Vojko povzema odlični komentar Milana Balažica o tem, kako je g. Andrej Bajuk počasi politično  bankrotiral svojo stranko NSi.  Iz komentarja se da razbrati, da naj bi bila g. Bajuk in NSi nekakšna žrtev predsednika vlade oziroma te koalicije. V resnici sta daleč od tega. Edina prava koalicija v tej vladi sta SDS in NSi oziroma natančneje poseben osebni odnos med predsednikoma obeh strank, ki gre daleč preko političnega partnerstva. Zato je na mestu drobna distinkcija: NSI ni, kot pravi Balažic, “prejela nešteto poniževalnih udarcev predsednika vlade brez ustreznega odziva”, pač pa si je te poniževalne udarce zadala popolnoma sama oziroma njen predsednik Andrej Bajuk.

Večina projektov, ki jih resorji pod vodstvom NSI niso izvedli (od neizvedbe konkretne in korenite davčne reforme, umika Harrah’sa iz projekta goriškega megazabavišča, ne-prihoda Deutsche Bahn v slovenski logistični steber, umika KBC in EBRD iz NLB, neizvedbe korenite fleksibilizacije trga dela, neizvedbe reforme socialnih transferjev v smeri poenotenja lestvic itd., itd.), jih niso izvedli zaradi aktivnega nasprotovanja ali neodločnosti samega predsednika stranke ali bojazni pred konfliktom s strankarsko bazo. Večino naštetih in drugih projektov so dejansko zminirali bodisi sam g. Bajuk bodisi sama stranka v bojazni pred konfliktom z bazo.

Edini udarec, ki ga je g. Bajuk dejansko dobil od predsednika vlade, je takratna odločitev premiera (spomladi 2005), da se gre v korenito davčno reformo v smeri EDS ter posledičnega sprejema reformnega projekta in vsilitve Simiča za šefa Dursa in Širclja za državnega sekretarja, odgovornega kabinetu  predsedniku vlade. Ampak to so bili trije one-off udarci v prvi četrtini mandata, ki jih je g. Bajuk hitro akomodiral in obrnil sebi v prid.

G. Bajuk ima, glede na moje izkušnje in izkušnje njegovih še aktivnih tesnih sodelavcev, tri osnovne karakterne lastnosti. Prva je cagavost, strah pred odločanjem in posledično bodisi odlaganje projektov na mizo do onemoglosti oz.  poskusprelaganja odgovornosti na sodelavce. To je večinoma posledica karakternih lastnosti ter deloma tudi pomanjkanja vodstvenih izkušenj v dosedanji karieri. Druga pa je pristna družabnost, humornost in svetovljanskost, ki je predvsem posledica njegovega službovanja v Medameriški banki, predvsem v zadnjem stadiju, ko je bil vodja kabineta predsednika Medameriške banke za Evropo v Parizu. Ta zadnja lastnost ga dela za izjemno prijetnega sogovornika, svetovljana, nekoga, s katerim greš lahko na izjemno prijetno kosilo ali večerjo. G. Bajuk je izjemno dober sogovornik v mednarodnih finančnih krogih. Dokler gre samo za kurtoazne pogovore.

Toda na žalost je ta njegova družabna lastnost povezana z njegovo tretjo karakterno lastnostjo, to je z nekim, kako naj se lepo izrazim, potuhnjenim latinskoameriškim drobnim prevarantskim duhom. Ne želim biti žaljiv, zato dovolite, da razložim. Saj veste, z nekom se ob prijetnem, zabavnem kosilu pogovarjate o poslu, ob macchiatu naredite obris dogovora, po konjaku in cigari pa ga potrdite s trdnim stiskom rok. Razidete se s prijetnim občutkom ne samo, da ste sklenili posel, ampak da ste ga sklenili s prijetno osebo. Toda bolj se ne bi mogli zmotiti. Ko se želite naslednjič pogovoriti o konkretnih modalitetah izvedbe posla, presenečeno ugotovite, da posla sploh še niste sklenili. Ampak da je sogovornik prišel s popolnoma novimi pogoji. In tako še nekajkrat. Dokler se vam tega ne da več početi. In to nikakor ni samo moja izkušnja, ampak izkušnja večine mednarodnih sogovornikov, ki so se – namesto samo prijetnega kosila in svetovljanskega pogovora o denimo morebitnih konturah nove ameriške zunanje politike – prišli pogovarjat o poslu. Pa s tem nočem biti žaljiv do g. Bajuka, ampak le nekako opisati njegov modus operandi po nekih, nam tujih, latinskoameriških metodah.

Po mojem je prav kombinacija teh treh opisanih lastnosti g. Bajuka kriva za rezultate tako njegovega ministrstva, resorjev pod nadzorom NSi kot tudi notranjih odnosov in razhajanj v stranki. Za dobre rezultate lastne stranke si je največja ovira prav g. Bajuk sam. Toda ob koncu mandata te vlade bo g. Bajuk še naprej čudežno briljiral in dobival priznanja v mednarodnih finančnih krogih, čeprav ni ničesar dejansko res sam naredil ali začrtal (ni zares privatiziral bank in zavarovalnice Triglav, ni vzpostavil učinkovitega nadzora nad finančnimi institucijami, ni vzpostavil javno-zasebnega partnerstva pri financiranju izgradnje javne infrastrukture, naredil je skrpucalo od davčne reforme itd.), pač pa se je le usedel na makrofinančni trend v smeri evra, ki sta mu ga pripravila prejšnja finančna ministra ter bivši guverner centralne banke ter trend ugodne mednarodne konjunkture, ki sta mu podarila uvedbo evra in avtomatsko zaostajanje javnih izdatkov za prihodki zaradi ugodne zunanje in domače konjunkture.

Stranka pa bo shirala. Ker zanjo ni ničesar naredil. Kot tudi ne za finančno ministrstvo. Toda pri svojem ministrstvu je imel srečo z zunanjimi trendi, pri svoji stranki pa jih nima.

Objavljeno pod nt, gospodarstvo | | |