Švedi Meshuggah, ki nas niso zanimali, zato smo izkoristili čas za nakup.

Naslednji so bili na vrsti Finci Apocalyptica, znani po tem, da igrajo metal na violončela. Kot ponavadi so igrali priredbo pesmi Metallice Enter Sandman. Mislil sem, da je začelo deževati, ko mi je nekaj kapelj padlo na lase, a sem opazil, da je nek poslušalec le naučil pločevinko piva leteti. Po predzadnji pesmi nas je član skupine vljudno nagovoril: ”Would you like to hear one more?”, mi:” Yeaaaaaaaaah!”, ”Slovenia… You are to get one more!”, ”Yeaaaaaaaaah”, ”Good, then shut up and listen.” Po nastopu se med poslušalci vnamejo ponavljajoči ‘We want more!”. Skupina pride na oder nasmejana in za konec zaigra še Metallicino Nothing Else Matters.

Odpravimo se nazaj v tabor. Med hojo zaslišim nekoga, ki se zadere: ”Marjaaaan!”. Zdaj me je pa že res zanimalo. To ime so se ljudje drli že ves dan, pa nisem vedel, zakaj. Ko si nekoga slišal, da se je zadrl Marjan, si se moral še ti zadreti Marjan. Vprašal sem brata: ”To je letošnja beseda pač. Prejšnje leto so se pa vsi drli Ricolaaaa!” Kasneje sem zagledal skupino ljudi, ki se je sprehajala z baklami vpijoči ”Marjaaan, Marjaaan!”. Prijatelju mojega brata je to ime šlo na živce in se je raje drl ”Lovrooo!” Kmalu smo slišali nekoga, ki se je zadrl Lovro nazaj. Prijatelj je še rekel, da se bodo naslednje leto vsi drli Lovro, bomo že videli.

V taboru smo čakali nastop naslednje skupine, ki je nastopala ob enajstih. To so bili Iced Earth. Noben od nas jih ni preveč maral, hoteli smo jih samo na hitro videti, da vidimo na lastne oči, oziroma slišimo na lastna ušesa, če so res tako brezveze v živo kot na studio albumih.

Vmes so ljudje kar hodili skozi naš tabor. Morali so priti do svojega, medtem je pa kak pijan dolgolasec podrl bakle, ponjavo, stole ali kaj podobnega. Prijatelj se je dokaj hitro razkuril in se začel dreti:”Vinjete, vinjete!” Ni pomagalo, bilo je neumno, je bilo pa vsekakor smešno.

Kasneje smo se odpravili na koncert Iced Earth. Bilo je kar natrpano in nastopajoči so že žagali. Po pol ure poslušanja nismo zdržali več. Večno shred-anje ritmičnega kitarista, izjemno visoki toni vodilnega kitarista pri solih in pevčev visok glas našim ušeson ni del dobro. Niso se nam zdeli nič posebnega, v bistvu prav dolgočasni.

V taboru smo se odločili prižgati bakle. Malo smo se pogovarjali, nekdo je igral kitaro, čakali smo na koncert Švedov Amon Amarth. In tudi dočakali smo ga.

Ob enih je bila že gosta tema, finale večera se pa še začel ni. Z bratom sva se med publiko prerinila daleč naprej, tako, da sva bila kar precej spredaj. Amon Amarth so začeli z Valhall Awaits Me. Moram reči, da so me s komadi, ki so jih tisti dan igrali, kar presenitili. Meni je večina njihovih pesmi bezveze, kakšnih deset je pa fenomenalnih. In ravno teh deset so igrali. Igrali so tudi mojo najljubšo, za katero so rekli, da je že dolgo časa niso igrali na koncertih . To je Across the Rainbow Bridge. Skratka, igrali so same med tistimi desetimi fenomenalnimi.

Nekako na polovici koncerta je pevec vzel svoj rog za pitje in nazdravil: ”Cheers, Scuol, Na zdravje or whatever.” in pil. ”Hmm… Laško pivo.” je še pripomnil. Med poslušalci so se nato razlegli kriki:

”Laško, Laško!” Na koncu vsake pesmi se je pevec z nekoliko hripajočim glasom zahvalil: ”Hvala, hvala lepa.”

Bil je dober koncert. Edino oni so me tisti dan spravili, da sem malo zaslamal, celo Finntrollom, kiso moji najljubši, to ni uspelo. Na koncu pa moram reči, da so me razočarali, ko smo zahtevali še, oni se pa niso prikazali na oder. Bili so zadnji na vrsti tisti dan in bi lahko malo prekoračili eno uro igranja. Pred nekaj leti so bili zadnji na vrsti in so igrali tri ure namesto ene. No, vseeno je bil dober nastop in sem zadovoljen odšel proti taboru.

V taboru smo se malo pogovarjali. Ob dveh je bilo še prezgodaj za spanje. Nekateri so postali lačni in šli na kebab. Tako nas je ostalo pet pri šotorih. Kar neankrat smo zaslišali sikanje nekoga. Videli smo le senco. Mislili smo, da se je eden od naših prijateljev vrnil s ‘turške’ večerje. Pa ni bil noben od naših. Prijatelj je posvetil s svetilko in zagledaali smo neznanega človeka, ki nas je hotel prestrašiti. Videlo se pa je, da tisti dan ni ostal brez pijače. Iskal je svoj tabor. Opazili smo, da govori nemško in smo mu rekli ”Links (levo).” Odkrito rečeno nismo imeli pojma, kje je njegov tabor, nekaj smo si zmislili, da bi se ga znebili. Pošalil sem se in rekel:”To je za njega trenutno prehuda informacija, ne razume te.” Nekako se je odzibal na levo skozi gozd. ”Satana je klical.”, se je pohecal prijatelj.

Ob kakšnih treh smo se počasi odpravljali spat. Tisti dan je bilo ob Soči zelo vlažno. Moja odeja je bila kar mokra in zjutraj so bili moji lasje mokri.

Težko je življenje metalca in težko je zdržati cel teden na Metalcampu. No ja, zato pa imajo tri cisterne piva vedno pri roki.

Luka

Objavljeno pod k, življenje s slogom | | |