Ko boste v naslednjem trenutku spet prebrali kultura, ne pomislite na Damjana Murka, Big Brotherja, nacionalno televizijo, 5moskih.com ali državne proslave. Predstavljajte si svoj avto sredi kolesarske steze, kaj vse bi storili, da bi vaš otrok prišel do zadostnih ocen za vpis na šolo, ki ste mu jo vi izbrali, zamislite si, da bi podprli nesposobnega šefa v zameno za povišico, kako bi zavidali tisti goski v porscheju, da bi v zakonu vztrajali samo zato, ker bi drugače izgubili vplivne družinske zveze in da lahko za vse svoje grehe dobite odvezo v spovednici. Pomislite na vse malenkosti, ki vam na eni strani grenijo življenje, na drugi pa ne veste, kako bi brez njih, ker ‘tako pač je’ in se drugače ‘ne da živeti’: vi bi bili, kajpak, povsem drugačni, a kaj, ko so ‘vsi drugi’ takšni. Ima morda tako ‘široko’ razumljena kultura kaj opraviti s korupcijo in klientelizmom, celo izigravanji prevzemne zakonodaje, nepreglednimi privatizacijami in lastniškimi koncentracijami …?

Menda ga v zadnjem desetletju doma in v tujini ni bilo kolumnista in komentatorja, ki se mu ne bi zdelo potrebno vsaj enkrat na svojo stran kot avtoriteto poklicati Samuela P. Huntingtona in njegov Boj kultur. Še zlasti po 9/11 sta bila knjiga in njen avtor priljubljena kot kronski priči tega, kaj čaka človeštvo. Nikoli mi ni bilo povsem jasno, ali so vsi ti pisci knjigo res prebrali ali pa so tu in tam poiskali le kakšen drobec iz nje, ki se je »barvno« skladal z njihovo lastno tezo. Kakor koli, gotovo je, da je bil veliko manjše pozornosti, vsaj pri nas, deležen zbornik tekstov, ki ga je Huntington kot eden od urednikov (drugi je bil Lawrence E. Harrison) izdal leta 2002 pod naslovom Kultura šteje (Culture Matters). V njem se avtorji ukvarjajo s vprašanji vpliva kulture na gospodarski in politični razvoj oziroma vprašanjem, kakor to v predgovoru ponazarja Huntington, zakaj sta Gana in Južna Koreja danes tako daleč vsaksebi, ko pa sta bili še v prvi polovici šestdesetih let prejšnjega stoletja po BDP in gospodarski strukturi tako podobni. Južnokorejci, pravi harvardski profesor, cenijo varčnost, investicije, trdo delo, izobrazbo, organizacijo in disciplino, Ganci imajo druge vrednote.

A naj se v tem kontekstu vrnem k uvodnemu vprašanju, s katerim se v zborniku podrobneje ukvarjata Seymour M. Lipset in Gabriel S. Lenz, v prispevku, ki povzema prevladujoče ugotovitve različnih študij o ‘razmerju’ med korupcijo in kulturo ter posledično o vplivu obeh na raven gospodarske razvitosti, učinkovitost institucij sistema, ‘distribucijo’ enakih možnosti, odprtost družbe itd. Naj tukaj zelo na kratko povzamem samo nekatere, ne da bi navajal avtorje študij.

1/ država, ki se ji posreči izboljšati korupcijski indeks (CPI) Transparency International, se lahko nadeja višje gospodarske rasti
2/ država, ki zmanjša izdatke za izobraževanje, mora računati z razmahom korupcije
3/ država, v kateri se razrašča korupcija, ima vse več revnih
4/ država, v kateri so družinske vezi posebna vrednota, ima več težav s korupcijo
5/ država, v kateri so ljudje storilnostno naravnani, hkrati pa sistem vsem ne ponuja enakih možnosti, je bolj dovzetna za korupcijo
6/ država, ki ne ustvarja razmer za tržno konkurenco, ima več korupcije
7/ v državi, v kateri prevladujoča veroizpoved daje odveze za ‘človeške slabosti’, je korupcija manjše zlo
8/ v državi, v kateri so mediji svobodni in pravosodje neodvisno, imajo demokratično izvoljene politične institucije močne zaveznike v boju proti korupciji

Kaj od tega (ne) velja za Slovenijo?

In kaj (ne) velja od tega, kar v svoji knjigi Panameriške sanje (The Pan-American Dream) kot točke, po katerih se dinamične, napredne družbe razlikujejo od statičnih, našteva Harrison?

1/ Slovenci, slovenska družba, pretežno razmišlja(mo) o prihodnosti in razvoju ali več govorimo o tem, kako je in kako je bilo?
2/ Delu priznavamo, s svojimi štirimi milijoni pridnih rok, »čast in oblast« ali pa blaginjo v tostranstvu iščemo z izigravanjem zakonov, zlorabljanjem zvez in znanstev, utajevanjem davkov, komolčarstvom ter mehko in trdo korupcijo?
3/ Investiramo predvsem tisto, kar smo prihranili ali tisto, kar si lahko sposodimo?
4/ Bi bili bolj srečni, če bi nekateri meritorno postali neizmerno bogati, večina drugih pa bi imela trikrat višjo plačo ali če bi vsi imeli približno enako, čeprav malo?
5/ Obravnavamo, ne le pred zakonom, vsakogar enako ali pa se tistim, ki so na družbeni lestvici višje od nas, priklanjamo, od tistih, ki so nižje, pa pričakujemo, da bodo ponižni pred nami?
6/ Napredujemo glede na zasluge in sposobnosti ali glede na to, kdo stoji za nami?
7/ Vpliv prevladujoče religije je omejen na zasebno sfero ali se Cerkev vmešava v posvetno življenje?
8/ Cenimo pokončnost posameznika in znamo polemično razpravljati ali pa lažje shajajo oportunisti in pritrjevalci?
9/ Spoštujemo zakon vedno in povsod ali samo takrat, ko nam ustreza? Imamo etični kodeks, ki nam določenih ravnanj ne dovoljuje, čeprav jih zakon morda ne prepoveduje ali smo strpni do načrtnega iskanja lukenj v zakonih in ‘kavalirskih’ deliktov?
10/ Investiramo v vzgojo in izobraževanje vedno več ali tovrstne izdatke zmanjšujemo?

Po podatkih Transparency International je Slovenija po letu 2003 na lestvici korupcijskega indeksa napredovala - do lanskega mesta, na katerem je bila že leta 2002. (S slabšim indeksom kot lani.) Referenčni korupcijski indeks torej ne potrjuje v javnomnenjskih raziskavah prevladujočega prepričanja, da se korupcija v Sloveniji zadnja leta močno razrašča, kaže pa, da ne nazaduje pretirano hitro (od indeksa 5,2 do 6,6) in da ostaja država na vrhu ’spodnje polovice’ EU (deloma daleč za njo so nekatere nove, pa tudi ‘mediteranske’ članice, komaj kaj boljši pa Francija in Belgija).

^{_{vir: Transparency International}}

Je potemtakem v slovenski kulturi, hm, dediščini vseh mrtvih generacij, ki kot mora teži pleča živih, kaj takšnega, kar ustreza njenemu ‘tipu’ privatizacije in lastniške koncentracije, zavira pa izkoriščanje razvojnih priložnosti in optimizacijo virov?

Objavljeno pod nt, slovenija | | |