Odkar so znotraj EU padle notranje meje, naroda ločuje samo skupni jezik. Nemščina. Višnje so za ene sauerkirschen, za druge pa weichsel, marelice so marillen oziroma aprikosen, tolčena sladka smetana je schlagobers oziroma schlagrahm, krompir erdapfel oziroma kartoffel … In ja, ločuje ju Cordoba, še iz časov pred nico, amsterdamom, schengnom, maastrichtom in kar je še teh pogodb (razen državne pogodbe, ampak ta je že iz leta 1955 in tukaj ni mišljena). In Cordoba zdaj straši po Dunaju: Wien wird Cordoba, Dunaj bo Cordoba. Za Nemce, natančneje piefkeje, da se bo ponovilo leto 1978, grozijo napisi na majicah Avstrijcev, pravzaprav össijev. Kaj se je leta 1978 v argentinski Cordobi zgodilo, v resnih zgodovinskih knjigah ne piše, ampak za to kljub temu ve vsak spodoben össi obeh spolov (tudi, če se požvižga na nogomet), kajti šlo je za nič manj kot čudež, wunder von Cordoba, ko so Avstrijci na svetovnem nogometnem prvenstvu s 3 proti 2 premagali Nemce. Menda (nisem ponovno preverjal) prvič po letu 1941, ko je dunajski Rapid z zmago nad Schalkejem postal vsenemški prvak, so bili össiji v Cordobi spet enkrat boljši.

Kaj v nogometu - z nogometno zmago v Cordobi so Avstrijci Nemcem vrnili za zgodovinski poraz avstrijske in saške vojske proti Prusom pri Königgrätzu (točneje Hradcu královém) leta 1866. (Pet let po tem porazu so z ustanovitvijo Nemškega cesarstva dokončno propadle sanje o združitvi ‘vseh Nemcev’ pod eno, avstrijsko krono.) Prusko zmago je s posebej v ta namen zloženo koračnico, Kraljevograškim maršem, ovekovečil vojaški kapelnik Johann G. Piefke, legenda pa pravi, da si je železni kancler Otton von Bismarck zadnji trenutek premislil in svojo vojsko v slavnostnem pohodu ustavil pred Dunajem; parada ob zvokih Piefkejeve koračnice je bila tako nekaj deset kilometrov severneje v Gänserndorfu. A od tistihmal so Prusi, pravzaprav vsi Nemci, za Avstrijce piefkeji, naduta, skopuška, stremuška in glasna bitja, prepričana, da so najpametnejša in najboljša na Zemlji.

Piefke je zaničljiv (da bolj ne more biti) vzdevek in hkrati poosebljenje vsega najslabšega oziroma vsega, kar si Avstrijci o sebi domišljajo, da niso. Össi je zmerljivka z druge strani, vendar novejšega datuma, pravzaprav se je uveljavila šele po padcu Berlinskega zidu, ko so zahodni Nemci postali wessiji, vzhodni pa ossiji. A medtem ko so ossiji predvsem ‘revnejši’ wessiji, so össiji še bolj nemarno bogati od wessijev, hkrati pa leni, površni, zahrbtni in izkoriščevalski (vse to predvsem kot hotelirji, natakarji in drugi podobni ‘uslužnostni profili’, ki bi naj skrbeli za wessije na prijateljskem obisku).

Gabrielle Holzer, nekdanja avstrijska diplomatka v Nemčiji, je za to čudno mešanico prijateljstva in sovraštva, občudovanja in omalovaževanja, rivalstva ter manj in večvrednostnega kompleksa, s katero se medsebojno obravnavajo Nemci in Avstrijci, patentirala zgovorno in neprevedljivo skovanko verfreundete nachbarn. Nemci in Avstrijci torej niso be/freundet (sprijateljeni) ali ver/feindet (sprti), temveč - ver/freundet (spri-sprti, nekakšni prijatelji po sili razmer). Tu in tam je to ‘prijateljstvo po sili’ prišlo na dan tudi na najvišji politični ravni. Nemški kancler Konrad Adenauer je menda nekoč svoje avstrijske sogovornike (med katerimi je bil tudi kasnejši avstrijski kancler Bruno Kreisky) v petdesetih letih, ko so se pogovarjali o vrnitvi avstrijskega premoženja, zbodel, da bi jim ‘kot avstrijsko lastnino zelo rad vrnil tudi posmrtne ostanke Hitlerja, če bi le vedel, kje so’.

Nemška malovaževalno-posmehljivo-nadučiteljsko-ignorantska obravnava Avstrijcev ima svoje nasprotje v prijazno-priliznjeno-zavidajoče-prestižni avstrijski obravnavi Nemcev: velikemu bratrancu je treba vselej in povsod dokazati, da tudi ti zmoreš. Še posebej, če ‘nekje globoko’ sam dvomiš vase ali, kot je pred leti dejal dunajski demoskop Rudolf Bretschneider, ‘mnogo bolj simpatični, kot se zdimo njim, se tudi sami sebi ne zdimo’. Drugače rečeno, šteje samo uspeh v neposredni konkurenci z njimi in z njihovim orožjem, pač pod geslom Premagali so nas pri Kraljevem gradcu, zapeljali v poraza v prvi in drugi svetovni vojni, zdaj zmoremo (bolje) sami. Te zmage Avstrijcem v lastnih očeh dvigajo ceno, najsi so izbojevane na nogometnem igrišču, v gospodarstvu, kulturi ali koder si že bodi. Ena nogometna zmaga nad Nemci je tako Avstrijcem vredna petih porazov proti njim (kot je svojčas izjavil takratni selektor avstrijske reprezentance Herbert Prohaska, danes komentator evropskega prvenstva na ORF).

Drevi torej Cordoba? Ali vendarle (spet) Hradec králové?

Objavljeno pod šport, opilki | | |