V središču razprav o razvoju in uspešnosti držav in gospodarstva je večinoma vzpostavitev konkurence in zasebna lastnina. Javni sektor pa večinoma ostane v pozabi. Povezovanje javnega sektorja s konkurenco nekateri razumejo celo kot nasprotje, ker javni sektor vidijo kot “sovražnika” konkurence, statičnega igralca, ki igra negativno vlogo - to je vloga regulatorja, ugotavljajo na evropskem političnem centru (EPC).

Javni sektor v večini članic EU v povprečju predstavlja 50 odstotkov gospodarstva, s 35 odstotki je najmanjši na Irskem in največji z okrog 60 odstotki na Švedskem. Glavni razlog, zakaj imajo članice EU večji javni sektor kot države drugod po svetu so izdatki za socialno varstvo. Približno 52 odstotkov prebivalcev uporablja katero od storitev za socialno varstvo, pokojnine pri tem niso upoštevane.

Approximately 52% of the EU’s population benefits from some form of social transfers (excluding pensions). The lowest levels are to be found in the Mediterranean countries – Spain (37%), Greece (18%) and Italy (17%) – with many households heavily dependent on family resources. The highest levels, at more than 70%, are found in Denmark, Ireland and the UK. There are also significant differences in the way social transfers are distributed: some Member States use the majority for pensions, while others target more on reducing poverty. This, in turn, has important consequences for levels of equality.

Na splošno velja, da velik javni sektor avtomatsko duši konkurenco, ker mora zasebni sektor plačevati visoke davke, da ga je mogoče financirati. Majhen javni sektor pa se na splošno povezuje z majhnimi in učinkovitimi institucijami, ki manj posegajo v gospodarstvo. Toda podatki za posamezne države v EU kažejo, da to ne drži, saj so tudi države z velikim javnim sektorjem med najbolj uspešnimi.

The public sector works within a certain framework that combines a numbe of heavily interconnected factors, which include: history and tradition; economic interests and possibilities; the legal structure; the influence of civil society groups; the particular culture of governance; values and attitudes; the internal culture in the public administration; etc. In this sense, best practices abound, but they are hard to transfer.

Javni sektor je svet zase. Reforme po zgledu zasebnega sektorja so se izkazale kot kratkovidne. Javni sektor ne zagotavlja samo določenih storitev. Določajo ga tudi vrednote in pravni okvir, ki ustrezajo politični logiki ali kulturi v državi. Javni sektor je očitno več kot le “velika birokracija”, dokazano je, da ne zagotavlja le poštenosti in enakosti v družbi, ampak je tudi spodbujevalec razvoja poslovnega okolja, pomaga razvijati nove trge za gospodarstvo, kot so recimo storitve za skrb za starejše ali okoljske tehnologije, razlagajo na EPC. Večina denarja, ki ga ima na voljo javni sektor, se v takšni ali drugačni obliki vrne v družbo. Vprašanje pa je, kako zagotoviti, da ta denar postane dobra investicija za družbo kot celoto, ali javni sektor davkoplačevalski denar uporablja učinkovito in koristno.

Učinkovito in za širšo družbo koristno uporabo javnega denarja pa je mogoče zagotoviti, če je zakonodaja jasna, takšna zakonodaja je tudi pogoj za to, da imajo podjetja prijazno okolje za poslovanje. Če zakonodaja ni jasna, so pogoji za poslovanje podjetij odvisni od iznajdljivosti njihovih odvetnikov. To imamo zdaj očitno v Sloveniji, saj so predpisi večinoma zapleteni, velikokrat tudi nejasni, zato so mogoče različne razlage, postopki so zapleteni in dolgotrajni, odgovornost je mogoče veliko krat preprosto preložiti na nekoga drugega, ovadbe obležijo bodisi na policiji bodisi na tožilstvu, postopki na sodiščih bodisi zastarajo, nadzorne ustanove ne opravljajo svoje vloge. Sistem deluje po pravilu, če so naši, ne bomo ukrepali.

Lastniki podjetij in njihove uprave, ki hočejo ustvariti čim več dobička, vse te pomanjkljivosti bolj ali manj iznadljivo, bolj ali manj spretno, bolj ali manj predrzno izkoristijo. To ni njihov problem, ampak problem oblasti, ker jim to omogoča. Ni dovolj le neprijetne menedžerje razglasiti za lopove, z gasilskimi akcijami začasno in za izbrane primere “vrniti” nadzornikom pristojnosti, na vrat na nos spreminjati zakonodajo, ampak je treba premišljeno vzpostaviti transparenten in učinkovit sistem, v katerem se bo bolj splačalo delati pošteno kot goljufati, ker ne bo nič pomagalo članstvo v določeni politični stranki, sorodstvene ali prijateljske povezave, pravi odvetnik, ki je celo sodeloval pri pisanju zakona, zato pozna vse njegove luknje.

V sistemu, kjer so pravila jasna in veljajo pravila konkurence, se podjetjem pri pripravi dokumentacije za javno naročilo ne izplača kartelno dogovarjanje, podtikanje različne opreme in materialov, ki jih v cesto, bolnišnico, šolo ali kak drugi objekt nikoli ne vgradijo, ker vedo, da naročnik natančno ve, kaj sploh naroča. Ko je sistem pregleden in so pravila jasna, enostavna in javna, je pridobitev posla odvisna od kakovosti ponudbe, ne pa predvsem od višine podkupnine oziroma poznanstva. V takšnem sistemu so se podjetja prisiljena osredotočiti na pripravo čim bolj kakovostne ponudbe, ker vedo, posel lahko dobijo le, če je njihova ponudba najboljša, ponudijo nekaj več kot konkurenca, država kot naročnik pa davkoplačevalski denar porabi učinkovito v korist davkoplačevalcev.

Če je sistem transparenten, odgovorna oseba v javni upravi ve, da bo zelo hitro prišlo na dan, če bo “pripravila razpis za natančno določeno podjetje” oziroma bo nasploh delala po domače. Vedela bo, da bo učinkovito sankcionirana, se ne bo mogla izgovarjati na klavzule v pogodbah, ki niso izvedljive in zato izvajalcu napak ni treba odpraviti na lastne stroške. Enako velja za nadzor pri prevzemanju podjetij, za preglednost in nadzor pri prodaji državnih deležev v podjetjih. Ne bo pomagalo zdaj hiteti s prodajami misleč, da tuji lastnik ne bo enako zlorabljal lukenj v sistemu kot domači. Vsak lastnik se prilagodi, zato recimo zgleden tuji lastnik v Avstriji ni nikakršno zagotovilo, da bo enako dober tudi v Sloveniji. Morda lukenj v sistemu ne bo zlorabil tako predrzno, kot so to naredili nekateri domači, a delal bo v svoj prid. Delati pošteno se mu v takšnem sistemu preprosto ne izplača. Ampak to ni njegov problem, ampak problem oblasti, ki mu to omogoča. Prav tako je iluzorno pričakovati, da bodo tujci, če bodo postali lastniki večine podjetij v Sloveniji, poskrbeli za spremembo sistema. Niti slučajno, samo prilagodili se bodo, zakaj bi si po nepotrebnem delali konkurenco in zmanjševali dobičke.

Postaviti je treba jasna pravila tudi za lobiranje, morda bi bilo treba po zgledu ZDA in zdaj tudi evropske komisije vzpostaviti javni register lobistov, iz katerega je razvidno, kdo je lobist, kdo ga financira, za koga dela, vsak predlog novega predpisa pa naj vsebuje tudi seznam lobistov, s katerimi so se pripravljavci v javnih ustanovah vključno s poslanci v državnem zboru sestajali. Lobiranje je zakonita dejavnost, samo regulirati jo je treba. Enako velja za posredništvo. Število posrednikov se seveda hitro razpase, provizije se množijo, če sistem dopušča, da vsakdo, ki ima ustrezne zveze, zlasti pri državnih in javnih poslih lahko postane posrednik. Če ni nikakršnih omejitev, je mogoče pri vsakem takšnem poslu utemeljiti, da je posrednik potreben.

V skandinavskih državah davkoplačevalci in podjetja ne protestirajo zaradi visokih davkov le zaradi tega, ker jim javni sektor v zameno zagotavlja hitre in učinkovite storitve vključno s sodstvom, temveč tudi zaradi tega, ker te države sodijo med najmanj koruptivne na svetu. To pomeni, da lahko pričakujejo pošteno in enako obravnavo, ni se jim treba bati korupcije in nepreglednosti.

Če je sistem zanič, ga je treba spremeniti, ne pa ustvarjati afere in preiskovalne komisije, ki služijo zgolj za obračunavanje politikov med seboj. Politikom iz politične stranke, ki bo prva prišla pred volivce s programom in konkretnimi ukrepi za vzpostavitev preglednega in učinkovitega sistema, bo šele mogoče verjeti, da “niso isti”, ampak res hočejo vzpostaviti red.

Objavljeno pod gospodarstvo | | |