Katastrofalna vladavina Roberta Mugabeja je v beg pred nasiljem, represijo, revščino in inflacijo iz Zimbabveja pognala na milijone ljudi. Veliko teh beguncev, slabi trije milijoni, se je zateklo v Južno Afriko, ki je po koncu apartheida zaradi svoje relativne blaginje postala cilj tudi mnogim afriškim migrantom. Tam so hoteli začeti novo življenje ali vsaj počakati na čas, da se razmere v domovini popravijo, a zdaj so se številni znašli sredi nasilja, pred kakršnim so bežali.

Vse se je začelo pred kakšnim tednom v severnem predmestju finančne prestolnice Johanesburga Alexandri, potem pa se je razširilo še v samo mesto in po vsej regiji. Okoli deset tisoč ljudi je zdaj na begu pred podivjanimi množicami, ki dan za dnem napadajo obubožane imigrante, ropajo in zažigajo njihove trgovine in domove, jih pretepajo in ubijajo. V nasilju je bilo ubitih že 23 ljudi, policiji pa kljub okrepitvam in skoraj tristo aretacijam ni uspelo zaustaviti divjanja. Ne samo begunci iz Zimbabveja, tudi Somalci, Namibijci in drugi tujci, ki bi jih naj bilo skupaj v državi med štirimi in petimi milijoni, so žrtve napadov. Mnogi Južnoafričani jih krivijo, da jim odžirajo delovna mesta, kradejo žene in da so odgovorni za visoko stopnjo kriminala. Zdaj se mnogi nezaželeni tujci skrivajo po policijskih postajah in cerkvah.

Spletna stran The Herald Online navaja besede petindvajset let starega moža, aretiranega zaradi nasilništva, ki še izza rešetk grozi, da bodo zažgali vse tujce, če ti ne bodo zapustili države.

Borili se bomo za to državo. Nadaljevali bomo, ne morejo nas ustaviti. Vse kar hočemo je, da odnehajo in nas pustijo na miru v naši državi. To bo dovolj.

V ponedeljek je bila država šokirana nad fotografijo gorečega moža iz Malavija, ki ga je drhal polila z bencinom in zažgala, pri tem pa se mu smejala. Kasneje je umrl v bolnišnici. Dan kasneje so v centru Johanesburga napadalci hoteli podreti zidove policijske postaje, kamor se je prej zateklo okoli tisoč beguncev. Policija jih je odbila s solzilcem in gumijastimi naboji.

Pozivi k umiritvi razmer nasilja niso ustavili. Južnoafriški predsednik Thabo Mbeki je pozval k prenehanju napadov z besedami, da so tudi ‘državljani iz drugih držav na afriškem kontinentu in še onstran ljudje, kot mi in si zaslužijo, da se z njimi ravna s spoštovanjem.’ V ponedeljek se je s prošnjo oglasil nobelovec nadškof Desmond Tutu in opozoril, da so v času apartheida temnopolte Južnoafričane podpirali po vsem svetu, tudi v državah, iz katerih so napadeni tujci. Sprejemali so begunce in omogočali pripadnikom osvobodilnega gibanja, da so tam imeli svoja oporišča, čeprav je to pomenilo konflikt s tedanjimi oboroženimi silami republike Južne Afrike. ‘Ne moremo jim poplačati s pobijanjem njihovih otrok,’ je povedal v čustveni izjavi. Pozivom k miru se je pridružila tudi fundacija Nelsona Mandele, v izjavi pa ponovila besede prvega temnopoltega predsednika Južne Afrike, ki jih je izrekel ob izbruhu nasilja leta 1995:

Za naše težave ne moremo kriviti drugih ljudi.

Na izrednem zasedanju parlamenta v petek so parlamentarci družno obsodili napade, opozicija pa je vlado obtožila slabega vodenja države, ki je privedlo do visoke nezaposlenosti in revščine, ob tem pa življenja navadnih ljudi otežuje še hitra rast cen hrane. Republika Južna Afrika ima eno najvišjih stopenj kriminala na svetu. Vsak dan je umorjenih 52 ljudi, letno je izvedenih 200.000 ropov, 55.000 posilstev in milijon fizičnih napadov in poskusov umorov. Pri tem kljub obtožbam, po besedah Lorena Landaua, direktorja programa študij o prisilnih migracijah (Forced Migration Studies Programme) pri Wits University, ni dokazov, da bi bili tujci krivi za kriminal. ‘Nekatere raziskave kažejo na to, da je med aretiranimi le med 2 do 3 odstotka priseljencev.’ Brezposelnost se v državi giblje okoli 40 odstotkov, inflacija je v zadnjem letu skočila na 10 odstotkov. Kljub temu je Južna Afrika po BDP na prebivalca neprimerljivo bogatejša od svojih severnih sosed.

Na petkovem parlamentarnem zasedanju je poslanka opozicijskega Demokratičnega Zavezništva (Democratic Alliance) Sheila Camerer opozorila prav na to:

Na mnogih področjih so se socialne službe skoraj sesule … ti obubožani prebivalci se bojijo, da jim tujci odžirajo obupno potrebne resurse, vključno s službami.

Napadi na tujce v Južni Afriki niso nič novega. Od leta 2005, poroča The Times, je bilo 16 napadov na tujce, od tega večina v zadnjih šestih mesecih. Marca je bilo ubitih sedem tujcev. Po besedah predsednika somalske zveze v Južni Afriki je bilo od leta 1997 v državi ubitih 471 Somalcev. Human Rights Watch že od leta 1998 opozarja na alarmantno krepitev ksenofobnih čustev. ‘To ni nov fenomen – to se je dogajalo že kar lep čas. Vendar pa nikoli ni dobilo pozornosti, kakršno si zasluži,’ je za Cape Argus povedal dr. Emmanuel Nyakarashi iz johanesburškega centra za begunce (Refugee Ministries Centre).

Opozicija pa zaostritev razmer pripisuje tudi stanju v sosednjem Zimbabveju in odnosu vlade do te države. Corne Mulder iz stranke Fronta Svobode Plus (Freedom Front Plus) je opozoril, da se kriza iz Zimbabveja širi na vso regijo, za to pa je kriv tudi vladajoči Afriški nacionalni kongres s svojo tiho privolitvijo v represijo v sosednji državi.

Posledica tega je, da je več kot tri milijone prebivalcev Zimbabveja v Južno Afriko moralo pobegniti pred tiransko vladavino Roberta Mugabeja.

Objavljeno pod svet | | |