Verjamem predsedniku vlade Janezu Janši, ko zagotavlja, da o nedeljskih aretacijah ve približno toliko kot jaz. To mu preprosto hočem verjeti, sicer ne bi mogel več verjeti v neodvisnost policije in tožilstva. A če verjamem premieru, da je policiji in tožilstvu prav ta vlada ‘vrnila’ neodvisnost in jima omogočila, da se strokovno usposobita, je najmanj nenavadno, da se organoma pregona in odkrivanja niti ob koncu mandata ne posreči končati postopkov v razumnem roku, brez ukrepov, ki zbujajo dvom in brez prisotnosti favoriziranih novinarjev.

Problem spektakularnih akcij, kakršna je bila nedeljska (še prej pa februarska Čista lopata in nekaj kasneje kasneje mariborska proti domnevnim davčnim utajam), je v tem, da se ne nadaljujejo z ovadbami in obtožnicami - ali drugačnimi pravnomočnimi odločitvami. Ker so, kajpak, politične, bo kdo dejal, zato se tudi ne morejo ‘končati’, saj to ni njihov namen, nasprotno, njihov namen kot ‘političnih operacij’ je prav v tem, da ‘trajajo’, zbujajo vtis, da si vlada prizadeva ‘počistiti nesnago’, a je ‘gospodarski kriminal’ tako globoko zakoreninjen, lobiji tako močni, politične španovije tako trdne, da bo za ta ‘boj’ (kar bo menda poudarjeno tudi v volilnem programu SDS) potreben vsaj še en mandat. Ciniki bi tukaj nemara parafrazirali staro komunistično reklo, da je ‘revolucija proces, ki traja’, v novodobno, da ‘vojna proti tajkunom ni nikoli dobljena’; verjetno ne bi bili daleč od bistva. Res je, boj proti korupciji in klientelizmu je ‘nenehna naloga’, a če so v revoluciji kar naprej preizkušali nove recepte, dokler jim krava ni poginila, se v demokraciji zna zgoditi, da bo zaradi pre-številnih aretacij ‘tajkunov’ storila konec pravna država.

Vtis, ki ga na volivce vseh preferenc in opredelitev delajo te aretacije, je namreč za pravno državo - in s tem demokracijo - uničevalen. Če bi jo kdo hotel diskredirati, če bi hotel kompromitirati vsa pravila kazenskega in drugih postopkov ter ustavno delitev oblasti povrh, bi bil to eden od možnih načinov. V državi, kjer je zaupanje v pravosodje že tako in tako na dnu, prav tako pa v policijo in tožilstvo, kjer predsednik parlamenta pravosodju priporoča, naj spoštuje ljudsko voljo, kjer je kazenske postopke in sodbe dovoljeno komentirati kot postave nogometnih moštev, kjer novinarji javne televizije predsedniku vrhovnega sodišča solijo pamet, da bi bilo treba soditi po ‘zdravi pameti’ …, je za uvedbo ‘trde roke’ psihološko-politično že marsikaj nared. (Le nekaj prepričljivih ponazoritev ‘nemoči države’ morda še manjka.) Na drugi strani pa, in to je nevarnost, ki prvo ‘lepo dopolnjuje’, se zaradi ‘nedokončanih’ aretacij epidemično širi ’spoznanje’, da država itak nikomur nič ne more, zato je vsem dovoljeno vse, celo če nimaš najboljšega in najdražjega odvetnika.

Kot rečeno, nočem verjeti, da hoče Janša diskretirati pravno državo in/ali širiti prepričanje, da je zakone dovoljeno nekaznovano kršiti in zato nočem verjeti, da po nekakšnem master planu, v katerem je tudi ‘poimenski terminski načrt’ aretacij, neposredno politično instrumentalizira policijo in tožilstvo. Verjamem pa, da so posredni politični pritisk in ustvarjanje nerealnih pričakovanj javnosti, da bi končno videla iz maric stopati tiste, ‘ki so s praznimi aktovkami prišli v podjetja in si jih napolnili’ (© Janša) do vrha in čez, ter javno razlikovanje med pravimi in nepravimi oziroma ‘bolj’ in ‘manj nevarnimi ‘tajkuni’ (Janša v Reporterju), odločilno prispevali k temu, da policija in tožilstvo v vnemi izkazati se za učinkovita, povzročata vedno globlje dvome. Tudi s takšnimi ‘podrobnostmi’, kakršna je tista brez naloga za preiskavo pred pravo kamero pravega novinarja na pravem mestu ob pravem času, ali, denimo, nerazumljiva ’strogost’ z vklepanjem državljana, ki se aretaciji ne upira in ni nobene okoliščine, zaradi katere bi bilo mogoče pričakovati, da se bo upiral.

Težava je v tem, da je pravzaprav za avtoriteto pravne države ‘oboje slabše’ - neposredna instrumentalizacija organov odkrivanja in pregona ter njihova politično posredno izsiljena vnema. Še več, ’slabše’ je tudi dvomiti v neoporečnost postopkov. Zato je edina možna ‘konstruktivna’ državljanska drža v tej situaciji dosledna ‘naivnost’. Janšo, ki pravi, da verjame, da bodo pristojni organi delali po ustavi in zakonih in vse državljane pred zakonom obravnavali enako, je treba vzeti dobesedno, enako kot tiste premierove besede, da sta se policija in tožilstvo v času mandata te vlade usposobila za boj z gospodarskim kriminalom. Prosim, če je tako …

Janša je zaradi teh besed tisti, ki v vojni, ki jo je sam razglasil, še pred volitvami nujno potrebuje ‘konkreten’ uspeh neodvisnih in usposobljenih organov odkrivanja in pregona pod vodstvom ljudi, ki jih je nastavila ta koalicija - pravno neoporečen uspeh, ne zgolj človeka, četudi Boška Šrota, ki stopa iz marice. Takšen spektakel je mogoče uprizoriti, to od nedelje vemo še bolj zanesljivo, tudi z zelo vprašljivo utemeljenim sumom. Pridržanja, čeprav bi se zgodila tik pred 21. septembrom, ne smejo odvrniti pozornosti od ‘bistva’, to je pravnomočnih odločitev (obtožnice, sodbe …), ki jih po takšnih ‘akcijah’ vedno znova čakamo in za katere je zdaj celo v primeru proslule Čiste lopate (ki menda traja že skoraj poldrugo leto) pred volitvami le še izjemno malo časa.

Objavljeno pod nt, slovenija | | |