Da bi komaj ustanovljena družba Raishop (z močno mednarodno bančno-finančno skupino za seboj) za okroglo četrt milijard evrov kupila 23 odstotkov Mercatorja in bila srednje- do dolgoročni lastnik, ni izključeno, a tudi posebej verjetno ne. Teh 866.033 delnic Mercatorja bo za lansko leto, če bo skupščina delničarjev predlog potrdila, prineslo slabih 3,7 milijona evrov bruto dividend; kar nekaj dolgih desetletij bi trajalo, da bi se portfeljskemu lastniku s tako zajetnim, a ne tudi kontrolnim deležem, naložba izplačala. Precej bolj verjetno je potemtakem, da Raishop, hčerka Raiffeisen Investment s pomenljivim imenom, ta četrtek bodisi še ni kupila tolikšnega dela Mercatorja, kot ga namerava bodisi ga ne bo imela dolgo bodisi v Mercator ni vstopila zase, temveč za nekoga drugega.

Bančno-finančna nadnacionalka s sedežem v Avstriji je stara, dobra zaveznica Pivovarne Laško (PL). Pri njej so bile med pivovarsko vojno zastavljene delnice tako Radenske kot Uniona, morda kasneje še kakšne, pri njej si je na zastavljene delnice ali drugače laška pivovarna izposojala pomembne vsote kapitala za svojo obrambo pijačarskega in drugih ‘nacionalnih interesov’. Če bi bila Raishop nekaj dni pred nakupom ustanovljena zgolj za to, da ta četrtek ‘prevzame’ delnice Mercatorja, zaradi katerih je laškemu finančno-poslovnemu konglomeratu grozila ‘prisilna’ prevzemna ponudba (no, dokler se ne znebi še dobrih dveh odstotkov, je ta grožnja kljub temu aktualna), težka več kot pol milijarde evrov, ne bi bilo nič presenetljivega. Kot tudi to ne, če ne bi izkušeni avstrijski bančniki začutili ’stiske’ svojega dolgoletnega slovenskega partnerja in ‘priskočili na pomoč’, ki si jo bodo ali dobro zaračunali ali kako drugače izkoristili zase.

Kaj bi torej najprej PL, točneje Infond Holding, lahko dosegla s prodajo 23-odstotnega deleža Mercatorja, o katerem bo zadnjo besedo imel varuh konkurence? Najprej se, glede na znano laško prakso, sama od sebe ponuja možnost, da je Raishop zgolj parkirišče za samo PL. Na njem so lahko delnice spravljene do prve ugodne priložnosti za reodkup, torej najbrž do takrat, ko bi se PL morda, v boljših finančnih okoliščinah, odločila za prevzem Mercatorja, lahko pa tudi za nedoločen čas. V drugem primeru bo pač potreben vsaj še en nov ‘nabiralnik’ (verjetno nekje zunaj EU), ki bo prevzel Raiffeisenov Raishop ‘nabiralnik’ z Mercatorjevim svežnjem vred (za tem nabiralnikom pa se bo kje na drugem koncu sveta morda pojavila še kakšna tamkajšnja Atka Prima).

To smo na ‘domačih tleh’ že vse videli, pravzaprav nismo videli, ampak zdaj vemo. ‘Zunaj’ najbrž še dalj časa ne bomo videli, če se bo zgodilo, ko bomo morebiti izvedeli, da se je, bo pa nemara prav tako že bolj ali manj vseeno. Je pa za takšno operacijo potrebnega precej denarja, vsaka vmesna stopnja nekaj ‘pobere’, lahko tudi kakšno dvomestno milijonsko ‘provizijo’, zato spričo današnjih razmer na finančnih trgih, ki znajo biti tudi še jutrišnje, morda ni najbolj verjetna (toliko bolj, kolikor tudi menedžerski prevzem, pardon, konsolidacija lastništva same Pivovarne Laško še ni povsem ‘zaprta’).

Če torej Raishop delnic Mercatorja ne parkira za samo PL, jih nemara za koga drugega, za ’strateškega partnerja’ ali kar za bodočega prevzemnika najboljšega soseda, ki ’se’ še išče? To bi lahko bil francoski Carrefour (ki ga omenjajo Finance) ali srbska Delta (katere predstavnike je v Ljubljani te dni videl Dnevnik) ali kdo tretji, za katerega morda v tem trenutku niti v Pivovarni Laško še ne vedo, jim pa avstrijski bančniki pri iskanju (najbrž ne preprostem, saj nekaj sto milijonov evrov tudi za ‘velike’ zdaj ni majhna vsota) ‘primernega’ gotovo pomagajo.

Partnerstvo v Mercatorju s kom iz trgovske panoge bi bilo za Pivovarno Laško najbrž smiselno (Delta, denimo, bi odprla tržne in prevzemne možnosti v Srbiji, ki jo je PL pred leti neuspešno že osvajala), manj pa je videti, zakaj bi bil za PL kot partnerja zainteresiran tovrstni partner; tako Delto kot Carrefour oziroma koga tretjega iz panoge bi PL prej kot ne ovirala pri doseganju sinergij. Interes takšnega partnerja bi bil zato prej prevzem Mercatorja in njegova vključitev (z dragocenimi balkanskimi trgi) v svojo verigo.

Pa, na drugi strani, Mercator dolgoročno Pivovarno Laško sploh zanima? Odkar je v Mercatorju, ima same težave in vse slabšo podobo v javnosti, cen svojih izdelkov ne sme dvigniti, ker bi bil takoj halo zaradi domnevnega izkoriščanja vertikalne povezave, tržni delež ji kljub temu pada … Torej v nekaj korakih prodati vse, vzeti denar in ‘zbežati’? S stališča PL je to morda celo najbolj razumna možnost, ni pa nujno, da jo v Laškem tudi iščejo oziroma hočejo, pa tudi, da je izvedljiva.

Povrhu vsega pa ni gotovo niti odgovor na vprašanje, ali bodo tisti, ki so ustanovili Raishop, do konca igrali vlogo, kakršno bi jim namenila PL. Kakšne klavzule vse so v pogodbi (poleg te, da bo končna cena delnice Mercatorja določena po odobreni prodaji glede na takratno tržno vrednost) ne vemo, prav tako pa ne, kakšno je stanje obveznosti PL do avstrijske banke.

Najmanj omenjene možnosti, pa še kakšno povrh, bo imel pred očmi tudi direktor urada za varstvo konkurence Jani Soršak, ko bo po pregledu pogodb in zaslišanju strank odločal o tem, ali PL oziroma Infondu Holdingu izdati dovoljenje za prodajo 23-odstotnega deleža Mercatorja. In kakor koli že minister Andrej Vizjak in premier Janez Janša ubrano prisegata, da so nadzorniki trga prav z novimi imenovanji in v času te vlade naposled postali neodvisni in da so tudi strokovno dovolj uposobljeni, politične plati oziroma morebitnih političnih posledic transakcije ni mogoče spregledati. Del odgovornosti za to, da bi se velik, morda celo večinski del največje slovenske trgovske verige tri leta po razvpitem sestanku pri Janši znašel v tujih rokah, bi volivci pripisali tudi vladi, ‘ki Mercatorja ni prodajala’.

Objavljeno pod nt, slovenija | | |