Dr. Spomenka Hribar v Sobotni prilogi dne 12. aprila* s čustveno vznesenostjo piše o pastirskem pismu škofa Antona Vovka, napisanega ob novem letu 1946, ki ga je (en del) prebral dr. France Martin Dolinar na 4. forumu za dialog med vero in kulturo v Lovranu. Udeleženci foruma so škofove besede, tako dr. Hribarjeva, poslušali pretreseni in v spoštovanju. Še več, predstavitev javnosti doslej neznanega škofovega pisma, v katerem je ta kritično ocenil medvojno delovanje nekaterih slovenskih duhovnikov in v imenu cerkve pometel pred cerkvenim pragom, ne da bi si dovolil pometati tudi pred drugim, revolucionarnim oziroma komunističnim pragom, naj bi po njenem mnenju ponudila priložnost za nov začetek prizadevanj za našo dokončno nacionalno spravo. Po objavi katarzičnega škofovega pisma »tudi borčevska stran nima nobenega izgovora več, da tudi sama ne opravi take samorefleksije«. Avtorica posebej podčrtuje zahtevo po obsodbi revolucije (!), ne le »nekih revolucionarnih napak« in nekega nedoločenega »revolucionarnega nasilja, ki vendar iz revolucije logično izhaja«. Ob vsem spoštovanju priznane slovenske sociologinje in publicistke menim, da njeno pisanje vzbuja vrsto vprašanj in kritičnih pomislekov.

Model za katarzo

Avtorica omenja, da je za razumevanje pomena Vovkovega pisma potrebno poznati še dva cerkvena dokumenta iz leta 1945 : zapoved ljubljanskega stolnega prošta Nadraha naj duhovniki po pridigah vernikom preberejo naznanilo, da so po nauku katoliške cerkve svoji zakoniti(!) vladi dolžni zkazovati spoštovanje, pokorščino in zvestobo. Vsak človek naj bo višjim oblastem pokoren. Kdor se upira oblasti, se upira božji naredbi, kajti vse oblasti so od boga postavljene. Drugi dokument, Spomenica duhovščine ljubljanske škofije, ki jo je podpisal takratni generalni vikar Anton Vovk, vsebuje podobno izjavo o iskreni vdanosti, pokorščini in zvestobi novi vladi, poleg tega pa tudi obsodbo izdajstva naroda, ki so ga zagrešili nekateri duhovniki predvsem zaradi strahu pred brezboštvom.

Tretji dokument, Vovkovo škofovsko pismo še ostreje in bolj decidirano obsoja medvojno vedenje dela duhovščine ter obsoja njegovo kolaboracijo z okupatorjem. Ima pa manj taktično obeležje, kot prva dva dokumenta, saj ne vsebuje bizarne izjave o spoštovanju, pokorščini in zvestobi vernikov komunistom, proti katerim so se še malo prej borili in ki so ravno v tem času masovno pobijali njihove ljudi.

Ni videti, zakaj naj bi bilo pismo tako pretresljivo, kot trdi avtorica in oporečna je trditev, da ponuja model za nov začetek prizadevanj za narodno spravo. Po tem modelu naj: «Vsaka stran opravi svojo katarzično refleksijo. Katarza se lahko začne samo pri samemu sebi. Nase je potrebno vzeti neprenosljivi del lastne odgovornosti ali krivde, kakor da nasprotne strani sploh ni bilo. Vsaka stran naj opravi neko rekapitulacijo dogajanja v preteklosti in to spravi v zagodovinski predal, kjer nas preteklost ne bo več motila«. V predloženem modelu je vprašljivo takorekoč vse. Ne ve se, v katerem smislu je uporabljena velika beseda katarza; v filozofskem in psihoanalitičnem menda ne!? Tudi, če je uporabljena v širokem smislu, kot priznanje krivde z učinkom čustvene razbremenitve, velja, da spontanega in avtentičnega emocionalnega akta, kar naj bi katarza bila, pač ni možno planirati in predpisati kot zdravilo na recept.

Avtorica ponuja škofovo pastirsko pismo kot neke vrste model za kolektivno katarzo, s katero naj se cerkvi nasprotna stran očisti svoje krivde. Kakšno kolektivno katarzo je opravila Vovkova stran, ko pa njegovo pismo sploh ni bilo obelodanjeno?! Kakšno katarzo bi, ob branju Vovkovega pisma, doživeli tisti duhovniki, ki jih je škof moralno obsodil?! In – kakšno katarzo bi doživela borčevska stran, če bi njen predsednik, napisal podobno pastirsko pismo in jo nekam založil ali pa morda celo odžebral na kakšnem borčevskem shodu!? Bi jo svojeglavi borci, ki jim paše vse kaj drugega kot prispodoba z ovcami, odžebrali za njim in se tako notranje očistili?! Malo verjetno. Verjetneje je, da bi odkrito in glasno izrazili svoj protest, česar verniki sigurno ne bi storili, če bi jim škof s prižnice prebral pastirsko pismo. Poslušali bi ga molče in živ duh ne bi mogel vedeti, kaj se dogaja v njihovih ponižno sklonjenih glavah.

Odmisliti nasprotno stran

Posebej zanimiva je sintagma dr. Hribarjeve o »jemanju nase neprenosljivega dela lastne odgovornosti ali krivde, kot da nasprotne strani sploh ni bilo«. Ali naj neprenosljivost velja samo za relacijo med obema stranema ali tudi znotraj ene »strani«? Delotvorno bi bilo, če bi veljalo oboje. In ne samo neprenosljivost, ampak tudi diferenciacija in soodvisnost odgovornosti. Medčloveški odnosi so vendar nepretrgano sosledje akcij in reakcij, ki jih ni možno ločeno razlagati, še manj pa ločeno moralno vrednotiti. Ta »kot, da nasprotne strani sploh ni bilo«, je katolicizem par excellence. Katoličani namreč s svojimi zli dejanji prizadenejo v prvi vrsti boga, prizadetost sočloveka, ki so mu zlo povzročili, pa je samo neke vrste kolateralna škoda. Da bi se slabe vesti znebili, zadostuje, da se spovejo in skesajo. Bog jim milostno odpusti, kot da nasprotne strani sploh ni bilo, ne da bi svoje odpuščanje pogojeval z zahtevo, da mora grešnik popraviti svoj greh s konkretno, praktično dejavnostjo in obljubiti, da ne bo več grešil. Bog potrebuje grešnike, da lahko izkaže svojo neskončno usmiljenost in ljubezen, ko jim grehe odpušča. Se analogno politični nasprotniki lahko zanesejo, da jim bo nasprotna stran odpustila grehe, če jih bodo priznali ali da jih ne bo celo zlorabila za opravičilo povračilnih ukrepov? Kdo ve. Tudi škof Vovk ni obelodanil svojega pastirskega pisma, ker se je bal zlorabe s strani takratnih vladarjev in prav je storil. Sigurno bi ga zlorabili.

Avtorica zahteva spoštovanje Vovkovega modela - »kot da nasprotne strani sploh ni bilo«, istočasno pa navaja citate iz njegovega pisma, ki ta model negirajo; n.pr. trditev, da je najhujši greh okupatorja ta, da je razdvojil naš narod in nahujskal brata zoper brata. Ali ni nasprotna stran v tem delu škofove katarzične samorefleksije še kako prisotna?! Avtorica nenazadnje tudi sama priznava, da škof odstopa od modela priznanja lastne krivde »kot da nasprotne strani sploh ni bilo«, ko govori o tistih posameznikih z njegove »strani«, ki so posnemali metode nevernikov in neskončno krščansko ljubezen zamenjali za sovraštvo. A tudi do Hitlerja? Neverniki so, po škofovem mnenju, vsaj sokrivi za to, da so nekateri verniki povzeli njihove metode in da so se vključili v »postavo Subjekta«, ki predrzno jemlje usodo v svoje roke, namesto da bi potrpežljivo zaupali v boga, da bo ohranil božje kraljestvo med našimi ljudmi. Drugače rečeno - da bo ohranil kraljestvo RKC, ki so ga po mnenju mnogih vernikov - neverniki bolj ogrožali kot nacifašisti in ki so se jih mnogi verniki bolj bali in bolj sovražili kot nacifašiste.

Najpomembneje je obsoditi revolucijo

Avtorici ne zadostuje priznanje medvojnih revolucionarnih napak in »nedoločenega revolucionarnega nasilja, ki iz revolucije logično izhaja« niti obsodba povojnih pobojev s strani predsednika borčevske organizacije, ampak hoče več, hoče katarzično obsodbo revolucije, pri čemer pojem revolucija očitno uporablja v zelo okleščenem pomenu – revolucionarne prilastitve oblasti s strani komunistične partije. Predsednik borčevske organizacije in borci naj bi izrazili iskreno obžalovanje, da so pomagali komunistom izkoristiti vojne razmere za nedemokratičen prevzem oblasti, ki je niso podelili z nasprotno bratsko stranjo? Je to res hujši zločin kot vse ostalo, kar so grdega počeli v imenu revolucije in s čimer so v bistvu humanistične filozofske podmene revolucije onečastili?! Za večino borcev pa tako ali tako velja, da so glede tega ostali neomadeževani in so resnično - iluzorno verjeli, da bodo ustvarili nov svet, v katerem ne bo izkoriščanja človeka po človeku, v katerem ne bodo nekateri nemarno bogati, drugi pa obupno revni in v katerem nekaterim ne bo potrebno trpeti, delati za druge in ponižno slediti njihovi pastirski palici, da bi si prislužili nebesa, medtem ko drugi pridejo vanje po bližnjici brez vseh teh pogojev. Borci so v vsem tem času po vojni lahko spoznali, da je bila njihova vera iluzorna, vendar jim zaradi njihove naivnosti ni potrebno predpisovati katarzične samorefleksije. Saj tudi od vernikov, ki so sodelovali z nacifašisti niti od tistih, ki so se ponižno poklonili nevernikom, čim so ti zmagali, nihče ne zahteva, naj se odpovejo svoji veri.

Avtorica ne diferencira pojmov individualna in kolektivna krivda.Ves čas govori o krivdi druge strani, zapiše pa tudi, da se katarza lahko začne le pri samemu sebi in oznani, da je sama, kot nekdanja članica KP, katarzično rekapitulacijo že opravila v eseju Krivda in greh. Ne ve se, ali želi povedati, da naj podobno katarzično očiščenje opravimo tudi drugi nekdanji člani ZK ali da jo je opravila kar ona v našem imenu. Kar se mene tiče, nimam občutkov krivde zaradi svojega članstva v ZK, ne potrebujem nobenega očiščenja in ne dovolim, da bi se kdor koli opravičeval v mojem imenu. V ZK sem vstopil kot osemnajstletni gimnazijec, ki se je navduševal nad Makarenkom in Marxovimi zgodnjimi deli, predvsem pa mi je bila všeč »predrzna« filozofija človeka, ki sam jemlje lastno usodo v svoje roke. Humanistični filozofiji in psihologiji sem ostal zvest vse do današnjih dni, nikoli pa se nisem v celoti, globalno identificiral z vsem, kar so govorili in še posebej počeli komunisti. Vseh vernikov nikdar nisem vsepovprek tlačil v nasprotno, še manj pa sovražno »stran«. Kot član partije nisem storil ničesar takega, zaradi česar bi se moral podvreči katarzični samorefleksiji, na nekatera svoja partijska dejanja sem celo ponosen. Nimam mazohistično mesijanske potrebe, da bi prevzemal nase sokrivdo za povojne poboje, ki so jih nekateri moji strankarski tovariši izvršili, ko sem bil še otrok – ne v imenu revolucije, ampak v imenu njihovih psihopatskih osebnostnih lastnosti, ki jih je aktualizirala vojna in povojna moralna erozija.

Posebej zanimivo je avtoričino stališče o »krivdi obeh strani, ki se je ne sme pozabiti in prekriti s pozabo, ne odgovarjati zanjo, ne odplačevati, ampak jo je potrebno vzdržati in jo nositi«. Na čigavo krivdo misli?? Na krivdo nasprotne strani kot organizacijske fikcije, kot posebne entitete, ki obstaja nad mnoštvom posameznikov, ki jo sestavljajo? Najbrže ne. Če pa misli na posameznike, nekatere v večji, druge v manjši meri, je recept prav tako psihološko nesprejemljiv. Občutje krivde je boleč psihološki mehanizem trpne, pasivne narave, ki nažira človekovo samospoštovanje. Krivda, ki »traja, ki se nosi, vzdržuje, prenaša in ne odplačuje«, slabi človekov ego. Krivde se je potrebno rešiti ali vsaj ublažiti njene destruktivne učinke na osebnost. Najbolje je – transformirati jo v odgovornost.Pojma krivda in odgovornost namreč nista sinonimna. Krivdo označuje trpni, odgovornost pa dejavni princip. Pri krivdi prevladujejo čustva nad razumom, pri odgovornosti razum nad čustvi. Odgovornost je možno objektivizirati, krivde pa ne. Odgovornost vodi k spravi s samim seboj in zbliževanju sprtih strani, krivda pa k oddaljevanju od sprave. Krivda je okupirana s preteklostjo, odgovornost pa s prihodnostjo. Recept, ki ga ponuja avtorica, kronificira bolehne obrambne strategije nevrotikov, ki se počutijo krive tudi za tisto, za kar ni nobene objektivne podlage, za tiste s hudimi okvarami karakterja in čustvovanja (psihopate), ki občutij krivde in odgovornosti nimajo, čeprav bi bili še kako utemeljeni, pa tako ali tako nimajo nobenega smisla.

Utopija in realnost

Avtorica pravi, da so udeleženci 4. Foruma v Lovranu sprejeli zaključek, da nikakršna instrumentalizacija medvojnega in polpreteklega dogajanja ni primerna. Pa so morali biti zbrani res samo verni ljudje, saj njihov zaključek zveni kot utopična, pobožna želja spričo vsega, kar se danes dogaja na naši politični sceni. Po Bernejevi transakcijski teoriji so skoraj vse medčloveške transakcije – igre (beri instrumenti), s katerimi poskuša človek - manifestno ali latentno priigrati zase dobiček, pa politične ne bi bile ?! Politične so šolski primer, uporaben za študijsko analizo na psiholoških praktikumih. Avtorica je svojo idejo o priložnosti za nov začetek prizadevanj za narodno spravo, ki jo ponuja škofovo pastirsko pismo, iznesla ob najbolj nepravem času. Danes pri nas definitivno niso časi za reševanje družbenih problemov s pobožnim posipanjem s pepelom. Namesto Bernejeve maksime - I am OK, you are OK: I am everything, you are nothing. Namesto samokaznovalne egorefleksije šteje kaznovalna alterorefleksija, namesto priznanja krivde - obtoževanje drugih, namesto resnicoljubnosti – lažnivost, namesto tvornega sodelovanja- destruktivno in brezobzirno tekmovanje, namesto direktne in odkrite komunikacije - prikrito prisluškovanje in poniglavo manipuliranje z anonimkami.

Naj mi bo na tem mestu dovoljeno parafrazirati avtorico: ne more biti stvar v tem, da se krivda vzdržuje, prenaša, zagovarja, odplačuje, vzdržuje in nosi, nosi, ampak je stvar v tem, da se v tej bolni družbi vztrajno, brez zdrsa na opisani nivo, vedno znova in znova poskuša uveljaviti korekten in bolj ustvarjalen družbeni dialog, ki bo slejkoprej pripeljal do narodne sprave. Priložnost za nov začetek ni obelodanjenje nekega davnega škofovskega pisma, ampak zamenjava oblasti na bližnjih parlamentarnih volitvah, brez pričakovanja hitrih, revolucionarnih sprememb. Nekaj bo potrebno prepustiti tudi času; počakati npr., da se bodo preselili med posvečene ( ali kamor koli že) najbolj maligni onesnaževalci naše družbene klime in upati, da ne bodo pustili za sabo preveč metastaz.

Franc Mlinarič, prof. psih. in fil.

* _{članek dr. Spomenke Hribar je javno dostopen s pomočjo iskalnika na spletni strani delo.si, vendar nima neposredne povezave; kopija je tukaj.}

Objavljeno pod k, slovenija | | |