Irska zavrnitev lizbonske pogodbe je spravila v zelo slabo voljo politike in funkcionarje v Bruslju in članicah EU. Ne vidijo oziroma nočejo videti, da so Irci - so edini, ki jim politiki pravice do referenduma na podlagi ustave niso mogli odreči - v imenu številnih prebivalcev EU izrazili samo svoje nestrinjanje, da niso pripravljeni podpreti pogodbe, ki je takšna pravna latoščina, da jo razumejo le pravniki, ki so jo pisali. Zakaj niso napisali pogodbe, ki bi jo vsak razumel in se sam prepričal, ali mu res zagotavlja izboljšave v vsakdanjem življenju. Kako naj verjamejo politikom in funkcionarjem doma in v Bruslju, ko pa ti za tesno zaprtimi vrati sklepajo vedno nove kravje kupčije, sprejemajo gnile kompromise, neživljenjske predpise in odločitve, ki jih v vsakdanjem življenju ne občutijo kot izboljšave.

Pogodba, ki jo razume le peščica ljudi, takšne odločitve omogoča v nedogled. Politiki v državah članicah za svoja dejanja vsaj vsaka štiri leta odgovarjajo na volitvah, evropskih funkcionarjev pa zaradi zgrešenih odločitev državljani ne morejo odgnati, saj ne volijo, ampak so imenovani. Pri teh imenovanjih pa gre veliko krat za vračanje uslug med političnimi prijatelji, za delitev funkcij med političnimi prijatelji, kravje kupčije med državami članicami …

Evropski politiki in funkcionarji vseskozi poudarjajo evropske vrednote, spoštovanje človekovih pravic, demokracijo, svoboščine. Isti ljudje zdaj pozivajo, naj se države članice, ki lizbonske pogodbe še niso ratificirale, ne zmenijo na irsko odločitev in s procesom nadaljujejo. Češ, če bodo vse preostale članice pogodbo potrdile, jo bodo pod tem pritiskom morali še Irci. Prav takšno početje, ignoriranje volje manjšine oziroma opozicije evropski politiki in funkcionarji kritizirajo na Kitajskem, v Rusiji, Iranu. Če svojim prebivalcem ne dopuščajo drugačnega mnenja, ne morejo biti kredibilni na mednarodni ravni.

Prav tako je sprenevedanje, da samo Irci nasprotujejo lizbonski pogodbi. Odločanje v nacionalnih parlamentih je res legitimno in del demokracije, ni pa del demokracije, če politiki v strahu, da bi pogodba padla, preslišijo vse predloge vsaj po širši javni razpravi da bi zaniteresirani javnosti vsaj pojasnili, zakaj je pogodbo dobro potrditi. Med najbolj gluhimi za kakršna koli pojasnila so bili vsekakor tudi slovenski politiki, predvsem, ker jim je bilo pomembneje, da bi pogodbo ratificirali med prvimi in si kot pridni učenci prislužili novo pohvalo iz Bruslja. Slovenija res predseduje svetu EU, vendar je z ignoranco za kakršno koli javno razpravo zgolj pokazala, da se politiki dejansko požvižgajo na pravice, ki jih državljanom obljubljajo z uveljavitvijo lizbonske pogodbe. Zaradi tega je slovensko predsedstvo z irsko zvrnitvijo dobilo krepko klofuto.

Voditelji držav članic bodo v četrtek na zasedanju evropskega sveta v Bruslju pod vodstvom predsednika slovenske vlade Janeza Janše razpravljali o rešitvah iz nastalih razmer. Takrat bo na mizi gotovo spet tudi predlog o Evropi dveh hitrosti, o delitvi na članice, ki hočejo reforme, in članice, ki jih nočejo. S tem bi poleg evroobmočja in schengenskega območja znotraj EU dobili še eno skupino držav. Ob tem se postavlja vprašanje, ali je EU sploh smiselna, če se dejansko drži skupaj zgolj na podlagi izjem. Vsekakor pa na dnevni red sodijo zadnje odločitve nemške kanclerke Angele Merkel in franconskega predsednika Nicolasa Sarkozyja.

Če se nameravata poslej na dvostranskih srečanjih dogovarjati za odločitve, ki naj bi jih preostale članice v Bruslju samo formalno potrdile - tako sta si namreč pravkar zamislila dogovor o omejitvi izpustov škodljivih plinov iz novih avtomobilov -, o Uniji, kjer imajo vse članice enake pravice in možnosti pri oblikovanju odločitev, ni več mogoče govoriti. S svojim početjem sta Merklova in Sarkozy dejansko legalizirala nemško-francosko unijo, če se ob njuno početje nihče ne bo obregnil in opozoril na spornost njunega početja. Ob tem so se predvsem Nemci takoj po izidu irskega referenduma začeli pritoževati, da 500 milijonov ljudi ne more biti talec 3 milijonov Ircev. A 350 milijonov Evropejcev pa je lahko talec 80 milijonov Nemcev in 60 milijonov Francozov? A Nemci in Francozi pa lahko zaradi zaslužkov njihovih proizvajalcev avtomobilov Ircem ali komur koli drugemu odrečejo možnost soodločanja, kako čist zrak bodo imeli?

Lizbonska pogodba ima seveda tudi pozitivne elemente, ki jih nikakor ne gre zanemariti. Pozitivno je vsekakor, da predvideva več odločanja z večino glasov, kajti številčnejša kot je Unija, več slabih kompromisov je sprejetih pri odločanuju s soglasjem, več koncesij in izjem izsilijo posamezne članice za svoj glas, postopki pa se vse bolj vlečejo. Ker se na evropski komisiji, ki ima kot nekakšna evropska vlada pristojnost za pripravo predlogov predpisov, in svetu EU, ki med evropskimi institucijami predstavlja države članice, 95 odstotkov odločitev sprejema za tesno zaprtimi vrati, je pomemben dosežek lizbonske pogodbe določba, na podlagi katere bo o bistveno več predpisih in drugih odločitvah soodločal evropski parlament. S tem bodo več besede dobili evropski poslanci, ki so edini funkcionarji v EU, ki jih državljani volijo neposredno. Dodatna pridobitev za demokratičnost odločanja je tudi večji vpliv parlamentov v državah članicah na odločanje v EU, državljanom pa lizbonska pogodba daje še možnost, da zberejo milijon podpisov in od evropske komisije zahtevajo ukrepanje na določenem področju. Pomemben dosežek je vsekakor še vključitev listine o temeljnih pravicah v evropski pravni red. Ta listina bi državljanom omogočila, da bi lahko zahtevali uveljavitev katere koli izmed 54 pravic, ki so v njej navedene, s tožbo na sodišču evropskih skupnosti v Luksemburgu.

Namesto, da voditelji prihodnji teden v Bruslju spet začnejo iskati nove obhode in pravne poti, ki jih bo spet razumela le peščica, predvsem pa nove izjeme in koncesije, da bi lizbonsko pogodbo vendarle ohranili pri življenju, je čas za priznanje, da so politiki in evropski funkcionarji pri državljanih izgubili zaupanje. Državljani jim preprosto ne verjamejo več, verjamejo le tistemu, kar lahko sami preverijo, kar je napisano tako, da lahko vsakdo razume. Če temu ni tako, se uprejo, ker ugotavljajo, da se za velikimi obljubami v zapletenih paragrafih skriva vse preveč možnosti za zlorabe v škodo preprostim ljudem in v korist političnim in gospodarskim elitam. Pogodbo iz Nice, ki je zdaj osnova za odločanje in sprejemanje odločitev v EU, je nedvomno treba spremeniti, a nikakor s še bolj neživljenjskim predpisom. To bi morala biti rdeča nit razprave voditeljev.

Objavljeno pod svet | | |