Povedal mi je Nežmah, akademiki in univerzitetni profesorji pa dekadentna svojat,.. pha..
Glavno, da še znam,o ločiti lepoto beline od katastrofalno pregrete črne strehe, okoljski problem prenaseljenosti z ljudmi od propagande razmnoževanja in poveličevanja velikih družin ob genocidom na divjim življenjem, turizem in kurjenje s sekanci, ki sekajo edino kar čisti zrak, vzdržuje klimo znotraj sprejemljivega intervala in s primarno produkcijo vsaj delno kompenzira “zganjanje luksoza” brezdelnih in brezciljnih trum obsojenih na življenje z nekom nad glavo v megalopolisih od pravice do tišine in teme v noči,.. ko pa več ne bom vedel, bom prebral pamflet od Nežmaha. Ni govora, eden ne. Eden ostaja zgrožen nad hojo po individualnosti s strani kolektivistične miselnosti in nujnosti pripadati.

Zbala sem se že, da sem izgubila sposobnost in zmožnost pravilne presoje o tem, kaj je prav in kaj ni prav, kaj je lepo in kaj ni lepo, kaj je dobro in kaj ni dobro. Pomiril me je Pamflet Bernarda Nežmaha v Mladini št. 27 z dne 4. julij 2008 “Posmeh pojmu človekove pravice - Od Slovenije do Francije”, ki je eden redkih zapisov, če zanemarimo nekaj zapisov v blogih, v katerem je avtor ohranil trezno glavo pri presoji tega neljubega dogodka. Moj dvom o pravilnosti moje presoje se je namreč porajal ob branju izjav akademikov in univerzitetnih pravnikov, ki so vsepovprek obsojali a priori ravnanje policije in ogorčeni ugotavljali, da so bile kršene človeške pravice: ali so bili pripravljeni zatajiti stroko in etična merila, samo zato, ker vlado ne sestavlja njim bližja politična opcija. Tudi sama »žrtev« nemilega dogodka ne zmore tiste pokončnosti, ki bi ji dala legitimiteto za nazaj kot človeku, ki je bil državni tožilec najvišjega ranga in predsednik protikorupcije komisije, da bi zmogel toliko možatosti in pokončnosti, da bi izjavil preprosto: »Obžalujem svoje ravnanje.« Sploh se sprašujem, kaj se dogaja z ljudmi s fakultetno izobrazbo, tudi na teh ali onih javnih položajih – da so preprosto rečeno izgubili sposobnost in zmožnost presoje; ali so začarani. Pri tem imam v mislih tudi nesrečen zelo nesrečen dogodek na Blanci. Kako je mogoče, da se človek z visoko izobrazbo, telovadni učitelj odloči za tako tvegano in celo prepovedano avanturo na zaprtem gradbišču elektrarne, in pri tem spodbudi še ostale, da se mu pridružijo. Naj bo ta nesrečen dogodek v svarilo vsem, ki bi se še podajali na take tvegane izlete. Pri tem pa izražam globoko in iskreno sočutnost svojcem ponesrečenih.
A če se vrnem k nesrečnemu pripetlaju Penko-Zidar, kako je mogoče, da je odrasel človek s tako dolgo prakso pri preganjanju gospodarskega kriminala nasedel lisjaku kot je gospod Ivan Zidar? Najbolj žalostno ali pa celo tragikomično pri vsem tem je, da je največji izkupiček pridobil prav preiskovanec in osumljenec kaznivega dejanja, torej gospod Ivan Zidar, s tem, ko se je zaradi dogodkov in komentarjev post festum razvrednotilo delovanje organov pregona. Zame je zelo dvomljiva tudi odločitev preiskovalnega sodnika, da ni odredil hišne preiskave: naredil je pridržanemu in osumljenemu kolegu medvedjo uslugo: dvom o njegovih kaznivih poslih ostaja; možno pa je, da se je preiskovalni sodnik - po navedbah o povezanosti med njima - zbal, da bi se pri hišni preiskavi našel kak obremenilen material tudi zanj; hkrati pa je postavil pod vprašaj intervencijo policije, ki je morala odreagirati in postopati kot je!!!. Ali se zavedamo, da prav gospodarski kriminal in gnilost – koruptivnost najbolj najeda narodovo/državno gospodarsko in narodovo/državno duhovno substanco – vsak posameznik se mu in se ji lahko zoperstavi tako, da se v danem trenutku, kot bi se na primer moral državni tožilec – odloči in reče: »Ne, zato ker ima moj nepremišljen pristanek pri dvomljivi zadevi lahko dolgoročno negativne posledice tako zame kot za skupnost/državo, zato ne, v takih primerih je dobro preprosto ne sodelovati.”
Zato, da se razbremeni vsa ta napetost, naj dodam staro slovensko basen, ki jo je zapisal Simon Jenko.
VRAN IN LISICA
Črni vran imel je dober dan,
kos mesa ukradel je mastan,
da bi mirno ga pojedel,
z njim na hrast visok je sedel.

Vidi ga lisica mim’ grede,
goste sline se ji pocede,
pod drevesom se ustavi,
te besede vranu pravi:

»Lepšega pod soncem ptiča ni,
kakor si, kraljevi orel, ti,
perje ti kot demant sije,
pav naj se pred tabo skrije.

Če tako lepo še peti znaš,
kakor perje lepo ti imaš,
pa prisežem pri tej priči,
da ti prvi si med ptiči.«

Kar se petja tiče, to pa vem,
da se z vsakim drugim merit’ smem,
misli vran si, s kljunom zine,
južina mu ‘z kljuna šine.

Norček ves pobit pobesi nos,
ko po vejah smukne mastni kos,
ko lisica pod drevesom
smeje se, masti se z mesom.

P.S
Hudič se ne personificira, je neoseben, je stanje duha v družbi, v kateri je dovoljeno vse.

Naj se torej ustanovi Odbor za zaščito pravne države!

Yes, yes in yes.

takoj se vključim in odbor takoj podprem. Ideja je GENIALNA.

TAKOJ!

Nimam kaj dodati, pripravljena sem podpreti kakršno koli peticijo v podporo Penku glede načina aretacije, ki nas zares degradira kot državo.
Nespoštovanje pravnega sistema in reda, ustave, ki se ga gredo janševiki, je vse bolj zaskrbljujoča in vse bolj umazana.

Avtorju pa MILIJONKRAT HVALA za ta zapis.

Aljuš, seveda ni bilo vse čisto in zelo verjetno ni bilo storjeno kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil aretiran Penko. Ampak najbrž ne pričakuješ, da bo vsak, ki ga policija aretira, tudi kriv? Sodišč potem sploh ne bi potrebovali. Domneva nedolžnosti ne pomeni, da morajo policisti domnevati, da so vsi okrog njih nedolžni. Njihova naloga je pregon kaznivih dejanj in kadarkoli posumijo, da se nekaj dogaja, morajo ukrepati. Če se potem izkaže, da so prijeli nedolžnega človeka, ga pač izpustijo. Kam pa pridemo, če bi vsak dealer tožil državo, ker so ga prijeli ravno takrat, ko pri sebi ni imel droge?
Kakorkoli, čas bo pokazal, če je bilo z zadevo karkoli pravno narobe. Dejstvo je, da je Penko zaradi akcije ob dobro ime - sprašujem pa se: ali je ob dobro ime zato, ker zdaj vemo, da se je še kot tožilec sestajal z Zidarjem ali zato, ker ga je policija aretirala in vklenila?