Razmere na svetovnih trgih od leta 1986 niso bile tako napete, kot so zdaj. Nafta je dosegla ceno tik pod 140 dolarjev za sod, baker, soja, pomorski prevozi in tudi umetniška dela dosegajo rekordne cene, je ob predstavitvi angleške izdaje Svetovnega letopisa za dobrine 2008 v Bruslju dejal profesor Philippe Calmin. Letošnji letopis je zaradi tega naslovil Strah in trepet. Strah zaradi posledic finančne krize, ki je največji izziv za finančni sistem po letu 1929, in trepet zaradi razmer na trgih blaga, ki se soočajo z omejitvami pri pridelavi hrane in omejitvami energetskih virov.

Fear and trembling is a good analysis of the international situation outlined in CyclOpe 2008: ‘Fear’ on the financial markets, with the ‘subprime’ crisis becoming the greatest challenge faced by the international financial system since 1929; ‘Trembling’ on the commodities markets, which are faced with the challenge of agricultural and energy shortages.

Eden najbolj zanimivih in rastočih trgov je trg umetnin, na tem trgu cene rastejo predvsem zaradi povpraševanja ruskih oligarhov in Kitajcev. Med 100 živečimi umetniki, katerih dela se najbolje prodajajo, je 40 Kitajcev, razlaga Calmin. Na vseh trgih, razen na trgu sladkorja in papirja, so cene dosegle raven, za katero nihče ni predvidel, da bo dosežena. Cene blaga so se vključno z nafto ob upoštevanju tekočih cen v dolarjih od začetka leta 1999 dvignile za šestkrat, kmetijski pridelki, kovine in minerali skupaj in brez nafte so se v enakem obdobju podražili za trikrat. Cene za prevoz ladijskega tovora so se dvignile za deset do dvanajstkrat, od leta 2006 za štirikrat. Zdaj recimo stroški za transport premoga iz Južne Afrike do pristanišča Antverpen znašajo toliko, kot je prej stal premog. Ladjarji so pred šestimi leti tono pšenice prepeljali iz Mehiškega zaliva do Egipta za 10 dolarjev, zdaj zaračunajo 100 dolarjev, je razlagal Philipe Calmin.

Po njegovi oceni se bo sod nafte do sredine avgusta po vsej verjetnosti podražil na 160 dolarjev - zaradi dopustov se poveča povpraševanje po bencinu in dizelskem gorivu in zaradi neurij, ki so zaradi podnebnih sprememb vse močnejša in pogostejša, prihaja do motenj v oskrbi, kar prav tako dvigne ceno. Če ne bo večjih neurij, bo sod stal 150 dolarjev, septembra in oktobra se bo nato nafta nekoliko pocenila, potem pa bo do konca leta zaradi zimske sezone spet dražja. Konec leta je mogoča cena med 80 in 160 dolarji za sod. Bolj verjetna je zgornja meja.

Nafta pa nima samo negativnih učinkov. Dražja kot bo, bolj se bo izplačalo investirati v nove energetske tehnologije, ki bodo nadomestile fosilna goriva, predvsem pa bodo ljudje prisiljeni bolj varčevati z energijo in jo uporabljati bolj učinkovito. Visoke cene nafte so po Chalminovem mnenju iz tega vidika “nebeško darilo”. Na cestah je že vse več kolesarjev, ljudje vse bolj resno razmišljajo o dodatni izolaciji domov, oblast v nemškem mestu Marburg je recimo ravnokar sprejela predpis, na podlagi katerega mora vsakdo, ki na novo dogradi hišo oziroma temeljiteje obnovi staro, vgraditi sončne kolektorje. Kdor tega ne naredi, mu grozi globa 1000 evrov. “Po moji optimistični oceni bo konec tega stoletja na svetu še nafta, samo nihče je več ne bo uporabljal,” je povedal profesor Chalmin.

Namestnik generalnega direktorja dirketorata za kmetijstvo Lars Hoelgaard, ki se je konference za novinarje na povabilo Philippa Chalmina udeležil v osebnem imenu, ne v imenu evropske komisije, je dodal, da so visoke cene nafte dobre za svet, ker omogočajo hitrejši razvoj biogoriv druge generacije. Prva generacija biogoriv je res sporna, ker je konkurenca proizvodnji hrane, a je tudi nujna faza za prehod na drugo generacijo.

Baker - v vsaki hiši ga je v električnih kablih in napeljavah vsaj 120 kilogramov - se je od septembra 2001 do zdaj podražil s slabih 2000 na 9000 dolarjev za tono. Kitajci so ga recimo v prvem četrtletju porabili za 30 odstotkov več ko v enakem obdobju lani. Tona jekla je v letu 2001 stala okrog 250 dolarjev, zdaj stane 1150 dolarjev.

Med kmetijskimi pridelki se zaradi dobrih obetov za letošnjo žetev nekoliko umirjajo cene pšenice, ni pa pričakovati nižje cene koruze, ker so precej pridelka uničile nedavne poplave v ZDA, ki pridelajo 40 odstotkov vse svetovne koruze. Kitajci pa s svojim povpraševanjem povzročajo predvsem rast cen soje. Februarja letos je bilo prvič treba za tono plačati več kot 500 dolarjev, kar je dva krat več kot leta 2006. Kitajska je največja svetovna uvoznica soje, njena politika na področju kmetijstva je postati čim bolj samooskrbna, torej čim  več hrane pridelati sama in čim manj izvoziti.

Med prehrambenimi izdelki se ceni le sladkor. V New Yorku je junija lani cena za funt (približno 0,45 kilograma) rjavega sladkorja padla na 8,5 dolarskega centa, cena za tono belega sladkorja v Londonu pa na 300 dolarjev. To je še zmeraj pod stroški proizvodnje. Letošnja letina bo najbrž spet rekordna in se bodo zaloge povečale za 10 do 11 milijonov ton presežkov. Med industrijskimi izdelki cena pada le papirju, čeprav se celuloza draži. Papirnice imajo prevelike zmogljivosti, razlaga profesor Chalmin.

V analizi razlogov za dvige cen pravi, da je svetovno gospodarstvo v zadnjih petih letih močno raslo. Stopnje rasti BDP so dosegale med 4 in 5 odstotkov, tudi letošnja ocena Mednarodnega denarnega sklada (IMF), ki napoveduje 3,7-odstotno rast, je visoka. Ta rast povzroča povpraševanje. V 80. in 90. letih prejšnjega stoletja takšne rasti ni bilo. Glavno vprašanje in tudi problem je Kitajska. Izpostavljena je skoraj v vsakem poglavju v letošnjem letopisu o trgih dobrin.

Kitajska ima v zadnjih letih vseskozi okrog 10-odstotno gospodarsko rast. Ta rast ima na cene blaga na svetovnem trgu posebej močan vpliv zaradi tega, ker 50 odstotkov njenega BDP predstavlja industrija. Belgija in Francija sta imeli takšno sestavo svojega BDP v 19. stoletju, razlaga Philippe Chalmin. Ker je kitajska industrijska proizvodnja v letih 2006 in 2007 rasla po stopnjah med 16 in 18 odstotkov na leto, potrebuje bistveno več surovin, ki pa jih kupuje na svetovnem trgu. “Evropski voditelji na državne obiske peljejo s seboj gospodarstvenike, da bi kaj prodali, kitajski jih peljejo s seboj zato, da bi kaj kupili,” ponazarja razmere francoski profesor.

Ponudba ne sledi popraševanju tudi zaradi tega, ker je bilo v zadnjih 20 letih zaradi nizkih cen premalo vlaganj v zmogljivosti za pridobivanje surovin in proizvodnjo dobrin. Poslabšale so se politične razmere, zlasti n Bližnjem vzhodu in Afriki, v Kongu, Nigeriji in drugih podobnih državah raste korupcija in negotovost. Učinki podnebnih sprememb imajo vse večji vpliv, neurij in poplav je vse več. Glavni izzivi, s katerimi se bo treba soočiti v 21. stoletju, so po besedah Philippa Chalmina hrana, okolje, energija in rudarstvo. S tem, ko je hrana spet na prvem mestu, se svet po njegovih besedah vrača v 18. in 19. stoletje, ko je bilo glavno vprašanje, kako pridelati dovolj hrane, da bo mogoče nahraniti človeštvo.

Med riziki inflacija v EU in ZDA po Chalminovih besedah ni tako velik problem, kot ocenjujejo v Evropski centralni banki, veliko večji problem je rast cen na Kitajskem. Podražitve, kot je nedavna odločitev oblasti v Pekingu o dvigu cen bencina in dizelskega goriva za 18 odstotkov, ob 10-odstotni letni gospodarski rasti napovedujejo kitajsko krizo. Vprašanje je samo, kdaj se bo zgodila, verjetno enkrat leta 2009 ali 2010. “To bo velika kriza za svetovno gospodarstvo in trg,” svari profesor Chalmin. Ta kriza bo podobna azijski krizi v 90. letih prejšnjega stoletja. Cene vseh dobrin bodo padle, do katere ravni, ni mogoče napovedati.

Philippe Chalmin pravi, da ne ve, katere energetske vire bodo uporabljali njegovi vnuki. Ve pa, da bodo drugi kot danes. Prav tako bo treba do leta 2050/2060 najti rešitve za podovjitev kmetijske pridelave, saj bo treba nahraniti 9 milijard ljudi.

Svetovni letopis za dobrine, ki ga profesor Chalmin od leta 1986 v francoskem jeziku izdaja v okviru inštiututa Cercle Cyclope, mu pomaga napisati okrog 50 izvedencev iz različnih delov sveta. Letos je prvič na voljo tudi v angleščini.

Objavljeno pod nt, gospodarstvo | | |