Kakovostno novinarstvo se bojuje za preživetje, ker so lastnice medijskih hiš postale družbe, ki jih zanima samo denar. To pa vodi v komercializacijo novinarstva, zmanjševanje števila novinarjev v redakciji pomeni, da je treba napisati več člankov, zato ima novinar manj časa za preverjanje in zbiranje informacij, časopis objavlja vse več povzetkov sporočil za javnost in drugih informacij, ki so prirejene in pridobljene iz druge roke. V medijih je zaradi tega objavljenih vse več neresnic in propagande, novinarjem so novi lastniki vzeli čas, ki ga potrebujejo, da zgodbo raziščejo in informacije preverijo, je v pogovoru o krizi novinarstva z naslovom Zaupaj mi, sem novinar! v Bruslju dejal ugledni britanski novinar Nick Davies, ki je slabe in nesprejemljive novinarske prakse opisal v knjigi Ravna zemlja.

It’s not due to laziness or dishonesty on the part of journalists, he contends, but budget cuts. There’s no time for digging out original stories or fact checking. In fact, as Davies points out, this has been going on for some time, over decades in fact, as media companies fell under the control of big corporations and out from the control of old-style newspaper proprietors.

Davies ne govori na pamet. Pri univerzi Cardiff je naročil študijo. Pregledali so letna poročila medijskih hiš od leta 1985 in ugotovili, da je v štirih resnih britanskih časopisih - Times, Daily Telegraph, Independent, Guardian - in Daily Mail zaposlenih manj novinarjev kot pred 20 leti, zato mora vsak napisati trikrat več člankov kot pred 20 leti. Na podlagi analize objav 2200 člankov v dveh tednih pa so izvedenci univerze Cardiff preverili vire za članke. Ugotovili so, da jih je bilo kar 80 odstotkov napisanih delno ali v celoti na podlagi sporočil za javnost, ki so jih dobili v uredništvo od predstavnikov za stike z javnostjo iz vlade, podjetij in drugih organizacij. Za 8 odstotkov niso mogli ugotoviti vira, originalni viri so bili osnova samo za 12 odstotkov člankov.

Nick Davies pravi, da zdaj novinarji tako rekoč ne pridejo več do originalnih virov informacij, ker ima že vsakdo svojo službo za stike z javnostjo. Ljudje, ki so tam zaposleni, niso pristojni za informiranje, ampak za komuniciranje, kar pomeni, da povedo le tisto, kar hočejo. “Ko sem predaval na konferenci za predstavnike za stike z javnostjo, sem omenil dva primera informacij. Prva je bila, da se je v bolnišnici starejši zdravnik napil, zato so ga morali poslati domov, druga pa je bila, da dobi en mladi zdravnik nagrado za posebne zasluge. Vprašal sem, kdo bi novinarjem poslal sporočilo za javnost o prvem dogodku in seveda nihče ni dvignil roke,” pravi Davies. Novinarji so včasih imeli čas, da so sami šli po informacije na policijsko postajo, sedeli so na sejah vlade, hodili so na teren sami pogledat, zakaj je pri dobavi vode prišlo do problema. Zdaj pa sedijo v pisarnah, informacije dobijo prek spleta ali telefona in pišejo članke.

Po Daviesovih podatkih je v britanskem resnem tisku 55 odstotkov člankov objavljenih zgolj na podlagi informacij od služb za stike z javnostjo oziroma sporočil za javnost, v finančnem tisku je tovrstnih novic celo 80 odstotkov. “Večina predstavnikov za stike z javnostjo sicer govori resnico, vendar informacije selekcionirajo in sporočajo le tisto, kar njihovemu naročniku ustreza. Oni to seveda imenujejo strateško komuniciranje, dejansko pa je to propaganda,” opozarja Nick Davies. Časopisi po njegovih besedah objavljajo tudi vse več agencijskih novic, ker tudi agencije zmanjšujejo stroške, so odpustile tako rekoč vse lokalne novinarje, ki so dobivali informacije neposredno od virov, zato imajo prav tako v glavnem vire iz druge roke oziroma povzemajo sporočila za javnost. Poleg tega agencija zgolj objavi, kar je politik, gospodarstvenik ali kdo drug rekel, ne preveri pa, ali trditev, ki jo je izrekel, drži.

François Heinderyckx, profesor na filozofski fakulteti Bruseljske univerze ULB, je opozoril, da se kakovost informacij dodatno znižuje zaradi novih komunikacijskih naprav in poti - sporočila po mobilnem telefonu, agregati na svetovnem spletu, spletne strani medijev, kajti informacije, ki jih dobijo, takoj objavijo, zato je ne preverijo. Državljani imajo prek novih orodij s področja informacijsko-komunikacijske tehnologije dostop do informacij in novic, ki niso novinarsko obdelane ozirom a preverjene in na svojih blogih ali prek forumov sami objavljajo novice. Zaradi spletnih strani, ki jih imajo vsi mediji, imajo novinarji več dela in manj časa za preverjanje informacij, ker morajo članke za splet sproti dopolnjevati, hkrati pa morajo napisati še posebno različico za tiskano izdajo časopisa. To pomeni, da imajo tudi zaradi tega manj časa za preverjanje informacij.

Sedanji lastniki medijskih hiš so po besedah profesorja Heinderyckxa prepričani, da bo tiskane časopise nadomestil splet. Pri tem ga skrbi, da so vse spletne strani enake, ne glede na to, od katerega medija so. Zdaj imamo radio, kjer izvemo prvo novico, zvečer nam teelvizija pokaže sliko, zjutraj nekoliko več lahko preberemo v časopisu, v tedniku objavijo analitični ali reportažni članek. Na spletu te nadgradnje ni, tam so pomembni samo podatki.

Nasploh so poročila medijev polna podatkov, vse manj je analiz in mnenj. Politika lastnikov temelji na domnevi, da ljudje nimajo časa, zato morajo biti članki kratki s čim več podatki, prepričani so tudi, da ljudi zahtevnejše teme ne zanimajo, zato je v časopisih vse več člankov o znanih osebnostih. François Heinderyckx pravi, da to ni res, da si ljudje še zmeraj vzamejo čas za dobro zgodbo, dober časopis. Kot primer je pokazal francoski časopis, ki ima vse, za kar sedanji lastniki časopisov pravijo, da ljudje nočejo. Ima dolge zgodbe, saj so novinarji po več tednov na terenu in na licu mesta raziskujejo teme. Ni poceni, saj stane 15 evrov, nima najnovejših novic, saj izhaja na tri mesece, a so prvo številko kljub temu natisnili v nakladi 30 tisoč izvodih, ker je bila razprodana, so jih natisnili še 15 tisoč, skupna naklada je bila 45 tisoč, kar je toliko kot natisnejo dnevnika Liberation. “Ljudje so utrujeni od podatkov, hočejo analize in mnenja, izvedeti hočejo, kaj se dogaja. Ko so bili leta 2005 v Parizu nemiri, so mediji sproti poročali nove podatke, največjo gledanost pa je imela oddaja na televiziji France 5, kjer so imeli okroglo mizo in so poznavalci razlagali, kaj se sploh dogaja, zakaj je do nemirov prišlo. Če ljudje hočejo izvedeti, kaj se dogaja, zakaj se nekaj dogaja, so pripravljeni brati in sedeti pred televizijskim sprejemnikom,” je povedal François Heinderyckx.

Potegavščina so po njegovih besedah tudi uravnoteženi članki. Uravnoteženo novinarstvo je dejansko uvedla tobačna industrija s tem, ko je začela načrtno sporočati, da raziskave o škodljivosti kajenja niso povsem zanesljive. S tem je dosegla, da so dobile informacije o škodljivosti kajenja manjšo težo. Enako so lobisti industrijskih podjetij kar nekaj let načrtno sejali dvome v vredostojnost študij o škodljivosti toplogrednih plinov in njihovem vplivu na podnebne spremembe.

Nick Davies opaža, da novinarji v vse več člankih uporabljajo “varne vire”, objavijo, kar je rekla ena stran in kar pravi druga stran. To so največkrat uradni viri, s tem politiki in podjetja dobivajo prevlado nad mediji in postajajo njihov edini vir informacij. Ker časopisom upada število naročnikov in oglaševalci odhajajo na splet, je izdajanje časopisov vse manj donosen posel. Spletni časopisi s poslovnim modelom za tiskane časopise ne morejo preživeti, ker na spletu objava oglasov ni odvisna od novic. Zaradi tega se je kot neuspešen izkazal tudi poslovni model z naročnino za dostop do spletne izdaje časopisa. Dostop do arhivov znanih časopisinih hiš je res brezplačen, a le za tiste, ki se registrirajo. To je pomembno, kajti tako je mogoče dobiti podatke, kaj posameznika zanima, in te informacije prodajati oglaševalcem.

Če so novinarji lastniki časopisa, kar je recimo primer pri Guardianu, bodo prek spleta zbrali druge dejavnosti, ki prinašajo dobiček, in ta dobiček vlagali v novinarje in časopis, pravi Davies. Lastniki, ki hočejo le dobiček, tega ne bodo počeli, ker je na spletu vse več programov, ki iščejo informacije, ki jih objavljajo drugi in jih prenašajo na svoje agregate; ob nadaljevanju sedanjega trenda lahko kmalu pričakujemo uredništva brez novinarjev, ker bodo spletne strani obnavljali računalniški programi. To pomeni, da bodo na voljo samo še selekcionirane informacije, ki jih bodo v korist politikov in podjetij pisali predstavniki služb za stike z javnostjo.

Nick Davies in François Heinderyckx sta prepričana, da je od novinarjev in ljudi, ki so bralci, poslušalci in gledalci, odvisna vsebina in kakovost informacij. Od njih je odvisno, ali bomo ohranili kakovostno novinarstvo ali ne. Pa od mecenov in fundacij, prek katerih nekatera podjetja že financirajo kakovostno novinarstvo oziroma kakovostne časopise.

Objavljeno pod mediji in splet | | |