Kar je pred petimi leti še grozo pa strah v kosti tamkajšnjim upokojencem naganjalo (”Wieš, ki dielaje tam spad? Krawam kri pušaje pa kaze na kale natikaje!”), bo letos od 3. do 9. julija že petič zapored polnilo blagajne gostincem, trgovcem in tolminski občini, pa tudi glasbeniki in organizatorji ne bodo prikrajšani. Na Metalcampu 2008, največjem in najuspešnejšem festivalu metala in metalcev v Sloveniji in tudi že širše, bodo med drugimi žagali Morbid Angel, Iced Earth, Helloween, Opeth in Amon Amarth.

Če je še kje kakšen čudak, ki ne ve, kako izgleda, ko se zberejo v črno oblečeni obskurneži obeh spolov, ki jim je sod piva osnovna enota za merjenje prostornine, naj mu postrežem z osnovnimi dejstvi.

Na velikem travniku ob sotočju Soče in Tolminke se postavi glavni oder (main stage - razen njega je še tako imenovani talent stage; o obeh več pozneje), blizu se prodajajo hrana, pijača, majice in CDji, vse naokoli pa je razpredena široka mreža šotorov, avtov, prikolic, baldahinov in zastav ter stranišč in umivalnic. Prvi dan je namenjen namestitvi - prispeš čim prej in si poiščeš senčno mesto v kakem gaju, postaviš šotor, greš v trgovino po živila in preživiš sproščen večer s prijatelji. Ne glede na to, da se je začelo daniti, preden ste šli spat, boste vstali najkasneje ob desetih - takrat namreč ni več kotička, kjer ne bi bilo znotraj šotora enostavno prevroče in preveč zadušno za spanje. Vroče … gremo v Sočo! Ta pa je ravno pravšnje temperature tudi za hlajenje piva. Okoli poldneva se začnejo vrstiti nastopi bandov; uradni program traja po navadi do kake ene ure zjutraj, nakar spet nihče ne zaspi pred svitom - čeprav bi bil kdo prišel sam, ne bo ostal brez družbe! -, zjutraj pa se začne nov cikel.

Odmevna imena metal glasbe, na primer Motörhead, Immortal, Blind Guardian, Yngwie Malmsteen, Slayer, Sepultura, Apocalyptica, Finntroll, In Flames in še nešteto drugih, že od prvega leta privabljajo številčno obiskovalstvo, med katerimi pa Slovenci sploh niso v večini - dosti je seveda Hrvatov, Italijanov in Avstrijcev, vedno več pa je predvsem Nemcev, Švedov, Fincev in Francozov. Lani, denimo, je bilo kar nekaj tudi Britancev, Avstralcev, Brazilcev, itd.

Poleg glasbe največji vtis na tujce naredi narava, kar v prvi vrsti seveda pomeni Sočo (česar lokalna, od organizatorjev festivala neodvisna turistična ponudba še ni uspela dovolj izkoristiti, se pa prilagaja) in gore; vsako leto se zato več tujih obiskovalcev odloči svojim počitnicam v tolminskem koncu po Metalcampu dodati nekaj dni ogleda bližnje in tudi bolj oddaljene okolice.

Jasno je tudi za slovenske obiskovalce, ne le za tuje, Soča s svojo čisto - čisto, dokler Italijani v njej ne začnejo pomivati posode - in hladno osvežitvijo pomemben del čara in mika Metalcampa (žal pa je vsako leto posebej pred festivalom slišati o težavah, ki jih imajo organizatorji pri dogovarjanju za najem prizorišča - travnika - z njegovimi lastniki - tolminskimi kmeti), ravno tako pa gredo organizatorji obiskovalcem in s tem posredno sebi in Tolminu močno na roko s tem, ko jim ob sicer pričakovano visokih cenah hrane in pijače na samem prizorišču festivala dovolijo povsod, razen v neposredno bližino odra, imeti in uživati v trgovini kupljena živila - kar je na takih prireditvah skoraj takšna redkost kot smaragdna Soča -, tako da človek ne živi le od čevapčičev (če seveda ne upoštevamo prvega Metalcampa 2004, ko so bile police tamkajšnjih trgovin dobesedno opustošene). Primorci lahko veselo pijejo domače vino iz bidonov, Avstrijci svoje neužitno, pregrenko pivo, Finci se zjutraj za ves dan najedo narezanega belega kruha iz vrečke z majonezo iz tube (ki se je prej nekaj dni cmarila na žgočem soncu), Britanci, ki se jim tako ali tako zdi povsod razen doma in v Franciji poceni, pa vsak dan jedo v restavracijah.

Festival se je v petih letih razvil v prav vseh pogledih. Ženske so predvsem navdušene nad čedalje večjim številom in višjim standardom sanitarij (dosežek lanskega festivala so prhe s toplo vodo), tolminski gostinci pa manejo roke zaradi vsako leto večjega števila turistov (in na okna lepijo letake v slogu “Metal Menu”). Razširila se je gostinska ponudba na samem prizorišču, dodan je bil Metal Market (prodaja CDjev, majic, nakita, našitkov, ipd.). Spreminjala sta se tudi odra. Osnovna zamisel je ta: večji glavni oder za znane skupine svetovnega formata in manjši talent forum stage za neuveljavljene skupine iz Slovenije in drugod, kar se je obneslo tako dobro, da sta oba neprestano rasla in zato večkrat morala zamenjati lokacijo. Prvo leto je bil glavni oder pravzaprav manjši, kot je bil lani talent stage. Slednji se je začel uveljavljati kot drugi oder - lani je prva dva dneva igral vlogo glavnega, ki so ga še postavljali, letos pa so nastopi bolj znanih bandov na njem enakomerno razporejeni po dneh. Edino, kar je Metalcamp v primerjavi s prvim letom izgubil, je Bible throwing contest …

Ko smo že pri višjih silah - vsak, ki je bil na prvem Metalcampu, pozna to legendarno zgodbo: skupina Nevermore je prišla na oder, njihov pevec je nagovoril publiko z “There is no god!” in v naslednjem trenutku se je nebo razparalo - ulil se je vztrajen dež, ki ga je za kratek čas prekinila le toča. Pomenljivo? Očitno ne, kajti nič ne kaže, da bi karkoli ustavljalo razvoj Metalcampa, ki po organizaciji in ponudbi niti najmanj ne zaostaja za podobnimi festivali na tujem in doma. Prej bi se dalo reči, da jih Metalcamp presega. O tem zgovorno priča tudi dejstvo, da je samo dan po festivalu travnik na sotočju Tolminke in Soče že skrbno in vzorno počiščen.

Objavljeno pod kultura in šolstvo, življenje s slogom | | |