podrobneje
Javna televizija in tragedija na Savi
vojko, petek, 4. julij 2008Se vam zdi, da je bila sinočnja objava posnetka kanuja, ki izginja čez prelivno polje elektrarne, nujna ‘v interesu obveščenosti javnosti’? Sam mislim, da ne, še zlasti pa ne na javni televiziji. Ni ga nad interesom svojcev in drugih neposredno osebno prizadetih v tragediji, nad njihovo pravico, da jih v trenutkih, ko se negotovost in skrb izmenjujeta z upanjem, nihče še dodatno ne vznemirja. Da jim ne ponavlja v nedogled posnetkov, ki prizadete spravljajo v obup, za največji del televizijskega občinstva pa nimajo nikakršnega informativnega pomena.
Nekaj je šlo hudo narobe, da iz tragedije zdaj že nacionalka dela resničnostno televizijo.
5 odzivov na “Javna televizija in tragedija na Savi”
- 1 Pingback on julij 4th, 2008 at 15:43
Ja so se začeli zgledovati po Svetu in Slovenskih novicah. Žalostno, ampak naš vsespolšni kulturni nivo gre navzdol, pa že prej ni bil bog ve kako visoko.
Povsem neprimerno. Še bolj pa drezanje in ugotavljanje krivde. Več kot plačati napako z življenjem ne gre. A naši vrli novinarji mislijo drugače?! Namesto, da bi izkoristili to situacijo z razlago o zahrbtnosti rek in opozarjanjem na prežečo nevarnost, so iskali grešnega kozla. Tisto kar še bolj skrbi pa je stanje duha našega naroda in nacionalne televizije kot zrcala. Neokusno, nezrelo in obžalovanja vredno. Iskreno sožalje prizadetim.
S stališča pietete je prav, da nihče ne poudarja, da so zavestno šli skozi elektrarno in gradbišče, kljub temu da to ni dovoljeno. Sedaj je čas za žalovanje, ne pa za čimbolj senzacionalistično poročanje in iskanje krivcev.
Vendar ne gre za ‘prežečo nevarnost reke’, ampak zavestno kršenje oziroma neupoštevanje prepovedi in varnostnih pravil, saj se nihče ne gre sprehajat na gradbišče nove soseske, čeprav tam nikoli več ne bo travnika.
Upam da bodo ljudje, ki razmišljajo o tej nesreči, pozorni tudi na to dimenzijo.
Po tem, ko je danes več dni mimo od tragedije mislim, da ni bilo nič resnično spornega pri prikazu nesreče. Poudarjena je tako potreba po spoštovanju žalujočih, kot absolutna nujnost povedati o vzrokih za nesrečo, da se le-ta ne bi nikkoli več ponovnila. Da bi bili novinarji zavezani korektni obveščenosti javnosti tiho ob nespametnem ravnanju “izbrancev” za katere zakonodaja in odgovorno obnašanje ne velja in si lahko privoščijo karkoli (in upam, da bo novinarsko pero sedaj bolj pozorno na adrenalinstvo “izbrancev” prav v vseh občinah po državi…).
Niti enega prispevka ni bilo, ne da bi se poudarila potreba po absolutnem spoštovanju tragično umrlih, hkrati smo izvedeli, da je čez preliv šel tudi tretji čoln (kakšno neskončno srečo so imeli, da so preživeli) na katerem je bil novinar Goran R., ki je v joku povedal, da so bili v svojem prenapolnjenem čolnu nemočni ob krikih in kriljenju z rokami utapljajočih tako, da so lahko izvlekli le tri utapljajoče ženske,..
Vse je bilo po moje v mejah poročanja o takem, pravzaprav za celotno družbo, žalostnem dogodku. Brez takega poročanja ne bi bilo nauka za v bodoče.
Hkrati se mi zdi pošteno, da se udeležence spusta v tretjem čolnu, glede na veljavno zakonodajo, ustrezno uglobi - kot v prometni nesreči, ko se sreča nerazumno mnogo nesrečnih slučajev z neodgovornim ukrepanjem v dani situaciji. Čeprav se sliši nespoštljivo, to ni povezano z žalovanjem in sočutjem vseh nas, ki danes sočustvujemo in smo nekaj dni naravnost onemeli.