Globalizacija in neenakost (Kitajska pomoč revnim na Zahodu)
črt kostevc, sobota, 14. junij 2008V zadnjih nekaj desetletjih smo predvsem v razvitih gospodarstvih priča znatnemu povečanju dohodkovne neenakosti kot jo merijo uradne statistike. Dejstvo, da smo ob tem lahko spremljali tudi povečanje obsega trgovine, kapitalskih tokov in celo mobilnosti delovne sile, je spodbudilo nasprotnike globalizacije k demonizaciji multinacionalk, mednarodne trgovine in mednarodnih organizacij kot povzročiteljev vse globljega prepada med bogatimi in revnimi. Moralno seciranje brezčutnih sil prostega trga je posledično zaposlilo politike, sindikaliste, socialno zavestnejše novinarje, semi-anonimne blogerske “strokovnjake” in celo francoske farmerje z “McDonald’s kompleksom”. Z vprašanjem (negativnih) posledic liberalizacije svetovnih kapitalskih in blagovnih trgov se sočasno ukvarjajo tudi ekonomski strokovnjaki.
Christian Broda in John Romalis (oba University of Chicago) sta v članku z naslovom Inequality and Prices: Does China Benefit the Poor in America? (Neenakost in cene: Ali Kitajska pomaga revnim v ZDA?) predstavila najnovejše izsledke o vplivih, ki jih ima trgovina med ZDA in Kitajsko na gibanje dohodkovne neenakosti v ZDA.
Novost njunega pristopa je v uporabi zelo detajlne baze podatkov o potrošnji ameriških družin, ki jima omogoča analizo potrošnih navad reprezentativnega vzorca ameriških gospodinjstev (med 41.000 in 55.000 gospodinjstev) med 1994 in 2005. Tako razpolagata z informacijami o dejanski potrošnji gospodinjstev na nivoju posameznega izdelka, saj so v analizi sodelujoči posamezniki in družine s pomočjo skeniranja črtnih kod izdelkov prostovoljno beležili svoje vsakokratne nakupe (trenutne cene, blagovne znamke, prodajni popusti, vrsta trgovine,…). Obenem avtorja razpolagata tudi s podatki o ameriški trgovini (uvoz in izvoz) na nivoju zgolj nekoliko bolj grobo opredeljenega proizvoda (10-mestni nivo HTS klasifikacije). Tako struktuirana baza podatkov ima omogoča, da korigirata eno temeljnih pomanjkljivosti uradnih mer dohodkovne neenakosti, od dohodka neodvisni cenovni deflator. Uradna statistika namreč osebne dohodke tako revnih kot bogatih posameznikov deflacionira s ceno enotne košarice proizvodov, kljub temu da se nakupovalne navade bistveno razlikujejo med posamezniki glede na njihove prejemke. Posledično je torej lahko jasno, da tradicionalno uporabljene mere dohodkovne neenakosti slednjo precenjujejo s podcenjevanjem realne kupne moči revnih in precenjevanjem realne kupne moči bogatih.
Na podlagi primerjave rasti cen dejanskih nakupov gospodinjstev v najnižjem dohodkovnem decilu s tistimi gospodinjstev v najvišjem ugotovita, da je dejanska inflacija v najnižjem dohodkovnem razredu približno 6 odstotnih točk nižja od tiste v najvišje razredu. Razlog za nižjo rast cen se skriva v treh faktorjih:
1. v potrošnja revnejših gospodinjstev večji delež predstavlja poraba netrajnih dobrin, katerih cene so najbolj padle v primerjavi s cenami storitev ali trajnih dobrin;
2. cene netrajnih dobrin, ki jih trošijo revnejši, so padle tudi glede na cene netrajnih dobrin, ki jih trošijo bogati. Slednje dejansko pomeni, da so revnejši, ki so seveda cenovno občutljivejši na tem segmentu, prilagajali svoje nakupe z nakupi (tudi manj kvalitetnih in) cenejših dobrin;
3. revnejši so trošili večji delež proizvodov, ki so se na novo pojavili na trgu. To so proizvodi, ki se v vzorcih pojavljajo prvič.
Zanimiva pri tem je vloga Kitajske, ki pri mnogih v ZDA in tudi Evropi predstavlja poglavitnega krivca za dodatno pavperizacijo najrevnejših. S koncentracijo v izvozu v večinoma manj kvalitetnih netrajnih proizvodih, ki so pomembnejši v potrošnji revnejših slojev v ZDA, naj bi po ocenah avtorjev, Kitajska proizvodnja povzročila približno eno tretjino padca relativne cene potrošnikov v najnižjem dohodovnem razredu. Opisani učinki, ki jih avtorja analizirata, tako prispevajo k temu, da se natančneje merjena dohodkovna neenakost v opazovanem obdobju praktično ni spremenila navkljub izrazitem stopnjevanju ameriškega uvoza in Kitajske in ostalih podobno razvitih držav. Novo definiran cenovni indeks tako skoraj v celoti kompenzira za negativne vplive, ki jih ima kitajski izvoz (in izvoz drugih relativno delovno-obilnih držav) na padec dohodkov v delovno intenzivnih panogah v ZDA.
Ugotovitve avtorjev seveda ne pomenijo, da so vsi globalizacijski procesi benigni z vidika vseh dohodkovnih skupin, vendar pa predstavlja trden dokaz v podporo dvojnemu vplivu, ki ga imajo posamezne manifestiacije globalizacije na dohodkovno najšibkejše sloje. Oponenti globalizacije, ki uporabljajo pretirano generična protiglobalizacijska gesla, bodo tako morali temeljiteje preučiti dejanske vzvode za rast neenakosti, sindikalni voditelji in njihovi apologeti pa bodo morali natančneje analizirati kaj je izvor največje nevarnosti za svoje volilno telo. Kitajska očitno ni zgolj volk v tej zgodbi.
Objavljeno pod gospodarstvo | 
| 
|
Ja, ta raziskava, ki jo je Romalis včeraj predstavil na naši konferenci Empirical Investigations in International Economics, zelo dobro osvetli to drugo dejstvo, ki jo večina kritikov globalizacije spregleda. Z vidika individualnih koristi globalizacija koristi predvsem manj premožnim gospodinjstvom v razvitih državah, ki tako dobijo na voljo ogromno dobrin (ne samo hrane in obleke, ampak si lahko privoščijo tudi računalnike, LCD televizorje itd.) po bistveno nižjih cenah. Brez globalizacije si teh trajnih dobrin preprosto ne bi mogla privoščiti.
Da, gospodje. A skoraj ne morem verjeti, da tako nekritično sprejemate enostransko študijo in njene avtorje, ali je Slovenija res kolonija?
Namreč ta študija:
Christian Broda in John Romalis (oba University of Chicago) sta v članku z naslovom Inequality and Prices: Does China Benefit the Poor in America? (Neenakost in cene: Ali Kitajska pomaga revnim v ZDA?) predstavila najnovejše izsledke o vplivih, ki jih ima trgovina med ZDA in Kitajsko na gibanje dohodkovne neenakosti v ZDA.
Moj odgovor je: Ne!
Raziskave je naročena in rezultati so (bili) pričakovani, saj so posledice vidne že vrsto let celo iz aviona.
Avtorji in njihovi navdušenci so namreč spregledali negativne stranske učinke in posledice tega fenomena: Ali Kitajska pomaga revnim v ZDA? - na kvaliteto življenja in kvaliteto tehničnih proizvodov in hrane, ki zaradi nizkih cen in masovne produkcije izven ZDA, če se omejimo na ZDA, strahovito pada. Seveda “Big Brotherju” ustreza, če revni lahko kupujejo poceni slabo robo: poleg ostalega se tako tudi pri neposredni prodaji nabere največ smetane v obliki marž in davkov! Ti revni nato na primer prečepijo več kot polovico dneva - zlasti nezaposlene žene in dekleta - pred temi ceneninimi televizorji etc. - in “Big Brother” jim z “udarnimi” programi preko neštetih koaksialnih in optičnih kablov ali pa cenene digitalne TV pere možgane, da nehajo misliti, pri tem pa ti nesrečneži uživajo poceni industrijsko nekakovostno hrano, ki jo sestavljajo maščobe in slama, ki ji dodajajo aditive in gluten, da ima hrana “slasten” okus in da postanejo za povrh še odvisni od prav te hrane. In se debelijo in debelijo. Ali ste na primer opazili, kako so kljub strahotam v Afriki, ti ljudje tam še zdravi in lepi!
Že na nekem drugem mestu na razgledih.netu sem zapisala:
“Tudi kognitivni kapitalizem - projektiranje in intelektualne storitve doma, proizvodnja v manj razvitih državah ali pa množica priseljencev kot najnižja delovna sila, se je izkazal za slabega. Kajti vsaka skupnost mora imeti vse segmente produkcije: vse družbene sloje. Danes je tehnologija že tako napredovala, da tudi najosnovnejša opravila in najtežja dela opravljamo s stroji; a potrebno je tudi še ročno delo. Francija in Nemčija (in zdaj tudi ZDA z množico priseljencev iz Mehike) in dodajam: z množično selitvijo proizvodnje zlasti na Kitajsko in v azijske tigre - se prav zaradi tega soočajo s krizo vrednosti in imajo probleme s priseljenci, ki niso in ne bodo integrirani v domače okolje, s tem pa izgine možnost socialnega napredovanja po normalni in vzdržni lestvici, ohranjajoč pri tem vrednosti in dobre prakse – etiko/estetiko in ZNANJE domicilne skupnosti.”
Če se proizvodnja seli tja, kjer je cenejša delovna sila, dobimo res masovne produkte po nižjih cenah, a pri tem izgubljamo kvalitetno delovno silo doma; ker če ni (post) industrijske proizvodnje doma, se izgublja kvalitetna in kvalificirana delovna sila. Posledica je, da se ta zaposli v sekundarnem ali terciarnem sektorju, ki pa je zelo ranljiv in odvisen od stabilne finančne situacije v matični državi. Če bi poslušali povprečnega, urejenega Američana, ki si je donedavna služil kruh v proizvodnji, kjer so se izdelovali visoko kakovostni izdelki, bi slišali, da je poceni roba, ki je zdaj na tržišču povsem zanič; hitro se kvari, tekstilni izdelki, obleka in obutev so največ za eno sezono; opereš enkrat in je skoraj za zavreči, medtem ko so recimo lahko nosili ameriške majice iz bombaža tudi pet let, da ne govorimo o jeansu. Zato je zelo zelo draga. Tarnarjo tudi, da je infrastruktura, tako prometna - ceste, železniški tiri, zlasti pa mostovi - kot električna stara in komaj še uporabna - država ne financira, zasebni sektor tudi ne, ker se ukvarjajo vsi s finančnim inženiringom etc. in vojaško industrijo. Tudi v industrijo za predelavo nafte nihče več ne investira.
In ta »psihoza« poceni robe in poceni delovne sile se z vso naglico seli tudi k nam v Slovenijo. Tak disaster se na primer dogaja pred našimi očmi sredi Ljubljane. Župan kao župan se je hvalil, kako bo na novo tlakoval Prešernov trg, da bomo lahko dame hodile po njem tudi v visokih petah. In lani so res tlakovali. A letos, groza, fuge med kockami so se sesedle in je slabše kot je bilo. Zakaj: ker je zaposlil ceneno nekvalificirano delovno silo, ki je opravila nekvalitetno delo in povzročila, oziroma je povzročil kao župan, veliko škodo, tako finančno meščanom kot tudi tistim kvalificiranim delavcem – polagalcem tlaka – ki jih ni zaposlil, odžrl jim je kruh in naprtil za povrh Ljubljančanom še zelo visok račun za slabo in dvojno opravljeno polaganje tlaka. Visokokvalificiran delavec ne nastane čez noč; celo v eni generaciji težko. Potrebne so dve ali tri generacije – saj le te spremljajo postopen tehnološki razvoj v svoji panogi in znanje predajajo na svoje potomce ali pa vajence – predvsem pa poznajo materiale. Lahko se naredi inženirja v štirih letih in nekaj let prakse – visokokvalificiranega delavca – mojstra pa se ne da. A to še ni vse. Namesto, da bi se kao župan lotil obnove zastarele in zdravju škodljive vodovodne napeljave in kanalizacije, nato pa obnovil asfalt na ljubljanskih ulicah, zida novo trgovsko »Meko« s čudnimi pajdaši in nepotreben še en stadion ter v soboto nesramno zapre Dunajsko cesto – glavno prometno žilo sever – jug skozi mesto - med Evropo in Šubičevo, kjer se nato »preseravajo« nekakšni klovni s starimi avtomobili in skrajno boren nekakšen »boljši sejem«. A vi, gospodje, seveda, vi se odpeljete iz Ljubljane ali pa jo prevozite z visoko hitrostjo v terencih. Ste kdaj pomislili, kje, v kakšnem okolju in kako bodo živeli vaši potomci?
In poduk te zgodbe. Posledica masovne cenene produkcije je postopna vsesplošna pavperizacija in degeneriranje svetovnega prebivalstva - : vsi bomo končno enaki - , gromozanske količine smeti in zavrženih pokvarjenih tehničnih aparatov in prevoznih sredstev; rop ljudi in planeta. Sledi: ni več sistole in diastole – ravna črta in kolaps.
Popravek:
… ki ji dodajajo aditive in glutamat, … (ne gluten).
In še povezavi na članek o tem, kako monosodium glutamat povzroča debelost in kaj je MSG
http://www.rense.com/general79/obesity.htm
http://en.wikipedia.org/wiki/Monosodium_glutamate
Že dejstvo, da študija za merjenje neenakosti uporabi potrošnjo in ne dohodka gospodinjstev, je sumljivo. Resni ekonomisti že dlje časa opozarjamo, da potrošnja ni ustrezna mera za DOHODKOVNO neenakost, ampak je boljša mera kar dohodek, kar je ušlo tudi avtorju prispevka. Kot da bi njegovo inteligenco lahko meril s termometrom. Šalo na stran, strokovni konsenz pravi, da če neenakost merimo s potrošnjo, je velika verjetnost, da jo podcenimo.
Kar se tiče teze dr. Damijana o nižjih cenah zaradi uvoza, bi opozoril, da mednarodna trgovina nikakor ne vpliva na raven cen v posamezni državi. Vsak študent bi moral vedeti, da trgovina vpliva zgolj in samo na relativne cene, ne na splošno raven cen - če se nekaj zaradi uvoza poceni, potem se bo nekaj zaradi tega relativno podražilo. In zgolj od tega, kakšna je struktura potrošniške košarice, bo odvisno, ali bo odpiranje trgovini prebivalcem koristilo.
Zakaj pa mislite, da Argentincem odpiranje evropskega trga za njihovo govedino bolj škodi kot koristi in da zato uvajajo izvozne dajatve?
@krunoslav
No, zdaj si pa do golega razkril svojo strokovno (in intelektualno) revščino. Avtorja namreč merita tebi ljubo DOHODKOVNO neenakost! Beri prispevke počasneje ali pa si jih pusti prebrati s strani koga pismenega, da ti bodo jasnejši. Njuna dopolnitev je v oblikovanju različnih deflatorjev dohodka in ne v uporabi indikatorjev potrošnje. Komaj sem si tudi opomogel od smejalnega krča ob tem, da sebi praviš “resen ekonomist”. Si ti že kaj objavil na to temo, resen ekonomist? Si sploh že kaj kje objavil razen teh smešnih umotvorov na blogih? Trdiš, da avtorja, ki imata profesuri na University of Chicago, nista resna? Sploh veš, kaj je potrebno, da dobiš tenure v tujini? Kje ti spiš, da te ne ukradejo, ko si tako “resen ekonomist”?
“Mednarodna trgovina ne vpliva na raven cen v državi” Tole je pa mongoloidni umotvor tisočletja. Potem iz tvoje kvazi-logike izhaja, da tudi devizni tečaji nimajo praktično nobenega vpliva na inflacijo. Če pa ne priznavaš še vpliva mednarodnih tokov kapitala na obrestne mere, pa ga sloph nimajo. Če torej San Marino uvozi večino svoje potrošnje, nima ta uvoz sploh nobenega vpliva na cene (razen relativnih????). Nivo cen vendar pade, če uvažaš potrošne dobrine iz države, kjer se to ceneje proizvaja. Kaj ti tukaj ni jasno, Krunoslav? V kolikor je dobrina v košarici (in struktura te je v članku obeh avtorjev ključna) in cena te dobrine pade, bo, ceteris paribus, padel indeks cen košarice, mar ne, resni ekonomist? Sploh pa večina resnih ekonomistov nikoli ne meri praktično ničesar z nominalnim dohodkom, ki ga ti opevaš, ker nima informativne vrednosti.
Tvoj poskus lakmusovega testa mojega poznavanja merjenja križnih elastičnosti s SSNIPom pa je sam po sebi kazalec mere tvojega strokovne evolucije. Evolutivno si z vidika ekonomske stroke enostaven enoceličar. Ti bi testiral znanje zdravnika tako, da bi ga vprašal, če ve kaj je EKG? Verjamem pa, da je poznavanje kratice SSNIP tvoj domet na tem področju.
Anika, rad te mam!!!
@pavper jožek …
Lepo!
Draga Ana,
“Raziskave je naročena in rezultati so (bili) pričakovani…”
Prosim, ne se spustiti na nivo krunoslava. Če bi se malce spoznala na metodologijo znanstveno-raziskovalnega dela v empirični ekonomiji, na konkretno področje ter če bi osebno poznala avtorje te raziskave in njihovo verodostojnost, bi si prihranila tudi preostanek vsega tvojega preostalega komentarja. Je proprosto ignorantski…iz nevednosti.
Sevedati ti ne oporekam možnosti, da imaš svoje stališče in bolj emocionalen pogled na te zadeve, toda mimo številk in dejstev - kljub vsej svobodi interpretacije ter emocionalnosti preprosto ne moremo iti. Ni pošteno.
sam navdušeno pritrdim “emocijam(?)” Anike in hkrati zadnjemu zapisu JPD (ko ne veš o pojavu nič, poglej številke pravi naravoslovec Pascal). kaj ej dobrega v tej debati je, da končno ekonomisti morajo doumeti, da je tudi njihova veda interdisciplinarna. Razlage števil brez celotbnega poznavanja problematike so tezhnokratizem, ki ne pokaže brezštevilnih obrazov pojava - tukaj Anika daje pojavu dejanski obraz.
Ne mi nakladat o turizmu in bogatenju lokalcev z njim, ko pa jim kvaliteta življenja (čisti zrak, mir, tišina in tema v noči, kot kvaliteta, ki ji ceno ne more dati nobeden, čeeprav se to počne, ker gre za družbeno realnost) vpade, jadranje, ne da bi videl genocida nad življenjem, ki so ga in ga povzročajo premazi za obraščanje ladijskih trupov in uničeni ekositemi morja, kjer so prehranjevalne mreže popolnoma raztrgane, .. ne bi več, ker pametnemu mora biti dovolj.
naj se končno že vsak ekonomist “hitre jeze” prične zavedati, da so ekonomski vatli dragoceni in nujni v medsebojnem odnosu s poznavanjem pojava in so sami zase samo orodje v rokah posameznikov, ki jih uporabljajo za opravičevanje svojega lastnega početja, ki jih odreši tistega, kar je Einstein imenoval: več ko vem, manj sreče mi to prinaša.
LCD televizor, kot razlaga blagostanja posameznika je “blago rečeno” sramotna razlaga. Podobno, kot debelost revnih slojev v ZDA (eat as you can) z blagostanjem družbe. revščina nepopisna. revščina zaradi nezmožnosti peš hoje po pločniku, nujnosti uporabe gigantskih avtov za potovanje iz točke A do B,..
Držim pesti za posameznike, kot je Anika.
Ob današnjem tehnološkem razvoju, ki je omogočil nesluteno namnožitev človeštva (z genocidom nad ostalim življenjem, ker ni bil sposoben pogledati preko marksistične “vrednosti, ki se mora oplajati) in upravljanju s to ogromno populacijo so razlage “družbenih agregatov” s strani ekonomistov vpete v idealizem delovanja tržnega gospodarstva, samo orodje, ki jih družba mora uporabiti v svojem kompleksnem delovanju.
Razumeti druge vidike pojava - rak rana ekonomije (kako naj ekonomista prepričaš, da Amazonski pragozd ni cena lesa in biogoriva, ki raste na poseki naslednjih največ pet let, ko pa je on izračunal, da je to profit - sveta preproščina?)
Dragi Jože,
povsem razumem, da “verniki” ne bodo dovolili “ženski”, da bi jim spridila njihovo “cerkev”.
A:
“Novost njunega pristopa je v uporabi zelo detajlne baze podatkov o potrošnji ameriških družin, ki jima omogoča analizo potrošnih navad reprezentativnega vzorca ameriških gospodinjstev (med 41.000 in 55.000 gospodinjstev) med 1994 in 2005. Tako razpolagata z informacijami o dejanski potrošnji gospodinjstev na nivoju posameznega izdelka, saj so v analizi sodelujoči posamezniki in družine s pomočjo skeniranja črtnih kod izdelkov prostovoljno beležili svoje vsakokratne nakupe (trenutne cene, blagovne znamke, prodajni popusti, vrsta trgovine,…). Obenem avtorja razpolagata tudi s podatki o ameriški trgovini (uvoz in izvoz) na nivoju zgolj nekoliko bolj grobo opredeljenega proizvoda (10-mestni nivo HTS klasifikacije). Tako struktuirana baza podatkov ima omogoča, da korigirata eno temeljnih pomanjkljivosti uradnih mer dohodkovne neenakosti, od dohodka neodvisni cenovni deflator. Uradna statistika namreč osebne dohodke tako revnih kot bogatih posameznikov deflacionira s ceno enotne košarice proizvodov, kljub temu da se nakupovalne navade bistveno razlikujejo med posamezniki glede na njihove prejemke. Posledično je torej lahko jasno, da tradicionalno uporabljene mere dohodkovne neenakosti slednjo precenjujejo s podcenjevanjem realne kupne moči revnih in precenjevanjem realne kupne moči bogatih.”
“… a nismo zgolj številke, smo ljudje, …” (Karel Destovnik Kajuh.
Za vsakim “srhom” skena, ki skenira črtno kodo, je živ človek s svojo zgodbo - kako to prevesti v številke?
In še anekdota:
Tovarna čevljev je poslala v srednjeafriško državo dva svoja komercialista. Prvi je po raziskavi tržišča poslal v tovarno sporočilo: “Ne načrtujte povečanje proizvodnje za prodor na ta afriški trg, ker so tukaj vsi bosi.”
Drugi komercialist je po raziskavi tržišča v tej srednjeafriški državi sporočil tovarni: “Takoj naj se izgradijo novi obrati za lažja obuvala, primerna za afriško tržišče: tukaj so vsi bosi!
In še to:
Bila sem v ZDA, bila sem na univerzah in kampusih, tudi na domu nekaterih priznanih “avtorjev” … prav tako so vpeti v ta “svetoven ringlšpil” in se ubadajo s tem, kako dobiti sredstva za svoje raziskave, kako prepričati odbore lastnikov teh visokih šol in inštitutov, da so raziskave potrebne in koristne - za koga? … in začudili bi se, koliko jim pomeni “nastop” v Evropi. Za akademike je Evropa še vedno pojem in referenca: tudi Slovenija. Zato: “Ozri se proti domu, angel!”
Draga Ana,
kot rečeno, nimam nič proti emocionalnemu pogledu. Jasno, brez njega bi bil ta svet zelo dolgočasen.
Protestiram pa proti dvema tvojima sugestijama. Prvič, da je bila študija naročena in je s tem neverodostojna in da se moramo znanstveniki, da bi lahko preživeli, “prodajati” s pisanjem tovrstnih empiričnih študij. Znanstveniki se “prodajajo” kvečjemu s konzultantskimi storitvami, ko delajo ekspertize za naročnike, ob upoštevanju pravil stroke. V konkretnem primeru pa gre za znanstveni članek s hudo močno in preverljivo znanstveno metodologijo (ki ji lahko vsakdo argumentirano oporeka, če se čuti dovolj podkovanega na tem področju), ki je namenjen objavi v znanstveni akademski reviji, kjer so jasni standardi. Taka študija se običajno predstavi javnosti vsaj 10-20-krat (na znanstvenih seminarjih ter koferencah), kjer se “obrusi”, naredijo “robustness checks” z alternativnimi modelskimi specifikacijami ter empiričnimi metodami. Nato pa zadevo v roke dobijo uredniki in “refereeji” izbrane akademske revije, nakar v “double blind” procesu pride do zavrnitve ali sprejema v objavo (po narejenih številnih zahtevanih popravkih). Ta proces je dolg in boleč za vsakogar izmed nas, ki se ukvarjamo z znanostjo, običajno pa traja okrog 2-3 let preden pride do objave.
In drugič, ne bi želel polemizirati glede socialnega statusa in občutkov potrošnikov nasploh ali zgolj tistih z nižjimi dohodki. Toda preden delaš tovrstne sklepe, kot si jih ti naredila, se moraš vprašati o alternativah teh posameznikov ali gospodinjstev. Torej kaj bi bilo z njihovim ekonomskim in socialnim položajem brez uvoza cenejših netrajnih in trajnih dobrin iz Kitajske in drugih nerazvitih držav (ki jim je globalizacija dala možnost razvoja in dviga življenjskega standarda). Brez tega cenejšega uvoza bi bili ti posamezniki in ospodinjstva namreč v bistveno slabšem položaju, saj si ogromno dobrin zaradi previsokih cen ne bi mogli privoščiti - za razliko od njihovih bolj premožnih sodržavljanov. Zato je globalizacija dobra, ni idealna, je pa naredila boljši svet, kot bi ga imeli brez globalizacije.
@črt, res ne razumem, zakaj me zmerjaš z ekonomskim enoceličarjem in oblikovalcem mongoloidnih umotvorov, ko pa zgolj povzemam harvardskega profesorja Danija Rodrika:
“Advocates of globalization love to argue that free trade lowers prices, and the argument seems sensible enough. Think of all the cheap goods from China that we can buy at Wal-Mart. But anyone who understands comparative advantage knows that free trade affects relative prices, not the price level (the latter being the province of macro and monetary factors). When a country opens up to trade (or liberalizes its trade), it is the relative price of imports that comes down; by necessity, the relative prices of its exports must go up! Consumers are better off to the extent that their consumption basket is weighted towards importables, but we cannot always rely on this to be the case.”
Kar pa sta storila neoliberalca iz Chicaga, pa je znani trik vpeljevanja potrošnje v merjenje dohodkovne neenakosti (pač preko deflatorja), da bi ugotovila manjšo neenakost. Češ, revnejši kupujejo več stvari slabše kvalitete, zato so v bistvu bogatejši, kot zgleda na prvi pogled. To stvar je analiziral že Krugman.
Lepo je vedeti, da si je ekonomska stroka v Sloveniji že tako opomogla, da nadebudni docentki argumente profesorjev s Harvarda in Princetona označujejo kot blebetanje mongoloidnih enoceličarjev.
Zgornji zapis je moj, tile računalniki na Evropski komisiji si zapomnijo vse preveč nickov
Dragi Jože,
povsem razumem tvoje dobronamerno prizadevanje, podkrepljeno z znanstvenimi metodami in rezultati znanstvenih raziskav, da želiš, da bi nam bilo na svetu bolje. A vprašanje je, ali nam je res bolje? Morda bi ti revnejši sloji potrebovali dalj časa, da bi si lahko nabavili vse te dobrine, ki jih prinaša postindustrijska doba, bile pa bi morda nekoliko dražje, a zato kvalitetnejše. Zdaj so namerno vanje vgrajene napake, da se po recimo, dveh letih pokvarijo, da proizvodnja nemoteno teče. Vprašanje je tudi, zakaj je vse več ljudi revnejših in kako in zakaj so to postali, kljub cenejšim dobrinam. Vsi smo krivi, saj hočemo kupovati čedalje ceneje in ceneje, ne glede na to, kdo je bil prikrajšan, zahtevamo pa čedalje višje prihodke. To je začaran krog, a odeja je samo toliko velika kot je: število zemljanov, surovin in dobrin, in do zdaj je bila ta odeja vedno prekratka. Ne vem, kako se naj to izide … No, ja. Vsaka generacija ima pravico do svojih zmot … in že Goethe je dejal nekoč: Da ich sehen nur Dressur, von Geist ist keine Spur.”
@Der Komisar/kronik/Krunoslav
Preberi si še enkrat Rodrika. Košarica se dejansko poceni! Izvozne dobrine, katerih relativne cene se dvignejo, nanjo nimajo praktično nobenega vpliva (oziroma zelo majhnega). To sta dokumentirala zgoraj omenjena avtorja. Dejstvo je, da do pocenitve ne bo vedno prišlo, zaenkrat pa na primeru ZDA je!
Poglej, EU birokrat, Univ. of Chicago ni nujen in zadosten pogoje za “neoliberalca”, čeprav je tvoja definicija za ta pojem tako široka da not potegne vse razen tebe, Semoliča in morda kak odstavek Rodrika.
Deflacioniranje je pa res pravi trik. Po tvoje je torej edini merodajen nominalen dohodek. Edina mera kvalitete življenja je torej nominalni dohodek, ne glede na to kaj ta kupi. Če ima torej državljan Črne Gore 1000€ nominalne dohodka, Norvežan pa ravno taistih 1000€ je njuna kvaliteta življenja identična. Briljantna dedukcija, Der Komisar!
Kot ekonomskega enoceličarja sem označil zgolj in samo tebe, ki ne znaš niti replicirat argumentov drugih, kaj šele da bi formiral svoje.
Morda ti “poženejo gonade” in se boš enkrat upal predstavit s polnim imenon. Do takrat si pa preberi še kakšno manj populistično literaturo kot so Rodrikova pisanja za širše množice.
@Der Komisar/kronik/Krunoslav
Praktično vsi tvoji argumenti so iz Rodrikovega bloga. Pozabiš na naslednje. Zgornji članek ni splošni opis globalizacije, jaz nisem nad vsemi manifestacijami globalizacije enako navdušen in zgornji članek ni kuharski recept za vse države.
Velja za ZDA in za devetdeseta leta prejšnjega stoletja, ampak dejstvo je da velja in da je meritev pravilnejša. Še nekaj kar iz Rodrikovega bloga “pozabiš” skopirat:
“Of course, if you are running a huge trade deficit like the U.S., you can have cheaper prices all around—for all to go on a consumption binge as long as the party lasts.”
ZDA ne izvaža kmetijskih izdelkov. Če in ko jih bo, bomo videli kaj se bo zgodilo z neenakostjo. Zaenkrat izvažajo izdelke, ki so tudi doma relativno dragi-kupujejo jih bogati in na košarico revnih manj vplivajo.
No, sedaj nabriti docent Rodrikovih argumentov ne označi le za produkt mongoloidnega enoceličarja, ampak hkrati uglednega profesorja obtožuje še populizma. Res konstruktivna debata.
Kaj pa drugače sploh izvažajo ZDA, Črt? Meni se svita, tebi očitno ne: izvažajo predvsem svoje obveznice in druge dolžniške instrumente. Poceni uvoz lahko konzumirajo zato, ker jih kreditirajo države v razvoju, medtem pa je zadolževanje predvsem za revnejše Američane vse dražje in dražje. Poskusi dobiti subprime ali potrošniški kredit dandanes v ZDA - čisto v skladu z Rodrikovo teorijo, da se izvozni produkti dražijo glede na uvozne.
Na drugi strani bi bilo verjetno zanimivo pogledati, kateri ameriški delavci zgubljajo zaradi uvoza. Saj teorem Stolper-Samuelson verjetno še velja, ane? Vsaj iz stagnacije realnih dohodkov povprečnih Američanov in eksplozije nagrad za finančne mešetarje je videti, da drži.
Tudi če ZDA ne bi izvažale kmetijskih izdelkov - ta tvoja izjava je kardinalna neumnost -, bi Rodrikove izpeljave mutatis mutandis še vedno veljale. Ampak jaz Rodrika nisem apliciral na ZDA, samo opozoril sem, da trgovina ni vedno enoznačno dobra / slaba in drugače vpliva na različne kategorije prebivalstva.
Da si zaradi tega popenil in začel pljuvati po meni kaže, da si odličen jurišnik mladoekonomske neoliberalne falange. Boš moral še malo delati na kulturi dialoga, predno bo kdo tvoje ocene resno jemal. Razen brucev, seveda.
@Krunoslav
Rodrik na svojem blogu piše tako, da ga lahko razume širša populacija. Torej dovolj populistično za tvoje konzumiranje. Nima empiričnih pretenzij temveč skuša argumentirati s primeri. Podobno dela Krugman v svojem pisanju v Timesu. S tem tvojega Rodrika nadebudni docent ne ponižuje, le sposoben je ločiti med znanstvenim in publicističnim. Je pa dejstvo, da je tvoja reprodukcija njegovih argumentov res abotna (ne ločiš med izvoznimi cenami in cenami v izvoznem sektorju).
Odkod naj bodo lastniški in dolžniški vrednostni papirji v košarici potrošnje??? Govorimo samo o proizvodih realnega sektorja (blago in storitve), tako da po nepotrebnem opletaš z jasnimi dejstvi kapitalskega trga ZDA. Nič drugega ne pride v nobeno trenutno rabljeno mero dohodkovne neenakosti. Si še vedno za nominalne dohodke kot mero neenakosti ali si opazil napako v svoji logiki? Tudi trdit, da ZDA ne izvaža nič razen dolga, je bedasto. Res je, da imajo TR primanjkljaj že par desetletij, pa to ne pomeni, da ne izvažajo nič (za Intel, Microsoft, Apple, farmacija, finančne storitve, verjetno še nisi slišal, ne)
Z Argentinskim primerom se načeloma strinjam. Lahko pa je pokazat na Argentino in implicirat generičnost posamičnega primera, težje je pa to empirično potrdit kot splošno veljavno dejstvo.
Izvoz kmetijskih izdelkov v ZDA je minoren gled na potencial njihovega kmetijstva. To ti je morda jasno. V kolikor bi bil izvoz kmetijskih izdelkov vrednostno ključen za ZDA, bi to dejstvo lahko vplivalo na ceno proizvodov izvoznega sektorja in potrošno košarico. Zato in zaradi deleža govedine v potrošnji Argentine lahko Rodrikova trditev nosi vodo za Argentino. Ponavljam; za ZDA ne, vsaj zaenkrat. Na pamet je težko trdit, da se cene vseh izvoznih proizvodov nujno dvignejo in uvoznih nujno padejo, je pa to verjetnejši scenarij. Napovedat kaj dominira pa je odvisno od preučevane države, mar ne.
Ti si Rodrika apliciral na članek, ki je zgolj in samo o ZDA. Torej si ga apliciral na ZDA. Jasno je, da implikacije SS veljajo za ZDA, pa avtorja upoštevaje prestrukturiranje gospodarstva v škodo določenih panog potrdita svoje ugotovitve. Torej padanje dohodka v določenih sektorjih (in rast v drugih) je upoštevano.
Pretenzije članka in njegovih aplikacij sem omejil v zadnjem odstavku. Govori o ZDA v 90-ih, ni generalno aplikabilen. Vse ostalo je tvoje natolcevanje.
Ja, črt, res ni lepo, da si \”popenil in začel pljuvati\” po kroniku. Sploh ne glede na to, kar je on, občutljiva duša, napisal pred nekaj dnevi. Ravno tako na razgledih, seveda. Za osvežitev, citiram:
“Niti na misel mi ne pride, da bi umikal “skisane možgane” in se šel neko politično korektnost debatiranja, še posebej ne s tipi, ki so se skrajno žaljivo posmehovali gradualistom, zagovornikom nacionalnega interesa, sindikalistom etc. Če lahko njihove slabo zakrite superiorne komplekse beremo in poslušamo vsak teden po večini slovenskih medijev, bodo tudi oni preživeli kakšno zbadljivko.”
Igor, težava je le v tem, da to, kar piše Kronik ni res. V vseh medijih, razenv Financah in Reporterju, poslušamo in beremo ravno obratno. Kako se gradualisti, nacionalnointeresci in sindikalisti posmehujejo in žalijo tiste, ki se ne strinjajo z njimi.
Nisem trdil, da ZDA ne izvaža nič razen dolga - kot si lahko opazil, sem popravil tvojo neumno trditev, da ZDA ne izvažajo kmetijskih izdelkov. To je zgolj tvoje natolcevanje. ZDA je ena izmed največjih svetovnih izvoznic kmetijskih izdelkov.
Tudi finančni sektor sem omenil in povečanje njegovih dohodkov, v povezavi s teoremom Stolper-Samuelson. Kaj ti to pove? Ti pomagam: ne tega, da ZDA finančnih storitev ne izvažajo, ampak da jih izvažajo vedno več.
Na kaj sem jaz apliciral Rodrika, sem ti lepo povedal, vse tvoje podtikanje ne bo nič pomagalo.
Če sem opazil napako v svoji logiki? Veš kako je nekoč dejal genialni kemik Niels Bohr? Preveč uporabljaš logiko in premalo misliš. Tipična napaka v tabelce zagledanih ekonometrov, ki čutijo poklicane soliti pamet neuki raji. Nekako pa ne vidijo, kako cene posojil pomembno vplivajo na potrošnjo (blaga in storitev) zadolženega ameriškega potrošnika.
Ti si en korak od tega, da ZDA proglasiš kmetijsko velesilo. Tudi EU izvaža ogromno kmetijstva, pa to nima velikega pomena, ker je predelovalna dejavnost vrednostno tako za ZDA kot za EU pač majčkeno pomembnejša, ne Krunoslav? Večino izvoza kmetijstva ZDA požre ostala NAFTA. Poglej si malo statistike preden se še bolj osramotiš.
Na članek o ZDA v 90-ih letih si apliciral Rodrika in dolžniško krizo iz lanskega leta. To ni podtikanje, poglej si svoje komentarje. Res si pravi znanstvenik. Ves čas ponavljaš svoj edini argument: dostop do kredita. Tale malo zbledi v času kot so krediti rastli v ZDA, mar ne Der Komisar?
“Ti pomagam: ne tega, da ZDA finančnih storitev ne izvažajo, ampak da jih izvažajo vedno več.” Ti ločiš med finančnimi storitvami in finančnimi produkti? Izgleda, da ne. Jaz tebi finančne storitve, ti meni ponujaš svoje “dolgove ZDA”.
Igor ima prav, ne bi smel biti tako občutljiv, saj imam konec koncev opraviti z neoliberalnimi jurišniki. A kljub temu bi apeliral, da se vsaj na tem blogu izognemo mrkaićevskemu bevskanju in začnemo normalno argumentirati. Morda bo to neoliberalcem na začetku težko, saj so navajeni imeti vedno prav, ampak še nobeden ni postal strpen v enem dnevu. Držim pesti.
Črt, ne delaj se pametnega. Prodajanje finančnih produktov je bilo, ko sem nazadnje preveril, finančna storitev. In ameriške obveznice prodajajo ameriške investicijske banke - če ameriški dolg prodajajo tujcem, npr. Kitajcem, izvažajo finančne storitve.
Jaz se ne sramotim, Črt. Poučil sem te le, da so ZDA velika kmetijska izvoznica, medtem ko si ti trdil, da kmetijskih izdelkov ne izvaža. Kar se tiče deleža kmetijstva v celotnem izvozu, se strinjam s tabo. V letu 2007 so kmetijski izdelki v ameriškem izvozu imeli 9-odstotni delež (v avstralskem okoli 16-odstotni), še bolj važno pa je, da so bili vredni 89 milijard dolarjev. To je v rangu kmetijskih velesil, kaj praviš?
Na kaj sem apliciral Rodrika, sem ti lepo povedal. Uporabil sem njegov, argentinski primer, in nikjer nisem govoril o ameriškem kmetijstvu, ki si ga na dan z aboto o ZDA, ki naj ne bi bila kmetijska izvoznica, na dan privlekel ti.
Treba je povedati, da so bili najprej nestrpni neosocialsti, ko so ob preveč močnih argumentih libertarcev izgubili živce.
Tak primer je Kronik. Nihče drug ne zmerja, razen njega.
Krunoslav, beri počasi:
Finančne storitve (posredovanje, bančne storitve, svetovanje in storitve prodaje derivatov) se beležijo na tekočem računu (to je del plačilne bilance, veš Krunoslav), sam dolg ali imetja v tujini pa na finančnem računu. Torej si se majčkeno osramotil, ker to res vedo tudi bruci. Prodaja dolga Kitajcem, če je storitev prodaje zaračunana.(- to je finančna storitev!), je deluje na presežek TR in ni isto kot povečanje zunanjega dolga. Posledica te prodaje (storitve) pa je zunanji dolg. Svetujem ti debato s kakšnim brucem na to temo, te ima veliko za naučit. V kolikor ti je nerodno, pa si vzami kakšno basic nivo literaturo in beri.
Še enkrat ti ponavljam, ker si na zunaj pregost, da bi prišlo skozi. Vrednost izvoza kmetijskih izdelkov je nebistvena, važna je njihova struktura in ciljni trgi, če te zanima vpliv na potrošno košarico. 89 mia za ZDA ni veliko, je pa veliko za kakšno Slovenijo. Ponovim ti še enkrat, da je destinacija tega izvoza v največji meri Kanada (in EU) in ne Kitajska ali trgi v razvoju. Tam je tudi potecial ob trenutnih cen nekaterih poljščin. Je tudi EU kmetijska velesila?
Ne očitam ti kmetijstva ampak tvojega milo rečeno retardiranega prvega posta, kjer si na članek o ZDA v 90-ih letih odgovoril s “sposojenim” primerom Argentine in tvojo parolo o zadolževanju. Nič od tega pa ni mogoče aplicirat na originalno objavo, mar ne? Prav tako si izjemno šibek v tehniki merjenja neenakosti, saj predlagaš nominalni dohodek, deflacioniranju praviš “trik”.
Kar se pa tiče kulture dialoga, pa sam diktiraš tempo, slog in dikcijo. Očisti svoj pristop (to je verjetno še najtežje takrat, ko ostaneš brez svojega edinega argumenta) in, vsaj od mene, boš poplačan z istim. Poleg tega je kulturno, da se ljudem, ki jih poznaš po polnem imenu, tako tudi predstaviš, mar ne kronik/krunoslav/der Komisar?
Crt, Igor & Co.,
predlagam, da prenehate(mo) s to nesmiselno “diskusijo” s “kronikom”, ki bazira na diskvalifikacijah in zaljivkah. Ta medij naj bi bil namenjen predstavljanju neodvisnih pogledov in argumentiranim diskusijam civilne družbe. Nima smisla diskutirati z nekom, ki se ne upa izpostaviti s polnim imenom in priimkom in objaviti svojih originalnih stališč ter jih braniti v argumentiranem, civiliziranem slogu. Brez naših odgovorov bo kmalu izginil s tega medija.
@izbrano, 20.06.2008
Še argumentirani “pomisleki” izraženi v mojih razmišljanih ob “globalizacija-kitajska pomoč revnim …”,
zato: vredno prebrati!
http://www.worldaffairsjournal.org/2008 - Spring/full-Barber.html
rešitev vidim v:
več prostega trga, ki ga uravnavajo s predpisi nacionalne države … in ne mednarodne institucije kot so WTO, NAFTA, GAIA, IMF, WB etc. … in kot navaja avtor razlikovati je treba med potrošnikom in državljanom;
- potrošnik vpije: želim in hočem,
- državljan se sprašuje: kaj potrebujem/o
dokler državljan sprašuje kaj potrebujem je še vse o.k., ko pa se državljani prično s spraševanjem kaj potrebujemo pa je konec preproščine.
planet potrebuje korak naprej od kolektiva k posamezniku, od super organizma v smislu socialnih žuželk k volku samotarju. ampak to so le asnje o mrzlem pišu decemberskega severnika v poletno pregretih megalopolisih, kjer na prostem več ne moreš preživeti (ubijalska vročina in smog), kolektiv pa vrti mantro o deževnem dnevu, kot grdemu vremenu.