Politično komuniciranje ali politična farsa?
admin, ponedeljek, 9. junij 2008GOST razgledi.net
Natalija Postružnik
podpredsednica Slovenskega društva za odnose z javnostmi in urednica revije PiarNaKvadrat
uprava.prss@piar.si
V politiki naj bi šlo za »vzdrževanje in premeščanje identitet, barantanje z emocijami za nenehno vzpostavljanje soglasja, ki omogoča ljudem, da preživijo politično telo, da oblikujejo obči interes in vzpostavljajo mehanizme za nadaljnje udejanjanje,« pravi pokojni France Vreg, oče političnega komuniciranja pri nas. Ali to drži tudi za Slovenijo?
Začetni in zaključni stavek Albeejeve igre »Kdo se boji Virginije Wolf?« se naslaja: »Implicitly, exposure is something everyone fears; facade (be it social or psychological), although damaging, provides a comfort.” Politiki se morajo izpostavljenosti veseliti per se, torej politično komuniciranje oz. politična »fasada vseeno priskrbi ugodje in udobje.« Pa čeprav je samo fasada.
Dr. Miro Kline sicer v zadnji številki revije PiarNaKvadrat pravi, da z oblikovanjem in upravljanjem osebne znamke politikov izražamo posameznikov dejanski karakter. Gradimo jo na njegovih osebnih vrednotah, ne na neki fasadi. Pravi, da ga vse prepogosto sprašujejo: »Ali mi boš lahko pomagal, da bom »fajn« izgledal?« Kline odgovarja: »Ne, lahko te naredim takšnega, kot si v resnici, sicer boš takoj v navzkrižju s samim seboj; z rokami boš kazal eno, gledal drugam, govoril pa spet nekaj tretjega.« V tem primeru je samo vprašanje časa, kdaj ga bodo razkrinkali in ga razsuli. In število takih primerov je vsak dan večje, pa naj bo to v ZDA, Evropi ali Sloveniji. Ali kot je rekel že Mark Twain, nič si ne rabiš zapomniti, če vedno govoriš resnico.
Ali si tovrstno držo politiki sploh lahko privoščijo ali bi to moral biti njihov moralni imperativ? Nenazadnje so politiki plačani in v službi ‘ljudstva’. Pa to ‘ljudstvo’ in njihovi problemi naše politike sploh zanima? Evropska družboslovna raziskava o zanimanju politikov za mnenja »navadnih ljudi«, ki je bila opravljena leta 2002, je pokazala, da se Slovenija v tem uvršča na sam rep 21 evropskih držav – z 20 % naj bi si delila zadnje mesto s Portugalsko. Za primerjavo, odstotek je v skandinavskih državah kar 3,5-krat višji. Kar torej pomeni, da se politiki pri nas bore malo zmenijo za mnenja »navadnih smrtnikov«, torej potencialnih volivcev, zakjučuje Maruša Bertoncelj v PiarNaKvadrat.
Dodajamo: Razen seveda v predvolilnem času. Ki se nam pravkar dogaja. Dnevno lahko spremljamo izjave v smislu ‘sem mislil, da je resen/resna politik/političarka’ … ‘vidim, da je izgubil/a kompas’ .. ‘zakaj ne ustrelite enega’ … zares, če smatramo volitve v ZDA za politični cirkus, potem se v Sloveniji ta cirkus povsem živalski. Pač na stopnji razvoja duha, družbe, t.i. demokracije v Sloveniji. Res je, demokracija je enakost za vse. Tudi v stari Grčiji je bila to enakost za vse. Samo da je bila že takrat malo bolj enaka za ene kot za druge. In očitno demokracijo tako razumemo tudi v Sloveniji.
To potrjuje tudi izjava Tomaža Ranca v taisti reviji - stranke na takoimenovanih slovenski desnici in levici druga drugi pulijo ne le volilce, pač pa celo kandidate, zato lahko v predvolilnem boju pričakujemo veliko težav v komuniciranju. Zagotavlja, da je obsedna želja po vplivanju na medije s strani interesnih skupin strel v lastno koleno. In trdi, da če politični boj postane vojna laži, groženj, tudi vir zaslužka odvetnikov, volivci ne bodo navdušeni. Oktobra po volitvah bo jasno, če je temu res tako in koga bodo letos volivci nagradili. Takšno stanje pravzaprav ni presenetljivo. Peter Frankl namreč tako za novinarje kot za politike pravi, da ničesar ne zna(m)jo.
Če predpostavimo, da to vsaj deloma drži, če pod lupo vzamemo oddaje in vsebine, ki so najbolje gledane in poslušane (od big brotherja z vsem nasiljem in seksom in poniževanjem, pa naj bo še tako ‘nerealno’, je vendarle res; do oddaj s ‘kako hitro obogateti’), če vzamemo, da smo po raziskavah pravzaprav funkcionalno nepismeni, vedno manj znamo, čeprav smo bolj izobraženi, najverjetneje ne preseneča komunikacija v medijih, v državnem zboru ter drugih krajih, kjer se srečujejo politiki ter medsebojno ‘komunicirajo’. Ne preseneča nivo, način, izbira „tem”. Ali je res trenutno najbolj pomembna tema, kaj je s Patrio in Gorenjem, kaj je s Šrotovim „imperijem”, kaj je s 13 ali x-pokrajinami? Ali so to le okostnjaki in okamenine, ki padejo iz omar vedno pred volitvami, bodo pa poniknile, kakor hitro bo 1. november 2008 (za kakšna štiri leta, potem pa spet …)? Kot recimo nakupi Ruplove gospe soproge s službenim vozilom. Tema je spala kako dolgo? Točno, spala je od volitev do volitev …
Morda bi se morala politika bolj ukvarjati s skupnimi vprašanji, ki zadevajo naš planet. (naj na tem mestu citiram Einsteina: če ne bo čebel, ostanejo človeštvu štiri leta. Pogini čebel v Sloveniji, Nemčiji, Avstriji … bi morali povzročiti preplah, pa vendar ne popularno publicističnega, ampak strokovnega). To trdi tudi prof. Jean-Pierre Lehmann, profesor mednarodne politične ekonomije na IMD Lausanne – Švica. Skupne težave, ki zadevajo nas vse, vključujejo podnebne spremembe, vodo, biološko raznovrstnost, emisije CO2 itd., tista, ki zadevajo našo skupno človečnost, pa revščino, krivice, neenakost, razlikovanje na podlagi spola itd.
Prave politične teme torej niso tiste, ki se ‘dobro berejo’ in dobro prodajajo. Tudi eko teme in teme o revščini pa žal ostajajo samo ‘teme’, če o njih le govorimo. Tudi pri nas je ekologije polna usta. In družbene odgovornosti. In ‘zaposlenega kot največje vrednosti podjetja’. Polna usta politične komunikacije. A se dejansko stanje marsikdaj diametralno razlikuje od besed … Za vsako besedo bi morala stati dejanja. To pri naših politikih pogrešamo. Seveda ne dejanja v dobro politikov, ampak v dobro tistih, ki so jih izvolili.
Vsi politični barometri kažejo, da stopnja zaupanja v politiko in politike ni ravno rožnata. Zagotovo k temu pripomore tudi neodzivnost ministrstev, javne uprave nasploh na vprašanja, ki so malo bolj ‘nesramna’, malenkost bolj ‘neposredna’. Morda k temu pripomorejo tudi ‘zaviti odgovori’ – ali pa so prav zaviti odgovori tisto, kar dela politika za dobrega komunikatorja? Tako niti (žal) ne zbudi več zgražanja, če danes določeni organi sploh ne odgovorijo na vprašanje – recimo, zakaj je bil prestavljen kakšen pomemben sestanek, ki bi razkril ozadja pridobivanja bogastva kakšnega pomembneža … Nataša Pirc Musar o tem pravi, da je dostop do informacij javnega značaja eden od osnovnih elementov, s katerim lahko država kot celota poveča zaupanje svojih državljanov v vladanje tistega, ki je na oblasti (torej v politike). Zaupanje pa je največja težava današnjega sveta, pravi Miloš Čirič, eden najboljših lobistov v Sloveniji.
Bo že vedel, kajne?
Če pa obvladuješ gospodarstvo, če hkrati obvladuješ medije, če imaš odlične lobiste v EU, potem … kje potem ostane ‘zainteresirana javnost’, kje so pravice malih, navadnih, nemočnih; tistih, zaradi katerih bi naj politika bila … kje je potem balansiranje, kje iskanje soglasja? Ali ostane le barantanje …
Po drugi strani pa se vse napake lahko takoj pogledajo na spletu, you tubu, myspacu ali kje drugje. Uroš Hakl v PiarnKaKvadratu pravi, da so politična stališča danes »real time« preverljiva in primerjana, vse napake pa »up-loadane«. Kdo se torej boji politične komunikacije? Politiki? Komunikatorji? Mediji? Nevladne organizacije? Konzumenti sporočil? Vsi? Ali politiki prodajajo programe, ali prodajajo svojo blagovno znamko ali prodajajo vsebino? Z drugimi besedami – ali je politik lahko uspešen, če prodaja vsebino brez embalaže ali je uspešnejši, če prodaja embalažo brez vsebine? Ali je zmagovita kombinacija obojega? (na prvo žogo bi seveda vsi odgovorili, da, kombinacija obojega – pa to drži?) Kako se danes slovenski politiki (in njihovi programi), nenazadnje tudi ameriški politiki (ter njihovi programi) sploh ločijo med seboj? Po osebnostni blagovni znamki? Zagotovo ste si pogledali film »Zeitgeist«. In spoznali vse kreatorje, ki stojijo za zgodbami. Morda je preteklost bila zares takšna. Morda je sedanjost res neke vrste iluzija in so filmi Matrica njen najboljši približek (nenazadnje imamo že ljudi, ki so si vgradili čipe, da jih lahko takoj izsledijo. Če bi jih kdo morebiti ugrabil). Morda.
Zagotovo pa je prihodnost v naših rokah. Tudi z izborom vsebine. In priznavam. Tudi jaz, George, se bojim.
Objavljeno pod gost razgledi.net, slovenija | 
| 
|
Če predpostavimo, da to vsaj deloma drži, če pod lupo vzamemo oddaje in vsebine, ki so najbolje gledane in poslušane (od big brotherja z vsem nasiljem in seksom in poniževanjem, pa naj bo še tako ‘nerealno’, je vendarle res; do oddaj s ‘kako hitro obogateti’), če vzamemo, da smo po raziskavah pravzaprav funkcionalno nepismeni, vedno manj znamo, čeprav smo bolj izobraženi, najverjetneje ne preseneča komunikacija v medijih, v državnem zboru ter drugih krajih, kjer se srečujejo politiki ter medsebojno ‘komunicirajo’. Ne preseneča nivo, način, izbira „tem”. Ali je res trenutno najbolj pomembna tema, kaj je s Patrio in Gorenjem, kaj je s Šrotovim „imperijem”, kaj je s 13 ali x-pokrajinami? Ali so to le okostnjaki in okamenine, ki padejo iz omar vedno pred volitvami, bodo pa poniknile, kakor hitro bo 1. november 2008 (za kakšna štiri leta, potem pa spet …)? Kot recimo nakupi Ruplove gospe soproge s službenim vozilom. Tema je spala kako dolgo? Točno, spala je od volitev do volitev …
Morda bi se morala politika bolj ukvarjati s skupnimi vprašanji, ki zadevajo naš planet. (naj na tem mestu citiram Einsteina: če ne bo čebel, ostanejo človeštvu štiri leta. Pogini čebel v Sloveniji, Nemčiji, Avstriji … bi morali povzročiti preplah, pa vendar ne popularno publicističnega, ampak strokovnega). To trdi tudi prof. Jean-Pierre Lehmann, profesor mednarodne politične ekonomije na IMD Lausanne – Švica. Skupne težave, ki zadevajo nas vse, vključujejo podnebne spremembe, vodo, biološko raznovrstnost, emisije CO2 itd., tista, ki zadevajo našo skupno človečnost, pa revščino, krivice, neenakost, razlikovanje na podlagi spola itd.
v redu napisano
james
IGRA!
Ni kaj zelo pestro! A, uf ta Diderot-jev a.
Če je človek gospod/gospa (gentleman/lady) (gospod/gospa = gospodari tako sam s seboj kot s svojo lastnino)ne potrebuje znanja in ne potrebuje PR-a, če pa ni, mu znanje in PR samo škodita.
A o vladarjih-kralju in dvorjanih je pisal že Blaise Pascal v svojih “Mislih”. Če kralj “naseda” dvorjanom, ki imajo z njim velik hec, potem nasede. Najbolj srečni so dvorjani, če je kralj mrtev. Potem vpijejo: “Kralj je mrtev, živel kralj.” V tistem medvladju si namreč izmišljujejo nove potegavščine za novega kralja in strahovito spletkarijo, ker si vsak obeta “dobrin” od “svojega” kralja; kandidatov pa je več. Med potegavščine dvorjanov vsekakor sodi kraljeva oprava in oprava dvorjanov, rezidenca/e, pričeske, make up, dvorni protokoli, proslave in vse, kar sodi med takiste potegavščine, zlasti pa PR, PR in še PR. Torej: vladarji, bojte se svojih dvorjanov!
Izpostavil bi dve izjavi. Prva se navezuje to, kar je povedal piarovec Miro Kline:
“V tem primeru je samo vprašanje časa, kdaj ga bodo razkrinkali in ga razsuli. In število takih primerov je vsak dan večje, pa naj bo to v ZDA, Evropi ali Sloveniji. Ali kot je rekel že Mark Twain, nič si ne rabiš zapomniti, če vedno govoriš resnico.”
Druga pa na izjavo Uroša Hakla iz Pristopa:
“da so politična stališča danes »real time« preverljiva in primerjana, vse napake pa »up-loadane«.”
Obe izjavi poskušata sugerirati, da politiki ne morejo manipulirati z javnostjo, ker jih lahko kadarkoli “v realnem času” razkrinkamo. Da torej politiki piarja sploh ne potrebujejo, ampak morajo le ves čas govoriti resnico, in vse bo v redu.
Hm, oba piarovca sta se ujela v lasten paradoks: če bi bilo to res, kar pravita, potem bi bila oba brez posla. Dogaja pa se prav obratno, njun posel stalno narašča. Politiki pa še naprej veselo manipulirajo. Mar nista bili lanska novembrska Janševa predstava glede zarote medijev proti njemu in njegovi vladi ter izredna protitajkunska seja v DZ prejšnji teden vrhunski politični manipulaciji? Vsi so vedeli in videli, da tako Janša kot njegova četica v parlamentu grdo zavajata javnost in kažeta le slike, ki so njim v prid in retuširajo slike, ki jim niso v prid, pa so to vseeno počeli. In imeli uspeh.
Kdo jih je tukaj “v realnem času” razkrinkal? Nihče. Zakaj ne? Ker so se gibali v sivem območju polresnic, zamolčanj in insinuacij ter ustvarjali vtis, da so itak vsi enaki. In da ni nič takšnega, če oni kdaj lažejo ali manipulirajo, saj so oni drugi to tudi ves čas počeli. Bedno, toda učinkovito.
In zato je piar in zato njegova vloga narašča. Da relativizira stvari, da relativizira etiko in moralo in ju zvede na vsakodnevne male prevarice in laži, na “saj to pa res ni nič takšnega”. Piar pomaga politikom uspešno ribariti v tej sivi coni. Vse ostalo, kar piarovci govorijo o “resnici” in “zmožnosti preverjanja v realnem času”, pa je zgolj piarovsko pranje svoje lastne ne prav lepe podobe.
Tu se z Jožetom delno strinjam.
Političen učinek laži je takojšen, tudi jutrišnje razkrinjanje ne more izničiti koristi, ki je zaradi laži predhodno nastala. Pa tudi ljudje se čez kakšen dan ne zanimajo več za včerajšnje izjave.
Vendar na dolgi rok in prepogosto to seveda ne gre. V ozadju človekove zavesti nastaja nezaupanje. Nekredibilnost se slejkoprej plača.
RESNIH politikov Ni, kdor pravi da je resen, laze v startu, pri nas ali v svetu.
Politika ni stvar resnosti ali neresnosti, ampak sposobnosti in nesposobnosti, znanja ali neznanja.
Ko morate resiti matematicni test ali prevesti neko besedilo- to ni stvar resnosti ali neresnosti, temvec znanja ali neznanja.
Z neresnicami in lazmi zavajajo vsi politiki, da niso razkrinkani, to ni toliko stvar se manj sposobnih piarovcev, ki govorijo po narocilu in potrebah svojih sefov, ampak v odsotnosti sposobne opozicije in kriticne javnosti in medijev.
takega politika bi morali nasaditi z izjavami MEDIJI, novinarji, ce v parlamentu ne gre.
ko je Solana vedel za prelete ameriskih letal z zaporniki, ki so pristajala v EU in si nabavljala gorivo, da so potem brez sodb in dokazov lahko mucili zapornike tam, kjer so to lahko brezskrbno poceli, je to negiral, nasadil ga ni niti EP, ki je imel dokaze, da je Solana to vedel in da so vedeli vecinoma vsi tisti premierji, kjer so letala pristajala:)))
Kaj hocem reci, piari so vse bolj masila za despistiranje in mesanje megle, mlade piarovke pa servis vsega tistega, kar so nekoc pocele najbolj poceni tajnice:)))
Namesto da bi EU priznala svojo krivdo pri podpori busizma brez etike, je skrivala svoje grehe!
komuniciranje pa, kdor je rojen govornik ,to opravi z levo roko, kdor ni \”levak\”, se mu tudi kaj dosti ne bo priucil, ostal bo bedna karikatura sposobnega govorca.
Aznar je to obvladal v nulo in trenutna podpredsednica Zapaterove vlade je mojstrica komuniciranja.
Govornik se rodi, to je del umetnosti v njem-jo ima ali je nima, vse kar je priuceno, je pa kopiranje in vsaka kopija je pac le kopija in ne original!
Nasi politiki, JJ, Pahor and & ne vedo, kaj je sproscena in prisrcna komunikacija, upam, da bomo to v slovenski togi prostor narejenih fac vnesle zenske cimprej!
Ampak Jože, ti poznaš resnico! Ti se ne giblješ v sivi coni insinuacij, ampak te insinuacije razkrivaš kot mehanizem blatenja političnih nasprotnikov. Zakaj nobeden ne posluša tebe, zaboga?
Stanje le ni tako tragično. Večina ljudi, ki vstopi v politiko, ima dobre namene. Skozi različne mehanizme se tudi v politiki vzpenja meritokratsko, tako da na koncu le prevlada sposobnost.
Kot je izpostavil Gramsci je obstoj vladajočih in vladanih zgodovinska konstanta, bistvena pa je le učinkovitost vladanja. Torej demoniziranje politike kot take zgreši to, da je politika nujna dejavnost za usklajevanje so/bivanja v skupnosti.
Bolje se je osredotočiti na vprašanje ne/učinkovitosti vladanja. Tudi tukaj pa je treba biti pošten in realen ter se zavedati, kaj je možno in kaj so utopije. Pogosto so entuziasti razočarani, ko ugotovijo omejitve danega stanja.
Za ljudi pa je seveda pomembno, da se dosega optimalno stanje. Da torej zaupanje za vodenje države dobijo najboljši. Toda v pogojih demokracije seveda ni dovolj, da je neka politična ekipa samo tehnično najbolj usposobljena za vladanje. V pogojih demokracije mora tudi najboljša ekipa zmagati na volitvah.
In v pogojih sodobnih družb je za zmago pač pomemben tudi PR. Odločilne so seveda presoje in odločitve ter dejanja, a “imaginarno dojemanje realnih pogojev bivanja” se oblikuje prek določenih okvirov, ki jih v pomembni meri določajo mediji.
Zato tudi kritika dejstva, da politika za sporočanje svojih stališč in odločitev koristi strokovno pomoč, pozabi, da je to osnovni pogoj tudi za to, da najboljši vodijo državo.
Na koncu pa nobena propaganda ne pomaga, če politika ni uspešna tudi na realnem polju. Da pa bi svojo sposobnost pokazala, mora najprej zmagati. Zato ni nič narobe s tem, da tudi politika koristi stroko.
Kako pa je ta stroka (piar) determinirana? Kakšen je to posel biti piarovec? V mojih očeh gre za sejmiščno dejavnost.
Naloga piarovca je, da govori namesto politika, menedzerja, osebe iz show biznisa, ko ta noce govoriti, ko je treba pojasnjevati; on si lahko privosci in rece, da je bila dolocena izjava napacno razumljena, da oseba ni tako mislila, skratka, kakor pravi Joze, zadeve olepsuje. To je njegovo delo; naloga piarovca je povsem nasprotna nalogi novinarja, ki pa mora postavljati zoprna vprasanja, odkrivati tisto, kar je za politika, menedzerja, zvezdo neprijetno, dejanje postaviti v kontekst, vprasati cim vec ljudi. Nasploh postaja vse vecji problem, da si vplivnezi na vse kriplje prizadevajo novinarstvo spremeniti v piar. S piarom samim ni nic narobe. Ni samo olepsevanje, prava kvaliteta piarja je, da zna politiku, poslovnezu, prav svetovati, kako naj doloceno zadevo predstavi, njegova naloga je zadevo cim bolje prodati javnosti. Da zna opozoriti na prave poudarke o doloceni novosti, dosezku. Pustimo tukaj lazi in sprenevedanja politike.
Komuniciranje le ni tako enostavno, kot se mogoče zdi na prvi pogled. Jezik je nepopolno orodje za prenašanje misli in pogosto pride do nerazumevanja.
Zato PR ni bav bav, temveč veščina, da se nekaj pove na tak način, da te drugi ustrezno razumejo.
Seveda pa je vsako orodje nevtralno glede namena, ki je investiran v njegovo rabo ali zlorabo. Vsekakor pa demoniziranje neke stroke ni pravi odgovor. Tudi v politiki ne.
namen članka ni govoriti o piarju, ampak o stanju slovenske politike. zaskrbljujoče je, da za govorjenim v politiki zelo velikokrat ni več vsebine. samo show. ali pa, da se vsebina zelo hitro ‘prilagodi potrebam’, ko je človek - politik enkrat na oblasti. in to je pravi problem - za novinarje kot ‘psa čuvaja’, kot za volivce (ker od obljub se bolj slabo živi) in nenazadnje za prave piarovce (strokovnjake za odnose z javnostmi, ki sledijo etičnim načelom, pravilom stroke, normam …). problem je pomanjkanje mož besed in vsebine!
čeprav iz vsega, kar ste napisali v komentarjih, še vedno ’sledi’, da so novinarji in piarovci na nasprotnih bregovih, izkušnje kažejo drugače. tudi oba odgovorna urednika (eden sicer bivši - ranc - večer in frankl - finance, omenjena v članku zgoraj) imata takšne in drugačne izkušnje - odvisno pač od piarovca, njegovega znanja, zmožnosti … kot je odvisno od ekonomista, kam bo plavala barka podjetja/države … ali novinarja, o čem in kako bo pisal (in ali bo morebiti hkrati prodajal še medijski prostor). ali odvetnika (ali bo zagovarjal samo nedolžne ali tudi barabe), pravnika (ali bo zakone pisal z luknjami, ki jih bodo potem izkoristili), zdravnika … stanje duha v državi se odraža v vseh poklicih in na vseh ravneh! obtoževati za to piarovce je smešno.
Nenazadnje lahko piarovec govori kar hoče, se postavi na glavo, pa novinar/ka še vedno lahko objavi tisto, kar želi/hoče (ali mu lastniki sugerirajo). tudi če piarovec ne ‘želi’ (ne zna, ne more, ne sme) odgovoriti na vprašanja, novinar/ka vedno lahko poišče druge vire informacij … pravi novinar vedno najde pravo informacijo in jo predstavi. tisti, ki valijo breme na piarovce … no, ja. le čevlje sodi naj kopitar. drug problem pa so lastniška vprašanja in vpliv lastnikov na medije in njihove vsebine. Kdo ima večji vpliv - piarovec ali lastnik? in kdo so danes lastniki medijskega prostora?
naloga piarja (stroke komunikacijskega managementa, če smo povsem natančni) nikakor NI ‘fasaderstvo, šminkanje, olepševanje, govorjenje pol resnic ali neresnic’.
novinarji so samo ena javnost. lastniki druga. uporabniki/kupci tretja. nevladne organizacije četrta. zaposleni peta in tako naprej. naloga dobrega piarovca je uravnotežiti pričakovanja, opozarjati ene na potrebe drugega(drugih), ravnati etično v kitajsko/japonskem pomenu besede. vse ostalo je t.i. spin doktorstvo. ki se ga v sloveniji (in širše) - roko na srce - ne manjka. kot žal tudi v drugih poklicih ne. opazno je to pač bolj tam, kjer si bolj ‘na očeh’ javnosti. če velja, da imamo takšno oblast, kot si jo zaslužimo …
seveda pa več o piarju lahko izveste na http://www.piar.si/.
Težko se je strinjati s tezo, da je naloga odgovornih za odnose z javnosti manipulacija, zavajanje in produkcija polresnic. Če bi temu bilo tako bi politiki vladali večno. Žal ni tako enostavno. In k sreči da ni, saj bi potem stroka, ki se ukvarja z odnosi z javnostmi bila brez posla. Politiki - vsaj nekaj jih je tudi v Sloveniji - so namreč spretni komunikatorji, vloga in dodatna vrednost PRjevcev pa že več dolgo ni pisanje govorov in sporočil za medije. Zato se je nujno - tudi, če predpostavimo, da se PRjevci, kdaj gibljejo v “sivi coni”, kot temu pravi dr. Damijan - ob takšni trditvi vendarle potrebno postaviti v bran stroki. Dejstvo namreč je, da tako pluralizacija medijev, kot tudi “vdor” svetovnega spleta v vsakdanjo konzumacijo informacij, trditev o tem, da PR “relativizira stvari, da relativizira etiko in moralo in ju zvede na vsakodnevne male prevarice in laži”, ovržeta. Vse je mogoče preveriti, vsako stališče politika ali političnih institucij pa dobi svoje nasprotnike in zagovornike praktično »real time«. In danes tega niti največji štabi PRjevcev ne morejo in ne znajo kontrolirati. In ameriška predvolilna kampanija je pokazala prav to. Če želiš “second opition”, če si bralec, ki si izoblikuje stališča in zgolj samo ne posluša ali gleda, potem je to danes izjemno enostavno. “Log on” in v 30 sekundah lahko dobiš X mnenj o določeni temi. Če si politik se je potrebno te komponente jasno zavedati in zato delovati transparentno. Sporočilnost političnih stališč, način kako nekaj komuniciraš, strategija nastopa itd… pa je seveda vprašanje stroke. Strokovnjaki za odnose z javnostmi niso “najeti” za manipulacijo, ampak zato, da izpričujejo stroko. Tako kot ekonomisti niso najeti zato, da prikrajajo rezulate volji svojega naročnika, ampak interpretirajo ekonomska dejstva, kajne…
Povsem soglašam z Urošem
Uroš,
lepota demokracije je v odprtem diskurzu. In v tem, da se midva težko strinjava glede vloge in etičnosti piarja, pa greva vseeno na pivo…in se pogovarjava o fuzbalu in kar je še teh stvari.
Vloga piarja je po mojem mnenju prav v “fasaderstvu” in “šminkerstvu”, torej da znajo izpostaviti “prave” poudarke v točno določenem trenutku, torej tiste, ki so bolj v prid naročniku, in z lansiranjem drugih informacij pozornost javnosti odvrniti od manj ugodnih dejstev za naročnika. Denimo, če okrožnemu tožilcu, znanem po preganjanju spolnih deliktov, odkrijejo vpletenost v podobne delikte, piarovci svetujejo naj na tiskovno konferenco, kjer bo oznanil svoj odstop, pripelje tudi svojo ženo, ki mu bo tesno stala ob strani, je to šminkiranje in manipulacija s čustvi javnosti ali ne?
Komuniciranje je precej bolj zapleteno, kot si lahko kdo misli. Jezik je pač le delno uporabno orodje za prenos kognitivnih podob iz ene glave v drugo. Jezik odpira vrsto pasti za nerazumevanje, ki ne izhaja iz dejanskih razhajanj, temveč napačnega razumevanja drugih.
Zato se mora tisti, ki želi biti ustrezno razumljen, za to dobro potruditi. In PR je stroka, ki se s tem ukvarja. Kako nekaj - nekaj realnega - na ustrezen način sporočiti, da bi te drugi dejansko razumeli.
Sebastjan, ali ni PR tudi stroka, ki se ukvarja s tem, kako nekaj nerealnega na ustrezen način sporočiti, da bi drugi to vzeli za dejstvo?
Matija, vsaka stroka nudi nevtralna učinkovita orodja. Seveda se lahko rabijo ali zlorabljajo, pri čemer o meji odloča etika uporabnikov.
Pa smo spet pri zaupanju. Komu lahko zaupate, da je v svojem sporočanju konsistenten in pošten? Jaz Borutu.
A lahko prosim ze nehate uporabljati v slovenscini popolnoma napacen izraz “odnosi z JAVNOSTMI” in se vrnete k “odnosom z JAVNOSTJO”, kot vam je v odlicnem pismu bralcev pred nekaj tedni v Delu svetoval g. Janez Dular?
Navsezadnje je PR kratica za Public Relations in ne Relations with publics… prav tako je “zgrozena javnost” in ne “javnosti”…
Jože,
vsekakor se strinjam, da je diskurz bistvo in lepota demokracije. Kot je tudi dojemanje političnega nastopa prav in samo to! Torej možnost nastopa politika na temo, ki jo lahko kdarkoli sam kot prejemnik te informacije preverim in primerjam z mnogo dejstvi in nasprotnimi mnenji. In tako kot najdeš pri vseh poklicih/strokah, devijacije, jih najdeš tudi v PRju. Tega nisem nikoli zanikal. Ne strinjam pa se s tezo, da so PRjevci primarno angažirani za potvarjanje dejstev in fabrikacijo “resnice”. Temu pač ni tako. Kratko utemeljitev sem ti napisal že zgoraj…
Na pivo pa ob priliki z veseljem spet. In ne bova govorila o PRju
@natalija
“zaskrbljujoče je, da za govorjenim v politiki zelo velikokrat ni več vsebine. samo show”
Zdaj vemo, kdaj bodo volitve, pravi cas z to opozorilo