Žal, letošnje evropsko prvenstvo bo najslabše v zadnjih, hm… tridesetih letih. Po kvaliteti igre ga bo zlahka prekosil celo Euro 1996, kjer je s sterilnim nogometom in predvidljivim nogometom zmagala Nemčija, v polfinale pa sta se uvrstili še dolgočasna Jacquetova Francija in Čehi, ki so z bunkerjem izločili Portugalce. No, smo pa nogometni navdušenci lahko občudovali fenomenalnega Gazzo, Ajaxovo generacijo „oranžnih“ in „ognjene“ Hrvate.

Evropski nogomet pač že dlje časa ni trpel tolikšnega pomanjkanja zvezdnikov. Z reprezentančnih odrov so odšli Zidane, Figo, Nedved, Beckham, Raul, Bergkamp, Kahn, Totti, Nesta itd. Naslednikov – razen nekaterih izjem ni - na vidiku. V Evropi z izjemo Cristiana Ronalda in Ibrahimovića ni igralca, ki bi ga lahko omenili v istem stavku s Kakajem (Brazilcem) ali Messijem (Argentincem). Ali drugače: zdi se, da vsaj kakšni dve desetletji v Evropi ni bilo tako malo igralcev „s potezo“. Novi taktični trendi, kjer je prišlo do dokončnega zlitja „kreativcev“ in „fizikalcev“ v „nogometaša 21. stoletja“ (ta je nek približek mlajšega Patricka Vieire) so skupaj s formacijo 4-2-3-1 (v kateri je prostora za dva defenzivna vezista, a le enega napadalca) in tempom igre na meji fizikalno-biološko mogočega, vsaj za nekaj let „ubili“ nogomet, kot smo ga poznali. Na letošnjem Euru bodo igrali roboti, ki jih bodo vodili trenerji-pragmatiki. Prav ti, ki so v zadnjih letih v klubih iz spodnjega prvega ali drugega evropskega razreda (Hiddink, Beenhakker, Loew itd.) selekcionirali igralce-robote, ki so lahko „galaktikom“ v top evropskih klubih parirali le v „fizikalni“ šabloni. Globaliziran nogomet je nogomet enakih - žal ne v Michelsovem smislu, da lahko vsi igrajo vse, ampak da vsi igrajo enako: tečejo do onemoglosti, zapirajo prostor, formirajo bloke in se v “fazi obrambe” množično selijo za žogo.

Preden nadaljujem, še tale “disclaimer”: nisem primerek nekega nogometnega romantika, ki  (mokro) sanja Platinijeve gole. Še najbolj me od retro-fuzbala “rajca”  Cruyffova Nizozemska, a še to predvsem zato, ker je še do danes nisem docela “razumel” v njeni unikatnosti, ali pa Socrates zaradi dojemanja sveta. Niti mrtvo pijan ne bi med najboljših 50 igralcev sodobnega nogometa uvrstil Juana Romana Riquelmeja, ki je simbol izumirajočega playmakerja. Pa vendar… nekje so meje. Številko 10 v Arsenalu nosi štoper William Gallas, v zadnjem finalu lige prvakov pa smo v 120 minutah “klanja” videli le dva ofsajda!?

Nazaj k Euru. Kdo je najboljši igralec Poljske? Koliko golov bo na tekmah, ki jih bosta igrala Grčija in Švica? Za koga v ruski izbrani vrsti bo povprečen TV-gledalec porabil 90 minut časa, če ne bosta igrala Aršavin in Pogrebnjak? Ali o moči Avstrije vse pove dejstvo, da je njen najboljši igralec 38-letni „joker“ s klopi hrvaških korenin? So Čehi brez Nedveda, Rosickega, Šmicerja in Poborskega sploh še – Čehi? Kdo bo „prebavljal“ Švede, če bo imel Zlatan slab dan? Atraktivne ekipe lahko preštejemo na prste ene roke. Zagotovo bodo to le Portugalci (Cristiano in Quaresma spet skupaj), morebiti tudi Španci (napadalni tandem Torres – Villa), delno Nizozemci (btw: ekipa je spet etnično očiščena Surinamcev), pogojno Francozi (če bo igral Benzema), mogoče Hrvati (če bodo vsaj polovično lahko nadomestili Eduarda), Romuni, Čehi, Turki in na svoj način še Italijani.

Dobrega nogometa bo bolj malo. Poleg tega se bo igral na „kmečkih“ stadionih v državah, ki živijo za – smučanje. Svoj del krivde nosi tudi Uefa. Reprezentance so imele za priprave od zadnjih klubskih tekem le dobra dva tedna časa; premalo celo za resnejšo regeneracijo igralcev, ki imajo za sabo v zadnjih devetih mesecih okrog 50 tekem, kaj šele za temeljito pripravo moštev in uigravanje. Pozabite spektakularno vzdušje iz Nemčije 2006, raje se spomnite Koreje/Japonske 2002 - „umetno“ ustvarjene atmosfere in sodniških odločitev v prid domačinom. Da bo žalost res popolna, ne bo niti Angležev - ti so vedno znali poskrbeti za “mitske” tekme in izpasti s stilom.

Kdo bo zmagal, kdo presenetil in kdo razočaral. V prednosti bodo moštva, kjer so nosilci igre „nezvezdniki“, ki igrajo v manjših klubih, ali igralci, ki so večji del sezoni presedeli po klopeh ali tribunah. Ključna beseda „bookmakerjev“ bo spočitost. Tudi zato Francijo vidim kot najresnejšo kandidatko za izpad v „skupini smrti“: gre za relativno staro in na nekaterih položajih celo odsluženo ekipo, ki jo je lahko „vlekel“ le Zidane. Njen vodja je Henry, čeprav bi morala biti glavna Benzema in Ribery. Ker sem ravnokar izvedel, da se je poškodoval Cannavaro, ni izključeno, da iz skupine napredujeta Nizozemska, ki jo lahko „uniči“ le Van Basten, in Romunija. Moja prognoza: 1. Nizozemska, 2. Italija.

Iz ostalih skupin bodo v drugi krog napredovali Portugalci, Švicarji (ker v Nemčiji 2006 niso dobili gola v štirih tekmah, ker so domačini, ker igrajo skupaj že tretji turnir, ker so tekaško skoraj zagotovo najboljša reprezentanca itd.), Nemci (ker so idealen skupek mladih in veteranov), Hrvati (ker so najbolj simpatična ekipa turnirja, če odštejemo brata Kovač), Španci (ker imajo najboljšega vratarja, najboljši napadalni tandem, skoraj najbolj kreativno sredino in po dolgem času spet solidno obrambo; manjka jim le defenzivni vezist in normalen selektor) in – Grčija. Pozor na Hellas, fantje so kvalifikacije, kjer so igrali s Turki, Norvežani, BiH, Madžari, Moldavijo in Malto končali z 31 točkami! Imajo isto ekipo (z izjemo nekaterih branilcev) in trenerja kot pred štirimi leti, le da je Karagounis še boljši in da tokrat res nimajo kaj za izgubiti. Pa tudi utrujeni niso.

Aja, kdo bo evropski prvak? Portugalska (če bo Nuno Gomes ali kdo drug tam zgoraj v špici dal najmanj dva gola). Največje presenečenje pa Švica.

Objavljeno pod šport, svet | | |