Sodniška stavka - slepa ulica do pravne države
vojko, torek, 10. junij 2008Sodniki torej stavkajo, čeprav so jih javnomnenjske raziskave ob sami napovedi te možnosti posvarile, da ne bodo deležni podpore davkoplačevalcev. Po Delo-Stikovi anketi izpred poldrugega meseca, denimo, je kar tri četrt vprašanih menilo, da sodniška stavka ni/ne bo upravičena. Veliko je razlogov za takšno stališče, od povsem ‘formalnega’ (da se stavka sodnikov pač ne ’spodobi’) do ‘osebnih’ (ni malo državljanov, ki s sodišči zaradi nerazumno dolgih postopkov in še česa nimajo ‘dobrih izkušenj’), ‘pripisanih’ (itak obsojajo samo kurje tatove, velike lopove pa spustijo, delajo le toliko, kolikor se jim ljubi …) in vse do ‘političnih’ (stavkajo proti tej vladi, proti prejšnjim pa niso). Glede na čas stavke in nerazumevanje javnosti sodniška stavka malce spominja na novinarsko leta 2004 in ni izključeno, da posledice ne bodo podobne: sodniki z njo ne bodo ničesar dosegli (tudi če navsezadnje dobijo ‘nekaj’ drobiža), bodo pa morda lastnoročno prispevali k eroziji ugleda svojega poklica.
Biti sodnik v tej državi je morda izzivalno, že zdaj pa nikakor ne cenjeno, gmotno ustrezno ovrednoteno in razumljeno delo. Sodniki so po svoje malce podobni (so pač dnevi nogometa) nogometnim vratarjem: če je igra taktično slabo postavljena, povrh pa trener kar med njo preizkuša različne druge možnosti (se pravi zakonodaja slaba in podvržena pogostim spremembam), če obrambni igralci nimajo svojega dneva (torej preiskovalni organi delajo napake), napadalci pa ne znajo zabiti gola (oziroma tožilci napisati spodobne obtožnice), ena sama golmanova napaka lahko pomeni poraz. Tri iz kota pobrane žoge in pet dobrih posredovanj ne bo štelo nič več.
Povrh je sodstvo sploh nekaj nogometu podobnega: vsak kibic se nanj spozna, vsakemu je jasno, kako bi bilo treba ob-soditi, nihče ne dvomi, da bi lahko sodniki delali več in najbolj glasni so tisti, ki hočejo ‘za svoj denar’ prav takšno ‘predstavo’, kakršno so si zamislili. Najmanj takšno namreč, kakršno so videli v brezštevilnih ameriških teve nadaljevankah ali filmih, kjer sodniki vselej poskrbijo za to, da ‘pravica’ zmaga. Ali pa, če hočete, vsi vedo, kakšni bi morali biti časopisi in kakšen televizijski program, da bi bili pluralni, objektivni, uravnoteženi, profesionalni … in toliko slabše za novinarje in urednike, če teh ‘objektivnih’ zahtev niso sposobni zadovoljiti. Zdravnikom, denimo, si na drugi strani precej manj ljudi upa soliti pamet z ‘zdravorazumskimi nasveti’, kako bi morali zdraviti, ne glede na to, da imajo (se opravičujem za grobo posploševanje) nekateri izmed njih na vesti podobne ‘grehe’, celoten sistem pa se prav tako (prav tako ne po pretežni zaslugi zdravnikov) ‘komaj drži skupaj’.
Preprostih receptov za pravosodje ni: to niso niti stavka oziroma gmotna izenačitev sodnikov s poslanci niti nekakšna ‘lustracija’ sodstva niti politično ‘pospeševanje’ odpravljanja sodnih zaostankov niti povečevanje števila sodnikov niti nekakšno nagrajevanje po učinkovitosti, predvsem pa nič od tega ne more učinkovati čez noč in samo zase.
Stavka (pod nekakšnih neizgovorjenim geslom ‘naj imamo vsaj spodobne plače, če že politika s pravno državo in spoštovanjem avtoritete naše veje oblasti ne misli resno’) pred volitvami je obsojena na to, da bo izzvenela ‘v prazno’ oziroma celo proizvedla nasprotni učinek; ne zaradi nasprotujočega javnega mnenja (to bi se lahko tudi ‘motilo’), temveč zato, ker so sodniki pred njo zamudili nekaj dolgih mesecev priložnosti, da povedo, kje sami vidijo glavne probleme, da se politiki na določen način ‘vsilijo’ kot partner, ki reflektira lasten položaj in zato utemeljeno pričakuje od drugega, da stori enako. Še več, da to zahteva tudi od tožilstva in navsezadnje policije. No, če se spomnite na reakcije sodniškega ceha ob ocenah nemškega kolega Normana M. Doukoffa, boste približno razumeli, kaj imam v mislih.
In če bi sodniki takšno (samo)kritično analizo imeli, bi s stavko - ne glede na kolektivno pogodbo - lahko počakali še nekaj mesecev oziroma novo vlado, katere koli že barve. Njihovi argumenti za tezo o poniževalnem gmotnem statusu (česar, mimogrede, ne zanikam in sploh mislim, da se bo takšen vseobsežni birokratsko zgledni ‘tarifni’ sistem za javne uslužbence in tiste, ki to niso, izkazal za prisilni jopič, ki ga bo prej ali slej treba sneti) bi bili veliko prepričljivejši kot sedaj, ko so ‘vsebinsko’ omejeni na primerjanje s poslanci. Kakor koli je zgrešena, nemara celo omalovaževalna izjava ministra Gregorja Viranta, da sodniki hočejo ‘privilegije’, ki pa jih ne bodo dobili, je hkrati tudi učinkovita oziroma za državljane ‘razumljiva’. Nanjo sodniki nimajo ustreznega odgovora, zato bi bilo zanje - in državljane - bolje, če bi nehali še sami krniti ugled pravosodja in dajati politiki izgovore za to, da s pravosodjem ravna ‘poljubno’.
Ustrezna je primerjava - celo analogija ali manj ambiciozno - metafora: sodnik-vratar. Tudi vratar nima neposrednega stika s svojo ekipo, je izoliran, a ves čas bdi nad razvojem igre, jo presoja in v hipu ukrepa, da ubrani gol.
Tudi sodnik mora biti po mojem videnju družbeno bolj ali manj izoliran, neprizemljen v dnevnih dogodkih, nekako vzvišen, hkrati pa mora imeti izredno dobro splošno izobrazbo, govoriti in pisati mora zborno slovenščino in biti vešč v retoriki; torej inerten in visoko kultiviran. V času stavke sem poslušala na radiu izjave nekaterih sodnikov, bodisi za ali proti stavki, in neprijetno me je presenetila njihova šibka sposobnost izražanja in zelo močni narečni elementi v njihovi govorici. Če hočejo imeti sodniki poseben status v vseh pogledih, in mislim, da si ga zaslužijo, si ga morajo zaslužiti. Še zlasti me je v svojih javnih nastopih presenetila gospa predsednica gospodarskega sodišča: hoče biti medijsko všečna namesto, da bi bila precizna in ostra v svojih izjavah in zahtevah, čeprav je tudi to že v izhodišču zgrešeno. Ne vem, če se vsega tega sodniki zavedajo, a čas bi bil, da pravne fakultete že v času študija posvetijo več pozornosti podobi in “zunanjim” atributom bodočih pravnikov, kandidati za sodniško funkcijo pa bi morali tudi skozi tozadevno “dresuro”. Le na ta način si bodo sodniki pridobili tisto avtoriteto in poseben položaj v družbi, ki jim glede na status sodstva kot takega gre. Moder vladar dobro plačuje šolnike, zdravnike in sodnike; saj so ti trije osnovni stebri države in njene prosperitete. Nekaj časa bo še minilo, da si bodo povrnili status, ki jim gre, a zato je potrebnega tudi malo več asketizma in avtodiscipline ter primerne drže. Menim tudi, da so se ti poklici v preveliki meri feminizirali! Ženske imajo na splošno manjši občutek za diskrecijsko pravico, ki jim je dodeljena glede na položaj in status; so bolj pridne in pohlevnejše. A nažalost so še vedno v pretežni meri boljše od moških kolegov, ki so se prav zaradi pomanjkanja tekmovalnega duha med moškimi kolegi nekako polenili in poženščili - postali so pasivni. Kar pa zadeva samo stavko - ne preseneča, je zgolj posledica vsega naštetega. Sploh menim, da se nima vlada za ta tri področja: šolnike, zdravnike in sodnike kaj pogajati: določiti mora plačne tarife in jasno določiti pogoje napredovanja in nagrajevanja za uspešnost ali delovno dobo. Pika! Predstavljajmo si, da bi potniki ob vstopu na avtobus začeli barantati z voznikom koliko bodo plačali prevoz … To atmosfero in neskončna pogajanja so povzročili sindikati in opozicija, vlada pa bi rada bila všečna! A to ne gre. Treba je tvegati, pa čeprav zato izgubi naslednje volitve; ali pa sploh ne.
Anika,
odlično si opisala svoje “videnje” pravega sodnika in naštela potrebne lastnosti. Sodniku, ki poseduje vse našteto bi človek privoščil višje plače.
Pa kaj ko jih bremenijo vsa našteta bremena in neposrečen piar.
Me zanima, koliko časa bodo potrebovali, da bodo spoznali, da so zgrešili taktični trenutek za stavko?!
Sonce Kar daje večno energijo ni primer kot deli sodstvo zavlačujejo,koruptirajo,celo olepšajo kar je resnica ,ki pripada samo sodnikom ki jim je to osnovni napotek,da delijo resnico ne pa slučajno laž kar sem doživel so pa pokleknili pod težo resnice stavke pa splošno ne podpiram ker si je ne Zaslužijo niti pod razno
zaostanki so znani vsem.
Sodniki in sodnice imajo po moje med drugim problem s tem, da mnogi njihovi kolegi v gospodarstvu in zasebni praksi služijo bistveno več denarja. Samo to ne velja samo za sodnike, temveč mnoge druge javne uslužbence, ki so na plači iz proračuna. Nihče pa nikomur ne preprečuje, da sodniške vrste zapusti in gre drugam.
Kar se pa tiče primerjave z nogometom (domnevam, da so mišljene kazenske zadeve), pa ima sodnik od vseh treh akterjev, poleg tožilcev (plus kriminalisti) in odvetnikov, po moje še najmanj možnosti za vplivanje na končni rezultat. Res pa je, da na koncu pošlje človeka za 30 let za zapahe sodnik in razmišljanje v smislu, da so samo obsodilne sodbe uspeh, je po moje povsem zgrešeno. Kaj pa naj naredi sodnik, če kriminalisti naredijo pri zbiranju dokazov napako v korakih?