GOST razgledi.net

Jelka Stergel
pomočnica direktorja Filmskega sklada RS za promocijo in trženje
jelka.stergel@gmail.com

_{Ustanovljen 1923 - začasno zaprt večkrat, nazadnje 1. aprila 2008}

_{V času, ko Slovenija predseduje Evropski uniji, je na spletni strani Sveta Evrope objavljen slogan Kultura je srce demokracije.}

Avdiovizuelni mediji so vedno bolj pomemben in aktualen del kulture in film je ena njenih najbolj vplivnih pojavnih oblik, kar dokazujejo posebni podporni programi in številne mednarodne konference, prek katerih ga obravnavajo evropske ustanove tudi na najvišjih ravneh.

Večina držav EU namenja razmeroma veliko denarja za produkcijo svojih (nacionalnih) filmov, poleg tega obstajajo tudi precej močni skladi za koprodukcije filmov iz evropskih držav, finančno se spodbuja razvoj projektov in scenarijev. Za produkcijo in koprodukcije filmov se tudi v Sloveniji vsako leto nabere kar nekaj sto tisoč evrov.

Skratka: govorimo o milijardah evrov javnih sredstev, ki se namenjajo za produkcijo evropskega filma. Veliko skromnejša sredstva pa so namenjena spodbujanju prikazovanja kakovostnega filma (sredstva na Ministrstvu za kulturo za distribucijo in art kina) in filma iz različnih evropskih držav (program Media za distribucijo in prikazovalce). V letu 2007 je Slovenija za vso distribucijo evropskega filma iz programa Media dobila 144.501 evro.

V Franciji so na primer leta 2007 naredili kar 133 filmov. Od tega jih je zgolj tretjina doživela svojo predstavitev v kinu. Slovenija jo v statističnem smislu bolje odnese, saj v kinematografih predvajajo skoraj 100 odstotkov vseh slovenskih produkcij, pri čemer pa je bistven podatek, da jih je po številu seveda mnogo manj kot v večjih evropskih državah - vsako leto v poprečju od 5 do največ 7. Veliko slabše jo v Sloveniji odnese tako imenovani ne-nacionalni evropski film (tuji filmi iz drugih evropskih držav) . Lani jih je bilo med predvajanimi filmi le 9,5 odstotka, vendar je to velik napredek v primerjavi z letom 1990, ko v redni kinematografski mreži niso predvajali niti enega ne-nacionalnega evropskega filma. Še vedno pa je lanski delež globoko pod evropskim povprečjem (38 odstotkov). V Franciji ima recimo že nekaj let evropski ne-nacionalni film med vsemi predvajanimi filmi okoli 35-odstotni delež po prihodku in nekaj manj po številu obiskovalcev (33 odstotkov). Kar je najbolj skrb zbujajoče, je ravno delež ne-nacionalnega, ne-studijskega filma v ponudbi slovenskih kinematografov. V tem okviru je pomemben tako imenovani art kino, ki je poleg naraščanja števila mednarodnih festivalov (upam, da bo tako ostalo!) v zadnjih letih edini branilec programske različnosti in dvigovanja ali vsaj vzdrževanja kakovostne ravni kinematografske ponudbe.

Da dokončane (evropske in nacionalne) filmske produkcije pridejo do gledalcev - v kina in na druge poznane načine -, je potrebno finančno stimulirati delovanje posebnih kinematografov. Le tako se osmišlja produkcija filma, ki je relativno draga zadeva v primerjavi produkcijo drugih umetniških zvrsti. Če kulturna politika omogoča avdiovizuelno kreativnost in s tem goji filmsko produkcijo, je toliko bolj logično, da najde tudi preostanek sredstev, s katerimi bo subvencionirala možnost, da bo ta film tudi uspešno javno predvajan. Ilustrativen je podatek, da blagajniški prihodek od kino vstopnic za tako imenovane art filme (velja pa to za večino evropske produkcije) največkrat niti ne pokrije sredstev, ki so potrebna za promocijo filma. Uspešna filmska promocija se mora namreč posluževati enakih tržnih parametrov ne glede na zvrst filma; cena za plakatiranje je za vse plakate enaka, ne glede na to ali promovirajo umetniški film ali povsem komercialni izdelek, le da mora biti promocija nekomercialnega oziroma zahtevnega filma še toliko bolj premišljena in previdno načrtovana.

In kako je že bilo s Kinodvorom?

Prvi sestanek, na katerem smo štirje zagovorniki potrebe po alternativnem umetniškem kinu v Ljubljani (predstavnik TVS, Filmskega sklada, Gledališko-filmskega muzeja in moja malenkost) predstavili upravičenost ustanovne ideje, smo imeli v času županovanja Vike Potočnik. Pisali smo pisma, moledovali po telefonih, prepričali prepričane in uspeli smo: prišlo je do kompromisa med državo in mestom o soudeleženosti pri rojstvu kina. Slovenska kinoteka s Silvanom Furlanom na čelu je bila za razliko od nekaterih kadrovsko in finančno dosti bolj podprtih centrov kulture edina javna ustanova, ki je bila pripravljena prevzeti odgovornost za njegovo ustanovitev in delovanje. Začetna ideja o mestnem kinu je bila uresničena kot centralni art kino s širokopoteznim programom obvladovanja alternativne filmske ponudbe prek slovenske art kino mreže. Toda po nekaj letih delovanja je najprej usahnila art kino mreža in ob koncentraciji kino ponudbe v multipleksih so se zaprla mnoga filmska gledališča po Sloveniji. Preživeli so zgolj redki »pametni in pridni«, ki so začeli črpati sredstva iz programa subvencij Europa cinemas ter iz sredstev kulturnega tolarja, o katerih odloča komisija na Ministrstvu za kulturo. Preživel je tudi Kinodvor, toda bolj kot ne je le životaril, saj je bil obisk vedno slabši: kar solidna zasedenost v ustanovitvenem letu je do konca leta naštela 44.700 obiskovalcev, v zadnjem letu delovanja (2007) se je njihovo število prepolovilo na samo še 22.500.

Pri nas imamo kinematografsko protislovje: na eni strani težave s terminiranjem slovenskega filma v komercialnih kinematografih, ker ga prikazovalci obravnavajo kot del sistema, ki ga večinoma zapolnjujejo s holivudsko produkcijo, po drugi pa se kar naprej zatika z delovanjem mreže neodvisnih kinematografov. Osnovni pomen le – teh je, da edini še lahko ponudijo zatočišče pred profitno stvarnostjo trga, ki se ne ozira na umetniško vrednost in kulturno raznolikost programa. Kdo bi se danes še upal na glas izreči misel, da je film samo tržno blago (potem ko so tisti, ki so pozivali k samofinanciranju kulture že dobili krepko porcijo medijskih obsodb)? Na to po tihem sicer računa marsikdo, vendar temu gotovo ne morejo pritrjevati tisti, ki se zavedajo, da je potrebno vložiti milijone proračunskih sredstev, da se nacionalni filmi sploh naredijo. Resnici na ljubo je treba povedati, da v Sloveniji nastane le malo uspešnic, kot je Petelinji zajtrk, veliko bolj značilna za slovensko produkcijo je avtorska nota, te filme si le izjemoma ogledajo gledalci, ki jih štejemo v sto tisočih.

Prikazovanje ne-studijskih filmov, še posebej iz držav, katerih kulture ne poznamo dovolj, je preverjeno nekomercialna dejavnost, ki tudi v večjih državah potrebuje subvencijo. Vendar to ni dovolj. Tovrstni kino potrebuje tudi strokovno vodstvo, poznavalce filmov, ki se dobro spoznajo tudi na zakonitosti »filmske industrije«, ki jim niso tuji načini delovanja distribucijskih mrež in se znajdejo v svetu prodajnih agencij. Predvsem pa se tovrstnega kadra ne menja kar po tekočem traku glede na trenutno aktualno kooperativnost ali kaj drugega. V državi s tako omejenim filmskim trgom, kot ga ima Slovenija, bi moral imeti tovrstni kino tudi dovolj širok manevrski prostor za lastni nabor kakovostnih filmov, torej tudi licenco za filmsko distribucijo, saj so zasebna distribucijska podjetja skoraj izključno odvisna od lastnega zaslužka in so se torej prisiljena vesti tržno, ne pa v korist umetniške kakovosti in medkulturnega dialoga. Logično je, da bo zasebni distributer sklepal pogodbe s prikazovalcem (kino podjetjem), od katerega bo imel največjo tržno korist in to gotovo ni art kino, ampak tisti, ki v največji meri obvladuje kinematografski trg.

Morda je za Slovenijo in nove članice Evropske unije še bolj kot za preostale evropske države pomembno, da se ji odpirajo novi svetovi tudi s pomočjo filma iz različnih koncev sveta. S pomočjo dejavnosti kinodvorov, dvorcev kakovostnega filma in komentiranega predvajanja izbranih filmov na mednarodnih festivalih, kulturno-politične zaobljube v smislu medkulturnega dialoga, medijske pismenosti, kulturne raznolikosti in kar je še podobnih zapriseg demokratične Evrope, ne bodo ostale lepo zveneče teorije neke razvite Evrope …, ker je kultura srce demokracije. Brez tega srca nam bo ostala zgolj brezobzirnost kapitala.

Objavljeno pod gost razgledi.net, kultura in šolstvo | | |