Državljani EU, ki imajo največ težav zaradi rasti cen nafte in hrane, in sektorji, ki so zabredli v težave zaradi vse višjih stroškov za gorivo, lahko pričakujejo pomoč od svojih nacionalnih vlad, sta jim po dvodnevni razpravi na zasedanju evropskega sveta iz Bruslja sporočila predsedujoči sveta Janez Janša in predsednik evropske komisije Jose Manuel Barroso. Socialna politika je v pristojnosti držav članic in ne EU, sta dejala.

Zanimivo. Več ur so voditelji sedeli skupaj in potem ugotovili, kar bi morali vedeti že prej. Voditeljem res ni treba hoditi v Bruselj, da bi izvedeli, kakšne pristojnosti imajo vlade, ki jih vodijo, katere ukrepe imajo v okviru svojih socialnih politik na voljo, da lahko pomagajo najrevnejšim prebivalcem, pa tudi, kako lahko pomagajo posameznim gospodarskim sektorjem, ki so zabredli v težave predvsem zaradi visokih cen goriv, ker je nafta vse dražja. To je zgolj dokaz, kako si politična elita v državah članicah in na ravni EU zamišlja reševanje problemov državljanov v okviru Evropske unije.

Barroso je dejal, da je voditeljem predstavil nekaj primerov ukrepov, ki jih njihove vlade v skladu z lastnimi politikami, pravnim redom in ob upoštevanju pravil konkurence lahko sprejmejo. Kot primer je navedel znižanje trošarine za naftne derivate - to gotovo že vedo in tudi počnejo, dokler ne dosežejo meje, ki velja na evropski ravni in slovenska vlada je to mejo dosegla že pred približno letom dni -, vlade lahko obdavčijo nadpovprečne dobičke naftnih družb. Predsednik evropske komisije je govoril, kot da oblasti v državah članicah ne poznajo lastne zakonodaje, lastnih politik in ne poznajo predpisov s področja konkurence v okviru evropskega pravnega reda. Viri v evropski komisiji pa glede ukrepov v okviru socialne politike opozarjajo, da veliko držav članic nima opredeljeno, kdo so socialno ogroženi potrošniki in komu lahko omogočijo socialno tarifo za plačilo računov za ogrevanje, pomoč za nakup goriva za ogrevanje, subvencije za nakup vozovnic za javni transport.

Med ukrepi, ki so v pristojnosti evropske komisije, je Jose Manuel Barroso predlagal pomoč ribičem iz ribiškega sklada, iz katerega je mogoče zagotoviti 30 tisoč evrov na plovilo in 100 tisoč evrov na podjetje. Letni znesek za program za razdelitev hrane revnim bo komisija povečala s 300 na 500 milijonov evrov. Tudi to že obstaja. V jeseni namerava komisija predlagati spremembe direktive o evrovinjeti, ki določa cestnino za tovorna vozila, in direktive o obdavčitvi energetsko učinkovitih proizvodov. Francoski predsednik Nicolas Sarkozy je dosegel, da bo komisija skupaj s francoskim predsedstvom v drugi polovici leta preučila možnosti za znižanje DDV na goriva, Barroso je pokleknil, čeprav so finančni ministri to možnost pred kratkim že odločno zavrnili in tudi precej voditeljev temu ukrepu odločno nasprotuje, nasprotovala mu je tudi evropska komisija. Isti Barroso je uro ali dve kasneje, kot je ustregel Sarkozyju, pred novinarji zatrjeval, da je evropska komisija samostojna institucija, ne sekretariat vlad držav članic.

Na komisiji med ukrepi za povečanje energetske učinkovitosti na podlagi direktive o ekodizajnu za 20 proizvodov ravnokar preverjajo, kako opredeliti norme za spodbudo večje energetske učinkovitosti, bodisi z uvedbo podobnih nalepk, ko veljajo že za belo tehniko, tudi za televizorje in druge podobne naprave, bodisi z določitvijo mejnih vrednosti za porabo energije na enoto doseči, da po določenem prehodnem obdobju energetsko potratnih izdelkov, recimo klasičnih žarnic, ne bi več bilo mogoče kupiti. Tudi ti ukrepi in spremembe so navedene v opisu del evropske komisije in jih lahko predlaga, ne da bi se prej morala posvetovati z voditelji.

Četudi komisija dobi za svoje predloge od voditeljev načelno podporo, na konkretne rešitve vse bolj in vse manj prikrito vplivajo industrijski lobisti. Barroso ima recimo letos ves čas v svoji pisarni lobiste velikih onesnaževalcev, ki mu prinašajo predloge za določitev izjem za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov po letu 2012, ko bo začela veljati nova direktiva iz energetsko-podnebnega svežnja, ki ga voditelji načelno močno podpirajo. Nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Nicolas Sarkozy, ki se predstavljata kot velika zagovornika ukrepov za zmanjšanje vplivov podnebnih sprememb, sta na pritisk nemških proizvajalcev avtomobilov, ki so precej zaspali pri razvoju čistejših tehnologij, ravnokar sama določila mejno količino izpustov za nove avtomobile, ne glede na to, kaj je predlagala evropska komisija in kaj menijo preostale države članice, ki bodo o tem sicer formalno še lahko kaj rekle.

To niso ravnanja v skladu z besedami, ki jih govorijo politiki in funkcionarji na evropski in nacionalni ravni, prav tako ne s sklepi, ki jih voditelji potrjujejo, ko se zberejo na vrhu v Bruslju. Da imajo državljani tovrstnih dvoličnosti dovolj, so jim sporočili Irci. Namesto, da bi jim prisluhnili, so iskali različne zvijače, s katerimi bi jih spomladi z novim referendumom vendarle prepeljali žejne čez vodo. Toda ta načrt jim lahko še prej spodnesejo Čehi, kjer ustavno sodišče odloča o skladnosti lizbonske pogodbe s češko ustavo, pa tudi Britanci, kjer bo sodišče dokončno odločilo, ali je bila nedavna ratifikacija izvedena v skladu z nacionalno zakonodajo.

Objavljeno pod svet | | |