Kjer ni demokracije in pravne države, prevlada egoizem
darja, torek, 20. maj 2008Jožetovemu prispevku Bavčar in Šrot kot izziv za Kučana in Cerkev je morda zanimivo dodati ugotovitve avstrijskega eksperimentalnega ekonomista Simona Gächterja, profesorja na inštitutu za narodno gospodarstvo na univerzi Nottingham. Način razmišljanja in vrednote v prejšnjem sistemu ter nedelovanje pravne države so glavni razlogi za egoizem in kopičenje bogastva v rokah nekaj posameznikov v nekdanjih komunističnih državah, so pokazali njegovi poskusi. V teh državah je bila solidarnost najvišja državna vrednota, dejansko pa je v družbi prevladovala goljufija. Direktor je manipuliral na najvišji ravni, da je prišel do subvencij, delavci so goljufali direktorja, da bi si čim bolj napolnili desne in leve žepe, je Gächter povedal v pogovoru za tednik Spiegel.
Egoizem prav tako prevlada oziroma oblikujejo se klani, če pravna država ne deluje. V družbi oziroma skupnosti ni zaupanja, če v pravnem sistemu prevladuje samovolja, če se ljudje ne morejo zanesti na sodstvo. Potem se začnejo oblikovati klani in oni določajo pravila. Solidarnost je odvisna tudi od tega, kako je v državi razdeljena moč. Poskusi, ki jih profesor Gächter izvaja v različnih državah - skupini ljudi razdeli določen znesek denarja in jim pove, da del lahko prispevajo v skupno blagajno, znesek, ki se nabere v blagajni, nato podvoji in razdeli vsem sodelujočim, tudi tistim, ki vanjo nič ne prispevajo - so pokazali, da ljudje v demokratičnih državah bolj sodelujejo, so bolj solidarni kot v avtokratskih državah.
“To se pokaže, če ljudem v našem testu rečemo, da bo zmagal le tisti, ki bo zbral največ denarja. Tako lahko simuliramo razmere, kakršne imajo recimo v Rusiji, kjer sta moč in bogastvo izredno neenakomerno razdeljena. Ne si delati utvar, pri takšnih pravilih se tudi pridni britanski študenti zelo hitro spremenijo v egoiste. Človek ima dvojno naravo. Ko so razmere ugodnejše, je prijazno bitje, ki je pripravljeno pomagati, v drugačnih razmerah pa pokaže svoj agresiven obraz,” pravi Simon Gächter.
Kliše, da le kapitalizem spodbuja egoizem, se ni izkazal kot pravilen. V demokratičnih državah že v prvem krogu večina prispeva v skupno blagajno, redke sebičneže, ki ne prispevajo nič, pa dosledno kaznujejo, zato so po nekaj krogih tudi oni prispevajo svoj delež v skupno blagajno. Povsem drugačno obnašanje so raziskovalci odkrili v Rusiji, Ukrajini in arabskih državah, vendar ne zaradi tega, ker bi ljudje bili manj pripravljeni prispevati za skupnost. Problem je kaznovanje. Namesto, da bi sebičneži, ki niso nič prispevali za skupnost, bili za to kaznovani, so bili množično kaznovani tisti, ki so kaznovali sebičneže, ne glede na to, da so svoj delež za skupnost vestno prispevali. “Kdor se vede kot egoist, očitno dobrotneža obravnava kot izdajalca,” sklepa Simon Gächter. Egoisti očitno mirijo svojo slabo vest s tem, da oštevajo dobrotneže.
Poskusi so tudi pokazali, da kazen veliko učinkoviteje vpliva na obnašanje ljudi kot nagrada za zgledno vedenje. Ali to pomeni, da je bolje predlagati ostre kazni recimo za povzročitelje okoljske škode kot davčne olajšave za avtomobile z nizkimi izpusti škodljivih plinov? “Ne, potrebno je oboje. Običajno zadostuje že grožnja s kaznijo,” odgovarja Gächter. Ampak nekdanjega direktorja nemške pošte Klausa Zumwinkla grožnja s kaznijo ni odvrnila od utaje davkov? “Jasno, sebičnost je prastari človeški greh in ta vedenjski vzorec vedno znova udari na dan. Za skupnost pa je problem, če nastane vtis, da je utaja davkov nekaj običajnega, ker to vendar vsak počne. Pri naših poskusih ugotavljamo, kako se sodelovanje skupine podre, če imamo v enem krogu posebej veliko sebičnežev. Moralni vik in krik, kako se družba odzove, in pravična kazen sta zaradi tega vendarle zelo pomembna. Učinkujeta kot pralnica, skrbita za to, da se socialne norme spet odkrijejo in postanejo za vsakogar vidne,” pravi profesor Gächter.
Objavljeno pod gospodarstvo |
|
|





Darja,
izjemno dobro! Tržnega gospodarstva ni brez fizičnih institucij (regulatorjev) in pravne države, mehansko “preseljevanje” fizičnih institucij v drugo okolje ne deluje samo po sebi, ker se morejo institucije same “narediti” v konkretnih primerih in pridobiti svojo kredibilnost. Vse skupaj pa še vedno ne deluje brez ustreznih etičnih norm, teh pa ni brez ustreznih zakonskih sankcij.
Primer: toleriranje denimo delniških parkirišč s strani ATVP daje agentom napačen signal glede tega, kaj je dovoljeno, zato v naslednji fazi (ker ni sankcije na prvo kršitev) gredo še dlje v izigravanju zakonodaje, dokler se zadeva denimo ne konča v popolnem prevzemu podjetja s strani ene kaselc pravne osebe.
Zato je treba iti nazaj, ostro sankcionirati te prakse in narediti revizijo prevzemnega postopka in kršiteljem onemogočiti prevzem. To bo precedens in v naslednjih primerih se bodo drugi agenti bistveno manj predrzno obnašali. Šele tako se bodo počasi vzpostavili določeni etični standardi. Ampak brez da se naredi ena taka revizija, ne bo šlo.
dobro - po moje pa poudarki ne vzdržijo razumske primerljane analize, recimo komentar: “Način razmišljanja in vrednote v prejšnjem sistemu ter nedelovanje pravne države so glavni razlogi za egoizem in kopičenje bogastva v rokah nekaj posameznikov v nekdanjih komunističnih državah, so pokazali njegovi poskusi. V teh državah je bila solidarnost najvišja državna vrednota, dejansko pa je v družbi prevladovala goljufija” je popolni absurd . Od kod potem bajeslovni boagtuni ala Gates et al (ker se zapletamo z t.i. etičnimi vprašanji posameznika je znanje, ki je bilo že objavljeno javna dobrina inje patentiranje znanstveno-raziskovalnih dognanj kratko malo kraja posameznikov, npr.)., v USA, bajeslovni bogatuni v Braziliji in drugod po latinski Ameriki, bajeslovni bogatuni,… nak, opisana, po mojem mnenju anomalija, je univerzalna v družbi ne glede kateri sistem hočemo zanjo okriviti. Nevzdržno in ponižujočo neenakost človeške družbe, kjer je imperativ vrednost, ki mora rasti (pa če nič drugega pa naj raste število rojstev in bomo vsi v deliriju sreče, da ne izumre človeštvo na popolnoma prenaseljenem planetu, ki je v ta namen izvedelo in izvaja nepredstavljivi genocid nad življenjem in za svoje razplojevanje uporablja nepredstavljivo zločinske prakse pridobivanja surovin, t.j. mesa za svojo nadaljno rast, mislim na razne farme tipa Ihan) najdemo povsod, ne glede kako smo pripravljeni prirediti kriterije, ki ustrezali odgovoru, ki ga hočemo “na intelektualni način” ponuditi.
kakorkoliže se piše cenjeni avtor besed, ki se jih navaja za referenco, le-te ne vzdržijo kritične presoje anonimneža Jamesa na formu.
za resničnespremebe bo potrebno pogledati globje, zaustaviti brezglavo razmnoževanje z enakostjo za vse (ljudje nikoli ne bomo enaki, ekonomiska neenakost pa res najbolj boli in se manifestira na najbolj zverinski način), tudi in predvsem pred sodišči. pa smo tam, kdo bo spisal zakonodajo, ki jo bo omogočala (potem je kapitalizem mrtev?). kdo jo bo izvajal in kdo bo sodil sodnikom (dragi moj Platon)?
Ponujamo parcialno rešitev, ki lahko vsaj malo oblaži trenutno anarhijo? Meni prav. Demokracija evropskega tipa temelji na enakosti, svobodi in bratstvu (posameznika) - tega ne zmešati s preporstostjo lažnega in utopičnega komunizma - nak, narobe diagnoza, zdravljenje bo neuspešno.
Damjan, nekaj težav pri reviziji teh primerov je, da se akterji te možnosti zavedajo in uporabljajo mehanizma zastaranja in double jeopardy, da se zavarujejo tudi v prihodnje. V našem pravnem sistemu se pogosto zadevo odpre v ugodnem trenutku (ko lahko sojenje nadzirajo) in se takrat izgubi. Ker se osebam ne sme dvakrat soditi za isto kaznivo dejanje s tem pridobijo doživljensko imuniteto.
Te zadeve so potem večinoma “razlito mleko”. EU sicer dovoljuje (v izjemnih primerih) tudi restavracijo takšnih postopkov. Vsaj na področju državnih subvencij. Tako so recimo Italijani nekoč skušali izigrati EU. Ta jim je naložila ukrepanje v primeru nekih subvencij. Italijani so izvedli sodni postopek proti podjetju, ki naj bi subvencije vrnilo namerno tako slabo, da so ga izgubili (nesposobni odvetniki, papirnat primer). Takrat je EU naložila obnovo. Nekaj se razvija tudi na področju davkov, je pa zadeva še v povojih.
Načeloma pa pravni sistemi tega ne dovoljujejo. Imamo le možnost kaznovati tožilce, sodnike, itn. če se izkaže, da so delovali pod političnim vplivom in namerno slabo opravili svoje delo. To je preventivno delovanje; za kurativno pa je v večini primerov prepozno.
“Damjan, nekaj težav pri reviziji…”
Pardon. “Jože, nekaj težav pri reviziji…”
V branje priporočam še Roka Svetliča (revija Phainomena, november 2007), ki govori o tem, zakaj se je kljub za današnji čas ontološki nezadostnosti razsvetljenske misli (Kanta itd.) vseeno dobro vrniti k pojmom um, subjekt in osebna odgovornost ter priznati kulturo odgovornosti za lstna dejanja, jo bolj izpostaviti v pravnem sistemu in socialni državi (da ne bo vsega kriva “družba”, “država”, “sistem”, posamezniki pa pač nič, ker nanje itak vpliva okolje in so njegov rezultat). Skratka, osebna odgovornost kot člen med delujočim in delovanjem…
Res se veselim Jožetovih in Darjinih člankov…