Špekulanti, ki so zakuhali ameriško finančno krizo, ki še ni končana, pospešeno napihujejo nov balon. S papirnatimi posli namreč povzročajo naglo rast vse vrst surovin, od nafte do kakava. Avgusta lani je bilo treba za sod nafte odšteti še 70 dolarjev, januarja letos je dosegla 100 dolarjev, zdaj je že čez 130 dolarjev. Cena kakava se je od začetka leta 2007 dvignila za 40 odstotkov, čeprav ga na trgu ne primanjkuje. S ponudbo in povpraševanjem te cene nimajo skoraj nikakršne povezave več, je za Spiegel povedal Ernst Tanner, predsednik uprave proizajalca čokolade Lindt & Sprüngli. Enako se dražijo tudi druge surovine in pridelki. Vreča riža zdaj stane trikrat več kot januarja. Naglo rastejo cene pšenice, koruze, soje, tudi zlato je letos prvič preseglo 1000 dolarjev za unčo.

Medtem ko zlato ni nujna dobrina, nafta poganja gospodarstvo, riž, pšenica in koruza pa so pomembna živila in krma. Čim dražja je nafta, tem počasnejša je gospodarska rast, manj denarja podjetjem ostane za vlaganja v razvoj in odpiranje novih delovnih mest. Čim dražje so osnovne poljščine in krma, dražja je hrana, zlasti v revnih državah se povečuje število ljudi, ki si ne morejo več kupiti dovolj, da bi bili siti. Tudi v zahodnih državah enako kot v Sloveniji rast cen hrane in energije ljudje vse bolj občutijo v svojih žepih. Življenjski standard je začel padati.

^{_{z dovoljenjem Graphic News}}

Medtem ko poslanci evropskega parlamenta v razpravah o visokih cenah hrane že glasno kažejo s prstom na investicijske sklade, pokojninske sklade in druge vlagatelje, ki po poku ameriškega nepremičninskega balona, ki je povzročil finančno krizo, množično vlagajo premoženje v surovine, na evropski komisiji zgolj previdno pravijo, da za dvigi cen nafte in hrane verjetno stojijo tudi špekulacije. Sami špekulanti seveda krivdo zavračajo, zatrjujejo, da na cene surovin nimajo velikega vpliva. Če pa že, je to samo pozitivno, ker pomagajo, da se človeštvo počasi navaja na pomanjkanje surovin. Toda če po poku balona podjetij s področja nove ekonomije leta 2000 in lanskem poku nepremičninskega balona kmalu poči še surovinski balon, bodo finančni trgi padli v novo hudo krizo, finančnim skladom, pa tudi bankam spet grozijo nove velike težave.

Spiegel ob tem omenja izjavo nemškega predsednika Horsta Köhlerja, ki je pred nedavnim dejal, da so se finančni trgi razvili v pošasti, ki jim je treba postaviti meje. Tudi predsednik združenja hranilnic Heinrich Haasis ugotavlja, da se je finančni sektor odcepil od realnega gospodarstva. Mogoče mu je pritrditi, pa tudi ne. Posli, ki jih finančne ustanove sklepajo, res nimajo nič opraviti z realnimi razmerami na trgu, saj trgujejo s pričakovanji in vedno več milijard dolarjev nalagajo v pričakovanja pričakovanj. To pomeni, da nekdo napove, da bo zaradi suše ali neurja pridelek koruze manjši, kar je za tovrstne vlagatelje takoj znak za dvig cen koruze na borzi. Da cene ne odražajo razmer na trgu, kaže cena bombaža. V vsega dveh tednih je njegova cena za prihodnjo žetev februarja na borzah narasla za 50 odstotkov, čeprav pridelovalci še polovice lanskega pridelka niso prodali, skladišča v ZDA so nazadnje bila tako polna kot zdaj davnega leta 1966.

A posli finančnih investitorjev na blagovnih borzah močno vplivajo tudi na realno gospodarstvo, kar je pokazala prav finančna kriza. Banke je bilo treba reševati z ogromnimi injekcijami svežega denarja, tudi davkoplačevalskega, denar na medbančnem trgu se je podražil, zato so posojila bank za podjetja in posameznike vse dražja in pogoji za najem so vse ostrejši. Nastala sta dva svetova, v enem živijo investitorji, ki trgujejo s papirji, v drugem so kmetje, proizvajalci surovin in trgovci, ki pridelke, surovine in energente v resnici imajo. Ker ta svetova nista povezana, trg vse bolj postaja podoben kazinoju. Kmetje in proizvajalci surovin si s terminskimi pogodbami sicer lahko zagotovijo vnaprejšnjo prodajo pridelkov in surovin, a te pogodbe kupujejo špekulanti, ki jim je v interesu, da se cena do žetve oziroma dobave čim bolj dvigne, saj tako lahko poberejo čim višjo razliko. Na največji svetovni blagovni borzi v Chicagu recimo trgujejo s pogodbami za žitarice, katerih količina kar 30-krat presega dejansko proizvodnjo v ZDA. Za letošnjo žetev so recimo borzni posredniki sklenili za 20 odstotkov več pogodb kot lani ob enakem času. Hubert Gabrisch z inštituta za gospodarstvo Halle, je za Spiegel povedal, da dejansko samo tri odstotke pšenice na koncu dejansko zamenja lastnika.

Kdo so vlagatelji, ki trgujejo s terminskimi pogodbami in nalagajo premoženje v surovine? To so investicijski skladi in skladi hedge, tudi pokojninski skladi, v katerih zaposleni varčujejo za svoje pokojnine. Posredno so vlagatelji v surovine tudi državljani, ki kupujejo delnice skladov, ki jim obljubljajo višje donose kot banke za vezane vloge. Povpraševanje po naložbah v sklade raste, surovine pa so omejene. V Spieglu ugotavljajo, da nihče ne ve, koliko bi bila nafta cenejša, če ne bi bilo špekulantov. Reči je mogoče le, da bi bila cenejša, zato bi državljani dobivali nižje račune za ogrevanje, manj bi plačali za bencin na črpalkah, več bi jim ostalo za potrošnjo in prostočasne dejavnosti, več bi zaslužila podjetja, ki prodajajo tovrstno blago in storitve. Nižja pa bi bila tudi inflacija, zato guvernerju evropske centralne banke Jeanu-Claudu Trichetu ne bi bilo treba napovedati, da bodo na prihodnjem zasedanju sveta guvernerjem verjetno dvignili obrestno mero. Enako možnost je pravkar napovedal tudi guverner ameriške centralne banke Ben Bernanke. To pomeni nižjo gospodarsko rast, omejevanje plač, manj investicij in manj delovnih mest.

Globalizacija je do zdaj kazala svoj lepši obraz. Veliko ljudem je pomagala, da so se izkopali iz revščine. Zdaj vse bolj prihaja do izraza njena grda podoba v povečevanju lakote v revnih državah in dodatnem bogatenju peščice bogatih. Po podatkih Spiegla so finančni investitorji leta 2003 v posle s hrano in energenti investirali 13 milijard dolarjev, marca letos pa že 260 milijard dolarjev. Vsak dan so lani 100 novih milijonov dolarjev investirali na tem trgu.

George Soros, eden največjih investicijskih bankirjev, priznava, da je preslaba regulacija omogočila finančni industriji, da je postala preveč profitabilna in prevelika. V nedavnem nagovoru v ameriškem kongresu je uporabil celo izraz “superbalon”, ki da je nastajal zadnjih 25 let. Tudi sedanja cena nafte je po njegovi oceni posledica balona. Soros predlaga, da bi morali skladom omejiti možnosti za trgovanje s pogodbami za bodočo žetev na blagovnih borzah. Mario Draghi, prvi mož Bance d’Italia in predsednik foruma za finančno stabilnost, ki so ga industrijske države ustanovile pred desetimi leti po azijski krizi, pravi, da je treba vzpotaviti finančni sistem, ki ne bo omogočal preverznosti, ampak realno upoštevanje in upravljanje z riziki. Bankam bi morali predpisati veliko večje kapitalske rezerve, če bi hotele trgovati s sestavljenimi finančnimi produkti, sklade pa bi bilo treba prisiliti, da bi morali obvezno razkriti svoje rizike in dejavnosti.

Ekonomisti poleg učinkoviejših predpisov zahtevajo tudi bolj trdo denarno politiko, ki pomeni višje obresti, nižjo inflacijo in močnejši dolar. Zdaj investitorji nalagajo premoženje v surovine, ker ščitijo svoje premoženje pred inflacijo, pravi Ben Steil iz ameriškega sveta za zunanje odnose. Dokler bo dolar šibek, cena nafte ne bo padla.

Hedge skladi, investicijski skladi so že korak naprej, za svoje posle so že našli nove trge. Po svetu že na veliko kupujejo kmetije oziroma kmetijska zemljišča. Morgan Stanley ima recimo že v lasti več tisoč hektarov zemlje v Ukrajini. V Argentini so cene za najbolj rodovitne njive v preteklih letih narasle za 80 odstotkov. Britanski sklad hedge Emergent Asset Management pa je zbral milijardo evrov za nakup kmetijskih zemljišč v podsaharski Afriki.

Objavljeno pod gospodarstvo | | |