“Sem odločno zoper pokrajine,” je v pogovoru za Dnevnikovo spletno oddajo Spletka dejal dr. France Bučar. Proti je zato, ker pokrajine, “o katerih toliko pripovedujejo, da bodo prinesle mleko in med, niso samoupravne, niso nastale po samoupravni poti, nimajo nobenih samoupravnih pravic, so čisto navadne upravne enote”. Po njegovih besedah se je treba vprašati, kdo je zdaj glavni interesent zanje. To so občinski veljaki, ki bi radi prišli na nekoliko višje položaje, vlada pa se jim prilizuje, ker pri tej tako imenovani lokalni politični smetani išče podporo, opozarja Bučar.

Prav zaradi tega, ker imajo vse stranke veljake, ki jim je treba zagotoviti stolčke, nobena uvedbi pokrajin ne nasprotuje. To je tudi razlog, da opozicija nasprotuje zgolj nedeljskemu referendumu. Stranke se prepirajo samo, kdaj, kako in koliko pokrajin uvesti, da bi lahko čim bolje razporedile svoje kadre. Kdo za koga potrebuje stolček, ni težko ugotoviti. Samo po občinah in upravnih enotah je treba pogledati, kdo je že dolgo na kakšnem mestu in bi si “že zaslužil” kakšen višji položaj, kdo je v kakšni stranki posebej aktiven in ga je za prizadevnost treba nagraditi, kdo je že bil na kakšnem višjem položaju, pa je zdaj samo uradnik ali župan, da o poslancih, ki jim grozi, da se v jeseni ne bodo vrnili v državni zbor, sploh ne govorimo. Pokrajine bodo seveda zagotovile še uradniške in svetovalne dobro plačane službe prijateljem, sorodnikom, znancem.

S pokrajinami bo nastala samo nova birokracija. Državljani, ki jim zdaj obljubljajo nova delovna mesta in razvoj, bodo dobili le nove uradnike. Potem, ko se bodo načakali na žige na upravnih enotah in občinah, ko jih bodo tam nehali pošiljati od vrat do vrat, jih bodo po novem poslali še k pokrajinskim uradnikom, kjer bodo spet morali v vrsto, plačati še kakšno takso, počakati še kak teden ali dva morda celo mesec ali dva - ker se bo treba spet posvetovati, sklicati kakšno sejo -, da jim bodo izdali dokončno dovoljenje ali zadnji žig na dokument. Tudi podjetja, ki se bodo odločala za kakšne večje razvojne projekte, bo ta dodatna birokracija lahko posebej učinkovito obvirala in jim podirala načrte. Minister za javno upravo Gregor Virant se bo s svojimi projekti o zmanjševanju birokratskih ovir lahko obrisal pod nosom.

Do zdaj so politiki vseh barv in strank svojim kadrom zagotavljali delovna mesta z navdušenim razbijanjem velikih občin na manjše. Ljudi so ob tem prepričevali, da bodo lažje prišli do denarja, ki jim pripada in uresničevali lokalno samoupravo. Isti politiki jih zdaj enako vneto in brez vsakršnega sramu prepričujejo v nasprotno - da se morajo spet združiti v večje enote, ki so jih poimenovali pokrajine, da bodo lahko dobili več denarja in se bodo lahko hitreje razvijali.

Pred nedeljskim referendumom, ki nas bo davkoplačevalce stal 3 milijone evrov, bi politike vsekakor bilo dobro vprašati, kako lahko zdaj govorijo povsem nasprotno, kot so trdili ravnokar. Prav tako bi jih bilo dobro vprašati, kako gre vzpostavljanje dodatnih birokratskih aparatov skupaj s poenostavitvami postopkov, z zagotavljanjem večje transparentnosti pri odločanju, z varčevanjem državne uprave. Ker ljudem obljubljajo več denarja, bi vsekakor morali odgovoriti, kje ga bodo dobili, če ne nameravajo uvajati novih davkov in taks. Prav tako molčijo, koliko več denarja bomo davkoplačevalci prek državnega proračuna morali odšteti za nove pokrajinske funkcionarje in uradnike.

Kakovostna nova delovna mesta zagotavljajo le razvojno naravnana podjetja, nikakor širitev birokratskega aparata. Da podjetja lahko rastejo in se razvijajo, potrebujejo ustrezno poslovno okolje, bolj kot se bohoti birokracija, manj spodbudno je to okolje, manj je dobro plačanih in kakovostnih delovnih mest za izobražene in strokovno podkovane državljane. Manj nove vrednosti ustvarijo podjetja, manj davkov in prispevkov se nabere v državnem proračunu, manj denarja je na voljo za kakovostno zdravstvo, šolstvo in socialno varstvo. Bolj se odpirajo škarje med bogatimi in revnimi, srednji sloj pa izginja.

Objavljeno pod nt, slovenija | | |