Ob trendu opuščanja sofinanciranja pomembnih kulturnih projektov, ki smo mu v zadnjem letu priča, nas dejstvo, da spletni portal Airbeletrina na razpisu za medije ni dobil podpore, najbrž ne bi smelo presenetiti. Očitno igramo zadnje čase igro, v kateri racionalni argumenti nimajo posebne vrednosti, pravil igre pa prav tisti, ki jih postavljajo, ne upoštevajo. Ministrstva za kulturo med drugim ni prepričal argument, da je Airbeletrina v enem letu postala vsebinsko obsežen literarni portal, ki ga dnevno obišče do dva tisoč ljudi. Ponavljam: do dva tisoč Slovencev iz Slovenije in drugod po svetu, ki jim Airbeletrina predstavlja enega ključnih virov informiranja o literaturi. Prav tako jih niso prepričala priporočila, ki so jih ob prijavi na razpis za Airbeletrino napisali pomembni kulturniki, intelektualci, prevajalci, literati: Tomo Virk, Zdravko Duša, Urban Vovk, Manca Košir, Gaja Kos in mnogi drugi. Med pripravami na razpis smo prejeli več kot 30 priporočil in vsi podpisani so se strinjali v enem: Airbeletrina je s svojimi prispevki o literaturi pomembna pridobitev za slovenski kulturni prostor, njena glavna prednost pa je dostopnost.

Po enem letu delovanja šteje Airbeletrina več kot trideset novinarjev in urednikov, ki urejajo okoli dvajset rubrik. Video, kritike, intervjuji, knjižne novosti, napovedi, teorije … To je organizem, ki se – ker ni omejen s prostorom – ves čas širi in razvija, dodajajo se rubrike, prihajajo novi sodelavci. Mirne vesti lahko rečemo, da Slovencem najbrž prav zaradi dostopnosti, ki jo omogoča internet, literatura še nikoli ni bila tako blizu. Dodati je treba, da so prav ti omenjeni novinarji in uredniki generacija, ki šteje dvajset in nekaj let. Generacija, ki je v dobrem letu od začetka projekta ustvarila trdne vsebinske temelje za nadaljnji razvoj medija, hkrati pa ustvarila tudi prostor za razvoj generacije mladih intelektualcev. Odločitev ministrstva, da projektu ne bo pomagalo pri nadaljnji rasti (to je, glede na leto prej, ko smo sredstva prejeli, vsekakor bizarno), tako ne moremo razumeti drugače kot popolno ignoranco v odnosu do razvoja mlade intelektualne moči. Ti mladi intelektualci so k pisanju prispevkov pritegnili tudi uveljavljena imena: Matej Bogataj, Urban Vovk, Andrej Nikolaidis, Gašper Troha, Jani Virk, Matjaž Hanžek, Jurij Hudolin itd; hkrati pa intervjuvali in recenzirali veliko število domačih in tujih vidnejših avtorjev, odkrili nekaj nadarjenih mladih literatov … Z denarjem, ki bi ga dobili od ministrstva, smo nameravali Airbeletrino obogatiti z dvema video oddajama: tedenskim pregledom literarnih novic (v smislu »infotainmenta«) in oddajo Nočni intervju z izbranim literatom za ciljno publiko.

Dodajamo, da je našo prošnjo za sofinanciranje pred časom zavrnil tudi Urad za slovenski jezik. Ko seštejemo ena in ena, ugotovimo, da se je država očitno odločila popolnoma blokirati komaj rojeni, obetavni spletni medij. Nenavadno: medtem ko se ves svet digitalizira in evropski skladi za sofinanciranje najbolj spodbujajo prav projekte, ki si prizadevajo za digitalizacijo, pri nas ignorirajo pomembne pionirske korake v to smer, ki jih je naredila mlada generacija in ki je zato podpore najbolj potrebna. Med drugim tudi zato, ker zaradi specifike vsebine medija na trgu sama ne more preživeti.

Generacija, ki je rasla ob internetu, se njegovih prednosti dobro zaveda, kar je do sedaj tudi uspešno pokazala. Kaj nam, na drugi strani, dokazujejo okosteneli državni organi za sofinanciranje, če ne prav to, da v digitalni dobi še vedno delujejo z analognimi možgani?

Dijana Matković
urednica Airbeletrine

Objavljeno pod k, kultura in šolstvo | | |