Če liberalizacija trgovine res vsakomur koristi, zakaj toliko nasprotovanja v razvitih in državah v razvoju? So populisti res prepričali ljudi, ki v resnici živijo bolje, da pravzaprav živijo slabše? Ali pa zaradi liberalizacije trgovine res mnogo ljudi živi slabše, v razvitih in državah v razvoju? Ne ostajajo brez službe ali dobivajo nižje plače samo nizko izobraženi ameriški delavci, na slabšem so tudi tisti v državah v razvoju. V trgovinskih sporazumih vedno znova potegnejo kratko, ker nimajo moči, da bi lahko vplivali na “velike fante”. Povezave med liberalizacijo trgovine in gospodarsko rastjo so veliko šibkejše, kot trdijo zagovorniki liberalizacije, v prispevku Fair Trade v časniku National Interest piše ugledni ameriški ekonomist Joseph E. Stiglitz. Seveda tudi razloži, kaj bi bilo treba spremeniti, da bi liberalizacija trgovine prinesla želene rezultate, hkrati pa opozarja na pasti sporazumov o prosti trgovini, na pasti patentov, ki jih registrirajo ameriška podjetja.

In the United States, not only is there a steady uptick in poverty, but median household income has been falling for at least eight years. There are many factors contributing to these changes: technology, weakening of social, labor unions and, lest we forget, trade liberalization.

Pred več kot 60. leti sta znana ekonomista Paul Samuelson in Wolfgang Stolper pojasnila, da bo liberalizacija trgovine v državah z visokimi prihodki zmanjšala plače nizko izobraženih delavcev. Pokazala sta, da bo zmanjšala razliko med plačami nizko izobraženih delavcev po svetu tako, da se bodo plače ameriških nizko izobraženih delavcev približale plačam delavcev na Kitajskem in v Indiji. Ta model iz sredine 20. stoletja je danes še bolj resničen, kot je bil takrat.

Lower-paid workers in the developing world now often have the tools, and increasingly, even the education, to perform the same tasks as their counterparts in developed countries. American workers simply get paid more to do the same task. Quite obviously, this can hurt even the higher-paid skilled American worker.

Stiglitz pravi, da je sodobna ekonomska teorija pokazala, da je v nepopolnem svetu, v katerem živimo, zaradi liberalizacije trgovine lahko vsakdo na slabšem. Veliko študij kaže, da so gospodarstva v državah, ki so povečale trgovino - tak primer je Kitajska - rasla hitreje. Ampak te države niso izvedle liberalizacije na zgodnji stopnji razvoja, spodbujale so izvoz in omejevale uvoz. Standardni argument za znižanje tarif je, da omogoča virom, zlasti delu, premik od manj produktivnih v bolj produktivne sektorje. Toda preveč pogosto je to premik od nizko produktivne zaposlitve do nič produktivne brezposelnosti. Ko je recimo Jamajka odprla svoj trg za subvencionirano ameriško mleko, njeni kmetje niso bili več konkurenčni, zato so ostali brez posla. Liberalizacija pod sedanjimi pogoji utegne razmere še poslabšati. Države so namreč prisiljene odpreti trge tujim bankam, te pa raje posojajo denar nadnacionalkam in lokalnim monopolistom kot lokalnim majhnim in srednjim podjetjem, ki odpirajo nova delovna mesta.

The case for trade liberalization is far weaker than most economists will admit. Those who are more honest fall back on political arguments: it is not that trade liberalization is such a good thing; it is that protectionism is such a bad thing. Inevitably, it is argued, special interests prevail. But in fact, most successful economies have evolved with at least some protection of new industries at critical stages of their development. 

Sporazumi o prosti trgovini, ki jih razvite države zdaj sklepajo z državami v razvoju niso sporazumi o liberalizaciji trgovine. Če bi to res bili, bi obsegali le nekaj strani z navedbami, katere tarife, ovire in subvencije odpravljajo. Ker pa to niso, imajo več sto strani, s katerimi razvite države zagotovijo uveljavitev interesov svojim velikim in pomembnim podjetjem, kot so recimo farmacevtske družbe. ZDA recimo ohranjajo svoje visoke subvencije kmetijstvu, države v razvoju pa ne smejo uvesti carin, s katerimi bi te subencije izravnale in svojim kmetom zagotovile enakopravno konkurenco. Ti sporazumi ne urejajo le trgovine, ampak tudi investicije in pravice iz naslova intelektulne lastnine. Ameriškim družbam v tujini omogočajo zaščito, ki je niti doma nimajo, recimo v primeru izgube dobička zaradi novih predpisov, opozarja Stiglitz. Ob  tem gre recimo spomniti na zahtevo ameriške družbe Harrah’s, ki je od slovenske vlade zahtevala ugodnejši davčni režim od domačih igralniških podjetij.

They represent a step backward in creating a rule of law: disputes are adjudicated in processes that fall far short of the standards that we expect of others, let alone of ourselves. Even worse, the ambiguous provisions can put countries in crisis in an impossible bind. They have given rise to large lawsuits, forcing developing countries to pay out hundreds of millions of dollars.

Določbe o zaščiti intelektualne lastnine niso škodljive le za države v razvoju, ki zaradi njih recimo veliko težje razvijajo generična zdravila, ampak tudi za znanost v ZDA, saj otežujejo zmanjševanje razlik med bogatimi in revnimi. Ker si manj razviti ne morejo privoščiti priznanih zdravil, veliko več ljudi umre, kot če bi lahko razvili generična zdravila. Farmacevtske družbe v razvitih državah pa manj razvijajo zdravila za bolezni, ki pestijo predvsem revne. Ker jih zanima dobiček, razvijajo zdravila za bogate, ki imajo denar, da jih lahko plačajo. ZDA so recimo pridobile patent za riž basmati, ki ga Indijci uživajo že leta, patent za zdravilno rastlino kurkuma in za olje iz drevesa nim. Če bi Indija priznala in uveljavila te patente, bi vsak Indijec moral za vsak obrok riža in za vsako uporabo kurkume in olja iz nima ameriškim nadnacionalkam plačati račun za uporabo patenta. To je pomembno vedeti tudi za primer gensko spremenjenih rastlin, za katere ima patente v ZDA registrirane le šest nadnacionalk, pa tudi druga semena in rastline, ki jih razvijajo v okviru biotehnologije,  imajo nadnacionalke v ZDA zaščitene s patenti.

Joseph E. Stiglitz opozarja, da so novi trgovinski sporazumi slabši od prejšnjih multilateralnih sporazumov.

As several trade negotiators have told me bluntly, the United States demands, and they either take it or leave it. The United States says, if we make a concession for you, we would have to make it for everyone. In addition, not only does the array of bilateral and regional agreements undermine the multilateral trading system, but it also weakens market economics, as countries must look not for the cheapest inputs, but for the cheapest inputs satisfying the rules of origin. A Mexican apparel firm might be able to produce shirts more cheaply using Chinese buttons, but if he turns to the lowest-cost provider, his shirt will no longer be considered sufficiently “Mexican” to warrant duty-free access to the United States. Thus, the bilateral trade agreements actually impede global trade.

V multilateralnih in bilateralnih sporazumih je bila pomembnejša zaščita kapitala kot zaščita dela. Lastniki podjetij grozijo, da bodo morali preseliti proizvodnjo tja, kjer je cenejša, če zaposleni ne bodo soglašali z znižanjem plač. To samo povečuje neenakost na svetu, opozarja ugledni ameriški ekonomist. Vzpostavitev Svetovne trgovinske organizacije (WTO) je bila pravi korak, ker je zagotovila uvedbo vladavine prava v svetovno trgovino, kajti bolje je imeti nepravičen zakon kot nikakršen zakon, ko velike države lahko v boju proti manjšim in šibkejšim državam uporabijo svoje gospodarske mišice. Toda pravni postopki so dragi, zato si jih revne države ne morejo privoščiti. Toda tudi, ko revnejše države zmagajo, kot je recimo Antigua dobila tožbo proti ZDA - WTO je razsodila, da so ameriške subvencije za bombaž nelegalne -, te sodbe ne morejo uveljaviti.

Zaradi ameriških in evropskih kmetijskih subvencij so v slepi ulici tudi pogajanja o liberalizaciji svetovne trgovine kroga iz Dohe. Konec julija je sicer napovedan novo zasedanje, na katerem naj bi se vendarle zgodil preboj. Kljub temu še vedno velja, da dejansko to niso pogajanja, s katerimi želijo razvite države pomagati manj razvitim, to ni razvojni krog, saj so skušale razvite države manj razvitim prodati staro vino v novih steklenicah, misleč, da tega ne bodo opazile, pravi Stiglitz.

Pravi razvojni sporazum bi po njegovih besedah omogočil prosti pretok delovne sile, saj bi bile koristi od liberalizacije trga dela bistveno večje kot od prostega pretoka kapitala. Razvojni sporazum bi odpravil vse kmetijske subvencije v ZDA in EU, odpravil bi ovire za prosto trgovanje, ki so jih države uvedle po odpravi uvoznih dajatev.

Zagotoviti je treba boljše poti za zaščito poražencev - potrebujemo socialno zaščito ne protekcionizem. Povprečni 30-letni Američan ima danes nižji prihodek, kot ga je imel njegov rojak pred 30 leti. Trgovina ni edini razlog za to, tudi najpomembnejši ni, je pa eden od razlogov. Posameznik ne more nič narediti proti tehnologiji, lahko pa nekaj naredi za trgovino. Če zmagovalci hočejo pridobiti podporo za liberalizacijo trgovine, morajo biti pripravljeni več deliti s poraženci, svetuje Joseph E. Stiglitz.

Objavljeno pod gospodarstvo | | |