Kaj bi bilo drugače, če bi Union dobil Interbrew
vojko, ponedeljek, 2. junij 2008Zoran Jankovič ima nemara v določenem pogledu prav, če misli, da se je ‘vse skupaj začelo z Mercatorjem’, a ‘tehnologije’ prevzemov s pomočjo povezanih oseb, delniških parkirišč, lombardnih posojil in zastavljenih delnic, za nadzornike trga, državne uradnike in pravosodje premočne ekipe pravnikov ter navsezadnje političnih in medijskih zaveznikov se je Pivovarna Laško nedvomno naučila med pivovarsko vojno. Pa ne le Pivovarna Laško, pridobljeni know-how je bil, kakor je razvidno iz nekaterih drugih lastniških koncentracij v zadnjih dveh, treh letih, precej široko uporabljen. Pivovarske vojne pa, kakor je nedavno ugotovil Jože. P. Damijan, nikakor ne gre podcenjevati niti v njenem ‘simboličnem zgledu‘: med njo in po njej je postalo jasno, da je nemogoče mogoče, (morebiti) nedovoljeno pa dovoljeno. Če lahko kapitalsko neprimerljivo šibkejša Pivovarna Laško premaga globalnega igralca, kakršen je Interbrew, lahko tudi včerajšnji ‘povprečni Slovenci’ postanejo velekapitalisti. In nenazadnje, enkrat za ‘dobre namene’ instrumentalizirani politiki ostanejo brez moralne avtoritete, da bi se kdaj pozneje postavili po robu podobnemu ravnanju, čeprav ima to zdaj ’slabe namene’.
O takšnih ali drugačnih namenih, o vpletenosti teh ali onih oziroma tega ali onega, o tem, kdaj se je kaj začelo in zakaj … bo jutri, med izredno sejo državnega zbora, brez dvoma veliko govora. Toliko, da bo bolela glava. Zato sem tukaj v obliki nekakšne kronologije nanizal morda tudi že malce pozabljena ali nemara v času dogajanja spregledana glavna dejstva iz pivovarske vojne in skoraj vzporedno potekajočega vstopa Pivovarne Laško v Delo in Večer (ki se je poldrugo leto po vstopu Laškega v Mercator ‘raztegnil’ v prevzem). Ne mislim, da je takrat, leta 2001 ali 2002, že kdor koli imel v mislih, da se bo nekoč na podoben način lotil kakšnega drugega prevzema, lastniške koncentracije ali celo menedžerskega odkupa, se je pa na videz preprost ‘vzorec’, ki ga kaže kronologija, izkazal za izjemno uporabnega.
***
konec leta 2000
Pivovarna Laško je prevzela Radensko, Pivovarna Union pa Fructal; prvi prevzem je bil bolj ali manj prijateljski, drugi bolj ali manj sovražen; državna sklada Kad in Sod sta v obeh primerih svoje delnice prodala, glavnina obeh prevzemnih zgod pa se je odvila v času ‘leteče’ zamenjane vlade pomladnih strank. Nastali sta dve približno enako močni pijačarski skupini, ‘vzhodna’ in ‘zahodna’, pod vodstvom dveh direktorjev ’stare garde’ iz istega ‘političnega gnezda’ - Antona Turnška in Mitje Lavriča. Lastniška sestava obeh skupin oziroma prevzemnikov je bila podobna: državna sklada, pidi, državni banki, mali delničarji …
poletje leta 2001
Laško v sodelovanju z Radensko julija kupi skoraj četrtinski delež Uniona, Turnšek pa Lavriču ponudi delnice Laškega in so-ustanovitev slovenskega holdinga pijač. V Ljubljani potezo razumejo kot sovražno dejanje in septembra uradno sporočijo, da se o vstopu v Union pogovarjajo z belgijskim Interbrewom.
jesen leta 2001
Interbrew kupi prve delnice Uniona od upravi ljubljanske pivovarne prijateljskih družb, novembra pa belgijska nadnacionalka objavi prevzemno ponudbo po ceni 73.000 tolarjev za delnico. Pivovarna Laško prevzemne ponudbe ne objavi, ponudi pa Kadu in Sodu 78.000 tolarjev za delnico Uniona. Pogodbo sklene s Sodom, ob klavzuli, da bo doplačala razliko do ‘končne’ višje cene. Anton Končnik, direktor Soda, ki je podpisal pogodbo, je odstavljen.
zima leta 2001/2002
Tekma med Laščani in Belgijci za Union se spremeni v dogajanje, ki se ga oprime poimenovanje pivovarska vojna. Vanjo s 57 podpisi podpore domači industriji pijač decembra leta 2001 posežejo poslanci iz bolj ali manj vseh strank, zaradi česar se vznemiri sam predsednik vlade Janez Drnovšek. Pivovarna Laško je po nakupu Unionovih delnic od Soda prestopila prevzemni prag, njena odvisna družba Radenska jih ima 13, Laško samo pa okrog 24 odstotkov Uniona; da bi se izognila morebitnim sankcijam, Radenska proda/preparkira svoj sveženj Gorenju (6,6 odstotka), ki ga vodi nekdanjih direktor Pivovarne Laško Jože Stanič, in pidu Infond Zlat (NKBM). Poleg tega so v delniški knjigi kot lastniki Uniona vpisane še nekatere družbe, ki jih po pisanju medijev veljajo za prijateljske družbe Pivovarne Laško (s skoraj 6 odstotki denimo Cogito Vesne Rosenfeld, ki odločno zanika sleherno povezavo z Laškim, vendar pa Laško, kot se bo izkazalo kasneje, spremlja vse do ‘končnega’ menedžerskega odkupa).
Po neuradnih ocenah, ki jih nihče ne zanika, laška pivovarna v začetku leta 2002 obvladuje okrog 45 odstotkov Uniona. Kljub temu s prevzemno ponudbo še vedno čaka, pa tudi zahteva je ne nihče od nje, recimo agencija za trg vrednostnih papirjev (ATVP). Nakupe delnic Uniona Laško med drugim financira z zastavo delnic Radenske in Pivovarne Union.
Interbrew medtem svojo ponudbo poviša najprej na 80.500, nato pa na 87.000 tolarjev in pridobi 40-odstotni delež Uniona, med drugim tudi delež Kada.
Februarja leta 2002 se navsezadnje zgane urad za varstvo konkurence (UVK) in uvede proti Pivovarni Laško postopek zaradi morebitne koncentracije brez priglasitve.
pomlad in poletje leta 2002
Medtem ko UVK še ugotavlja dejstva, Pivovarna Laško julija naposled vloži ponudbo za prevzem Uniona in za delnico ponudi 91.000 tolarjev, 1000 več, kot jih dva dneva prej ponudi Interbrew. Ko se ponudbi iztečeta, je ‘dejansko stanje’ legalizirano: Interbrew ostane pri približno 40, Laško pa pri 46 odstotkih Uniona. Razvname se boj med pravniki obeh tekmecev, ki ga dobi Pivovarna Laško: redke začasne ukrepe nadzornikov trga in sodišča, sprožene oziroma izrečene po uradni dolžnosti ali na predlog Interbrewa, Pivovarna Laško s svojimi odvetniki uspešno spodbije.
Interbrew skupščini Uniona predlaga dokapitalizacijo, s katero bi postal nadpolovični lastnik, a skupščina delničarjev ljubljanske pivovarne ta predlog zavrne.
zima leta 2003
Z nekaj manj kot 6 odstotki se v delniški knjigi Uniona pojavi Perutnina Ptuj, ki ta sveženj kupi od Cogita.
pomlad in poletje leta 2003
Po pravnikih stopijo na prizorišče ekonomisti. Glede na to, na kateri strani se pojavijo, njihove analize kažejo bodisi na škodljivost koncentracije domače industrije pijač, zlasti piva bodisi na neškodljivost odobritve takšne koncentracije in sinergijske učinke. Urad za varstvo konkurence s podpisom direktorja Andreja Plahutnika izda Pivovarni Laško odločbo, v kateri ji koncentracijo ob odprodaji nekaterih blagovnih znamk odobri, Interbrew pa zahteva izločitev direktorja urada Andreja Plahutnika, kar gospodarska ministrica Tea Petrin zavrne. Pivovarna Laško se pritoži na pogoje, ki ji jih je naložil varuh konkurence.
poletje leta 2004
Upravno sodišče v celoti razveljavi odločbo urada za varstvo konkurence, postopki, ki jih je zaradi domnevnih kršitev prevzemne zakonodaje proti Laškemu sprožila agencija za trg vrednostnih papirjev, ki jo vodi Neven Borak, pa zastarajo.
zima 2004/2005
Delež Perutnine Ptuj odkupi Pivovarna Laško in pridobi s tem večinski nadzor nad Unionom, Interbrew, medtem že Inbev, pa se iz Slovenije umakne tako, da proda svojih dobrih 40 odstotkov ljubljanske pivovarne laškemu zmagovalcu vojne.
maj 2005
UVK oziroma Andrej Plahutnik v dokumentu številka 510 dokončno odloči, da Pivovarna Laško s prevzemom Uniona ne bo omejevala konkurence na slovenskem trgu. Odločba zbudi pozornost, ker na nekaj deset tipkanih straneh najpreje navede vrsto razlogov proti odobritvi koncentracije, na treh straneh zaključka pa jo odobri.
Pivovarna Laško, Delo in Večer
Pivovarna Laško je pozno pozimi leta 2003 od pida Zvon 1 kupila 24,98-odstotni delež Dela in za nakup dobila soglasje ministrstva za kulturo. V tistem času sta imela Infond investicijska družba in Infond Holding (maja 2002 nastala iz pida Infond Zlat, katerega največja, več kot 10-odstotna lastnica je bila Radenska, dve tretji manjša pa Pivovarna Laško) skupaj dobrih 7 odstotkov delnic Dela, z manjšimi deleži pa je bilo v Delu še nekaj lastnikov, ki so z Laškim sodelovali že v pivovarski vojni (recimo Gorenje). Največja lastnica obeh Infondov je bila takrat Radenska: imela je dobrih 21 odstotkov Infonda ID in skoraj natanko toliko odstotkov Infonda Holdinga.
Navzkrižno lastništvo med Infondi in Laškim oziroma Radensko nadzornikov trga ni zmotilo, ker pa sta bila dobra dva odstotkih delnic Infonda ID za ‘hip’ ‘parkirana tudi v Radenski, pa je ATVP poskušala ukrepati zaradi domnevnega obvladovanja več kot 27-odstotnega deleža Dela brez javne ponudbe za prevzem. Sodišče za prekrške v Laškem je najprej razsodilo, da je šlo za kršenje ponudbe za prevzem, Pivovarna Laško pa je s pritožbo to sodbo uspešno spodbila.
Koncentracija lastništva v Delu se je nato nadaljevala; po volitvah oziroma ob koncu leta 2004 je imela Pivovarna Laško skupaj z Infondom Holding v rokah okrog 45 odstotkov Dela, če k temu prištejemo še nekatere manjše lastnike, pa več kot polovico.
Maja leta 2005 je Delo kupilo nekaj manj kot 20-odstotni delež Večera; največji lastnik Večera je bil takrat petinski lastnik Dela Infond Holding s 36 odstotki, Infond ID pa jih je imel nekaj manj kot 15 odstotkov. Ponudbe za prevzem ni bilo, ATVP in UVK pa sta molčala.
Novembra leta 2005, po vstopu Pivovarne Laško (in Istrabenza) v Mercator, se je v delniški knjigi Dela namesto Infonda Holding pojavila KD Group, v delniški knjigi Mercatorja pa namesto KD Group Infond Holding.
Leto dni kasneje so delnice Dela potovale v nasprotni smeri: od KD Group se je preko Abanke in Probanke petina Dela januarja 2006 vrnila v Infond Holding. Ponudbe za prevzem spet ni bilo, pa tudi ATVP je ni zahtevala.
Pivovarna Laško, Radenska in Talis so ponudbo za prevzem Dela objavili spomladi leta 2007 in jo tudi uspešno izpeljali. Infond Holding, medtem že največji lastnik Pivovarne Laško, je bil takrat že 60-odstotni lastnik Večera (Delo je ostal pri petini Večerovih delnic), vendar ponudbe za prevzem Večera ni nihče zahteval, pa tudi UVK je bil tiho glede morebitne koncentracije na trgu.
***
Profesor Jože Mencinger (se) je nedavno v Mladini vprašal, kaj bi bilo boljše, če bi bil namesto Pivovarne Laško danes lastnik Uniona Inbev in (si) v isti sapi odgovoril, da pivo ne bi bilo nič boljše. Najbrž res, a meni se zdi pomembnejše vprašanje, kaj je slabše zaradi tega, ker ’se’ je pivovarska vojna (tukaj kaže poudariti, potekala je v času dveh vlad) razpletla v prid Laščanom. Pivo verjetno ne, pa tudi hudo vseeno mi je za to, kakšno je, ljubljansko in laško. Marsikaj drugega pa bi bilo zelo verjetno, hm, drugače. Med pivovarsko vojno se je namreč uveljavilo spoznanje, da povezanih oseb ni mogoče dokazati, da ponudbe za prevzem ni treba dati, dokler zanj ni vse pripravljeno ‘pod mizo’, da pravosodje ni usposobljeno za enakopravno kosanje z najboljšimi odvetniki v državi, da je mogoče s tiho privolitvijo državnih skladov in bank navzlic evropski zakonodaji imeti v statutu omejitev glasovalnih pravic, da se da strah politikov pred volitvami oziroma njihovo željo po oblasti imenitno izkoristiti …
Drugače, v obliki vprašanj: Bi Pivovarno Laško kdaj zamikalo Delo (in Večer), če ne bi bilo pivovarske vojne? Bi brez Dela (in Večera) Pivovarna Laško kdaj dobila vabilo te vlade, da vstopi v Mercator oziroma - bi Slovenija dobila takšno časopisno koncentracijo, kakršno ima zdaj? Bi brez vstopa v Mercator in brez leasinga Dela (in Večera) tej vladi Pivovarna Laško lahko v miru pripravila vse potrebno, vključno s posojili državnih bank, za ’samoprevzem’? Bi brez spora med vlado in Pivovarno Laško sploh kdaj dobili ‘tajkune’? Bi se Igor Bavčar spravil nad Petrol in šel menedžerski odkup, če ne bi bil povabljen, da pomaga pri odstranitvi Jankovića v Mercatorju? Bi Bine Kordež izpeljal menedžerski odkup Merkurja, če ne bi imel občutka, da ga lahko doleti podobna usoda kot predsednika uprave Mercatorja (in množico drugih menedžerjev)? Bi državni banki potrebovali tolikšni dokapitalizaciji? In tako dalje.
Kar se je začelo z Mercatorjem, so bile metastaze procesa, ki je potekal vrsto let; morda je bila za njihov razvoj potrebna prav ta vlada, morda bi se razvile tudi v času kakšne drugačne. (Sam mislim, da se je takšen faustovsko-mefistovski odnos med delom menedžerske elite in politko lahko razvil samo in prav v času te vlade, a to tukaj ni pomembno.) Zdaj so, kakor je videti, politiki ‘kot takšni’ te metastaze zrasle čez glavo. Ne glede na to, kdo oziroma katera stranka je bila kdaj s katerim ‘tajkunom’ v španoviji in na koga bo v torek kazal čigav prst - težko se je ne strinjati z Gregorjem Golobičem, ki je prejšnji teden med Vročim stolom dejal, da celotni politični razred v času tranzicije, po letu 199o ni dobro opravil svoje naloge. A to je veliko volivcev vedelo/čutilo tudi pred to izjavo. Za presojo ‘današnje’ oziroma ‘jutrišnje’ verodostojnosti tako politične elite kot posameznih strank je zato uporabno komaj kaj bolj kot uperjanje prsta v druge.
Objavljeno pod nt, gospodarstvo, slovenija | 
| 
|
Ja, dokler bodo politiki samo kazali s prstom drug na drugega in ugotavljali, da politicna elita ni opravila svojega dela, mi bodo kot volivcu samo sporocali, da v resnici niso pripravljeni nic spremeniti, niso pripravljeni vzpostaviti pravne drzave, niso se pripravljeni odpovedati kadrovanju in dodeljevanju poslov po sistemu vez in poznanstev, se odpovedati privilegijem, sporocajo mi, da je njihov edini cilj ostati pri koritu oziroma priti do njega, se vleci vanj, da bi cim manj ostalo se za koga drugega. Kaj naredimo, ko se otroci med igro sporecejo in kazejo s prstom drug na drugega in se derejo drug cez drugega, kaj je kdo komu naredil? Recemo jim nehajte, ker nobeden ni brez krivde in za naslednjo igro postavimo jasna pravila.
Se strinjam, da strinjanje s to izjavo ni posebej relevantno. Tudi ni iskala strinjanja, ampak je bila namenjena odprtju terena resnejšega razmisleka. Pa tudi sicer to ni (bila) edina izjava. Kakšna (ne samo Drnovškova) se je zgodila tudi v “žaru” dogajanja. A tudi to ni najvažnejše. Kar poskušam poudariti (predvsem na teh straneh, morda malo naivno računajoč, da pri vseh vendarle ne gre samo za retro-alibiziranje) je, da ta (ne)slavna tranzicija ni bila tako enostavno črno-bela in - še važnejše - da tudi nadaljevanje ne bo. Zato velja biti natančen pri rekonstrukciji dogajanja in vlog posameznih akterjev v preteklosti (jasno, da je iz priložene tudi po naravi stvari moralo marsikaj izpasti), sicer bo šlo v izgubo tudi tisto, kar je bilo dobro oz. ni bilo najslabše (kot se bolje prilega sciniziranemu ušesu tega post-časa). Komu to najbolj ustreza, predvsem pa, kdo se vlači pod to vlečko, mi ni treba poudarjati. Gotovo v prvi vrsti to ni Srečko Prijatelj in njegovo vsi-ste-isti rezgetanje.
Če bi Interbrew dobil Union, potem bi dobili nekaj novih pijač, tako v Unionu kot tudi v Fructalu.
Noben lastnik ne bi tako nasilno prekinil razvoj, kot je to naredilo Laško. Do prevzema je moralo kopirati Unionove novosti (steklenice, nalepke, nova piva ipd), potem pa je razvoj enostavno blokiralo, da je ostalo več dobičke za norosti na delniškem trgu.
Nikoli mi ne bi jasno, zakaj managerji hočejo poleg proizvodnje voditi tudi trgovanje s finančnimi papirji.
Nekateri med njimi so osnovno dejavnost sploh opustili.
Hvaležni smo lahko Vojku za ta kronološki in dogodkovni prerez zadeve Laško/Union/Intev … od leta 2000 do danes.
A povedati je treba, da se je vzorec privilegirane firme začel že v osemdesetih letih (od cca 1970 naprej). Takrat se je začel dvigati veliki Mercator, podprt s strahovito propagandno mašinerijo pod geslom “Mercator, najboljši sosed”, ki so ga tedanji “neodvisni” fejst fantje spremenili v “Mečkator, najboljši sosed”; nato pa še Union in Laško, ki pa sta imela svoje fane lepo porazdeljene! In to se je nadaljevalo do odhoda Jankovića iz uprave Mercatorja in donedavno tudi pri Laškem. Pri vsem tem dogajanju in vzorcu pa smo vsi pozabili na množico “sponzoriranih”, ki so tako kot pri drugih “velikih”, držali vrečo in omogočali prav tak potek dogodkov ter ustvarjali potrebno ozračje za “nacionalni interes” tako med ljudmi kot v medijih. A in kako naprej? “Sponzorirani” se ne bodo dali kar tako.
Med pivovarsko vojno se je namreč uveljavilo spoznanje, da povezanih oseb ni mogoče dokazati, da ponudbe za prevzem ni treba dati, dokler zanj ni vse pripravljeno ‘pod mizo’, da pravosodje ni usposobljeno za enakopravno kosanje z najboljšimi odvetniki v državi, da je mogoče s tiho privolitvijo državnih skladov in bank navzlic evropski zakonodaji imeti v statutu omejitev glasovalnih pravic, da se da strah politikov pred volitvami oziroma njihovo željo po oblasti imenitno izkoristiti …
bravo in to se vidi na vsakem koraku pri vsakem posamezniiku in njegovem \”vse je naše\” načinu razmišljanju (od soseska je otroško igrišče mojih prekrasnih štirih otrok, ki lahko po cestah vodzijo adrenalinske štirikolesnike, čeprav so stari manj kot 10 let, preko pobesnelih in ponarodelih tridnevnih veselic, ki parajo ušese državi, prirejajo pa jih stebri komunalne organiziranosti - gasilci, z bontonom skreganim pljuvanjem pisunov, ki si služijo kruh z izdajo vsakovrstnih Slvoenskih tednikov,.. od z reflektorji rasvetljene koče premierjevega brata v, včasih kočevskem pragozdu, preko partijskih fakultet za javne uslužbence, ki se jih plačuje z \”nič večjih davkov\” na lastni koži občutenim bajukovim nategom, kriminala občinskih belih ovratnikov do državnih tajkunov in skrivnosti orožarskih poslov najzaslužnejših osamosvojiteljev, ki imajo zvezana usta on vsakokratnem nerazumnem kazanju argumenta moči sosedov,… SFRJ, je bila narejena po meri slovenskih partijcev in rak tedanjega razmišljanja je danes bolj živ, kot je bil kadarkoli do sedaj - kolektiv ima zmeraj prav politika je zmagovalna,..
A sem, prav razumel Anika, da se je z odhodom Jankovića iz Merkatorja obdobje SFRJ v postsocialistični, bodoče federativni (glede na pokrajinsko zakonodajo) republiki Sloveniji, ki jo trenutno vodi v preteklosti manj uspešna \”trda\” frakcija komunistične partije jugoslavije (jambrek, brezigar, rupel, brejc, jerovšek, .. bavčar, janša ), končalo? zopet karikiram, ali še zmeraj ne gre mimo ta, ki je bolj moj, temu se oprosti, tistemu, ki ni pa , kriv ali ne, po njem?
za začetek bi bilo osvežilno (obn zdravi pameti, ki nam je zmeraj vsem primanjkuje), da zakonodajalec poskrbi, da so zakoni, ki jih spiše smiselni in jih je končno številčo, ter da pravosodna veja oblasti poskrbi za njihovo izvajanje - da prične delovati pravna država in to na temeljih evropske demokracije - pravice za vse in za vse enaka.
@James
Ne, James. Hotela sem povedati le to, da se je začelo vse skupaj v sedemdesetih letih in da še kar traja.
Sedemnajstletna Slovenija je danes posiljena. Posilili so jo “kurji tatovi”. Zato oblečimo črnino, da izrazimo svojo žalost, obup in malodušje.
se opravičujem za dodatno jutranjo “nataknjenost”
Ana M. Mayerhold.
“… ta (ne)slavna tranzicija ni bila tako enostavno črno-bela in - še važnejše - da tudi nadaljevanje ne bo …”
Gregor, res je, tudi nadaljevanje ne bo črno-belo in prav za to gre, namreč, ali bodo prevladovali svetlo ali temnosivi odtenki.
Tej vladi kot celoti in vsaki koalicijski stranki posebej smo lahko hvaležni za izjemen prispevek k spoznavanju velikanske razlike med normativno in dejansko ‘družbeno ureditvijo’, Nemci bi rekli med realverfassung in formalverfassung. O tem smo lahko marsikaj izvedeli že prej (in mnogi volivci so glede na to leta 2004 tudi glasovali), šele zdaj pa vemo oziroma brutalno poučeni lahko vemo, kako zelo neučinkoviti so imunski sistemi demokracije, pravne države, trga … v tej državi. Zato imamo, državljani, zdaj toliko večji problem z odločitivijo, komu lahko - če sploh - zaupamo. In ker ga ni sistema, popolnoma odpornega na zlorabe, je to vprašanje toliko pomembnejše. Tukaj se začne problem moralne avtoritete oziroma verodostojnosti, ki jo, kakor je videti, volivci pri strankah pogrešaj-m-o še bolj kot ‘najboljše možne’ programske zamisli za zmanjšanje razlike med tistim, kar je in tistim, kar naj bi bilo.
Zal pri nami je edino lepa Katarina nekoliko nov pojav v politiki. Ni stranke, ki bi se zavzemala za zmanjsanje javne porabe. Samo naivci lahko pricakujejo vecje spremembe po 4. letih Janeza Janse in ponovno Joska Jorasa. Kumrovec & Tacen forever!
Vojko,
hočeš konkreten odgovor?
Eden je prišel danes: Mercator ne bi bil avstrijski
http://www.finance.si/215042/U.....Mercatorja
Drugi odgovori pa bodo tudi prišli verjetno že kmalu: ko bodo Laško (z Unionom, Radensko in Fructalom), Delo, Večer, itd. pristali pri tistih tujih bankah, kjer si je Boško sposodil denar, preden se je zaplezal tako finančno kot tudi politično z JJ ter nenadoma delujočimi regulatorji trga.
JPD spet plete pravljice. Žal. Po bitki je lahko biti general. V bitki sami pa tudi JPD ni bil zmagovalec. Interbrew bi lahko dal Unionu veliko več kot ji je dalo Laško. Laško je tako ali tako le kopiralo Union. Od koga naj kopira zdaj?
Ja, Joze, nacionalni interes zacenja dobivati pravi obraz.
Podplat, kdaj si se ti rodil? Včeraj?
Naredi najprej svojo domačo nalogo in preberi zadeve od leta 2000 naprej, ko se je ta konkretna zgodba začela, da ti bodo vsaj malo jasni obrisi, “kdo je bil kje” in kaj je kdo javno zagovarjal v tej konkretni zadevi zadnjih 8 let.
Članek je, milo rečeno, deplasiran. Kaj bi, če bi … Kaj bi se zgodilo, če bi InBev uspel kupiti Union, nato pa še Laško? Kaj bi se zgodilo, če bi malikovalec tujega zasebnega lastništva Jože P. Damijan kot član vlade zagotavljal pluralnost medijskega prostora s prodajo Dela belgijskemu pivovarju? Etc …
Je pa zanimiva reakcija Damijana. A je slučajno kaj narobe, če Laško proda Mercator Avstrijcem? Ali Angležem? Laško se je do Uniona dokopalo po čisto legalni poti, plačalo prevzemno premijo in nadaljevalo z ekspanzijo.
In ko se že išče izvirnega krivca za obstoj akumulacije kapitala v slovenskih rokah: to so zabite živalske stupide (da uporabim besede borca za kulturo dialoga Mića Mrkaića) v podobi slovenskih volilcev, ki so od leta 1990 naprej podpirali gradualističen prehod v tržno gospodarstvo.
Obstaja pa še udobna pozicija neoliberalcev, ki tulijo, kako so vseskozi imeli prav in sanjajo o nekih “kaj bi, če bi”, ko pa si je bilo treba umazati roke s konkretnim gospodarsko politiko, pa so jo na stroške davkoplačevalcev popihali jadrat na Kornate.
Kratka zgodovina lastništva Mercatorja:
… * 1. aprila 2008: poslanci razpravljajo o Mercatorjevi prodaji…
Sef Evropske centralne banke Trichet je napovedal, da bodo na naslednjem zasedanju sveta guvernerjev najbrz dvignili obrestno mero. Krediti se bodo torej se podrazili, Srot pa ima ze zdaj tezave z odplacevanjem.
Trichet hints at future rate hike
http://news.bbc.co.uk/2/hi/business/7437849.stm
Laško se je pač pokazalo kot izrednio nekredibilno skoraj imbecilno. Že sam Šrotov komentar včeraj in predvčerajšnjim je povedal vse. OK ujeli ste me, ampak jaz hočem samo dobro, vsi drugi pa le slabo. Kot bi gledal malo dete ki te hoče pretentati, ti pa se delaš kot da ne ves.
Kredibilnost hočeš od Laškega? Oprosti, o čem pa bluziš?
PL je gospodarska organizacija, ki teži za čim večjim dobičkom. To je dolžna do nas delničarjev in kar mora početi v skladu z zakonom.
In ne, da bo tebe zadovoljevala v kredibilnosti.
@kronik
“Laško se je do Uniona dokopalo po čisto legalni poti, plačalo prevzemno premijo in nadaljevalo z ekspanzijo.”
Tale je pa mongoloidna. No, vsaj otroško naivna. Laško je nadaljevalo z ekspanzijo Laškega, ne pa Uniona. Union že leta nima novih proizvodov. “Legalno” pot prevzema pa je tlakoval Plahutnik (in Bole s svojo študijo) z odobritvijo tržne koncentracije na trgu piva.
Ekspanzija Laškega ni šla po organski poti, saj njegova prodaja piva stagnira, izvoz pa močno upada. Laško je raslo le s prevzemi. Izmed teh pa je morda bil povsem legalen le “prijateljski” prevzem Radenske, vse ostalo pa je bilo onkraj meje legalnosti, saj je temeljilo na izigravanju prevzemne zakonodaje (delniška parkirišča). Sicer pa je zgoraj Vojko korektno povzel metode ekspanzije Laškega.
Črt, Damijan: Laško je prišlo do Uniona po legalni poti. Nobeno sodišče ni odločilo drugače. Pivovarji so plačali zajetno prevzemno premijo in nadaljevali z ekspanzijo, organsko ali ne, to je čisto vseeno. Kaj ti ni jasno, črt? Kaj ti ni jasno, Damijan?
Kar se tiče pa relevantnega trga piva, pa se kar strinjam, da Slovenija ni relevanten trg. Vsi trgovci lahko brez problemov na svoje police postavijo piva drugih pivovarjev, ki so direkten konkurent Laškemu. Jože pije Budvarja, pa pride skozi ceneje, kot če bi pil Laškega - in to v Sloveniji, kjer naj bi Laško imelo nekakšen monopol. Lepo vas prosim. Morda ima Laško monopol pri proizvodnji piva v Sloveniji, ampak to je ob močni konkurenci tujih pivovarjev, ki so prisotni na slovenskem trgu, blažev žegen. Jebeš monopol, ki ga ne moreš zlorabiti.
in Bavčar? Po moje je istrski benzin še neprimerno večji primer “uspeha”. in ali je baklanska socialistična federativna republika Slovenija v kateri gledam replike (čas je medtem šel naprej in tehnološki razvoj z njim, število ljudi je hkrati močno naraslo, enako število avtomobilov in tovornjakov ter črnih streh in kvadratnih hektarjev betona in asfalta, no drugače pa..?) “kradejo vsi od malega ritarja do Josipa Broza”, in ker je potemtakem vse relativno je ljudstvo, ta dika in ponos, na vsakem koraku vzpodbujano, da se “znajde”, kaj malega “vzame”, saj je država tam, da gremo mimo njenih predpisov (npr. nobena svetloba se ponoči ne sme širiti navzgor, večinoma navzdol in največ do horizonle, to je zakon.. eh, pa poglejmo svetlobno drugo najbolj onesnaženo deželico, poasfaltirano in z reflektorji v nebo osvetljenimi cerkvami, mostovi in parkirišči - dan in noč - energije samo v ta namen gre za celotno krško jedrsko elektrarno, in svetloba ponoči dokazano poveča obolevnost za rakom pri ljudeh - so what?).
Niti pod razno se mase, ki so ravno ta vikend množico obiskale gasilske veselice (saj jim je ja Broz, ups. kako se že piše aktualni predsednik, eh, saj je vseeno, kako se piše, on je medtem prižgal reflektor v Brozovi lovski koči, ki si jo lasti njegov brat in do katere danes vodi že široka zasfaltiran bulevar in elektrika, elektrika,.) in svinjale okolje z neznosnim hrupom, ki je šel čez vse zakonsko predpisane meje ne bodo menjale - ne na balkanu. posamezniki? ja, to pa ja. In na tem se mora graditi.
Samo en egoizem je neprimerno slabši od egoizma poameznika, egoizem družine pravi nobelovec A. Gide in se na žalost ne moti.
Vsaj na začetku je bila igra Laškega transparentna.
Ne smemo pozabiti, da so potekali pogovori med nekdanjim direktorjem Uniona, Lavričem ter med direktorjem Laškega Turškom. Slednji je predlagal medsebojni, 30 % nakup delnic, vendar je Lavrič ponudbo odklonil.
Sicer je pa situacija okoli Šrota napihnjena. Jaz, kot delničar nisem prepričam, da bi bilo zame pod Interbrewom bolje. Za vse ostale, nedelničarje pa se sprašujem , čemu s tem sploh ukvarjate?
Lastnina je stvar lastnikov in ne neke, kdo ve čemu, prizadete množice.
Tu sem malo razširil svojo misel:
http://rado.blog.siol.net/2008.....ska-srota/
Ja, črt in jože, česa ne razumeta?! Legalno je, če sodnik tako odloči. Sta morda kdaj mislila kaj drugače? S tem ko je postopek proti PL zaradi kršenja prezemne zakonodaje npr. zastaral, je postal legalen. Sam sem bil popolnoma paf, ko smo pri nas sprejeli zakon o denacionalizaciji. Nacionalizacija po vojni je bila izvedena na podlagi zakona. Torej je bila legalna. Nobeno sodišče takrat ni odločilo drugače. Ne razumem kaj so ga srali s to denacionalizacijo. Nikoli tudi nisem razumel zakaj je bilo potrebno vračati premoženje, ki so ga nacisti naropali Židom. To je bilo takrat ja legalno. Noben sodnik v nacistični Nemčiji ni odločil drugače. Ne razumem kaj Židom ni bilo jasno. Torej, še enkrat črt in jože: kaj vama ni jasno?
P.S.: Upam, da bodo določeni zapisi na tem blogu (pa še katerem drugem, slej kot prej zbrisani. Ne bi želel, da se podobne ideje primejo tistih, ki rastejo za nami.
Jaz kot nedelničar vem, da, če bi imeli namesto sedanjega monopola dve konkurenčni si podjetji, da bi danes pil boljše in cenejše pivo, ter ostale produkte - morda celo kakšnega novega.
Uf, Igor, tudi meni se je nenadoma posvetilo. Prideš na oblast, spremeniš zakonodajo in vse nacionaliziraš ali podariš svojim. In je vse legalno.
Ali pa podkupiš varuha konkurence, ali trga vrednostnih papirjev, ali sodnike…da ne naredijo ničesar. In je spet vse legalno.
Krasen novi svet. Sem ostal brez besed.
Ali pa, da denimo kronika - bog ne daj - slučajno povozi avto, voznik zbeži, kronik si zapomni registracijo in jo pove policistom. Toda ti ne naredijo ničesar, ker je pač pobegli voznik sorodnik nekega politika ali tajkuna… Vse legalno?
Si res želimo živeti v takšni državi, kjer se pravica in zakonitost izvajata selektivno?! Enkrat ja, drugič ne. Za moje ne velja, za ostalo rajo pa?
To ni država, za katero smo se borili leta 1988. Takrat smo zahtevali, da vojska spoštuje zakone tiste države. In danes ne zahtevamo ničesar več, ampak da naj regulatorni organi, organi pregona ter tožilstvo in sodišča spoštujejo zakonodajo! Zahtevamo pravno državo! To je vse.
No, ja prof. Damjan.
)
Nacionalizacija je instrument ekonomske politike. Država je ugotovila, da bo s takšnim postopkom najlažje zagotovila blaginjo večine ljudi (dobro, priznam: in eliminirala sovražni razred bogatunov - kot kolateralno škodo
Zdi se, da obraten proces ob osamosvojitvi ravno ni po godu širokim masam.
vse štima, razen denacionalizacije pri meni. prideš na oblast vse nacionaliziraš - barabija. prideš čez desetletja na oblast vse nacionaliziraš - poprava krivic. A si res žeilš živeti v taki državi? (vse povzeto po mojem predhodniku). Denacionalizacija je bila edina čista kraja in tajkunizacija po letu 1988.A sem se za to boril? zakaj so potomci v vojni propadlih (propadla so pod tretjim rajhom in ne pod partizansko državo!!) papirničarjev dobivali milijone v takratnih nemških markah (in so danes vsepovsod zraven, kjer so t.i. pidovski tajkuni), kako to da družbeni zajedalec (ki javno oznani, da ni njegovo delo pomagati vzpostaviti pravično družbo) RKC oz. država vatikan dobi povrnjeno edino bogastvo, ki na planetu še obstaja - družbenom zemljo (nepremičnine hkrati z gozdovi), čeprav do njih potemtakem ni prišel legalno (saj države nismo imeli, talali od drugje), kako to, da danes v beltincih gledamo pra, pra nečaka beltinskške cesarice, katere država je že davno pozaljene, pravno pa je nasledstvo že bilo urejeno,.. ne me basat JPD -a smno se vrnili v čas največjih naivcev - ali kar vem, da je res, spretno manipuliramo tako, kot nam paše. A si želim socialistične federativne Slovenije? Ne, pa jo imam - sprego avtortitarne (po besedah vseljudske, ki največjo težo in priznanje daje gasilcem, če prav razumem premierja) oblasti in klera iz Vatikana, ki je pobasal smetano (tako, kot za časa SFRJ-še pomnite tovariši, ali pa resnično mislite, da je bil kler takrat bolj zatiran od ljudstva?), državo, kjer majhni kradejo malo, veliki veliko (in pri tem majhne vzpodbujajo, da so potem tiho, ko svinjarija pride na dan), kjer je na tisoče zakonov, ki jih nobeden ne spoštuje, kjer je edini heroj “mati”, kjer si spoštovan, če sosed izve, da goljufaš državo (tam se sme, tam, je vsega v neizčrpnih količinah), kjer lokalni župani od lastnikov kapitala polnijo žepe in dajejo službe žlahti za uničujoče posle gradbincev, kjer vse tuli in laja od izumiranja, vsak trenutek pa je v državici 2.2. mio ljudi in pokajo porodnišnice po šivih, kjer.. živimo sliko in priliko SFRJ -le čas je šel naprej. Bolj na tleh ne vem napisati - a so nekateri res že popoplnoma izgubili zmožnost primerjalnega in vzročno-posledičnega razmišljanja z operiranjem s predznanjem? ali pa le spretno in za vsakdanjo rabio malo opletajo s rpavičnostjo in poštenostjo ob vsaki lumpariji - in lumpraija bi denacionalizacija bila, če ne bi bila taka svinjarija, ki je povzročila nepreimerno večje krivice (prizadela več ljudi), kot privatizacijska tajkunizacija. In to se bo pokazala - kako priročno, sinu in ne očetu, ki je to skuhal.
Igor Masten, Jože P. Damijan, umirita konje.
Igor, kako lahko primerjaš poboje Židov z laškim nakupom Uniona? V prvem primeru gre za zločin proti človečnosti, v drugem primeru pa za prevzemne mahinacije, ki so bile predmet večih sodnih postopkov, kjer je bila vsem vpletenim strankam zagotovljena pravica do pravičnega sojenja. Neoliberalni skrajneži res nimate občutka za mero, v podporo svojim blodnjam pa vlečete tako absurdne in gnusne primerjave, da človek dobi občutek, da vam je gnev skisal možgane.
In Jože, kako lahko primerjaš hit-and-run z laškim nakupom Uniona? Morebiten uboj s parkiranjem nekaj delnic? Načrtno mešaš hruške in jabolka, ker ti je Laško trn v peti. Pivce za živce, enga Budvarja najbolje.
Laško je čisto legalno prišlo do Uniona in vsi, ki sedaj tukaj bevskate, kako je to dokaz odsotnosti pravne države, se vprašajte, kako lahko Microsoft drži 95 odstotkov trga operacijskih sistemov. Kapitalizem pač ni za tiste s šibkim srcem, ki imajo poleg tega še ta privilegij, da lahko litanije pišejo na varnem, s plačo iz državnega proračuna in z neko idealno-tipsko vizijo trga v glavi.
@kronik
Ni mi jasno kaj si sploh pojasnil…
Katero sodišče je sploh odločalo?
Varuh konkurence je nategnil Interbrew in to je to. Glede legalnosti so te pa podučili že nekateri pred mano.
Nikoli pri prevzemu ni kritičen zgolj monopolni položaj ampak vsak prevladujoč položaj na trgu. To je morda pri nas še zdaj problematično pri točenih pivih, pri stekleničenih verjetno ne. To, da je bila stvar z vidika konkurence problematična pri prevzemanju Uniona, je pa jasno iz Boletove študije, saj je človek moral razširit trg na vse alkoholne pijače, da je lahko ugotovil skladnost prevzema z ZOK.
@rado
“Za vse ostale, nedelničarje pa se sprašujem , čemu s tem sploh ukvarjate?”
Če recimo Spar kupi Mercator, pa ti nisi njun delničar, to nima nobenega vpliva nate kot potrošnika?
Črt,
zato pa imamo državo, voljene poslance in stranke, da poskrbijo za širše ekonomske interese in za ugodnejše preživetje vseh.
Moj egoistični interes je moja lastnina - delnice, moj splošni interes - država.
Iz tega dialoga izhaja optimalen proces.
Ne vem točno, katero sodišče je odločalo točno o čem, vendar je bila stvar tudi pred sodiščem. Ampak zgleda Plahutnikova presoja le ni bila tako zmotna, če je nobeden ni spodbijal pred sodiščem. Konkurenčno pravo EU je neposredno uporabno v Sloveniji in če je bilo kršeno, so imele vse vpletene stranke možnost zahtevati sodno presojo. Slovenija ni neka nacistična, totalitarna ali avtoritarna država, ampak članica EU, zato se lahko neoliberalci sprijaznite z legalnostjo prevzema Uniona in pustite krematorije in konclagerje spominu zgodovine.
Z vidika potrošnika pa je, ne glede na pravo konkurence, problematična samo zloraba prevladujočega položaja, ne prevladujoč položaj kot tak. Konec koncev bi moralo biti pravo konkurence mehanizem za varovanje potrošnikov, ne pa konkurentov, kakor se rado dogaja.
Se je že zgodilo, da so varuhi konkurence ugotovili zlorabo prevladujočega položaja tudi zato, ker je imela ena firma hudo nadmočno tehnologijo od druge in slednja ni mogla vstopiti na trg.
@kronik
Že ves čas govoriš na pamet. Problema ni obravnavalo sodišče. Sploh pa ni bilo večih sodnih postopkov???!!! Razen, če je UVK zate sodišče.
Dejstvo, da se Interbrew ni pritožil kot (poleg slovenskih pivcev piva) edina prizadeta stranka, ne legalizira prevzema. Legalen je bil zgolj zato, ker UVK ni korektno opravil svojega dela. Morda bi bilo bolje, da odložiš svoj sodček Laškega do večera, ker začenjaš halucinirat s krematoriji.
jasno, da sem govoril o zlorabi položaja in ne položaju samem. Boš pa celo ti verjetno razumel, da se je odločalo o “dovoljenju za prevzem” in ne ravnanju na trgu. Odločalo se je torej o tem ali se s prevzemom vzpostavljajo pogoji za prevladujoč položaj.
Kar se pa tiče pisanja “na varnem”, si ti edini, ki se skrivaš za pseudonimom.
@rado
Torej prizadeti potrošniki po tvojem ne smemo objokavati potencialno cenejšega piva? Optimiziraš lahko samo ti kot lastnik kapitala, vsi drugi subjekti pa ne?
Črt,
ti kar objokuj kar želiš, vendar so stvari, tudi morebitna nižja cena piva, zgolj hipotetične. Lahko bi bile, lahko pa tudi ne. No, zadnji dve leti Laško ni podražilo piva. Že to je nekaj.
Kar se pa izbora tiče, ga je v moji trgovini na Celjskem dovolj. Jaz običajno izbiram med Hajnikenom, Unionom in tudi Češkimi pivi, ki so mi blizu. /čeprav so pri meni na prvem mestu vendarle vina/.
Menda nisi Črt ti kje bogu za hrbtom, kjer nimate takšne izbire?
Ok, Črt. Greva lepo počasi, da se ne spotakneš:
1. Sodišča so bila vključena v zgodbo o Unionu. Predlagam, da pobrskaš po arhivu tvojega priljubljenega spletnega časnika. Ni pa sodišče presojalo pravilnosti odločitve UVK.
2. To pa zato, ker je Interbrew uvidel, da s spodbijanjem odločitve UVK ne bo nič dosegel. Po mnenju Interbrewa je bila odločitev UVK očitno dovolj dobro utemeljena. Ti imaš drugačno mnenje, ampak to prevzema še ne problematizira. Interbrewu so bile odprte čisto vse poti, da spodbije odločitev UVK. To je pravna država.
3. Židov v debato nisem potegnil jaz, ampak lokalni neoliberalec Igor Masten, ko je primerjal po njegovem sporen prevzem Uniona s poboji Židov. S skrajneži se je težko pogovarjat.
4. Ne rabiš mi predavati o konkurenčnem pravu, ker ga dovolj dobro poznam. Opozoriti sem hotel le - in tudi zapisal “ne glede na pravo konkurence” -, da imajo varuhi konkurence vse prevečkrat pred očmi konkurente določenega podjetja kot pa potrošnike.
Verjetno je Črt tvoj psevdonim, tako da v tvojem očitku zaznavam neoliberalno dvoličnost. Če temu ni tako, pa se ti naj predstavim. Sem Krunoslav.
Se opravičujem neoliberalcu Mastenu za svoje halucinacije o pobojih Židov. Res ne vem, kje sem jih videl.
Rado,
zgrešil si poanto.
Sicer pa iskrena hvala, ker dovoliš, da objokujem potencialno nižje cene. Celo lokalpatriot kot ti ne more zanikati dejstva, da bi bile mogoče.
Tudi v Lj. imamo dovolj piva na izbiro, a Laško pri tem ni prav nič pomagalo.
Vedno je zelo zanimivo videti, kako komentatorji veliko govorijo o drugih, pa s tem še največ povejo o sebi. Poglejmo si pridevnike, ki so mi (Igorju Mastenu) bili dani:
- “Neoliberalni skrajneži … ”
- “… gnev skisal možgane …”
- “Židov v debato nisem potegnil jaz, ampak lokalni neoliberalec Igor Masten, ko je primerjal po njegovem sporen prevzem Uniona s poboji Židov. S skrajneži se je težko pogovarjat.”
Pa še po spoznanju težav z disleksičnostjo: “Se opravičujem neoliberalcu Mastenu…”.
Krunoslav (se opravičujem, da mi je ušel priimek!?), kako bi na podlagi tega, pa ostalega zgoraj napisanega, opisal še sebe? Daj, nam na ljubo, navrži nekaj pridevnikov, da vidimo, kaj tvoje domače ogledalo vidi vsak dan. Svoje vsebinske argumente bogato nadgrajuješ z osebnimi oznakami. Si lahko predstavljaš kakšno težo bi tvoji argumenti imeli šele, ko bi z ustreznimi pridevniki okrasil še sebe?
Ja, enostavno se je skrivati za psevdonimi in domišljijskimi e-mail naslovi ter nato pljuvati po ostalih. To so zame internetni teroristi.
Reve, ki so pogumne le v anonimnosti internetne povezave.
Tisti, ki imajo jajca, se izpostavijo s polno identiteto in odgovarjajo za svoje besede. Upam, da bomo nekega dneva tudi na tem mediju deležni tovrstne argumentirane razprave med enakopravnimi identificiranimi subjekti.
Eh Črt,
oseben postajaš. Lokalpatriotizem mi očitaš. Se ti zdi, da takšna obsodba sodi v resno debato? Če bi slučajno pokukal na moj blog, do tega spoznanja že ne bi prišel.
Sicer pa prehitevaš z izpeljavami. Za dobro izpeljavo moraš imeti ustrezno število korektnih premis. Več o tem boš izvedel v tej rubriki: http://rado.blog.siol.net/cate.....-razpravi/
Jože,
če bi vsi razpravljali ad rem, potem identiteta ne bi bila važna. Problem je, ker mnoge zanese v osebno diskusijo in diskvalifikacije. Morda bi pa veljalo, vsaj na kvalitetnejših blogih, vpeljati sistem komentiranja le tistim, ki ob prijavi uredniku, razkrijejo polno identiteto.
Rado,
to sem že (javno) predlagal uredniku, vendar pravi, da je težko preveriti pristnost identitete. No, upam, da bomo vseeno šli v to smer. Sicer bomo pač nehali komentirati na tem blogu.
Ne vem, zakaj ste vsi tako presneto resni. Ali vas pestijo krediti, ali borza ali kakšne bolj intimne tegobe …? Malo humorja, ki je znak inteligence, in malo tavtologije - ta nas bo potegnila ven - in malo analogije, da se popolnoma ne izgubimo.
“A Rose is a Rose is a Rose,” Gertrude Stein – TAVTOLOGIJA
»Mnogo stvari se je nato pojavilo v ponavljanju, tisto, kar je neko zgodovino vsakega posameznika naredilo dostopno vsakomur, ki jih je poslušal. Mnogo stvari vsakterega se je pojavilo, in ko jih je človek poslušal in prisluhnil vsemu tistemu ponavljanju v njih, se je vselej razjasnilo tisto o njih, njihova temeljna lastnost, njihova nrav ali nravi, pomešane v njih, da bi naredile iz njih célo, na kakršen koli način že vse tiste nravi, pomešane v njih. Potem, sčasoma bo in bi bila to zgodovina slehernika.
Ko se človek dokoplje do občutenja celosti kogar koli od začetka do konca, ko zazna vse vrste ponavljanj, ki so v njih, na različne načine ob različnih časih prihaja ponavljanje iz njih, vse vrste stvari in mešanic v vsakomer, vsakdo lahko potem uzre, če vsakogar ostro opazuje, vsakogar, ki živi v njegovi bližini, da je zgodovina slehernika dolga. Zgodovina vsakogar mora biti dolga. Zgodovina kogar koli mora biti dolga, počasi se pojavlja iz njih od njihovega začenjanja do njihovega končanja, počasi lahko doumeš to v njih, nrav in mešanico nravi v njih, počasi pride vse na dan iz vsakogar v obliki ponavljanja, kar vsakdo ponavlja v različnih koščkih in načinih glede na način, kako tisto živi v njih, počasi se potem pojavi iz njih zgodovina, počasi bo nato vsakdo, ki dobro opazuje vsakogar, imel na dlani celotno zgodovino tega posameznika. Počasi prihaja zgodovina vsakogar iz vsakogar. Sčasoma bo potem to zgodovina nas vseh. Večinoma bo vsaka zgodovina dolga. Počasi prihaja iz vsakogar, počasi bo vsakdo, ki jih gleda in vidi, doumel zgodovino vsakega posameznega koščka vsakogar živečega v zgodovini celotnega vsakogar, kar bo nekoč zgodovina vsakogar.«
(Nastanek Američanov, Harcourt, Brace & Co., stran 128.)
Ponavljanje je potem v vsakomer, v vsakomer je njihovo bitje in njihovo čutenje in njihov način uresničevanja vsega, in vsakdo in vsi jih razodevajo v ponavljanju. Bolj in bolj postaja nato vsakdo jasnejši komur koli.
Počasi vsakdo postaja z nepretrganim ponavljanjem do najdrobnejših različic nekomu jasnejši. Vsakdo, ki je kadar koli živel ali bi živel morda, bo jasno uresničen po nekom. Nekoč bo obstajala odrejena in urejena zgodovina vsakogar. Polagoma se bo vsakovrstnost posameznika podedovala v urejeni prepoznavnosti. Bolj in bolj je zato čudovito živeti, ko se najdrobnejše različice jasnijo v urejeno prepoznavnost, in pri tem vsakogar naredijo delec nečesa njihovega, nečesa od moža in nečesa od žene. Ponavljanje je potemtakem v vsakomer, vsakdo nato postaja sčasoma jasnejši drugemu, nekoč bo potem tako urejena zgodovina vsakogar, ki je kadar koli živel ali bo kadar koli živel.
(Nastanek Američanov, str. 128.)
Vsakdo je vselej zelo zavzet, nihče pa ne bi nikoli hotel priznati, da je vsakdo videti kot nekdo drug, in ko to uvidijo, večinoma nihče ne mara o tem ničesar slišati. Zame je izredno pomembno, da se tega vselej zavedam, da vselej opazim, kdo je videti kot drug, in da to povem.
(Nastanek Američanov, str. 211.)
Pišem zase in za neznance, to delam v svoje dobro in v dobro tistih, ki vedo, da vem, da so videti kot drugi, da se sicer razlikujejo, a se vselej ponavljajo. Nekaj jih je, ki jim je všeč, da vem, da so kot mnogi drugi, in to ponavljajo, so pa mnogi, ki jim to nikoli ne bi moglo biti resnično všeč.
Znotraj vsakogar je eden, vsakdo spominja na nekoga drugega, ki živi, ali je ali bo živel. Vsakdo mora izreči o vsakomer, da je prav tak kot prav tisti, ki ga vidim v njem, vsakdo mora izreči o vsaki, da je prav taka kot neka druga, in to naj bi človek povedal, ko se tega spomni. Tako gre vselej v življenju, vsakdo se vselej spomni nekoga, ki je podoben nekomu in ga nato tako gledajo. Tako potekajo ponavljajoči se, vsakdo je znotraj onih vseh in vsakdo je podoben drugim in to je vselej tako zelo zanimivo.
Gertrude Stein, odlomki iz knjige »Nastanek Američanov«, prevod: Ana M. Mayerhold
“Kakor zgoraj, tako spodaj, kakor spodaj, tako zgoraj”, Hermes Trismegistos – ANALOGIJA
»Izreci Besedo Veličastja in Groze!
Pravilno, brez laži in zanesljivo brez napake,
In bistvo Resnice. Vem.
Kakor zgoraj, tako spodaj,
Kakor spodaj, tako zgoraj,
Vladavina Čudotvorja Ene Stvari – Ljubezni.
Kakor vse iz Ene izvira po eni nameri,
Tako se je vse iz Ene rodilo po premeni.
Sonce je zaplodilo, Mesec je rodil to Eno Vesolje.
Zrak je bil njegov voz in Zemlja njegova dojilja.
To je koren vseh čarov
Vsega sveta, od začetka vsega.
Tu je studenec in vrelo vsake Žive,
Naj se razlije na Zemljo! Njegova moč je popolna.
Blago, nežno zdaj uporabi svojo Veščino,
In prečisti, kar je grobega, loči zemljo in ogenj.
Glej! Dvigala se je in padala, gibko
In urno ta brezkončna ovijača zemlje in nebes;
Da je mogla sprejeti moč Ljubezni podvojene,
Moči spodaj so se združile s tistimi zgoraj,
In naj bo tvoja slava sveta.
In tema zbeži pred Tvojim Kraljevim Svetiščem.
To je močna moč vseh moči; preseže
Subtilno in ga ukroti. Predre surovo in ga odreši.
Tako privede vse stvari do njihove usojene Polnosti:
Vse je bilo ustvarjeno zgolj za to.
O čudovitost čudeža! O magičen dej!
Vse stvari so prilagojene enemu krožnemu kodu!
Ker si smem lastiti trojnost vse modrosti,
Hermes Trikrat veliki, Največji, je moje ime.
Ko sem napisal to o enem samem samcatem Soncu,
Sem njegovo delo tu napovedal, izzval in končal!«
Aleister Crowley, “Moonchild” - »Mesečevo dete«, prevod Ana M. Mayerhold
In danes je nov dan; morda bo malo preveč “grma” ali pa tudi ne.
No no, Jože in Igor, od vaju je res ganljivo slišati, kako užaljena sta, če vaju kdo označi za neoliberalna skrajneža, ki vama je gnev skisal možgane.
Masten primerja nakup Uniona z razlastitvijo Židov, kar malodane implicira, da živimo v neki totalitarni državi, ne pa članici EU. Izbran primer je simptomatičen: takšne primerjave lahko vleče zgolj skrajnež, ki se bo kmalu razpočil od jeze.
Jože govori o internetnemu terorizmu, ker po njegovem ne bi smel komentirati nihče, ki se ne predstavi s polnim imenom in priimkom. Kot terorista označi mene, ki priznam svojo napako in se opravičim. To je nekaj, kar Jožetu in Igorju ne bo nikoli uspelo: ona dva imata vedno prav in se nimata nikomur nič za opravičevati.
Takšen odnos pelje javne debate v polom, ne pa anonimni komentarji in ostrejši jezik.
Z vso gotovostjo trdim, da se razen nalepk in flaške v Unionu in Laškem ni zgodilo prav nič na razvoju pijač, še več, upam si trditi da je pivo slabše. Fructral vegetira, Radenska pa je letos pokazala del tistega, kar ji je manjkalo in ji večina še manjka. Vsi štirje bi se seveda veliko bolj razvijali brez gospodarja iz Laškega. O tem strokovnjaki in profesorji ne govorijo.
@kronik: Daj no, še ene par pridevnikov o sebi. Še ne gre? Jože in jaz sva neoliberalna skranježa, ki nama je gnev skisal možgane. Kaj si sam?
Kronik,
daj zares umakni to o skisanih možganih.
Drugi del, o neoliberalnih skrajnežih pa utemelji prosim. Seveda, če imaš prave argumente. Ukvarjaj se torej s stališči ljudi in ne z njimi samimi.
Verjamem, da čisto brez soli tudi nisi.
LP
@rado
Morda imaš prav in sem te prehitro okarakteriziral za lokalpatriota. Na to osebnostno lastnost me je napeljal tvoj stavek: “Menda nisi Črt ti kje bogu za hrbtom, kjer nimate takšne izbire?”, ki mi nakazuje, da lokacije rangiraš po dostopnosti piva. To posledično postavlja tvojo regijo visoko pred druge :-). Čudi me pa, da se ti je že pri tem nežnem dotiku tvoje osebnosti tako zelo zaletelo. Morda si rabil le priložnost promovirati svoj blog. Z ostalima izpeljavama na temo tvojih regionalnih (pivovarskih) sosedov pa seveda ne prehitevam.
Še vedno pa nisi uspel argumentirati tvojega osnovnega fehlerja o nepotrebnosti debate za vse nedelničarje Laškega. Tudi argument o tvoji optimizaciji namreč ne izloča potrebe po optimizaciji vseh kupcev piva, ki izgubljajo na širini in globini izbire in morda tudi pri ceni. Pri slednjem tvoj blog ni v nobeno pomoč.
@Krunoslav
Tvoj refleksni gnev do vsega liberalnega ti je zopet zameglil pogled. Prehiter si z deljenjem epitafa neoliberalen. Tvoj oster ton pa nakazuje na pretirano uživanje rdečega mesa. Meni je dejansko ime Črt in se svojega imena ne sramujem kot se izgleda ti svojega. Tudi tvoje tipkanje je očitno hitrejše od tvojega razmišljanja:
1. o zadevi (problemu) pred prevzemom Uniona sodišča niso odločala!
2. Interbrew je očitno ocenil, da je bila klima v državi preveč negativna za nadaljnje potegovanje za Union. Poleg tega so verjetno precenili, da slo. trg ni vreden investicije v nekajletno vlačenje po sodiščih (problem je v tem, da je pravna država zgolj deklarativno, saj sodno varstvo v razumnem času ni zagotovljeno). Tvoj sklep, da je to dokaz utemeljenosti sodbe UVK, je seveda posledično napačen.
Naj povzamem, da se ne utrudiš: Slabo delovanje organov, ki naj bi zagotavljali obstoj konkurence na trgu, je “legaliziralo” prevzem Uniona.
Živijo Črt.
Moja malce posmehljiva pripomba o “bogu zahrbtom” se je dotikala trditev, da v Sloveniji ni ponudbe tujih, kvalitetnih vrst piva. Namreč to ne drži. Uvožene sorte se dobijo tako v trgovinah, kot v lokalih. Vidiš, celo v LJ, kot praviš.
Promociji svojega bloga se ne izogibam, ker menim, da dobro pišem in kaj tudi originalnega prispevam.
Optimizacija o kateri govoriš. Hm, vanjo se ne bom spuščal. Osnovni namen mojega bloga o Bošku Šrotu in mojih komentarjev tukaj, je opozoriti da ste (so) pri gonji zoper Boška, zgrešili tarčo. Boško je predvsem poslovnež, ki je odlično izkoristil možnosti, ki so se mu ponujale. Če bomo delničarji ugotovili, da nas je “preveslal”, bomo ukrepali zoper njega. Drugi pa se lahko o tem greste le akademsko diskusijo. Pravnega interesa za ukrepanje namreč ne morete izkazati. Vaša stališča, razen statistične, nimajo nobene teže.
Črt, svetoval sem ti, da pogledaš, v kakšni vlogi so bila pri prevzemnih aktivnostih okoli Uniona slovenska sodišča. Bila so zraven pri tej zgodbi, niso pa odločala o odločitvi UVK. Saj to je že davno ad acta.
Kar se tiče tvoje ocene, zakaj se Interbrew ni boril naprej, se z njo ne strinjam. Posledično je seveda moj sklep pravilen - Interbrew preprosto ni imel dovolj argumentov proti odločitvi UVK. Kolikšen bi bil vložek Interbrewa v vlačenje po sodiščih v primerjavi s kupnino za Union ne vem, ampak glede na to, da naj bi bila odločitev UVK tako očitno nepravilna, v dokazovanje ne bi bilo treba vložiti bogastva, anjede?
Moj oster ton se odlično poda trkanju po prsih raznih neoliberalnih magov, ki tukaj prodajajo svoje puhlice o tem, kaj bi bilo, če bi bilo. Predvsem je njihovo pisanje v funkciji obračunavanja z zagovorniki nacionalnega interesa in “saj smo vam rekli” kokodajsanja, pri čemer se želi oblatiti sam koncept nacionalnega interesa.
Igor, ko me tako milo prosiš za pridevnike, pa evo, prosto po Mrkaiću: sem živalska stupida, ki s svojim nacionalnointeresarskim otepačem vbija veselo ekonomsko znanost v bukove neoliberalne betice. V prostem času sem tudi socialist in občudovalec tovariša Semoliča
@rado
Dobro blago se samo hvali, mar ne?
Zelo zlahka se da tvojo posmehljivo pripombo razlagati kot lokalpatriotizem. Se ti ne zdi? Tudi to ni res, da se da povsod dobiti velik izbor piv. Kot sam verjetno veš, se jih izven večjih mest ne da. Pelji se po kakšni lokalni cesti “na celjskem”, zavij v lokalno beznico in naroči kaj drugega kot laško ali laško v rdeči flaški.
Boško dela za vas, delničarje, zaenkrat dobro. Dokler se mu ne (če sploh) dokaže protizakonitost. S tem se strinjam.
Interes za diskusijo pa imamo vsi, ki pivo konzumiramo, čeprav tega nočeš razumeti skozi optiko delničarja. Teže te diskusije nimajo samo pri indoktrinirani publiki, ki vidi učinek podjetja samo na lastnike, ne pa na druga podjetja in potrošnike. To je seveda zelo (načrtno) omejen pogled.
@Krunoslav
Tvoj ton ni oster, je bolj infantilno osoren. Kot ton otroka, ki mu starši ne kupijo igrače. pa na pol jezno na pol obupano hlipa sredi trgovine. V določeni fazi diskusije, ko ti zmanjka streliva, se ti zatečeš v svoj “varni kotiček” z obmetavanjem z “neoliberalci” in skisanimi možgani.
Do ostrega tona ti manjka malo bolj argumentiran pristop. Naj ti pokažem kaj mislim: “Kar se tiče tvoje ocene, zakaj se Interbrew ni boril naprej, se z njo ne strinjam. Posledično je seveda moj sklep pravilen… ” (tole je argument in pol). Argumenti tipa “s tabo se ne strinjam, zato imam prav”, so primerni za pivske debate med Semoličevimi “volilci”, ne prispevajo pa k inteligentni debati.
Ne vem, če dejansko malikuješ Semoliča ali ne, sta si pa zelo blizu po načinu diskusije in razmišljanju. Legendarna je njegova trditev, da si lahko VSA podjetja v Slo privoščijo povišanje plač. S tako detajlnim vpogledom v gospodarstvo bi ga lahko Semoliča kar vodil. Sam. Benevolentni vladar, ki skrbi za pravično distribucijo.
Bogastvo je treba vložiti ali izgubiti vsakokrat, ko se zavedaš, da boš s sodnim postopkom izgubil še pet let preden lahko vstopiš na trg, anjede.
Z zmerjanjem se je kronik itak popolnoma diskreditiral. Kaže, da hitro izgubi živce, če kdo predobro argumentira.
No, sedaj se lahko do onemoglosti prepucavama, kakšni so bili razlogi Interbrewa, da je spokal iz Slovenije. Koliko časa bi trajal postopek, kako drag bi bil in kakšna je bila cost-benefit analiza Interbrewa, ne veš. Da sedaj jako naduto razloguješ o pomanjkljivosti moje argumentacije, me čudi - konec koncev si s čisto špekulacijo (kaj so bili razlogi Interbrewa) dal kontro moji špekulaciji (kaj so bili razlogi Interbrewa). Svoje razloge sem pojasnil še preden sem tvojo špekulacijo označil za nebulozo, tako da smiri doživljaj.
Neoliberalcev s skisanimi možgani je v primeru Laškega veliko. Prednjačijo na tem blogu in na Financah. Neoliberalec ni nobena psovka, ampak odlično opiše način razmišljanja velikih reformatorjev, privatizatorjev in liberalizatorjev na Slovenskem. Niti na misel mi ne pride, da bi umikal “skisane možgane” in se šel neko politično korektnost debatiranja, še posebej ne s tipi, ki so se skrajno žaljivo posmehovali gradualistom, zagovornikom nacionalnega interesa, sindikalistom etc. Če lahko njihove slabo zakrite superiorne komplekse beremo in poslušamo vsak teden po večini slovenskih medijev, bodo tudi oni preživeli kakšno zbadljivko.
ma pir bi bil zihr cenejš
Še nekaj malega a bistvenega o ANALOGIJI.
Bela Hamvas, Scientia sacra, Peta knjiga: ANALOGIJA, I. Slikovni jezik (prevod iz hrvaščine: Ana M. Mayerhold)
Bela Hamvas
ANALOGIJA
I. Slikovni jezik
1. Človek se v pozni zgodovinski dobi nagiba k predpostavki, da je v jeziku vsaka slika okras, da ne spada v bit jezika, in četudi je lepa, je v določenem smislu odveč. Slike jezika zato smatra za čisto primerjanje s cvetom, gromom in neresnostjo. Zato je pesniški jezik v primerjavi s pojmovnim in vsakodnevnim postal drugoten. Človek v zgodovinski dobi ne ve več, da je bilo to, kar danes imenuje pesništvo, v človekovi prvobitni dobi in tako tudi v svojem prvobitnem prvotnem stanju to naravno izjavljanje - intenzivna izpoved višje intenzitete bivanja; prav zato pesniški jezik ni le samo prvotnejši in izvornejši od današnjega pojmovnega in vsakodnevnega, temveč je tudi resnicoljubnejši in polnejši. Kakor pravijo: pesništvo je materni jezik človeštva. A pri tem, ko ta stavek smatrajo samo lepega in ne stvarnega, samo za podobo in ne za bit samo, vsebuje vse nezaupanje in nerazumevanje zgodovinskega človeka do slikovnega jezika; saj meni, da je pesniški jezik lažen, nenaraven, olepšan jezik, močnejši, morda celo nadut, a vsekakor pretiran, ker ne razume intenzivnega obstoja/bivanja, katerega je bil pesniški jezik samo po sebi razumljivo izpovedovanje.
Lahko bi se navedlo mnogo primerov za to, kako v zgodovinskem jeziku, glede na to, da so zdaj že brezživljenjske, še obstajajo slike, ki v provobitni dobi niso bile biti, ki nosijo smisel, kakor bi dejali danes, ampak so bile neposredno pomenjanje, katerim je bil smisel samo dodatek, ki iz njih izhaja. Ker to, kar v jeziku imenujejo smisel, nikoli ni neposredno. Neposredna je ideja, nekaj večnega, česar se jezik dotakne in izgovori. Tako bi lahko s prvobitnim jezikom dejali, da je beseda/reč meč s svetlobo božanske besede/reči, s svojo dvoreznostjo, s konico, z nevarnim karakterjem – s tem da napada in brani – sredstvo absolutne delavnosti/dejavnosti, sredstvo gospostva, gospodar življenja in smrti. Ali napačno bi se raumelo, če bi verjeli, da je beseda o simbolu. Odnos meča in besede/reči ni simboličen, torej pomen ni izkrivljen, ampak je neposreden. Bič kot jarem, zakon, pravilo – s korobačem nas čuvajo, pravi Heraklit. Vozel je zvestoba; očala slepilo; križ svetloba; krog popolnost; roka mir in bratstvo in ljubezen; zvezda blažena duša; zlato modrost; srebro znanje; modro jasnost (resnica), zeleno brezsmrtna mladost, rdeče ljubezen. Takšen neposreden pomen imajo barve, človeški udje, živali, rastline, cvetovi, domače potrebščine. Zgodovinski človek bi pomislil in verjel, da je ta pomen drugoten, umeten, prozen in pesniški, čeprav je ta pomen prav prvoten, naraven, prvobiten in neposreden.
Od razumevanja prvobitnega jezika je odvisno razumevanje celotnega provobitnega človeka, vsega prvobitnega človeštva, vse prvobitne dobe. Tisti, ki v tekstih prvobitne dobe, v njegovih slikah vidi samo pesniško pretiravanje, nepotrebno olepševanje ali morda izpovedovanje otroške čudi, je v brezupnem položaju. Ta ne more in ne bo ničesar razumel o prvobitnem človeku. In tisti, ki predpostavlja, da je abstrakten in suh jezik zgodovinskega časa popolnejši od slikovnega in da se mora današnji človek spustiti navzdol do ravni slikovnega jezika, vidi stvari obrnjeno in ne more dojeti prav to, kar je odločujoče.
2. Treba je označiti postaje jezika od prvobitne dobe do zgodovinske. Če skiciramo z nekaj besedami, saj obširneje tolmačenje ni potrebno. Te postaje so: 1. prvobiten jezik, 2. jezik idej, 3. jezik simbolov, 4. jezik mita, 5. pesniški jezik, 6. vsakodneven jezik (naroden), 7. abstrakten (pojmoven) jezik. Posamezne postaje sovpadajo s človekovo metafizično zrelostjo, univerzalnim karakterejem njegovega duha in končno in v skrajnem primeru s stopnjo iniciacije.
Pojmoven jezik je abstrakten. Besede/reči se ne nanašajo na stvarnost, ampak na umetno konstruiran svet razuma. Pojem nima vsebine, temveč samo razumnost: je kratica, obrazec, formula, katere povezava s stvarmi ni realna temveč dogovorna. Največje število besed/reči filozofije, znanosti in upravljanja so takšni pojmi zgodovinske dobe. Pojem je izgubil svoj pomen: znotraj je prazen. Ta mehanizirana beseda/reč odgovarja izvršitvi dejanja na površini bitka; z njo se lahko zaradi njene brezvsebinskosti izvrstno baranta in je kakor stroj prazna in brez biti.
Vsakodneven, naroden jezik, še posebej zgodba, jezik narodne pesmi je neizenačen in neuravnotežen; v nekaterih črtah je bogat, a v nekaterih siromašen, a raven je često precej nizka in je od univerzalnega jezika včasih bolj oddaljen od pojmovnega, ker lahko zbere le posamezne črte, dialekt, fraze, lahko otrpne, lahko odmira, se razredči in pokvari.
Pesniški jezik je intenzivna stopnja narodnega jezika. Moč prvobitnega jezika se je ohranila v pesniškem, a ne v narodnem jeziku. Pesniški jezik je neizmerno bliže prvobitnemu jeziku od vskdanjega. Pesniški jezik začenja videti slikovnen jezik, s katerim se ljudstvo samo igra, a ga nikoli prav ne razume, kar zadeva neposreden pomen. A pesniški jezik je še manj uravnotežen od narodnega, ker je tu vse odvisno od značaja posameznika. Od himen v Vedah, od Orfejevih pesmi in začenši od Pindara do pesništva čistih simbolov zvočnosti, obstajajo mnoge možnosti za posamezna razlikovanja. Začenši od Homera zgodovinska doba v Evropi razume sliko kot drugotno sredstvo, s katerim se osvetljujejo človekova občutenja, misli, in je jasno, da se na ta način ne dojame značaj in karakter slike. Zgodovinska doba ne ve, da je slika prva in da zajame celega človeka, in šele nato pridejo čustva, misel, razpoloženje, ki jih slika obudi v človeku. Značaj ali lastnost tega obračanja v pesništvu je takoimenovana primerjava ali metafora, ki se v vsakdanjem jeziku spusti do prazne fraze. Primerjava ali prispodoba pobrka zunajne in notranje, verjame, da je treba s sliko osvetliti in vidi sliko kot zunanje, a slika je prav notranja in to je tisto, kar je treba osvetliti.
V jeziku mita ni nobene pomote. Mit točno ve, kaj je zunaj in ve, da je edina možnost jezikovnega izjavljanja, izpovedi projekcija navzven.
Jezik simbolov se odtegne zunanjosti, jezik idej se odtrga od razuma. Prav zaradi tega sta ti dve izjavljanji višjega reda kot mit, ki vedno jemlje v obzir tako zunanje kot razum. Simbol, se zdi, da skriva tisto, kar pripoveduje in pripoveduje tisto, kar skriva. V tem paradoksalnem vedenju je poseben čar in ta čar je tisto, kar ga dela podobnega prvobitnemu jeziku. Jezik idej je le izjava nadrazumskega uma in je že neujemljiv, edinstven, izjemen, absoluten, vezan za trenutek in neponovljiv. Prvobitne svete knjige in nekaj redkih mest izjemno velikih pesnikov in mislecev zgodovinske dobe govorijo s tem jezikom idej, absolutnim jezikom elementarne izjave. Prvobiten jezik ni dosegljiv niti razumu niti umu, niti zunanjemu niti notranjemu čutilu, je nedojemljivo in elementarno oznanilo. V prvobitni dobi je bil takšen jezik, kakor pravijo zapisi, jezik prerokov, vidcev, modrecev, svetnikov, sakralnih subjektov. Človek, ki živi v materialni naravi, lahko dojame jezik kot izjavo ali izpoved o ekstatičenm zanosu, kadar se skozi človeka izpovedujejo višje moči. Prvobiten jezik se lahko prepozna po tem, ker lahko besede/reči izreka v izvornem pomenu, izvorni silovitosti, izvorni stvariteljski napetosti in bleščeči moči.
Kadar se spusti do uma, absolutno izjavljanje postane ideja; kadar se že navezuje na zunanje, potem je simbol; kadar se začnejo slike in razum pojavljati v zunanjem, potem je to mit; kadar ideja, simbol in mit zbledijo, nastane pesniški jezik; a kadar tudi pesniški jezik zbledi, nastane vsakdanji oziroma vsakodnevni jezik; a kadar izginejo vsebine vsakodnevnega jezika, se stvori pojmoven jezik.
3. Dobeseden prevod Pert em Heru je: Izhod iz dneva. V prvi vrsti je bila to knjiga mrtvih, vodič duš, ki so prešle v drugi svet, duš, ki iz življenja preidejo v drugi svet. A pot, ki jo mora prav vsaka duša brezpogojno narediti po smrti, lahko z lastno odločitvijo opravi že tukaj, v materialni naravi. Zato Pert em Heru ni samo knjiga mrtvih, temveč tudi knjiga iniciacije. Učenec, ki čaka na iniciacijo,, mora prav tako izstopiti iz življenja in preiti pragove mraka, kakor tisti, ki je preminil. Onstranska pot in pot iniciacije sta istovetni: obe sta izstop iz dneva, postopna razgradnja utvare materialnega sveta in počasno prebujanje v nadnaravni nematerialni resničnosti.
Če človek pristopi k Pert em Heru s takšnim razumevanjem, mu bo knjiga odkrila misterije, ki mu sicer ne bi bili dosegljivi. Med temi misteriji so poslednji prav ti, ki se nanašajo na jezik, kot izjavljanje budnega duha. Ker navdih/duh postaja vse svetlejši in sijajnejši, kadar stopa po pravi poti stopenj iniciacije ali, kar je isto, kadar duša po smrti preide preko pragov drugega sveta. Knjiga pravi: »Postaja vse bolj podobna živemu in od sonca obsijanemu svetlemu zraku.« Spremeba, ki jo doživlja, ni izpopolnjevanje. Duša ne bo večja in višja, širša in globlja, bolj bleščeča in bolj božanska. Duša samo dobiva svoje prvobitno starodavno bitje, ki ga je izgubila, ko je potonila v materialno naravo. Človek ponovno pridobiva svojo prvotno nebeško prirodo in Pert em Heru je od vseh različnih najbolj točna knjiga o tem, kako na posameznih pragovih človek ponovno dobiva svoje prvotne organe, nebesno srce, nebesne ude, nebesni um – dobiva ponovno svoje brezsmrtno ime, ki ga je izgubil, dobiva ponovno svoj nebesni govor.
Pragovi, ki jih mora duša prestopiti so vprašljivi in dvoumni. Vsak prag je stopnica. Ali gor ali dol. Ali proti mraku ali proti svetlobi. Človek bodisi da naredi korak navzgor in se približuje svojemu prvobitnemu stanju, bodisi da ga ne zna narediti in takrat se zvrne še globlje v materialen mrak. Pot navzgor ali navzdol: a hkrati tudi bodisi navznoter ali navzven. K navznoter je h gor, tam je tudi svetloba in budnost in navdih in božanski obstoj ali bivanje: k ven je navzdol in tam je mrak, omama in materija. Na notranji poti je najvišji božanski človek, božanska inteligenca/umnost: na poti navzven je najnižja, najzunanjejša opna materialne narave, zunanji mrak. Pert em Heru označuje ti dve skrajni mesti z imeni dveh božanstev: nebesni človek, budnost, bog »ki se zgraža nad spanjem«, bog Sonca: Oziris; zunanji je mrak, omama, materija: Set.
Človek iz Setovega sveta more dospeti v Ozirisov Svet, bodisi kot duša, ki je odšla iz tega sveta in prešla pragove drugega sveta, bodisi kot učenec, ki se inicira vzpenjajoč se po stopnjah iniciacije. In na prvi stopnji, na stopnji zunanjega mraka, tisto, kar se imenuje z jezikom, je nekaj kar je mračno, zunanje, nekaj, kar nikakor ni povezano z izjavljanjem duše. Ta jezik, ki je ves v formalnostih, frazah, parolah, brbljanju – prazno nebistveno govoričenje, ki plava na površini in takoj izpareva. To je vsakdanji jezik. Duša pa mora ponovno zadobiti svoj izvoren jezik. Na vsakem pragu drugega sveta, na vsaki stopnji iniciacije, če jih je uspešno prekoračila, postane budnejša in kolikor je budnejša toliko se v njej odpira globlja resničnost in toliko se ji globlja resničnost izjavlja.
Duša od začetka do konca blodi med slikami. Na vsakem pragu jo čaka neka slika: kača, krokodil, škorpion, žuželka, ptica, divja svinja – lahko je božica ali bog. Preizkušanje duše je v tem, ker je nemočna in se usodno pretvarja v tisto, kar poželi. Tako je postala materija na začetku prvobitne starodavne dobe, ko je poželela materijo, in zdaj se tako počasi spreminja ponovno v navdih/duh, če ga iz globine svojega bitja resnično poželi. Zato so slike na pragih: da bi skušale in zapeljale dušo. Tu stojijo po vrsti: rosni lotosov cvet, bog Ptah, ptica bennu, plamteč ogenj – duša, lastovka, kača.
Zdaj je duša že neizmerno na višji stopnji, kot ko je krenila. Tedaj je živela povsem slepa v zunanjem mraku. Zdaj že vidi. Tedaj ji je bil jezik nerazumljivo in zbrkano brbljanje; zdaj prepoznava in zaznava slike in jih lahko ubesedi. To je že slikven jezik: pesniški, mitski, simbolen. Človeška duša je že dozorela za budnost, da bi izgovorila realnost slik videč resničnost, in ne mnogovrstno in raznoliko brezvsebinskost potopljeno v mnogovrstnost materije.
Ko preminuli doseže stopnjo Ozirisa, oziroma ko odseljeni prispe do Ozirisa, stopi v sončevo barko in se stopi z božanstvom – postane sijajna svetloba in jezik slik izgine, ker se tudi slike stopijo v polnosti absolutnega bitka, eksistence. Večno telo, sahu, je nadslikovno, nadoblično. Jezik sahua je pač elementarno, ustvarjalno izjavljanje/izpoved duha/navida.
4. Jezik lahko obstaja brez slik samo v dveh skrajnostih: povsem doli, kjer je samo pojem ali prazen govor, in povsem gori, kjer je elementarno nadslikovno ustvarjalno izjavljanje/poved. V medkrogih eksistence/bitka jezik mora biti slikovit. Slika je tista, ki označuje in izreka, da čutilno izkustvena stvar, vidno bitje, pojavnost in dogodek prirode niso izvorni. Izvorna je ideja. Njena slika in prilika so bitje, stvar, pojav, dogodek. Njene slike. Zgodovinski človek, ki sliko čuti kot čisti okras v jeziku, ne razume več, da slika napotuje na izvorno. Meč na stvariteljsko in vladarsko moč besed/reči; bič se vrača na stisko in zakon; metulj na dušo; vozel na zvestobo. Vsako človeško lice, ud, del telesa, vsak cvet, ptica, žival, vsaka barva, zvok vodi, je navodilo, vrača na izvorno: na ideje udov, živali, cvetov, barv, Ker v ideji je neposreden pomen in izpoved resničnosti. Prav zaradi tega zgodovinski človek, kadar smatra sliko za okras in odveč, ne dojema bit jezika. Bit jezika ni, da izreka sličnosti in podobnosti med stvarmi, temveč da odkriva analogije, ki vladajo med njimi. Smisel slike ni v pesniški metafori, prispodobi, temveč v metafizični analogiji.
Analogija pomeni v prvi vrsti ustreznost, skladnost, povezanost, a takšno povezanost, ki napotuje na nadnaravno, na skupen izvor. Med besedo/rečjo in mečem je analogija, kakor je analogija med vozlom in zvestobo, rdečo barvo in ljubeznijo, roko in mirom. Ta povezanost in to napotilo živita neposredno v vsakem prvobitnem pradavnem jeziku, in če nekdo ne razume pomena te povezanosti in teh napotkov, ne more doumeti bistveno razliko med prvobitnim pradavnim in zgodovinskim človekom. Prvobiten pradaven človek je neposredno videl, živel in izrekal analogije, stalno je odkrival nove, videl nove slike, in v njegovi intuiciji so se stalno pojavljale nove in nove povezanosti. V prvobitnem starodavnem jeziku slike niso pesniške prispodobe, temveč vsebinsko ustrezajo prvobitnim slikam, platonskim idejam, kar ni nič drugega kot transcendentalna inteligenca.
Jezik je tudi danes poln slik, a te slike pomenijo za zgodovinskega človeka točno nasprotno od tistega, kar so pomenila za prvobitnega starodavnega; danes se v njih vidijo izogibanja, tedaj pa so se videle prav neposrednosti. To je največja prepreka v razumevanju prvobitne pradavne dobe. Za zgodovinskega človeka so izjavljanja prvobitne starodavne dobe neujemljiva, ne zaradi samih slik v posameznih stavkih, ampak zaradi neizčrpnosti mitov, simbolov. Ne ve, kako je mogoče nazorno izpovedati zgodovino naroda, znanost, kozmogonijo, metafiziko. Z dvomom sprejema Herodotove zgodovinske knjige, kot tudi Talesovo in Parmenidovo metafiziko, kozmogonijo Bundehesha, razlaganje sveta v I Chingu ali v Upanišadah. Z nejevero in nezaupanjem jemlje v roke Genezo iz Stare zaveze, celo s prezirom, ker je izgubil občutek za simbol in mit, idejo, sliko. Ne ve, da so ti miti in slike, ideje in simboli neizmerno ekzaktnejši od dejanskih odredb ali trditev pojmovnega in vsakdanjega jezika. Ekzaktejši so, ker počivajo na analogijah.
Zakon analogije pripoveduje Tabula Smaragdina, ki se jo pripisuje Hermesu Trismegistesu: »Tisto, kar je zgoraj, je isto kakor tisto spodaj, tisto, kar je spodaj, je isto, kakor tisto zgoraj.« Ta zakonitost živi v kitajskih svetih knjigaj, prav tako v Vedah, Kabali, pri pitagorejcih, ali pri Heraklitu, ko pravi: »Pot navzgor je ista kakor pot navzdol.« »Had in Dioniz sta ena.« - »smrtnik je brezsmrten, brezsmrtnik je smrten, tistega življenje je v tem smrt, tega smrt je v onem življenje.« Med bitji, dogodki in pojavi je zveza brez ostankov in neprekinjena povezanost v tolikšni meri, da se lahko eno zamenja za drugo. To, kar je sppodaj, ni drugo kot tisto, kar je zgoraj – življenje materialne narave ni drugo kot slika in prilika duhovnega sveta.. Stvari razumem tedaj, če vidim, da so medsebojno povezane in da stojijo v takšnem neprekinjenem redu in vrsti, s katerim se prispe do izvora, a ne vidim jih, če so oddeljene in če jih gledajoč določujem v njih samih.
5. Prvobiten starodaven jezik se ne sme pomešati z današnjim pesniškim jezikom prispodob. Izza današnjega pesniškega jezika prispodob/metafor stoji čutno opažanje zgrajeno na zunanji podobnosti med stvarmi. Prvobiten starodaven jazik pa je zgrajen na analogiji, a analogija vidi notranjo istovetnost stvari: istovetnost/identičnost v razlikah in razlike v istovetnosti. Temelj analogijskega gledanja in videnja in mišljenja je metafizičen. Ker analogija vidi nadčutno istovetnost med stvarmi – kljub prividu v nižjem, materialnem svetu, v višjem, duhovnem svetu še obstaja istovetnost: kar je zgoraj, je isto kakor tisto spodaj: Pot navzgor je ista kot pot navzdol.
Če bi morali iti od danega primera in razumeti analogijsko mišljenje, ne bi mogli najti prikladnejši primer od tistega, kar je poznalo vsako na nadčutno občutljivo oko, od Ved do Swedenborga: simboliko človeškega bitja. Univerzum, pravi analogijsko mišljenje ni nič drugega kot človek, in človek ni nič drugega kot univerzum: Anthropos microcosmos. V svoji kasnejši, banalnejši, gotovo prazni obliki je to povezanost mikro in makro kozmosa, kakor pravijo: človek je mali svet, a svet je veliki človek.
Li Ki pravi: »Če na kraljevskem prestolu živi poklicani človek in iz njega in izžareva životvoren duh/navdih, med ljudmi ni bolezni, okužbe ne napadajo domačih živali, žitaric ne prekriva plevel in rja, knezi pokrajin se ne prepirajo in ni potrebe, da bi se narod kaznoval.« - »Če pa med ljudmi nastopi bolezen, med domačimi živalmi okužbe, žitarice prekrije plevel in rja – je to zato, ker nebesne zvezde ne potujejo po svojih zakonitih poteh, a to, da nebesne zvezde ne potujejo po svjih zakonitih poteh je zato, ker se zanemarjajo dvorane hramov.«
Glej, analogija! Glej, nadčutno istovetnost/identiteto, ki se takoj vsa vzmeniri, če se vznemiri v eni točki. Če se zanemarijo dvorane hramov, nastanejo ukužbe, bolezen, slab pridelek; zvezde spremenijo svoje krožnice, Zakaj? Zaradi tega, ker obstaja skrita in skrivnostna istovetnost/identičnost med življenjem domačih živali, človekovega zdravja, pridelka in potov zvezd. Analogija je v krogu človeškega bitja povsem raztvorljiva. To nekaj, kar imenujejo posamezno lastnost, karakter, individuum, nedeljivo, je vidno v določeni telesni obliki. Ta oblika ima težo, barvo, trdnost, okostje, mišice, lase, oči, obraz, kožo. V vsaki zunanji posebnosti obstaja neka skrivna istovetnost/identičnost, ki se izrazi v govoru, glasu, delovanju. Na tej istovetnosti/identičnosti temelji fiziognomija, na njej temelji kironomija, zanost o roki, ker iz oblike roke, njene barve, trdnosti, iz črt dlani, iz dolžine prstov, po obliki nohtov, lahko človeka prepoznamo, kakor po rokopisu, po obrazu, po hoji. In obraz, roka, rokopis, konstitucija, oblika napotujejo, vračajo na samo bitje. Med vsemi izjavljanji/izražanji obstaja analogija. A obstaja tudi analogija med notranjim življenjem bitij in okolja, kakor tudi med zunanjim zgodovinskim bitjem skupnosti. Določenim skupnostim ustrezajo določena človeška bitja in določenim človeškim bitjem določene družbene oblike. Poleg ostalega, kakor se pri posameznem človeku medsebojno nanašajo omama in budnost, tako v natanko takem nanašanju navzven stojijo tudi družbeni sloji. Družbena hierarhija v ljudski duši ustreza sloju svetlobe.
A to po vsem sodeč ni konec. Človekovi duši ustreza njegova telesna konstitucija, in človeškemu bitju koletivno življenje človeške skupnosti. Kolektivna konstitucija skupnosti ne more biti drugo kakor usoda, ki jo skupnost živi, to pomeni, vedno se bo ujemal kolektiven značaj z zgodovino kolektiva. Zgodovina kolektiva ne le, da se na zemlji ujema s položajem, ki ga zaseda, temveč je povezana s kozmičnimi konstelacijami, kakor pavi Li Ki: s potjo zvezd. Obstaja analogija med duševnim življenjem posameznega človeka, njegovega telesnega življenja, med usodo skupnosti, načinom življenja in potjo zvezd. A tudi pot zvezd napotuje na višje: na svet idej in na duhoven svet, svet navdiha.
Analogija pomeni: da je tisto, kar je zgoraj, isto, kar je spodaj; iz oči človeka gledajo zvezde, in na njegovi dlani potekajo kozmične linije, v zdravju domačih živali in v obilju pridelka se izraža red življenja naroda, in po dvorani hrama se vidi, ali vlada dostojen ali nedostojen kralj.
Na ta način analogija že postaja razumljiva neposredno. Videti analogijo, odkriti jo, razumeti in izgovoriti, pomeni videti svet v njegovi neminljivosti, z večnimi povezanostmi, nespremenljivimi ustrezajočnostmi. Zato se nekaj lahko zamenja z drugim, vsaka slika je slika druge stvari, oči so slike zvezd, in metulj slika duše, in linije na dlani slike gibanja univerzuma, obraz slika osebe/osebnosti, in vse skupaj je slika človekovega notranjega življenjskega reda/urejenosti. Slikoven jezik živi v teh slikah, živi s temi slikami, ker prvobiten pradaven človek te slike vidi.
6. Na vprašanje, katera je ta metafizika, v kateri počiva analogno videnje, oziroma prvobiten pradaven slikoven jezik, je odgovor povsem enostaven in kratek: metafizika hen kai pan, eden in vse, oziroma, da je vse en. To je advaita. Metafizika: vse je en – ni le Heraklitova, Parmenidova in Pitagorova tajna, ni le tajna Egipčanov, Kabale, Ved in I Chinga; metafizika vse En je zamolčano sprejeta in sama po sebi razumljiva metafizika cele prvobitne pradavne dobe, iz katere izhaja vsaka misel in na katero se vsaka misel nanaša in v njo vrača.
Jezik slik izhaja iz tega, ker je vse en. Tisto, kar je zgoraj, je isto kakor tisto, kar je spodaj. Pot navgor in navzdol je isto. Zakaj? Zato ker hen panta einai – vse je En. Zato se lahko dajo elementi zamenjati. Vsa izmenjava se dogaja znotraj enosti. Vse, kar je je del Enega. Človekov obraz enako zrači, kakor tudi linije dlani ali rokopis ali narava duše ali način življenja skupnosti ali pridelek žitaric, vrednost kraljevega vladanja, gibanje zvezd. Vse je Eden/Ena. Duša je metulj in križ je svetloba; riba je odrešitelj človeka in zlato je modrost. Ker vse je En/Ena. Odnos sicer ne bi mogel biti ustrezanje, torej analogija, skrita istovetnost v sicer na površini vidnih razlik. Slike izgovarjajo to skrito istovetnost in zato niso prispodobe/metafore. Duša ni kakor metulj, temveč duša je metulj, ker med dušo in metuljem obstaja analogija. Dvoje je eden/ena. Ali tudi troje je en in petero je en in stotine je en in sto tisoč zvezd je en: sto tisoč zvezd ni kakor ljudska duša, temveč med celim univerzumom in človeško dušo obstaja analogija, ker navkljub zunanjemu prividu sta svet in duša En/Ena.
Ne glede na to, koliko se je jezik pokvaril in izgubil povezanost z metafiziko, v zgodovinskem razdobju v semenu še hrani slike, čeprav ne obstaja način, da bi se slikam povrnil njihov izvoren pomen. V zgodovinskem človeku ni usodno to, da je oviran, temveč to, da mu je oviran dostop do naravne in prvobitne starodavne jasnosti – sredi nenavadne prisile ne more dojeti, kaj je prava vsebina njegovega lastnega obstoja/eksistence. Zato ne more dojeti smisla prvobitnih/starodavnih slik in zato ne razume slikovnega jezika. A prav zaradi tega ostaja za njega vsa prvobitna/pradavna doba zaprto in prepovedano območje in področje.
@krunoslav
Hja, strokovno je bila utemeljitev UVK v primeru Interbrew slaba, kar je potrdila velika večina usposobljenih (ne nujno liberalnih) strokovnjakov. Cel tvoj argument pa temelji na nesončni trdnosti te analize. Verjameš vanjo kot otroci v Božička (ali Dedka mraza)-to je brez kritične presoje, enostavno verjameš. Če bi Bole ne imel problemov pri utemeljevanju tega, da se nivo konkurence ne bo kritično zmanjšal, bi ne razširil trga na vse alkoholne pijače. Kot če bila analizirali ali ima edini čevljar v ulici monopol, pa bi za trg vzeli trg oblačil, obutve, pa po možnosti še športne opreme. V kolikor pa bi me ti uspel (ali vsaj poskusil) prepričati v primernost takšne analize z argumenti, ti ne bi očital neargumentiranosti. Strokovno tega nisi sposoben, seveda pa je tudi lažje verjeti kot se pa prepričati.
Očitaš nadutost, sam pa nastopaš kot glavni dogmatik v debati. Podobne stvari kot jih očitaš drugim so tvoje edino orožje v diskusiji. Če se s kom ne strinjaš, mu obesiš “neoliberalnost”,pa če to smatraš za žaljivko ali ne. Enostavno te tolaži, če živiš v iluziji, da se, predstavnik zatiranega delavstva in izgubljenega nacionalnega interesa, sam boriš proti depersonaliziranemu kapitalu. To je tvoja varnostna odejica in brez nje si izgubljen. V čem si torej boljši?
Veš kaj, Črt, jaz za SSNIP nisem prvič slišal, ko ste se neoliberalci začeli peniti ob Boletovi analizi. Pa tudi googlat ga nisem rabil, kot boš zdaj storil ti.
dezutopija je naslov nekega drugega prispevka. Vse se sliši lepo in prav - ampak nikjer in to resnično nikjer svobodnega trga ni in ga ne bo (realnost delovanja človeške družbe), zato je po eni strani verovanje vanj enako, kot verovanje v njegovo regulacijo. S strani se zato nam, ki spremljamo debato zdi, kot kreganje za oslovsko senco (osel je edina žival, ki bi jo pregovorno smeli tepsti, pod pogojem, da ga tepemo po njegovi senci) oz. trma, ki jo pozna vsaka stroka. takoj, ko je bila v produkcijsko formulo dana spremenljivka cena delovne sile je vsak, kik količkaj zdravo pamet uporablja razumel, da govorimo o ekvivalentu sužnjelastništva, ki je model najbolj optimalnega ustvarjanja profita. Od tu naprej pa do produciranega razmnoževanja prebivalstva (moj topic na tem mestu) je povezava več kot logična. Od piva do propada pragovzda v amazonki in popolnega genocida nad divjim življenjem ter zločinskim pridobivanjem beljakovin za stalno rastočo prebivalstvo pa samo klik v možganih lažji od tistega na tipkovnici (tako pač je logika in kaj pa naj naredim). Dela stvar v člvoeški družbi, vendar je temelj hudih posledic za edino kar je vrednota - življenje. In sedaj razloži nekomu, ki postavi fiktivni ekonomski trg za vrednosto, da ni dovolj dajati ceno gozdu, da ga ohraniš (čeprav ga to edino lahko ohrani in s tem možnost znosnega bivanja za potomstvo).
Ko bi le bilo tako preprosto, kot je ekonomist, da zreduciraš družbo in življenje na ponudbo in povpraševanje v službo profita s produkcijo ljudi.