GOST razgledi.net

Uršula Cetinski
direktorica in umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča
info@mladinsko-gl.si

Včeraj je bilo razpoloženje zelo napeto, saj smo dan preživeli v pričakovanju zadnje premiere v letošnji sezoni. Uprizorili smo Razdejane po dramskem prvencu Sarah Kane, ki ga je za naše gledališče zrežiral Vinko Möderndorfer. To je dramski tekst o napetem, brutalnem odnosu med Ianom (Pavle Ravnohrib) in dekletu po imenu Cate (Daša Doberšek), ki se začne kot nekakšna konvencionalna realistična igra, a se postopoma sprevrača v »razdejano« alegorijo o grozi bivanja, ki jo ljudje povzročamo drug drugemu. Nasilje se stopnjuje po tem, ko v hotelsko sobo vdre vojak (Primož Bezjak), se izživlja nad Ianom in naposled odloči za samomor.

V našo najmanjšo dvorano, ki je le nekaj minut hoda od osrednjih dvoran Slovenskega mladinskega gledališča v poslopju Baragovega semenišča na Vilharjevi, se je včeraj dve uri pred polnočjo zgrnilo veliko več gledalcev, kakor smo pričakovali, da se jih bo v tej buhteči in topli poletni noči. Sarah Kane je izziv tako za posameznika kot za družbo, tako za režiserja, ki jo uprizarja, in igralca, ki jo igra, nenazadnje pa je izziv tudi za gledalca. Čeprav ni bila konceptualna umetnica, se njena umetnost še vedno pogosto prebira skozi prizmo biografskih potez iz njenega kratkega življenja, ki se je po boju z duševno boleznijo končalo s samomorom v londonski bolnišnici King’s College.

Včeraj si v dvorano nisem upala, med zaključnim delom predstave sem stala za vrati in prisluškovala glasovom igralcev na odru, skozi zaprta vrata se mi je zazdelo, da zaznavam napetost in odtekanje časa. Zelo močni se mi zdijo stavki, ki jih Pavle Ravnohrib izreče kot Ian in se zlovešče glasijo nekako takole: “Ni boga! Ničesar ni! Ni kurca palca!” In končno aplavz! Zadnji popremierski to sezono. Skozi režo na pol priprtih vrat sem se zagledala občinstvo, potem Pavleta, Primoža in Dašo, ki so se prijeli za roke in priklonili.

Iztekla se je moja druga sezona v Slovenskem mladinskem gledališču. Začeli smo jo septembra lani s Kok ti men zdej dol visiš britanskega dramatika Marka Ravenhilla v režiji Vita Tauferja. Ta didaktična igra, ki jo je Ravenhill napisal za najstniško občinstvo, je postala naša uspešnica. Pripoveduje o močnem vplivu vzporedne medijske resničnosti na najstnike, saj mediji, predvsem rumeni in pogrošni, oblikujejo vzore, vedenjske vzorce, stile bivanja, želje in hrepenenja najstnikov, ki so si v razvitem svetu med seboj podobni, pa če prihajajo iz Evrope ali nam oddaljenih koncev sveta. Ravenhillove mlade junakinje slavi dajo prednost pred ljubeznijo do svojih fantov, dokler jih neka potegavščina ne izuči, da naj bi bila ljubezen do partnerja vendarle na vrhu lestvice vrednot.

Na dan premiere je iz Londona v naše gledališče priletel tudi dramatik Ravehill, ki je ugotovil, da je Taufer njegovo igro dobro zrežiral in da zelo prepričljivo in domiselno deluje, kadar najstnike igralsko upodabljajo profesionalni igralci, ki so veliko starejši od njih. Ko je to igro pisal, je imel v mislih, da naj bi jo srednješolci uprizarjali v dramskih krožkih in prikazovali svojim sošolcem. V tistih nekaj dneh njegovega ljubljanskega bivanja, sva se z Ravenhillom veliko sprehajala po Tivoliju in Rožniku in obdelovala vse mogoče teme sodobnega življenja in sveta. Ravenhill je globalno slavo doživel predvsem z dramo Shopping & Fucking, Sarah Kane je bila njegova prijateljica in leta 1996 jo je povabil v gledališče Paines Plough, kjer je postala hišna avtorica. Kritika danes oba prišteva k t.i. “gledališču u fris”, britanski dramatiki 90-ih, ki gradi na šokantnosti, vulgarnosti in kontraverznosti. V gledališkem listu smo objavili Ravenhillov kolumnistični zapis, v katerem se zoperstavi interpretacijam opusa Sarah Kane skozi optiko samomora in pravi: “Miti, življenjepis in govorice se grmadijo okoli del vseh umetnikov in nam zastirajo pogled, vendar v tem hipu najbrž okoli nobenega tako zelo kot okoli del Sarah Kane. Ne poznamo je. Nikoli je nismo poznali. Oglejmo si raje njeno delo.”

Ravenhill je vsestransko zanimiva osebnost, na Rožniku sem mu poskušala razložiti, kakšno literaturo je pisal Ivan Cankar. Potem se je sklonil in se podpisal v knjigo v njegovi spominski sobi. Cankar in Ravenhill, kakšna zanimiva kombinacija. Tudi Cankar je svojemu občinstvu sicer s popolnoma drugačnimi literarnimi sredstvi marsikaj povedal naravnost “u fris”.

“Meni se moje drame ne zdijo depresivne ali brezupne. Je pa res, da sem oseba, ki najraje posluša bend Joy Division, ker me njihovi komadi spravljajo v dobro voljo,” je zapisala Sarah Kane. In v nekem trenutku se ji je do konca brezupno zazdelo nekaj drugega: življenje samo.

Objavljeno pod gost razgledi.net, kultura in šolstvo | | |